Sam na daljše potovanje
Ojla!
Eno vprašanje za prave popotnike 🙂
Tisti, ki ste že kdaj izvedli daljše potovanjev (recimo vsaj en mesec) popolnoma samostojni režiji in da ste šli sami.
Kaj so tisti največji čari in dobre strani takega potovanja in kaj so na takem potovanju največji problemi ali slabosti?
Vesel bom vaših mnenj 🙂
Lp
Andrej
Odvisno je od tvojega karakterja. Če si ful samostojen, je vsekakor bolje, če greš sam. Ker se ti ni treba prilagajati drugemu. Če pa si manj komunikativen (+ zagotovljena družba) in manj samostojen (+ več glav več ve) pa je bolje da si najdeš sopotnika. Pri tem je najbolj važno, da se že pred potovanjem pomenita, kaj vama je pomebno, kaj želita videti in kje sta pripravljena delati kompromise. Jaz sem že tak karakter, da rabim sopotnika-sopotnico. Na krajše razdalje mi je čist kul (7-14 dni) iti mal na svoje ampak na daljših turah mi pa postane dolgčas.
Je pa tako, da sopotnikom na potovanju ni treba nenehno tičati skupaj. Preprosto se dogovorite kaj bi kdo rad videl, nato pa lahko greste čez dan po svoje. Vsake toliko časa sigurno pride do konfliktov in takrat je treba stvari razčistit, nato pa si dati malo časa in iti malo po svoje.
po mojih izkusnjah se zacnejo trenja s sopotniki nekje po 3-4 tednih, odvisno od ljudi, se posebno ce si z njimi 24 ur na dan… dan ali dva samote takrat naredita cudeze 😉
sem mel pa sam resni “prepir” samo s sestricno… in to po cirka 5-6 tednih cepenja skupaj in zato, ker sva takrat pac imela razlicne interese… in ko si doma je vse pozabljeno 😉 se pa strinjam, v primeru bolezni je zelo fajn imeti nekoga zanesljivega ob sebi…
Kadar sem potovala sama, sem spoznavala najvec ljudi in so mi domacini dajali obcutek, da hocejo poskrbeti zame, da o njih dobim cim boljsi vtis. Vec so se pripravljeni pogovarjati, vec te vabijo na dom, manj so sramezljivi pri vzpostavljanju stikov. Na tak nacin sem se o obiskanih drzavah in obicajih naucila najvec, pa tudi dobila bolj trdo kozo. Ce sem nekoc oklevala, ali naj potujem sama ali v druzbi zaradi varnosti, se danes z najvecjo lahkoto odpravim kamorkoli na pot, ko le imam dovolj denarja za stroske. Potovanje v druzbi terja dosti prilagajnja in tolerance, kar pa tudi ni slabo, ce kdaj vzamemo tako lekcijo, se zlasti v ekstremnih razmerah. Sama pa se za potovanje v druzbi odlocam le takrat, ko neko osebo dobro poznam; en sopotnik je meni cisto dovolj, dva vec ze tvorita nenavadno kombinacijo… Zaenkrat mi tudi na dolgih potovanjih ni bil nikoli dolgcas, ker zmeraj lahko pocnem stvari, zaradi katerih bo tisti trenutek zamrznjen v mojem spominu, cetudi mi zmeraj ne delajo druzbe ljudje; lahko si stvari podrobno zapisujes, svoja razmišljanja, opazovanja, risanje oz. skiciranje, sedenje na ulici in opazovanje toka ljudi, branje, muzeji, trznice, arhitekturno raziskovanje, fotografiranje, potepanje po zakotnih predelih, preizkusanje lokalne hrane in pijace, pitje caja ali sokov v obcestnih cajnicah ali stojnicah, iskanje informacij za naslednjo postojanko …etc…
Mislim, da se dost folka sploh ne zaveda, kako neprijetno je biti resno bolan kje bogu za hrbtom in k sm napol mrtev lezal v rjuhah prepojenih s svicom sem bil zlo vesel, da sem mel zanesljivo osebo ob sebi. In tud po bolniscnici mi ni blo treba lazt samemu da bi zvedel kaj in kako, k sem sel na pregled.
Sej nikomur ne privoscim, sam vsakemu se pa prej al slej zgodi.
K ena mi je enkrat rekla, da si cajcke ze lahko sam skuham, ce je pa kej hujsega pa tko pejt v bolnico:). Jao, kak folk obstaja.
Jakab:
JOJ! In kakšne čajčke naj bi po njenem kuhal? Domnevam da običajno popotniki s sabo ne jemljemo vseh mogočih zdravilnih čajev. Če že planinski čaj in pa sadni čaj, ta dva pa nista ravno preveč zdravilna. In kaj storiš, če nimaš s sabo čaja? Pretakneš pol mesta, da najdeš trgovino z uvoženimi artikli in dobiš kamilice? No, ja. ko si doma veliko stvari jemlješ za samoumnevne. Ko greš pa ven, pa ugotoviš kako se navade ljudi razlikujejo. Na žalost so tudi bolezni včasih del potovanja in vsekakor jih je lažje pretrpeti, če je z nami nekdo, ki ga poznamo.
Drugače te pa solo potovanje prisili, da si ga sam organiziraš in da se sam odločaš kam in kako naprej. Poleg tega pa tudi da iščeš stik z domačini in drugimi popotniki.
Kaj vem kake cajcke, ona bi pac mene pustila na cedilu, pa nej se bolan znajdem tam kakor vem in znam. Enostavno zato, ker bi se ona pocutila prikrajsano, ce morala za koga drugega zrtvovati kak dan potovanja.
Drugace pa sem dol spoznal osebo, ki mi je ponudila pomoc in veckrat oglasil in vprasal, ce kaj potrebujem… Sam je to zlo odvisno od srece.
Definitivno pa je tudi veliko prednosti pri solo potovanju, ker je res da navezes vec stikov.
Je pa tudi res, da ti sopotnik lahko omogoci navezovanej stikov s skupiname ljudmi s katerimi bi sam mogoce ne navezal stikov.
najlepše je, ko se lahko mirno odločiš kdaj zapustiš trenutno mesto, družbo, popotnike…ko nisi na nikogar vezan in ti ni potrebno prenašati njegovih spalnih navad in raznih problemov z izjavami: jaz pa tega ne bi, kaj greva to… in potem dolgih nosov če tega drugega mnenja slučajno ne upoštevaš. nihče ti ne daje pametnih nasvetov v stilu, daj to pa ne smeš, se ti lahko kaj zgodi…itd…
je pa res, da jaz nimam kakšnih večjih težav z navezovanjem stikov, ker sem (kot me kliče moj prjatu kot mali brenčač, ki nonstop neki dela in okoli leta pa klepeta)
naporno pa zna biti včasih, ko res ne veš komu lahko zaupaš in če je družba ljudi,ki si si jo nabral mimogrede po poti res takne sorte, da jim lahko zaupaš kakšen kos prtljage:)
če si upaš ne samo sanjati svojih sanj ampak jih tudi uresničevati, potem se ne oziraj na druge in pojdi sam.
jaz že tri leta hodim sama naokoli, pa mi nič ne manjka. če bi čakala vse tiste ljudi, ki so mi vedno obljubljali, da bodo šli z menoj, ne bi videla vsega tega kar sem že in ne bi doživela vseh teh fajnih dni in trenutkov.
je pa res, da takrat kadar potujem v družbi pa vzamem s seboj samo enega sopotnika, ker če je že kakšen več je že veliko težje sklepati kompromise in se prilagajati. pa fino je ker se na začetku vedno zmenimo, da če ne bomo klapali skupaj kot sopotniki, da gre vsak svojo pot in s tem štartamo od doma, da vemo vsaj to, da res ni nujno da smo nonstop vezani . kar zna biti fino, saj se lahko cez teden ali pa kaksen dan srecas v drugem kraju in gres potem skupaj spet naprej:)
lepo se imej kamorkoli že greš….
aba
Andrej, kar odloči se in spakiraj… Da spet ne bo problemov z iskanjem sopotnikov. Če ne pa prideš v Avstralijo…:) enkrat maja bom tako daleč, da bom šla malo na okoli.
Prvič sem sama tak daleč vstran od doma, danes je že 11 tednov in naj samo rečem zakaj že prej nisem šla kam sama. Sploh v te malo bolj razvite države (kot je Avstralija) res ni panike it sam. Pa tolko imam za delat, da se sploh ne počutim osamljeno. Je res, da nisem glih na potovanju, pa vseeno, ko sem prišla sem sem poznala le eno osebo… zdaj jih je že v telefonskem imeniku polno. In tudi tukaj večino izletov grem kar sama. Zakaj bi zgubljala čas, če je pa povsod polno ljudi.
LP iz Avstralije
Nekje do poroke sem VEDNO potoval sam in neizmerno užival. Nato sva začela skupaj, kasneje pa družinsko, v štiri, in še vedno neizmerno uživam(o) na vsaki poti. Nisem pa nikoli poizkusil potovati z družbo treh štirih, zato o tej varianti ne vem nič. Poizkusiti ni greh, vendar pa me ta varianta zdaj niti ne zanima več. Potovanja so se nekako prilagodila življenjskim obdobjem, zato kmalu pričakujem spet potovanja v dvoje. (kar je pravzaprav še najbolj easy, a tudi morda manj razburljivo, kot če greš na pot sam). Če nimaš družine, vzemi palico za na pot in odidi sam. In vzemi si časa, kot si ga lahko, vse ostalo se že nekako uredi, pa lp.
Pozdravljeni!
Ena moja največjih želja it na finsko. Že menda 5 let.. problem je pa v tem, da moji prijatelji/ce nimajo toliko denarja, da bi šli ali pa pač hočejo seveda v bolj tople kraje. Moj fant itak ne more it, ker redno študira+nima denarja. Js pa trenutno to leto ponavljam in imam dovolj časa in denarja,da bi šla. Vendar nočem sama. Enostavno se bojim, da bi se lahko zgodilo karkoli+vedno je lepše v družbi.
Če ima kdo še podobno željo, naj se mi javi:)
Pa sej drugače bi šla tud sama.. sam me je kr dost strah, ker še nikoli nism šla tko kam sama ta tolk dolgo.. ker js bi šla tja zihr za kak mesec.
Lp,
S
Forum je zaprt za komentiranje.