Razočaranje, ki zelo boli
Pred kakšnim mesecem mi je umrl oče, star 55 let. Imel je raka. Bil je hud šok za vso družino, saj smo komaj izvedeli za diagnozo, ko je že umrl.
Prijateljica iz otroških dni, s katero sva imeli skoz kontakte in to že več kot 20 let, ni prišla na pogreb. Pa je vedela za uro pogreba, vedela je, kdaj bo itd. Še rekla je pred pogrebom (večkrat sva se slišali pred pogrebom) da bo prišla, potem jo pa kar ni bilo. Ko sem jo vprašala kako to da jo ni bilo, je rekla da je imela službo, pa gužvo (pogreb je bil ob 17.00 uri, ne sredi delovnega dneva). Ne morem pomagati, a v meni se je vse ohladilo, zamerila sem ji. Moje mnenje je, da si človek vedno najde čas, sploh za tako veliko zadevo, kot je pogreb. Kako naj naprej postopam z njo, zamerila sem ji. Naj prekinem stike ?
ja, moj oče enako.. diagnoza, bolnica in kmalu smrt.. tiste dni sem seveda veliko jokala.. in v enem takem momentu, je nekdo pozvonil na domofon, pa se nisem oglasila. čez kratek čas nekdo pozvoni pri vratih.. sem vstala da bi odprla, ko me ustavi močan odločen moški glas-ne odpiraj teh vrat! obstala sem kot vkopana.. tiho šla h kukalu, pogledala čez, najprej ne vidim ni, nato nekdo sklonjen izza vrat se dvigne direkt h kukalo in spizdi stran.. imel čepico s šiltkom in kapuco.. tip ni imel čistin namenov.. če ne bi bilo tega glasu, vprašanje kaj bi se z mano zgodilo..
lej, če prijateljica ni mogla na pogreb, pač ni. ne zato odpikat človeka. nekateri se ne znajo spopast s tem. partner je tisti, ki ti mora v takih stvareh stati ob strani, če ga imaš. jaz prijateljic nisem vabila na pogreb in jih s tem obremenjevala.
O, ljubi bog. A nimaš ob takšni življenjski izkušnji kaj pametnejšega in globljega za premlevat kot takšne puhlice?
Pogrebe ljudje dojemamo različno. Zame, recimo, je to intimna stvar najožjih svojcev. Zato smo imeli pogreb v ožjem družinskem krogu in so me že ljudje, ki so prišli kropit, motili v procesu žalovanja. Nekateri mislijo, da mora biti velik pogreb, da je to pokazatelj, kako so umrlega cenili, meni je priti na pogreb nekoga, ki ga nisem osebno dobro poznala in ki mi ni res nekaj pomenil, hinavščina. Bi pa vsekakor prisla na pogreb prijateljicinega oceta, ce bi vedela, da ji to toliko pomeni. Pač smo ljudje različni.
razočarana396, 28.01.2025 ob 18:59
Pred kakšnim mesecem mi je umrl oče, star 55 let. Imel je raka. Bil je hud šok za vso družino, saj smo komaj izvedeli za diagnozo, ko je že umrl.
Prijateljica iz otroških dni, s katero sva imeli skoz kontakte in to že več kot 20 let, ni prišla na pogreb. Pa je vedela za uro pogreba, vedela je, kdaj bo itd. Še rekla je pred pogrebom (večkrat sva se slišali pred pogrebom) da bo prišla, potem jo pa kar ni bilo. Ko sem jo vprašala kako to da jo ni bilo, je rekla da je imela službo, pa gužvo (pogreb je bil ob 17.00 uri, ne sredi delovnega dneva). Ne morem pomagati, a v meni se je vse ohladilo, zamerila sem ji. Moje mnenje je, da si človek vedno najde čas, sploh za tako veliko zadevo, kot je pogreb. Kako naj naprej postopam z njo, zamerila sem ji. Naj prekinem stike ?
Mislim, da žalost ob izgubi očeta preusmerjaš v nepotrebno razočaranje. Sožalje
Ja avtorica kar prekinite s prijateljico vse stike, ker ne pleše, kot vi žvižgate. Pa še z mnogimi boste prekinili stike, saj ljudje ne maramo, da kdo neče ali ne more razumeti, da imamo svoje življenje, da imamo svoje razloge za karkoli pač, da se ne čutimo dolžni polagati računov zakaj nekam nismo šli ali zakaj smo šli itd., itd. Razmislite.
po moje si zalostna in ker ne ves kako s tem ti odgovarja da si kolegici zamerila. lazje se spipadas.
je pa grdo od nje da je ni bilo. ti predlagam da ji poves da te v srcu boli da je ni bilo. in da rabis cas da predelas. ne se na silo druzit z njo ce te tisci to. ker bos sam se bolj jezna .
zartros. ja ate te je posvaril. to se dogaja velikokrat ce smo ljudje odprti za te stvari. probaj bit odprta pa te bo poiskal tudi zdaj
No, jest ne hodim na pogrebe. Pa ljudje ne delajo recimo samo dve uri zjutraj. In se stvari tudi zavlečejo. Če bi pa ze rekla, da pridem, pa ne bi mogla, bi se ooravičila al pač nekaj. Ampak v vsem custvovanju ne daješ niti možnosti, da res ni mogla. Sicer pa, ko je meni kdo umel, je bila zadnja, da gledam, kdo je prišel ali ne.
zidra, 28.01.2025 ob 19:36
po moje si zalostna in ker ne ves kako s tem ti odgovarja da si kolegici zamerila. lazje se spipadas.
je pa grdo od nje da je ni bilo. ti predlagam da ji poves da te v srcu boli da je ni bilo. in da rabis cas da predelas. ne se na silo druzit z njo ce te tisci to. ker bos sam se bolj jezna .
zartros. ja ate te je posvaril. to se dogaja velikokrat ce smo ljudje odprti za te stvari. probaj bit odprta pa te bo poiskal tudi zdaj
“zartros. ja ate te je posvaril. to se dogaja velikokrat ce smo ljudje odprti za te stvari. probaj bit odprta pa te bo poiskal tudi zdaj”
hvala za te besede.. mi solze tečejo zdaj..
Moje sožalje. Probaj ko razumeti, morda ji je na pogrebih skrajno neprijetno. Sploh pri anksioznosti je to pogosto. Če ti bo stala ob strani, te tolažila, si vzela čas zate, te vsaj skušala razumeti, jo imej še vedno za prijateljico. Če pa v tem času ne bo razumela, da žaluješ in ti probala stati ob strani, pa res razmisli, ali je prava prijateljica.
Hmmm, no ja, če ste si Best frendici, a vam ni čudno da ne pride na pogreb? . Ne zaradi pokojnega ampak zaradi živih. Čudno , torej se druzite le ko ste veseli in dobre volje, le v dobrem. Avtorica, moje sožalje. Tudi jaz bi ji na nek način zamerila. Ko so meni starši umrli, so prišli celo sodelavci, moji sosedje ki staršev niso poznali.
Avtorica, moje iskreno sožalje. Ko doživimo smrt v družini, ko dajemo skozi trpljenje človeka, ki ima neozdravljivo bolezen, ko imamo pogreb, smo žalostni in ranljivi. Veliko nam pomeni vsaka lepa beseda, sočutje…
Meni je pred 10. leti umrla mama. Koliko ljudi me je razočaralo. Takih, za katere sem mislila, da so moji prijatelji. Niso mi izrekli sožalja, niso prišli pokropit, ne se poslovit od moje mame. Tudi ena moja prijateljica je bila med njimi. Nisem jezna, nisem zamerila nobenemu, z vsemi govorim, sem si pa za vse večne čase zapomnila.
Ne bodi jezna na prijateljico. Vsaj pred pogrebom sta bili v stiku. Morda je res imela kaj nujnega. Ne bodi jezna, si pa zapomni.
Vsi tisti, ki pravite, da saj je to vseeno, da ne hodite na pogrebe, itd., ampak ljudje so od začetka civilizacije pokopavali svoje mrtve in si bili v oporo eden drugemu. Ko ti doživljaš najbolj žalostne trenutke in te dobesedno izda najboljši prijatelj, je pa zelo, zelo žalostno.
crazyfrog, 28.01.2025 ob 19:08
Mislim, da žalost ob izgubi očeta preusmerjaš v nepotrebno razočaranje. Sožalje
Sožalje tudi od mene. In mislim, da ima žabi tu še kako prav. Povsem normalno je, da ob izgubi očeta čutiš globoko žalost. Povsem normalno je, da čutiš jezo, ker se čuti tako krivično, da ljubo osebo tako iznenada in na hitro pobere. Vse to v nas proži močna, intenzivna čustva in tudi povsem normalno je, da jih želimo nekam “odložiti”, saj je stiska, nemir, bolečina,… včasih nevzdržna. Vzemi si čas in odžaluj. Bodi z vsem tem in dovoli čustvom, da stečejo in opravijo svojo nalogo. In poskrbi zase. Neguj se in zaceli rane. Za urejanje odnosov bo čas kasneje. Ena izguba je v tem trenutku pivsem dovolj, mar ne? ❤️
Jaz imam tudi tako prijateljico. Ja prekini stike. Jaz je pač ne kličem več. To je to. Ni ji mar za tebe. Jaz jo včasih še pokličem ona mene ne. Tudi je ni bilo na pogreb moje mame. Kao, njen tip ni mogel? Ne vem, kam vse živo gre brez njega, nimam pijma, na kake tečaje. A na pogreb pa ne? Zdele skkepam, da je ne bom več poklucala.
Ni nepotrebno razočaranje. Poslušaj se. Jaz sem se s točno to žensko še trudila, bila je celo moja priča na poroki. Smešila sem sebe, če sem mislila, da je to kolegica. Resno, sem se osmešila večkrat. Nedelaj si tega. Pozabi na baburo. Ona, se ti pa reži za hrbtom. Lej to se je meni dogahalo resno. Semešenje samega sebe. Za ljubezen se ne prosi. Je ali je ni.
Forum je zaprt za komentiranje.