Razmišljam o ločitvi
Poročena 12 let, 2 otroka.
Sej je vse lepo in prav, ampak enostavno se mi ne da vec.
Skos sem sama.
Ponoc ga sploh ni v spalnico, čez dan dela, če ne dela, visi na telefonu, in tako je že leta. Zvečer skos neke svoje dokumentarce al pa politične teme,….
Enostavno se mi ne da več.
Vse je super, sej naredi, tud za otroka poskrbi, če je potrebno, da tud posodo prat, če že 3 dni stoji umazana na pultu,…
Skup pa nikamor ne gremo, razen na dopust – enkrat letno. In tako cele dneve tičimo doma, da dnevi minevajo.
Ziviva eden poleg drugega že eno leto, vendar cist mimo eden drugega.
Resno razmišljam o ločitvi.
Pol ni super ne tole kot praviš v prvem stavku. Tist zadnji stavek drži ja, živita en z drugim sicer ampak eden mimo drugega. 1 leto se to dogaja? Kaj je sploh razlog da je do tega prišlo? Neki more bit. Ker po 11 letih priznam da mi je mal dolgo da bi tkrt šele tko pršl da je kr odsoten tkole 🤔 Beži od obveznosti ok nardi neki že sam ni to to če beži od doma je neki narobe. Pa ga vpraši mal, če te seveda zanima. Al si kot vidim se že predala in se ti prou ne da več.
Si ga tud ti v resnici naveličana kot človeka in te ne privlači več on kot oseba sploh? Ker tko zdle k sm šla brat tko vidim da teb niti ni več do njega in se ti v vajin odnos ne da vlagat več. Ti je drugi všeč tud al kaj bi bilo? Ti je naporno ker sama skrbiš za otroke? Kolk sta otroka stara? Več povej.
Ne razmišljam še tako daleč.
Ampak enostavno ne da se mi več trudit, pospravljat, čakat,…
Se mi zdi, da sem že kr apatična ratala od tega odnosa. Niti ne predlagam več, ker čim je treba neki fizično delat, se že cmoka – pa govorim o sanjkanju.
V bistvu se dostikrat cmoka. V osnovi ne maram ljudem težit in jim rada dopuščam to, kar so. Dobivam občutek, da samo ko usta odprem, da kao že težim. Ne da se mi to gledat in ne da se mu imet obcutka, da komurkoli težim.
Če si sam, pol veš, da je na tebi da to narediš in konec.
Če sta dva – zakaj bi delala za oba? Zakaj bi morala težiti?
Ne da se mi.
Mogoče bi mu morala rečt, da se za nekaj časa odseli. Ali pa če se jaz.
Pol ni super ne tole kot praviš v prvem stavku. Tist zadnji stavek drži ja, živita en z drugim sicer ampak eden mimo drugega. 1 leto se to dogaja? Kaj je sploh razlog da je do tega prišlo? Neki more bit. Ker po 11 letih priznam da mi je mal dolgo da bi tkrt šele tko pršl da je kr odsoten tkole 🤔 Beži od obveznosti ok nardi neki že sam ni to to če beži od doma je neki narobe. Pa ga vpraši mal, če te seveda zanima. Al si kot vidim se že predala in se ti prou ne da več.
Si ga tud ti v resnici naveličana kot človeka in te ne privlači več on kot oseba sploh? Ker tko zdle k sm šla brat tko vidim da teb niti ni več do njega in se ti v vajin odnos ne da vlagat več. Ti je drugi všeč tud al kaj bi bilo? Ti je naporno ker sama skrbiš za otroke? Kolk sta otroka stara? Več povej.
[/quote]
Ma marsikatera bi bila presrečna. Sej tud meni nič v resnici ne manjka.
Kot človek je super. Z lučjo ga lahko iščem, pa ga ne bi najdla.
Ma ne bići on od doma. Sej je skos doma. Že od marca smo vsi doma. Korona pa to. Ni pa psihočno prisoten. Skos na telefonu. Sej verjetno je ta korona sele pokazala, kolk v resnici živiva eden mimo drugega. Prej niti ni blo zaznati.
Privlači…. Da te nekdo privlači, je mnogo več, kot da je samo lep ali inteligenten. Da me nekdo privlači, moram biti tudi intelektualno povezana z njim, kar pa z možem že nekaj časa nisem. Ja… verjetno me ne privlači več. Verjetno tud jaz njega ne. Noben pa nobenega ne vara.
Mogoče je veza enostavno izpeta.
In ne – nisem utrujena od otrok itd….
Ne razmišljam še tako daleč.
Ampak enostavno ne da se mi več trudit, pospravljat, čakat,…
Se mi zdi, da sem že kr apatična ratala od tega odnosa. Niti ne predlagam več, ker čim je treba neki fizično delat, se že cmoka – pa govorim o sanjkanju.
V bistvu se dostikrat cmoka. V osnovi ne maram ljudem težit in jim rada dopuščam to, kar so. Dobivam občutek, da samo ko usta odprem, da kao že težim. Ne da se mi to gledat in ne da se mu imet obcutka, da komurkoli težim.
Če si sam, pol veš, da je na tebi da to narediš in konec.
Če sta dva – zakaj bi delala za oba? Zakaj bi morala težiti?
Ne da se mi.
Mogoče bi mu morala rečt, da se za nekaj časa odseli. Ali pa če se jaz.
[/quote]
Tocno isto je bilo. In potem, ko sem povedala, da se želim locit (in zakaj), cisto presenečenje, zakaj nisem povedala, da nisem srečna, da mi je bv…pa sem povedala, kričala, jokala…ampak ne, ni bilo sliano. Do zadnjega. Ko pa zame ni bilo več poti nazaj.
Kar sem se jaz naučila iz svoje zgodbe, je, da res direktno, jasno, ampak mirno povem, kaj želim in kaj sledi, če tega ne bo. Ne kot ultimat ali izsiljevanje. Samo zato, ker mogoce vcasih ženske res mislimo, da smo vse povedale, moški pa nas ne razumejo. Razumejo šele potem, ko je prepozno (ko ze sledi posledica, ki si je prej niso znali predstavljati iz povedanega).
Kakorkoli se odločiš, bo prav. Srečno!
Ma marsikatera bi bila presrečna. Sej tud meni nič v resnici ne manjka.
Kot človek je super. Z lučjo ga lahko iščem, pa ga ne bi najdla.
Ma ne bići on od doma. Sej je skos doma. Že od marca smo vsi doma. Korona pa to. Ni pa psihočno prisoten. Skos na telefonu. Sej verjetno je ta korona sele pokazala, kolk v resnici živiva eden mimo drugega. Prej niti ni blo zaznati.
Privlači…. Da te nekdo privlači, je mnogo več, kot da je samo lep ali inteligenten. Da me nekdo privlači, moram biti tudi intelektualno povezana z njim, kar pa z možem že nekaj časa nisem. Ja… verjetno me ne privlači več. Verjetno tud jaz njega ne. Noben pa nobenega ne vara.
Mogoče je veza enostavno izpeta.
In ne – nisem utrujena od otrok itd….
[/quote]
Mal sm se narobe in čudn izrazla da beži od doma(nism mislla da ga doma ni, pač pa ja da tko ni priseben, prisoten pa ja tko ja). Beži v virtualo ja in se tko zaposli ker očitno so mu pogovori mučni. Prej verjamem da nisi zaznala niti in je zdaj prišlo še bolj do izraza in je vidno. Lepo si od privlačnosti napisala ja in iz opisanega se vidi da tega med vama res ni, to manjka. Samo neka rutina je še in navajenost eden drugega. Ni nujno ja če se ne privlačita da je kar varanje zraven. Pri enih je, pri drugih ne hvala bogu. Očitno je res izpeta, lepo da priznaš, ker tega marsikatera ne zmore al pa bolj noče videt.
Ce cutis, da se zelis locit, to naredi. Ne rabis bit tradicionalna in v nesmiselni zvezi ostat samo zato, ker se to spodobi ali pa ker ne zelis kompliciranja. Zivljenje je samo eno in ga moras izkoristit. Otroci pa mislim, da so tudi ze dovolj veliki, da bodo to razumeli..ampak preden se za fiksno odlocis pa dobro premisli;) LP
Prvo probaj s pogovorom in mogoče celo družinsko terapijo, če si bil prej v srečnem zakonu in je sedaj mogoče stanje takšno tudi zaradi korone in kompletne zaprtosti družbe.
V kolikor ne bo interesa se pa loči, življenje je le eno in je škoda izgubljati čas s sostanovalcem namesto da bi bila v partnerski zvezi.
Razčisti v svoji glavi, kaj hočeš od njega. Potem to napiši. Preden mu daš v roke, preveri, da ne obtožuješ, ker če je celo leto tako, si mu dajala potuho…
Npr.: želim, da si od 17.00 dalje brez telefona.
Spiš v spalnici, vsaj 2x tedensko greš spat takrat, kot jaz in se stisneš k meni (kar ni isto, kot seks)
Vsak 2.vikend gremo vsi nekam v naravo, brez vzdihovanja, izmikanja itd, brez da mi vsiljuješ občutek da se žrtvuješ. In pri tem 1x predlagaš ti, enkrat jaz.
Itd…
Počutim se bolj osamljena, kot če bi živela sama, pogrešam te kot partnerja in prijatelja.
In potem upaš, da bo rszumel in sodeloval, sicer se ločiš, ker ni vredno…
Da sta se odtujila je seveda razlog. Dostikrat se to zgodi ko pridejo otroci. Ženske ponavadi moža zrinejo ven in se samo fokusirajo na otroke. Ali oa so zgubljene v svojem svetu. Ne vse, dane bo pomote
V življenju rabiš cilje. In cilji morajk biti skupni. Če se ne pogovarjata, tudi vsak gradi v glavi svojo prihodnost in tako tudi nimata nič skupnega. Lahko ima težave v službi. Lahko se tudi kot človek srečuje s kakšno krizo.
In ljudje nimamo radi, da če se že ukvarjamo z nekimi problemi, da nam jih drugi dodatno nalagajo. Tufi prioritete so različne. Trava bo počakala, je pač treba mail stranki poslat prej.
Zdaj nasvet je zelo enostaven, ne rabiš nobenih svetovalcev. Vprašaj se, kdaj si ti naredila zanj nekaj lepega. In kdaj je on. Potem pa si daj nalogo, da vsak dan narediš nekaj malega. Če se bo odzval, sta na dobri piti, da se najdeta. Drugače pa …
To se zdi tebi družina? Meni zgleda bolj kot da sta dva cimra… ali ločenca, ki po ločitvi še živita skupaj. Ampak ljudje, vsaj tisti, katerim so odnosi nad materialnimi dobrinami, potrebujemo več. Potrebujemo bližino, pogovore, skupne cilje, interese, skupno preživljanje prostega časa, nekoga, ki se mu lahko potožimo, ko smo žalostni, nekoga, s katerim uživamo na terasi s skodelico kave, nekoga, s katerim zvečer uživamo ob kozarcu vina…
Avtorica, ti moža že zdaj več nimaš. Pogovorita se, povej mu za svoje občutke in mu razkrij svojo namero. Lahko, da se stvari izboljšajo. V nasprotnem primeru pa ti dam prav. Pravico imaš do tega, da si poiščeš svoj košček sreče, preden gre življenje mimo tebe.
Odgovori mi na nekaj povsem preprostih vprašanj.
– Si ga sterala iz spalnice ker kot smrči ?
-Do kdaj sta hodila skupaj spat ?
-Sta kdaj , in do kdaj spala objeta, te je držal za rit?
-Kdaj si zadnjič ti rinila vanj za sex, če sploh kdaj ?
Ni metuljčkov ? Sumim da si en tistih katere pač vse podrejo ko je čas za zrelo zvezo.
Za začetek se obnašaj kot ločenka.
Se pravi, pojdi sama oz- sama z otroci. Jaz tega res ne razumem, je pa zgleda to tudi drugod ful pogosto, ali vsi nekam, ali vsi doma.
Jaz ne najdem enega razloga, da na tak sončen zimski dan vsi ostanemo doma. Ga ni. Grem sama z otroci na sankanje. Ne vem, jaz vprašam, a greš z nami? In če reče ne, ostane doma. Naslednje vprašanje, a lahko narediš kosilo? Če je odgovor ne, rečem, OK, bomo šli ven (ko se je to še dalo). Po sankanju te pokličem, kam gremo jest, pa se boš odločil, ali se nam boš pridružil, ali pa si naredi nekaj doma.
Aja, tko si mislila?, Ja seveda, kako so pa ti mislil? Jaaa, da boš potem, ko pridete nazaj doma skuhala. No, ne bom. OK, grem z vami. Tako nekako to še danes poteka pri nas.
Jaz ga nikamor ne silim in večkrat tudi ostane doma. Sama sem hodila z otrokoma v lutkovno gledališče, na otroške koncerte, ob sobotah na tržnico …
Ne vem no, tok se govori o emancipaciji in enakopravnosti, potem pa še same z otroci na sankanje ne morete.
Ampak to še ni razlog za ločitev.
Odgovori mi na nekaj povsem preprostih vprašanj.
– Si ga sterala iz spalnice ker kot smrči ?
-Do kdaj sta hodila skupaj spat ?
-Sta kdaj , in do kdaj spala objeta, te je držal za rit?
-Kdaj si zadnjič ti rinila vanj za sex, če sploh kdaj ?
Ni metuljčkov ? Sumim da si en tistih katere pač vse podrejo ko je čas za zrelo zvezo.
[/quote]
To je to, ko partnerja ne ostaneta objeta po sexu, ali, ko je recimo ženska za pultom v kuhinji in jo moški ne objame od zadaj pa nasloni na ritko, ona se pa še dodatno nastavi je teoretično že konec veze, praktično pride pa čez nekaj časa, odvisno od situacije, xy faktorjev, eksistenca je prva, pač priložnosti v življenju ki pridejo s časom.
Draga.
Razumem te. Točno to sem dala skozi. Eno leto tišine in odtujenosti, pol leta partnerske terapije in po tem ločitev. Dva otroka. Po pol leta na svojem ti povem da je samota ko sem sama mnogo mnogo lažja kot samota v dvoje. In ne, ni tako lahko kot si misliš da bi bilo ko boš sama, je pa mnogo lažje ko odprem svoja vrata in začutim mir. Obdaj se s prijatelji, pozitivo in zaživi življenje prej kot boš padla pregloboko. Ločitev je proces in nič se ne sme na hitro zaključiti…samo počasi in naprej.
Poguma ti želim?
Forum je zaprt za komentiranje.