Res preveč rekreacije?
No, vseeno težava je, ker se nisi pripravljena odrečt nečemu, kar ti sicer veliko pomeni, zato, da bi bila več z nekom, ki bi ti naj veliko pomenil In potem izpade tako, da ti maraton pomeni več, kot partner. Partner, ki pa se čuti zapostalvjenga oziroma je pri nekom na drugem mestu, ne bo dolgo vztrajal. Predlagam, da si poiščeš nekoga, ki mu ne bo mar zate, ta te ne bo skušal prepričevat, da mu nameniš več časa. 🙂
“Dejstvo je” te bo pa prepričala, da se ni treba ničemur odpovedovati, partnerju se pa niti slučajno ni treba posvečat – on te je dolžan sprejet takšno kot si, drugače te ni vreden. Bodi egoistična, samozavestna in predana svojim ciljem; trdna in odločna ženska. To je ključ do zadovoljnega življenja!!!
Dejstvo je, da zato, da je vsako razmerje uspešno, si moraš vzeti zanj čas.
Pa naj bo to razmerje s starši, s partnerjem ali z otroci. Ker gre za različna razmerja je zanje potrebno “različno veliko” časa.
Če imaš internzivno športno življenje (kar je super), moraš pač vedeti, da boš zaradi tega partnerju posvetila manj časa. Rešitvi sta torej dve (brez nepotrebih filozofiranj in komplikacij): ali najdeš partnerja, ki se bo zadovoljil, da bo s tabo preživel zelo malo časa (ja, tudi taki obstajajo…) ali pa si najdeš partnerja, s katerim boš skupaj športala in združila svoj hobi s svojo ljubeznijo.
Osebno mislim, da ima druga rešitev večji potencial za uspeh. Lahko pa pristaneš tudi na prvi.
Vsakršno drugačno ocenjevanje, ali športaš preveč ali premalo, in čigavo mnenje je tu relevantno – je popolnoma brezpredmetno.
Pandora, jaz se nagibam k tvoji drugi rešitvi. Občutek imam, da bo tudi ta veza šla v franže. Tisti, ki me pa obsojate pa mi povejte, zakaj bi se morala le ženska prilagajat? Zakaj bi se morala le ženska odpovedat svojim hobijem?
Moški pa se ne bi nič spreminjali. Jaz od mojega nisem nikoli zahtevala, da se mora kakemu hobiju odpovedat pa jih ima kar nekaj.
Tekačica
Sem poročena, dva šolarja, mož in si vsak dan vzamem uro časa za tek. Ko so maratoni sem bolj pridna.
Če bi bila brez obveznosti bi bila tako kot ti, tako pa ni časa. Ne dovoli, da ti vzamejo tisto, kar tebi veliko pomeni. Moški so vseeno bolj športni kot ženske. Vsaj tam kjer jaz tečem, se najde, samo ne obupaj.
Lp
Če imaš občutek, da se tudi on nič ne prilagaja, potem to tud ni dober znak za vajin odnos. Noben ne pravi, da bi se samo ženska morala prilagajat.
Mene bi moja žena iz kože dala, če bi se obnašal, kot sem se pred poroko, ko sem čisto vsak dan šel športat. Zelo resno se ukvarjam z dvema vrstama športa – ne v eno ne v drugo dejavnost se ne more vključiti. Čisto preprosto je: če si v resni službi, ki ti (tako kot v mojem primeru) vzame kakih 10 ur dneva, potem pa še 3 ure za šport (tja+šport+tuš+nazaj), te večji del dneva NI. Jasno je, da se človek počuti malo zapostavljen. Poleg tega niso čisto vsi ljudje adrenalinski friki in športni odvisniki in jim je malo odveč čisto vsak vikend rinit v hribe in tako dalje. Včasih PAŠE malo posedet, o čem zanimivem podebatirat – tj. o kaki dobri knjigi, filmu, gledališki predstavi …
Ne kažem s prstom, ampak poznam kar nekaj ljudi, ki športajo kar naprej, za dobro knjigo pa kar ni pa ni časa … in so živ dolgčas. Nekateri gredo tako daleč, da trapajo samo še o športu, kilometrih, kalorijah, beljakovinah, ogljikovih hidratih … Dolgčas! Ne pravim, tekačica, da si takšen tip človeka, pa tudi če bi bila, nič narobe – ampak tudi s tvojim fantom ni nič narobe, le ujameta se ne v tem pogledu. Če gre zveza zaradi tega v franže, imam pa zate novico – ne bo šla v franže zaradi ŠPORTA, ampak zaradi drugih stvari, ki gredo njemu na živce, ti pa tega ne opaziš ali nočeš opaziti. Morda pred to težavo tudi bežiš – v šport, kajti če je bilo tako tudi v prejšnji zvezi, se tu začrtava tudi že vzorec … Upam pa, da ne.
Pa srečno!
@meden again. pod cel tvoj post se podpišem.
Sicer pa vsaj zame obstaja razlika med popolnoma se čemu odpovedati in pa prilagoditi. Dejstvo pač je, da ko si samski in po možnosti brez otrok, imaš časa na pretek, ki ga lahko zabiješ tudi z gledanjem u luft, pa se ti nikjer ne bo ravno kazal primanjkljaj. Ko se pa enkrat zapleteš v kaj resnega, opaziš, da imaš omejen čas oz. ga začneš bolj organizirano uporabljat. Praviloma imaš od dobri organizaciji čas za vse: za hobije, partnerja, službo, prijatelje, družinske odnose. Ne jasno vse v enakih proporcih!
Joj kaki predsodki s strani enih.
Bom takole vprašala: koliko časa namenite gledanju TV? Koliko časa čvekanju po forumih na netu? Koliko časa za branje tračev? Koliko za pijačke po lokalih pa kino in podobne zadeve? Zato pa imate čas?
Meden agan: od kje tebi 3 ure na dan, če sem napisala, da med tednom 1h na dan? Ti pa kar potrojiš zadevo. Službo imam 8 ur na dan, ne 10.
Veš kako zgleda tek? Se oblečeš tečeš in to je to. TUširat se moraš če tečeš ali ne. Tek pa začneš na lastnem pragu. Kolesarit tudi. Plavat skočim po službi, ne rabim neke posebne vožnje do bazena. IN tako naprej. Fitnes vadba poteka doma, med gledanjem dnevnika recimo. IN boš presenečen, preberem številne knjige, revije (pa ne rumeni tisk in trače).
Markiz, hvala, končno en konkreten odgovor :).
Pandora1, ja bom morala. Ker kaže, da sva že skoraj narazen. Bom bolj pozorna na to s čim se moški ukvarja v prostem času, ker sem opazila, da podobni hobiji kar precej pomenijo.
Krivokljun, problem je le v tem, da se vedno zapletem z moškim, ki pričakuje, da se bo ženska odpovedala svojim hobijem, on pa bo vse svoje hobije ohranil. Zgleda, da ne znam izbirat.
Verjetno se boš vedno zapletala s podobnimi moškimi. Mogoče moraš samo presečt nek vzorec, ki tvojemu odnosu škodi. Če si se prej preveč prilagajala, bi se morda zdaj morala manj, če si se prej manj, se bi morda zdaj morala več, brez da bi se pri tem počutila ogroženo.
On je pisal o sebi, ne o tebi. Daj, ne bodi tako napadalna, ker zgleda nočeš videti še kake druge zgodbe razen tvoje.
Po vsem prebranem dvomim, da gre res za slabo izbiranje. Bolj verjetno za to, da ne znaš pravilno postavit meja, stat za svojimi besedami, ampak se ob tem podzavestno počutiš krivo in nasmoljeno (češ, on zdaj hoče več časa preživet z mano, torej se moram odpovedat hobijem – tu čutiš pritisk). Samo izražena želja tvojega partnerja še ne pomeni, da moraš ti to tudi takoj narediti, še manj pomeni, da se moraš čemurkoli odpovedati. Morda ne bodi tako trmasta in vpiknjena vase, v svoje potrebe, ampak se odkrito pogovori.
Deluješ mi kot tisti moški, ki se zavoljo ohranjanja “moškosti” ne premaknejo niti za ped v svojih prepričanjih.
On je pisal o sebi, ne o tebi. Daj, ne bodi tako napadalna, ker zgleda nočeš videti še kake druge zgodbe razen tvoje.
[/quote]
Hvala, krivokljun – točno tako. Tekačica, opisal sem zgolj svoj primer in želel z njim poantirati dejstvo, da se življenje v odnosu nujno spremeni – zaradi tega odnosa. To seveda ne pomeni, da se moraš spremeniti zgolj ti, ampak tudi človek ob tebi. To je pač definicija tega, da prideta skupaj.
Moram se pa pridružiti krivokljunu v ugotovitvi, da se sumljivo žolčno odzivaš na razmišljanja ljudi, ki ti niso všeč.
Meni se ura na dan ne zdi preveč, v kolikor še z drugimi športi. Glede teka pa mislim, da je bolje vsak drugi dan. Sicer pa en dan v tednu privošči telesu mirovanje in ga malo razvajaj. 🙂
…mi ne da miru, da ne napišem še par besed.
Moje skromno mnenje je, da človek, ki ne športa len in to zelo. Ljudem ni problem nameniti čas raznoraznim neumnostim, TV, čvek, kavice…….ali pa prekomernemu delu.
Človek naj bi imel zdravo telo in duha. Težko to dosežeš z ležanjem na kavču in branjem trač revij. Treba je migat, redno, ter skrbeti tudi za duha.
Ker pa smo ljudje bolj lene sorte je vsak napor v to smer kot negativen odklon. Ja ljudje smo lenuhi. Izgovarjanje na ženo, otroke, delo……..je bedno. Važne so prioritete pa gre.
In niti 1x se nismo doma skregali zaradi športa, prej zaradi ležanja na kavču…..
LP
Japkica, brez skrbi, ne tečem vsak dan. Imam zelo mešano rekreacijoa, po trenutnem navdihu. Če se mi lušta kolesarjenja, ker je tak lep dan, grem na kolo, če je fajn sneg na smuči, če je v bližini jezero skočim plavat… tako stihijsko. Da mi je v užitek. Tek pa tako 3x na teden približno. Ja in obvezno en dan, včasih tudi dva pa tudi trije se najdejo za počitek. Večinoma pa 1 dan.
Meden agan, iz tvojega posta sem čutila, da smatraš, da sem tudi jaz taka. Pa niti približno ne spadam v tvoj opis.
Krivokljun, če ti moški skoz sitnari, da preveč športaš, jaz to smatram kot zahtevo, da moram stvari skenslat. Jaz nikoli ne najedam glede njegovih hobijev. Če so mi vsaj malo zanimivi, se mu pridružim. Vedno imam občutek, da sem edina, ki bi se morala prilagodit. In če se prilagodim, so vedno še večje zahteve in potem sem počasi vsa slabe volje, ker imam občutek, da se pometa z mano.
Če si proviščim eno uro na dan samo zase, to res ni veliko?
Tekačica2, žal je tako. Jaz, ki si vzamem 1 uro na dan zase pa še nekaj več ur ob vikendih, sem menda neprilagodljiva. Le kakšno je to življenje, da si ne smeš vzeti nič časa zate, ker drugače si pa neprilagodljiv.
Veliko obsojanja slišim na svoj račun, ampak samo od oseb, ki nič ne športajo, so pa po gostilnah pa vse limonade pogledajo pa vse trače poznajo…
Jaz vse počnem samo toliko časa, kot mi paše, ko se imam fajn, pa naj bo to rekreacija, športanje ali karkoli drugega 🙂 Ko mi neka stvar postane “muka” (beri: mi ni všeč) pač neham… nimam postavljenih nobenih normativov. Včasih grem 2x na teden v hribe, potem pa 2 ali 3 mesece nič 🙂 Poleti sem hodila 14 dni vsak dan plavat, potem pa naenkrat nehala in cel mesec nisem šla.:)
Nimam nobenih predsodkov ne do TV, ne do čveka po forumih, dokler mi je zanimivo to počnem, ko mi ni, pač neham 🙂 Tudi za pijačke po lokalih si je treba vzeti čas, tako kot za prijatelje 🙂
Skratka nobeno zadevo nimam določeno točno po dnevih, urah, minutah….:)
No, tule se ne strinjam. Če imaš npr. majhne otroke (in si npr. sam), jih ne moreš pustiti same in it tečt za eno uro. Tu ni debate o prioriteti… ampak to boš razumela, ko boš na tem.
Forum je zaprt za komentiranje.