Razočaranje, ki zelo boli

So ljudje ki jim reči prekrižajo načrte, pa ne morejo priti.

So ljudje, ki jih pogrebi sesujejo.  Recimo, jaz očeta že 25 let režem iz štrika. Iskreno noben pogreb, nobeno izrečeno sožalje, nobeno kropljenje ne pomaga čisto nič. So ljudje, ki imajo še večje probleme.

So ljudje, ki jih ne bi sploh hotel niti videt na pogrebu. Se spomnim idiota, ki se je prišel šopirit kot pav. Težko za prenašat.

Vedno bolj je pogreb stvar ožje družine in to se mi zdi vedno bolj prav.  Do živih se obnašajte dostojno, pa ne boste imeli problemov z mrtvimi. Tudi na britofe vam ne bo treba zahajat. Navsezadnje, če ne bo kakšnih večjih pretresov, bomo tam eno manjšo večnost.

…pogreb, soočanje z minljivostjo…za marsikoga ni enostavno…lahko stare rane, nepredelane travme…

Jaz tudi ne hodim na potrebe, ker…se zdi da smrt in s tem povezani obredi tako osebna intimna zadeva, kot rojstvo, da tujci tam nimamo kaj početi…grem na grob ko ni nikogar ne se poklonim spominu umrlega in grem na obisk k svojcem ko…vsi ki gredo na pogreb pozabijo na njih saj…so svojo dolžnosti z obiskom pogreba opravili…

Jaz bi normalno komunicirala s prijateljico in iz tega ne delala dodatne travme.