SAME TEŽAVE

Moja sestra kar naprej visi na tem forumu (starši-staršem) in vidim, da je zadovoljna. Zbirala sem kar nekaj poguma in najprej samo prebirala večino vaše pošte. Sedaj pa sem se odločila, da vsaj nekaj moje žalosti napišem v ta majčken kvadratek. Če ne boste vse razumeli, ni panike, saj se še sama več ne razumem in v bistvu niti ne vm več od kje moj problem izvira, vem le, da sem ŽALOSTNA in bi lahko vsaj 25 ur dnevno jokala.
Mati dveh otrok. Otroka pridna, zlata, idealna, skoraj kičasta. Tu se sreča konča. Ločena. Mož že sedem let ne plačuje preživnine. Sin hodi na gimanzijo, šolnina je kar visoka. Položnice so vsak mesec višje in morda bo kmalu prišel mesec, ko jih enostavno ne bom mogla poravnat. Služba. Privat. Delam od jutra pa do večera, plača ni slaba ampak nesorazmerna z mojim vloženim trudom. Lastnik je podjetje prodal, bojim se, da bom izgubila službo. Nimam končane fakultete in težko, da bi dobila kje službo, ki bi jo opravljla z veseljem pa tudi za tako plačo je verjetno vprašanje. Poročena. Drugič. Mož je sicer ljubeč in pozoren ampak samo kadar je doma, to pa je zelo redko. Večino časa preživimi na poti na terenu in njegovi prihodki so sila skromni. mož si želi otroka. Imam mireno in kljubujem njegovi prošnji. Budilka mi zvoni ob 04:15, vstanem se umijem in pozajtrkujem. grem delat. Delam do 17 ali 18. ure. Grem po hčero na trening in pridem domov ob 19:30. Sesam, pregledujem domače naloge, sprašuejm sina, pomivam, likam, perem, sprašujem hči. Upsi, nekje vmes pokličem moža, da vsaj vem kakšen glas ima. Pošljem kakšen SMS. Ob devetih dam spat hčero ob desetih še sina. Kje naj najdem čas, da bi še zanosila, rodila in imela otroka. Nimam denarja in zdi se mi, da me popolnoma nihče ne mara, da sem čisto sama na tem svetu. Živim samo še za moja dva sončka. Trudim se biti idealna mama, ampak bojim se, da ne bom več dolgo zdržala tega tempa. Edin dan za počitek je nedelja. Zjutraj grem k maši in potem na kavo. Uživam v družbi mojih otrok. Peč za centralno nam je crknila in februarja mi poteče registracija. Ojoj, kje bom dobila denar za vse to. Poleg tega bo knalu pomlad in hči bo potrebovala novo garderobo, ker raste kot konopla. Najhuje je to, da se vsak dan bolj smilim sama sebi in imam neprestano solze v očeh. Kaj pa, če je to hujša oblika depresije?Kako iz začaranega kroga?

ojoj, to boš morala poslati na kak resnejši forum, mogoče na kakšnega s socialno pomočjo, ali vzgoja družine, ali vsaj na Življenje, ah to živ.
Verjemi pa, de se je večina žensk podobno kot ti prebijala skozi šolska leta otrok. Vedno sem si želela tri otroke, ampak ko sem videla, koliko časa mi je vzela njihova osnovna šola, me je minilo veselje. Pa saj ni le čas, takoali tako se rada ukvarjam s svojima otrokoma, res pa mi je bilo njuno šolanje eno veliko razočaranje. Sedaj sta študenta in je lažje.
Svetujem ti, da pojamraš malo pri svoji družini. Kaže, da ima tvoja sestra več časa, prosi jo, naj ti pomaga. Tudi otroka sta pridna, praviš, pa ne pomagata doma? Ne sesa hči? Likaj samo nujne stvari. Tvoj mož menda pozna tvoj urnik? Če ga ne, si odgovorna sama.
Malo premisli, kakšen karakter imaš, morda se rada žrtvuješ in si ustvarjaš situacije, ki te onesrečujejo.
Pesimizma glede bodočnosti in službe se takoj odločno otresi. Nihče nima garancije za bodočnost, ampak to ne sme voditi našega razpoloženja.
Morda pa ti je sedaj pekipelo, ker je polna luna, ali pa imaš še bioritem slab, to pa pomeni, da se boš čez nekaj dni lažje nasmehnila. Za dežjem sije sonce. LP

Ja včasih vsak od nas pomisli:”Bom zmogel?” Ampak res je za slabimi dnevi, pridejo lepši. Tako, da jaz bi se na tvojem mestu malo razbremenila. Otroci naj kaj postorijo po hiši, naj gre kdaj partner po hčero na trening. Ti pa si vzami tudi kakšen trenutek zase, počni kaj, kar ti veliko pomeni. Ne vem, pojdi v kino s kakšno prijateljico, mogoče sestro, ali pa s partnerjem. Skartka privošči si kaj. Kakšen sprehod, preberi dobro knjigo. In v dani situaciji, mislim, da je pametno, da s tretjim otokom še nekoliko počakaš. Želim ti veliko volje za premagovanje težav in ne daj se. Lepši dnevi prihajajo.

Ja povej mi, kako bi lahko imela poleg vsega še nasmešek na obrazu?

Ne razumem dveh stvari. Kje je cele dneve tvoj mož numero due? In od kje mu pogum za še enega otroka.

Iz tvojega pisanja zaključujem, da si polno in preveč zaposlena mati samohranilka, s podnajemnikom, katerega najemnina sestoji iz ljubeznivosti in pozornosti – če se slučajno srečata. Kot kaže ti prav nič ne pomaga. Ne finančno, ne pri vzgoji, ne pri domačih opravilih. Še več, sploh se ne zaveda situacije. Ali pa mu je eno figo mar. Kdaj bo začel skrbeti za družino? Takrat, ko bo nekaj “njegovega”? Se pravi, ko bo imel otroka, ki bo njegove krvi? In za koga bo skrbel, samo zanj?

Jaz bi na tvojem mestu pogoltnila solze in začela kuhat jezo zaradi takega nezaslišanega egoizma. Vi niste družina, sorry. Kar čitaj, kaj pišeš: …kako bom…kje bom….nihče me ne mara…sem čisto sama….nimam denarja….

Ja, kot kaže si res sama. Samo to ni tako brezizhodno, da bi morala obupat. Ko enkrat pogledaš resnici v obraz, lažje najdeš rešitev. Napiši spisek tvojemu možu. Ali pa kar dva spiska. Na enem tvoji prihodki in odhodki za en mesec. Na drug tvoje celodnevne tipične obveznosti. Potem ga prosi, da naj dopolni prvi in drugi listek s svojimi predlogi o tem, kako bo prispeval k proračunu in kako bo s svojo prisotnostjo in pomočjo prevzel vsaj del tvojih obveznosti. Občutek imam, da za “tvoje” otroke ne naredi prav nič. Šele nato se lahko začneta pogovarjat o “vajinem” otroku.

In nenazadnje še to. Oglasi se na PIC, kjer ti bodo pomagali z nasveti kako izterjati zapadlo preživnino.

Ali sploh imaš kakšno prijateljico s katero bi lahko šla na kavo?
Sama sem imela tak tempo deset let (mož dopoldan v službi, popoldan
do pozne noči na kmetiji) in ker nisem imela nobenega časa, so mi
“ušle” vse prijateljice. Ena, najboljša, pa se je še reselila k možu
150 km iz Ljubljane. Slišiva se sicer po telefonu, ampak to ni za
resne debate – počasi se tudi midve oddaljujeva. Zdaj, ko so otroci
malce zrasli (najmlajša ima 9 let), bi že imela čas za kakšno debato
ob kavi – pa nimam s kom. Internet pa mi je svetla točka – ampak
to ni to!

lep dan!