(samo)kritičnost
V sosednji temi je tri minute postal tale video, ki se mi je zdel res dober:
Se mi zdi, da smo danes vsi “naučeni” zelo velike samokritičnosti in da si večkrat postavljamo nemogoče standarde, ki morda sploh niso potrebni ker naših “pomanjkljivosti” drugi ne opazijo. Nasploh se sprašujem, ali je naš model vzgoje, ki te skozi vse otroštvo sili, da se izboljšaš tam, kjer si slab – smiselen? Potem je dokaj logično, da so ljudje obremenjeni s svojimi pomanjkljivostmi, da se ukvarjajo samo z njimi, da jih poskušajo odpravljati (in nenazadnje, jim te lahko včasih načnejo tudi samozavest).
Ali ne bi bilo bolj logično, da bi se v življenju ukvarjali s tistimi stvarmi, kjer smo dobri. Da bi se ukvarjali (in poudarjali) svoje prednosti – tako v izgledu kot tudi pri naši osebnosti. Da bi se posvetili svojim dobrim platem in jih še izboljševali, da bi bili v tem res nekaj izjemnega…
Če se pa ukvarjaš s svojimi slabostmi in jih izboljšuješ, boš kvečjemu – povprečen
In to se mi zdi pomembno ne zgolj pri ocenjevanju svoje zunanjosti in notranjosti, morda je nekaj resnice v tem tudi pri odnosih. Jokavost številnih, kako so nesrečni in kako zanič partnerja imajo je meni … nerazumljiva. Če si se zmotil, lahko razmerje razdreš in si najdeš drugega. Ali pa si sam, če ti je tako ljubše. Verjamem, da ni enostavno. Ampak racionalno vsi vemo, da je to dolgoročno najbolj smiselna rešitev – če ne želiš zapraviti svojega življenja in na koncu ugotoviti, da nisi živel, temveč le “preživel”…
Ampak sila hecni so mi ti “vezani” ljudje, ki o svojih dragih polovicah nimajo nič pozitivnega za povedat (da o nasprotnem spolu na splošno niti ne govorim…), in se osredotočijo zgolj na negativne plati osebe/odnosa. Ja, zakaj za vraga so pa potem z njim/njo???
Danes sem malo filozofsko nadahnjena -.. ne vem, ali ima zadeva sploh smisel … no, morda me bo kdo “razsvetlil”.
če sem ji pol mlajši “tla spodnašal”, jo bom pa še jutri “prenašal”.
pač osebna opredlitev. Zmagovati vsak dan za oba. Manj si ne zasluži. Kdaj dobi tudi več.
Stranpota, skušnjave — ja — ampak ne za ceno “mi-dva”.
Ljudje smo po večini tako narejeni in tako funkcioniramo, da želimo svoje hibe izboljšati, se pokrpati tam, kjer se zavedamo, da nismo ravno zgledni in morda po tej logiki izstopiti končno iz povprečja. Ne morem presojati o tem, koliko je ta pot zdrava, smiselna, toda ni pa zanemarljiva….ne vidim nič spornega v tem, da se posameznik, ki se zaveda, da bi lahko kaj pri sebi popravil tega podviga loti resno, ciljno in premišljeno; zlasti če to naredi zaradi sebe in ne zaradi drugih.
Ni smisla niti upravičenih razlogov “jokati” zaradi okolice, ljudje ki nas ne marajo bodo vedno našli nekaj, kar jim ne bo pri nas všeč, čeprav si še tako vztrajno in goreče prizadevamo za njihovo naklonjenost. Se pravi sem za to, da vsak naredi nekaj zase, vendar zaradi sebe ne zaradi drugih 🙂 Živeti le za to, da ugajaš vsem drugim je pot pogubljenja.
Sem že napisala, meni je ta filmček pač poceni in ta reklama v zvezi s cenjenjem samih sebe prazna, potem pa še te čuteče solze spričo lepše realnosti… ekonomija je dobra, filozofija pač plitka…
Kar se tiče kritike samih sebe, je pa to lahko močna samovzgojna drža. Navsezadnje imamo zase prav posebno mesto med vsemi, precejeno ali podcenjeno, moramo se protežirati pred drugimi in pred samim seboj.
[code]"Nekoč bo lepo,
ko blazni bomo ob ognjih čepeli
in bomo odprte rane imeli-
takrat bo lepo..."[/i][/code]Protežiraš se sama pred sabo? Zanimivo :P[/quote]Kdo me pa bo? Kdo pa pazi nate, zmedena_samica?[/quote]
Ne bom odgovorila na to vprašanje, ker nima veze.
V tvojem pisanju pa je razbrati, da sama sebe ne maraš, le kako te potem naj drugi??!
Zase mislim, da sem kar realna v ocenjevanju sebe in drugih. Že zdavnaj sem spoznala, da popolnih ljudi ni in da tudi jaz nikoli ne bom popolna. Bistvo je v sprejemanju sebe. To pomeni, da si sam s sabo zadovoljen, da se v svoji koži dobro počutiš, se pa nenehno trudiš za fizično in psihično dobro počutje. Pomeni tudi, da nisi zamerljiv, da nisi zavisten in negativen, ampak preprosto prijazen in zadovoljen s svojim življenjem.
Če nenehno tekmuješ z drugimi in sam s sabo, je to neskončna bitka skozi vse življenje za nič.
Ljudje, vsaj večina, kar naprej nekaj čakajo: ko bom to naredil ali dosegel, bo super. Ne, treba je priti do točke, ko si rečeš: če bo tako ostalo, bo v redu. Pomiriti se z življenjem. Živeti zdaj in ne čakati na lepši jutri.
Kdo me pa bo? Kdo pa pazi nate, zmedena_samica?[/quote]
Ne bom odgovorila na to vprašanje, ker nima veze.
V tvojem pisanju pa je razbrati, da sama sebe ne maraš, le kako te potem naj drugi??![/quote]Seveda se maram, jaz in moja lenoba, moj bič in moja svetla lučka hkrati, gremo zdaj skupaj ven na sonce.
[code]"Nekoč bo lepo,
ko blazni bomo ob ognjih čepeli
in bomo odprte rane imeli-
takrat bo lepo..."[/i][/code]“Zadeva” morda res nima smisla, ker pravega odgovora na zastavljeno vprašanje ni. Pomembne niso samo prednosti in pomanjkljivosti človeka ampak predvsem uteži teh lastnosti (beri, njihov pomen in vpliv na življenje posameznika). Načeloma sicer drži, da je bolje biti povsod v povprečju, kot pa imeti izrazite pozitivne in negativne lastnosti. Ni pa nujno! Bistvo je v utežeh. 🙂
To bi se dalo zelo formalno matematično definirati. Torej ni hudo filozofsko :).
Zelo lepo povedano! Zanimiva tema, prepričan sem, da je v vsakem človeku nekaj dobrega, zato, če se le da iščem v ljudeh dobre lastnosti. Žal vse prevečkrat iščemo slabosti in se osredotočamo na njih. Vem, mnogokrat sem že izpadel naiven, lahkoveren, pa vendarle se v večini primerov na koncu izkaže, da kar seješ, to žanješ.
Sem kar sem, ostalih je itak preveč. Daleč od popolnosti, pa vendarle zadovoljen s seboj. Sicer pa iskati popolnost, popolnega partnerja je izguba časa. Nekje sem prebral lepo misel, ki se glasi. Ne išči popolnosti, raje ljubi nekoga takšnega kot je in ga s svojo ljubeznijo naredi popolnega.
Moja dečva je zame kljub svojim muhicam popolna, nič na njej ne bi spremenil, ljubim jo takšno kot je in jo ne zamenjam za nič na svetu….
Ne vem, če te bo kdo res razsvetlil (na tale svetel, sončen dan 😉 je pa to vprašanje, ki si ga zastavila zelo široko in se nanj težko odgovori v nekaj stavkih.
Seveda se vse začne nekje pri vzgoji kjer ni nobena skrajnost dobra. Ne pretirana kritičnost, ne poveličevanje mladeži in iz tega potem zrastejo cvetke v levo in v desno… Kaj je tu bolj prav in kaj narobe je stvar posameznika in njegove percepcije. Še vedno pa se nova generacija mora nekako sama postavit na noge, neglede na to iz česa je zrasla.
Tole mi je všeč:
Prebral tvoje pisanje …
Sel gledat video …
Prebral tekst pod videom …
Še enkrat prebral kar si napisala …
Ni dosti za filozofirat … med preživeti in živeti se trenutno odločam tudi sam … izbira – živeti …
…ter delati in izboljševati to v čemer sem dober …
Kar pa se napak tiče, ki jih takšna odločitev prinese – bolje, da se zgodijo, kot da nikoli niti nimajo možnosti za svoj obstoj … “The Show Must Go On” ….
To pomeni samo tisto točko, ko se začneš starati :).[/quote]Takoj ko se rodiš se začneš že starati…. a si to mislil? 😉
Drugače pa si star takrat, ko se ti sošolci zdijo stari….. :)[/quote]
Samo zate popravljam (slabo) poved: To je značilno za ljudi, ki se začnejo zavedati, da niso več mladi, oz., da so (bodo vsak čas) postali stari.
Star si takrat, ko te mlajši izrinjajo. Ko ne dobiš službe, ker si (pre)star. Dandanes je to že pri … (zbrisal, da ne boš iskal dlake v jajcu). 🙂
Pandora, lepa si, še posebej če uporabljaš kremico Dove in vsa lepotila, ki jih proizvaja ta firma.
Pomladi te najmanj 10 let in ti naredi kožo mehko in voljno kot od kakšne 20-letnice. :)))
Res “težka filozofija” je marketinška prodajna filozofija, ki “razsvetljuje” potrošnice. 😉
Zelo lepo povedano! Zanimiva tema, prepričan sem, da je v vsakem človeku nekaj dobrega, zato, če se le da iščem v ljudeh dobre lastnosti. Žal vse prevečkrat iščemo slabosti in se osredotočamo na njih. Vem, mnogokrat sem že izpadel naiven, lahkoveren, pa vendarle se v večini primerov na koncu izkaže, da kar seješ, to žanješ.
Sem kar sem, ostalih je itak preveč. Daleč od popolnosti, pa vendarle zadovoljen s seboj. Sicer pa iskati popolnost, popolnega partnerja je izguba časa. Nekje sem prebral lepo misel, ki se glasi. Ne išči popolnosti, raje ljubi nekoga takšnega kot je in ga s svojo ljubeznijo naredi popolnega.
Moja dečva je zame kljub svojim muhicam popolna, nič na njej ne bi spremenil, ljubim jo takšno kot je in jo ne zamenjam za nič na svetu….[/quote]
Bravo, poet. Blagor njej! 🙂
Forum je zaprt za komentiranje.