RAZTRESENOST

Sem zmedena, v dilemi………
S fantom sva skupaj več kot štiri leta. Pred dobrimi tremi mesecemi sva si pri njemu doma začela urejati stanovanje, nisva niti na pol poti….
Torej kje tiči problem. Od samega začetka, ko sva začela, ni bilo točno to to. Torej bil mi je všeč …. ostalo je prišlo potem s časom.
Po dobrih dveh letih je bilo krize in sva imela kak mesec malo “tako rečeno pavze” a sva nekako ugotovila, da se imava rada in da se je vredno potruditi da najina veza uspe.
Po dobrem letu (to se pravi tri leta skupaj) sem jaz nekako začela navijati da bi šla na svoje oz. v podnajemniško stanovanje, a mojemu fantu ni bilo do tega, predvsem zaradi tega ker je to metanje stran denarja. Torej v dobrem letu se je stvar začela premikati tako, da sva vzela vsak svoj kredit in začela z urejanjem stanovanja.
Torej kje je problem!? Predvsem v meni – moj dragi mi ne kaže prav dosti tistega kar bi jaz rabila vsaj toliko časa. Malo bližine, kakšen lep pogled, malo pozornosti vsake toliko, malo več kot samo to da se zjutraj preden greva vsak svojo pot poljubiva. Torej zvečer se po samo štirih letih obnašava kot zakonca po 50-ih letih – pa mislim da si določeni tudi po toliko letih dajejo več bližine in pozornosti en drugemu. Seveda se tudi premalo, premalo pogovarajava……… torej vse kar paše zraven k vezi, vsega je premalo.
Torej ko to mojemu dragemu omenim seveda je 14 dni bolje in potem ista pesem. Kaj pač morem, meni take malenkosti veliko pomenijo.
Torej pred kratkim sem bila na poroki moje dobre prijateljice in tam spoznala ženinovo pričo – in ta fant mi ne uide iz glave. Moja prijateljica mi je malo povedala o njemu, seveda čisto osnovne stvari in seveda zdaj ga imam še pogosteje v mislih. Na poroki sva imela priložnost plesati skupaj, tudi pogovarjala sva se ….. skratka nekako sva se ujela. In že takoj ko sem ga videla …. takoj sem začutila, da na tem človeku nekaj je kar me privlači, oz. čutila sem, da nekako ga moram spoznati, malo več zvedeti o njem……
Malo me je strah kaj to pomeni, kaj pomeni to, da razmišljam toliko o tem fantu, ali je to samo strah pred tem kako bo ko bova živela skupaj s tem mojim dragim, ali mogoče samo preveč razmišljam o tem ali je ta moj fant sploh pravi moški zame…. Saj drugače ne rečem, me ima rad, to vem ….. a kaj ko meni te malenkosti tako zelo manjkajo.
Predvsem pa je strah to, da mi tolikokrat misli uidejo k temu fantu iz poroke.

To pač ni to. Premisli ali boš lahko živela s tem dragim še nadaljnjih …..let, če te že zdaj razjedajo dvomi? Pomembna si ti, življenje je eno samo.

ali misliš, da ljudje po petdesetem živijo tja v en dan? Da živijo samo še iz navade eden z drugim! Se motiš, krepko motiš! Niso pomembna leta, temveč ljudje in kvaliteta odnosov, ki jih gradimo celo življenje, če smo seveda iskreno “pri stvari”. Sicer pa je žalost lahko tudi v precej mlajših letih!

Nikoli se ne zapustit….odnos med človekoma ki se imata rada mora biti vedno dinamičen…pa ne v smislu da mora biti vsak da 100 na uro ampak v smislu da, ko se zvečer vležeš v posteljo da ugotoviš da je to to.in si miren in te človek zraven tebe pomirja…
Pogovor, poslušanje, razumevanje in strpnost
Če pa se ne štekata pa se itak ne štekata in ni ta pravi.

Pipa. In kako si čutila s tvojim na začetku, ko si ga spoznavala takole kot tega soplesalca?

Vem da ljudje pri petdesetih letih uživajo prav tako kot mladi in da se še bolj spoštujejo, ker vezo drugače dojemajo kot mladi….
Hotela sem povedati da me skrbi glede tega, da je pač že zdaj vse tako čudno kaj šele bo, če ostaneva skupaj….

V bistvu smo bili prej že družba, smo žurali in uživali, se družili…..
Sicer sva se ujela, se dosti pogovarjala a vseeno ni bilo čisto prave iskrice…. Pri tem soplesalcu pa je bil drugačen občutek….

Vem da ga pač ne poznam, mogoče niti ne bo priložnosti da bi ga spoznala, v bistvu se pa ves čas sprašujem kaj pa če….. kaj pa če….

Eeee Pipa Pipa…sami izgovori…sama si povedala, kje zajec tiči. Fant iz poroke ti ne gre iz glave in misliš, da bi bilo z njim boljše kot s tem, ki ga imaš sedaj. Lahko reskiraš in dobiš ali ne. Jaz sem imela srečo v isti situaciji kot ti, zato vem, da ta tvoj “to ni to” izhaja iz tega, ker misliš na drugega. Če tega drugega nebi bilo, bi se prekleto potrudila za to, kar imaš tako pa vagaš, če se splača ali ne ostat, vztrajat, nenazadnje vlagat tudi materialna sredstva v nekaj s trhlimi osnovami.
Ne misli, da te obsojam, kot ti pravim, sama sem bila v isti dilemi. In sem reskirala. In ja, moram priznat, da mi je sedaj lepo in da sem srečna.
Sicer to ni menjava gat in presneto dobro moraš premislit in presodit, na koncu pa itak veš, da prevaga čustvo. In to ni zmeraj slabo.
Veliko sreče ti želim.