Samo še slabše je

Imam hčer letos je prvi letnik na fakulteti, se dva izpita ima za narest, da pride v 2. letnik. Drugi semester je bil bolj slab že zaradi tega, ker smo izgubili nam zelo ljubega dedka. Hčerka ga nenormalno pogreša (saj ga vsi) in pravi, da se sploh ne more uciti, sem ji rekla pa saj mas se poleti rok se bos že takrat naučila, potem pravi, da nič ne spi, ne je nič, zaprla se je vase, vse prijatelje je dala na stran. Bojim se, da se ta faza ne bo nikoli končala, ker je vsakdan hujse. Vem, da potrebuje čas. Ampak se mi zdi, da je samo še slabše.. Nevem kaj naj, se mi smili zelo.

Zaradi smrti dedka je tako extremno na tleh? Ja v kakšnem mehurčku pa ste ji omogočili živeti? Seveda je lahko vedno še slabše, življenje pač ni potica in vsi prejemamo dobre in manj dobre udarce, lekcije. Mogoče ji je ta smrt tudi prikladen izgovor, da se lahko samopomiljuje, čeprav to delate že vi zanjo, vsak nosi svoj križ ➕! Čas ji bo odebelil kožo, če bo imela voljo in takrat bo spoznala, da so ovire, ki jih ji prinaša življenje točno tisto, kar potrebuje. Život je pč… Čist.a (včasih simpatična, včasih antipatična) jeba. Nehajte jo pomilovati…

P. S. Sožalje! ?

Hvala. Ne res je bila zelo navezana na njega. Bil je res faca, vedno za akcijo, rad se je šalil, družil, vnuke je imel neizmerno rad. Hčer ga je imela še posebno rada saj je bil večina on tisti kateri jo je vedno “zagovarjal”. Dedek je živel zraven nas in ni bilo dneva, da ne bi bili skupaj. Njegova smrt se je zgodila izjemno hitro v roku pol leta od kar smo izvedeli za njegovo diagnozo. Pred letom dni smo izgubili še Babico in je toliko še bolj žalostno in stresno. Mi je težko, ko jo vidim, lih se je opomogla in je že spet potrta.

Mi je zal za vas in iskreno sožalje. Dekle razumem saj sem bila tud jaz taka.

Vem kako je, ko izgubiš nekoga, ki si ga imel zelo rad. Jaz sem bila tudi zelo navezana na staro mamo, zjutraj sem k njej ponavadi hodila na kavo, potem sve mal pocvekale, kaj dobrega pojedle, hodile na sprehode, ko sem študirala me je vedno klicala v Lj in spraševala kako sem, ce kaj potrebujem. Ker recimo moja mati ni tega nikoli delala, sploh je ni ničesar zanimalo. Dejansko, ko je umrla se sploh nisem imela na nikogar zanest, vsi doma so bili “cs, kaj spet tezis s temi bedarijami”. In ja, sevedno jo zelo pogrešam pa je od tega že skoraj 6 let.

Verjamem, da je hudo. Potrudite se, ne le upat, da bo boljše, ampak zaupat da bo! Čas bo zapolnil praznino oz. olajšal bolečino in razkril, trenutno, nevidna obzorja. Ko se uspemo po padcu pobrati, pa je že sam občutek ponosa  nagrada? če ne bote uspeli sami, se obrnite na ustrezno pomoč. Ostanite močni?

Crazy frog je lepo napisala o zaupanju in potrebnem času. Jaz bom molila za vašo družino.

Življenjska šola stane. Se bo morala sprijazniti in nadaljevati.

Moj dedi živi z nami. Ko sem bila otrok, je on bil z mano in bratom vsak dan od 14:00, ko naju je šel iskat v vrtec/šolo in potem do 17:00, ko sta prišla domov starša + med vsemi počitnicami. Vedno je bil tam za naju, vozil naju je naokoli, ko smo bili najstniki nas (naju dva in prijatelje iz vasi) nas je med počitnicami napokal v avto in peljal v 10km oddaljen bazen – starši niso imeli časa, ker so delali itd itn. Peljal naju je na morej, vozil na popoldanske aktivnosti, ko starša nista imela časa…

Tudi jaz sem zelo navezana na dedka – bil mi je kot drug starš – taki kulski – negnjavatorski.

Poiskati strokovno pomoč, preden si kaj naredi od depresije.

Vsak žaluje na svoj način in tako dolgo, dokler ne odžaluje najhujše praznine.

Ni za obsojat in ni za ukrepat. Tako to je.

Pozdravljeni,

Prosim ne ignorirajte znakov vaše hčere in pomagajte ji, poiščite ji strokovno pomoč, npr. psihoterapevta.

Poiščite strokovno pomoč. Čimprej.

Pa kakšna strokovna pomoč vendar!!?  To je žalovanje . Samo žalovanje je in nobena motnja!

Tudi jaz sem bila pol leta na tleh, ko mi je umrl dedek. Pogrešala sem ga do bolečin. Še leta potem sem se v mislih pogovarjala z njim.

Eni so bolj, drugi manj čustveni.

Pustite jo žalovati. Pomaga, če jo pripravite do tega, da čim več govori o dedku. Pogovarjajte se o njem!

Pozdrav

Dekle žaluje za dedkom in babico. Jaz sem dedka izgubil pri 16 pa je od tega že 32 let pa mi se pritece soza. Tako je. Dekle bo ze prislo scasoma na svojo pot, potrebuje pa ljubezen, neznost in tudi trenutek da se zjoce. Drzim pesti za vas. Srečno.

Pra teta mi umira in ne dolgo nazaj mi je umrl nono in še družinska prijateljica , ki meje pazila kot otroka je storila samomor.  Nono mi je bil nadomestek očeta, ko je zapustil mamo, ko sem bil majhen.Ko  sem dosegel dno šel k pshiloginji na Hospic, ki je tam nasproti knjižnice Otona Zupančiča ob cerkvi imajo prostore- bom hodil na 14 dni. Mi je bilo takoj lažje po prvi seansi in je brezplačno. Sem enake starosti in si predstavljam čez kaj gre. Kot občutljivo osebo, zelo čustveno(sem rak) sem padel tudi v depresivno fazo in bi bilo fino, da bi šel še prej. Pokličite, pojdite….