res mam dost sodelavke, ki izkorišča bolniško

Sodelavka (45 let) kar naprej odhaja na bolniške.

Vodji zatrjuje, da rada dela in daje vse od sebe – ampak ko se ji nabere več dela (ker nikakor ni sposobna delati hitro in učinkovito), zvizne na bolniško.

Potem prihaja z najbolj bedastimi zgodbicami; npr. :do petka me ne bo, tako grozno me glava boli – in to pove, še preden gre k zdravniku; ali ne morem dihat, pomojem me bodo poslali na Golnik, kar umrla bom – in potem izvemo, da je bila gripa; – ali: neki se slabo počutim in tako cel mesec.

Res ne želimo vedeti, zakaj je odsotna (to je med njo in očitno nesposobnim zdravnikom, ki hipohondru predpisuje bolniško za kihec), samo naveličani smo pa njenih stalnih odsotnosti in naših nadomeščanj.

V oddelku je 9 let, sprva je bila kar naprej na bolniški za otroka (ki je imel takrat že 10 let), potem za moža (ki mu je bilo vedno kaj, da je morala skrbeti zanj), pa potem kar naprej zase – glava, dihala, želodec, noge, u name it – ma čist o vsakem telesnem delu nam je že spletla take lažnjive zgodbice (parkrat smo malo preverjali), da smo se je res naveličali.
Ok, zboliš, javiš, da te ne bo in potem se spet javiš na delo – in to je to – ne pa nakladat, da smo že vsi na robu bruhanja, res.

Vidimo, da je sodelavka grozen hipohonder, grozno se boji vsega, vsak dan (poleg teda, če prsni in vsadki na obrazu še držijo – ja, zanimivo, da se teh posegov ni bala!) preverja morebitne znake bolezni. Že če ji je malce toplo – joj, sigurno imam vročino, če se ji malce zavrti (nizek pritisk) – joj, sigurno imam tumor v možganih, če jo malo boli želodec – joj, sam da nimam raka.

Res smo jo do konca siti. Šef jo tolerira (domnevam, da sta malce tesneje povezana), torej ne moremo kaj dosti narediti.

Ampak kako utišat takega človeka?

Kako je z njo, te v bistvu ne zanima.
Gres do sefa in poves, da socustvujes z zdravstvenim stanjem sodelavke, vendar zal tako ne gre vec in da ne zmores vec nadomescati njenih bolnisk, zato naj najde drugo osebo, ki bo to delo opravljala. Da ne bi bil problem 5 dni na dva meseca, ampak da dejansko opravljas delo za dve osebi, kar vec ne zmores. Glede na to, da njenim bolniskim ni videti konca, da naj organizira dodtno ali deugo osebo za pokrivanje njenih odsotnoati.
Drzi se svojega stalisca in ne bos verjela – sef te bo pricel spostovati.
Stvar organizacije je na sefu in ni samoumnevno, da jih krije sodelavec – v kolikor so pogostejae.

ko začne pogovor prekineš in greš proč in rečeš, da imaš delo
ne spuščaš se v debato z njo
kaj pa češ drugega?
očitno ima psihične probleme. to je tud za bolniško…

Obrnes se k njej in lepo reces: oprosti – o privat ih zadevah boba med pavzo, trenutno te pa prosim, da ne moris s vojim govorom delovnega procesa. Hvala ti za razumevanje.

Mam jaz tud eno tako, ki se celebdneve pritozuje. Sem jo tolerirala nekaj casa , ampak po dolocenem casu…. sem pa naredila cut. Sedaj hodi v deuge pisarne se pritozevat, mene pusti na miru.

Kup mladih mamic pri nas prav tako izkorišča bolniško. Delale od doma ne bi, ker potem bo treba delati, raje so non stop na bolniški. Ker potem ni treba delati.

Povsod so taki. Si se že pogovorila s šefom? Koliko in kaj delaš namesto nje. Naj šef reagira zaradi tega.
Sicer pa najprej opravi svoje delo, če bo čas, še kaj njegega. Pa naj kdaj kaj ostane za naredit….
Glede pogovorov pa… Ni ti potrebo poslušat njenih litanij… Ne bit tako prijazna…. Obrni se in pojdi… Še naveličajo potem silit vate… Si v službi. Ni potrebno, da si z vsemi najboljši prijatelj.

Za vsak prehlad pred korono nisi dobil bolniške, sploh če nimaš vročine, kako je pa sedaj pa ne vem.

Če je delavec v obdobju enega leta v bolniškem staležu vsaj petkrat, ga delodajalec MORA napotiti na usmerjeni preventivni zdravstveni pregled. Zakaj je ne napoti? Kaj veš, morda se boji kaj se bo iz tega razvilo ko bo komisija začela vohljati kaj se dogaja na firmi. Pa imate spet nekaj za jutranji čvek, babe butaste. Zapri usta, masko na gobec in delat.

Verjemi, da tej osebi nikakor ni lepo, ampak preživlja pravi pekel. Nikakor ona ne izkorišča bolniških in se ima doma fino, tako kot si sodelavke to predstavljate, ampak dejansko verjame, da je nekaj narobe in živi v stalnem strahu. In to se potem tudi resnično začne kazati na telesnem zdravju, od želodca, do prebave, glavobolov, vrtoglavice, bolečin v mišicah, tiščanju v prsih in tako dalje. Vse to seveda da misliti, da je pa očitno res nekaj narobe, strah se poveča, zato se težave še povečajo in začaran krog je sklenjen. Ona dejansko potrebuje bolniško, ampak hodi k napačnemu dohtarju. Kar potrebuje je psihiater, s katerim bi morala predelati svoj strah pred boleznimi in se začeti s tem strahom spopadati, da ga premaga. Zakaj vam vse to govori? Iz dveh razlogov. Prvi je ta, ker ima slabo vest zaradi odsotnosti in se čuti dolžna pojasniti situacijo in upravičiti svojo odsotnost. Drugi je pa ta, da bolj ko govoriš o svojem strahu ( v tem primeru bolezen), bolj ga popredalčakš, daš iz sebe in čutiš olajšanje, poleg tega pa si vesel vsakega zagotovila, da je to doživel še kdo drug in zato ve iz lastne izkušnje, da ni nič hudega. Take informacije te pomirijo. Vse to vem sama iz izkušnje, ker sem tudi sama nekaj časa trpela za takim strahom pred vsakim kihcem, ko se je enkrat v moji družini pojavila huda bolezen pri enem od družinskih članov. Samo čakala sem, kdaj bo ista usoda doletela tudi mene. Verjemi, je zelo hudo in raje bi bila ok in hodila v službo. Sem se pa sama sebe prepričala, da je to (samo) psiha, poiskala pomoč in se spravila toliko v red, da lahko normalno funkcijoniram. Te pa popolnoma razumem, da vse ostale nasankate, zato je seveda treba najti rešitev. Pogovorite se s šefom in tudi z njo. Povejte odkrito (a brez prepiranja in obsojanja), da jo razumete, a je treba razumeti tudi vas.

Obstaja pa še druga možnost, kaj se v resnici dogaja. Poznam osebo, ki je prav tako kar naprej manjkala v službi in ponujala sodelavcem razne zgodbice, zakaj je ni. Vse ji je falilo, od a do ž. No, na koncu smo šli na njen pogreb, saj se je izkazalo, da se bori s hudo boleznijo, a nikomur ni hotela nič povedati, zato si je izmišljevala zdaj to zdaj ono, da je upravičila svojo odsotnost. Od takrat ne obsojam več, ker nikoli ne veš, kaj se v resnici dogaja. No, ampak ponavljam, vas razumem, ni fer do vas, zato poskusite skupaj najti rešitev.

Bog daj, da NIKOLI ne bi bila na njenem mestu!

Koji qu.rac vas briga zakaj je nekdo v bolniški, mater vam debelo! Prav tako o mamicah na porodniškah in bolniškah. Jih vi plačujete?! Opravljajte svoje delo tako kot je treba in se brigajte zase. Te zadeve rešujejo drugi. Bodite veseli, da imate službe in plačane nadure.

Najboljše, da se ne vmešavaš vanjo in v njeno bolniško, ker je to stvar zdravnika in svar njenih nadrejenih.
Važno je samo to, da se njenega dela ne prelaga nate, kar je spet stvar nadrejenih. Pri nas je vedno zamenjava če je nekdo odsoten, tudi če je dela manj in bi lahko bil v principu tisti čas en manj v pisarni.
Poslušat jo pa tudi ne rabiš pretirano razen osnovne vljudnosti. Potem pa najbolj pomaga, če se pri pogovoru z njo narediš nezainteresirano, brezvoljno in še sama začneš jamrati in te bo hitro pustila na miru.

Če ti zdravnik predpiše bolniško je bolniška najbrž na mestu. Sicer je v prekršku zdravnik.
Če ji šef zatezi je to mobing. Kazensko odgovoren.
Šef jo ščiti, ker nima več kaj. Kaj pa naj naredi? Saj veš, da ne sme zaposlit še nekoga. Torej moraš bit tiho in delat, sicer bo šefu postalo dovolj tvojega nerganja. Kokoši jo ogovarjate.
Lahko pa greš na bolniško še ti. Aja saj res, dohtar ti je ne more dat, če ti nič ni.

imamo pregovor, ki pravi : “Noben ti neo spomenika postavo budala blesava”.

Kolikor sem jaz razumela, ne delate namesto nje. Vsak napisal nisi. Zakaj pa je na bolniški ni tvoja stvar. Če ti njeno jamranje ni všeč ,moraš samo povedati ali jo ignorirati, ko začne. Ne vem zakaj je to tak problem.

Upam, da ti ne boš nikoli na njenem mestu.

Če se pa slučajno zgodi, da boste šli na njen pogreb (sicer bog ne daj) se boste pa verjetno pogovarjali kako jo boste pogrešali…..

Glede na vaše pisanje, je povsem jasno zakaj je toliko na bolniški…težko je delati z nekom ki se toliko vtika v druge…če pa bi bila reeees hipohodner pa…TEŽKO bi dobila bolniško za moža, če ne bi bilo nič resnega.

Pazite nase, da vas ne bo osirala “prijazna” sodelavka mo boste zbolela….

Avtorica nikar si ne želi njene bolezni,  to kar ti govori ni res, ima psihične motnje.

Zdravnik prepozna hipohondra.

Naredi analizo vseh nadomeščanj in koliko imaš zaradi tega več dela in si bolj obremenjena. Daj šefu na mizo in mu povej, da tako ne gre več naprej. Ker boš drugače še ti izgorela. Ker vsak pride enkrat do faze, ko plačane nadure ne pomenijo več kaj. Pa naj najamejo študenta za pomoč. No, tako sem jaz naredila in je pomagalo.

Sodelavka pa ima očitno grozen strah pred boleznimi in se bolje počuti, če o temu govori.

Mogoče ji vljudno namigni, da te to ne zanima, obrni pogovor v drugo smer ali pa preprosto odidi.

Brez akcije ni reakcije. Vso srečo želim vsem.