Razmerje na daljavo – malo drugače
In tak pomorščak je 6 mesecev na ladji, 6 mesecev na kopnem. Ja, tudi takšni živijo:)). Saj pravim, vsak po svoje, zame osebno to ni sprejemljivo in absolutno prevelika žrtev za družino, v kateri vse pokasirajo ravno otroci. Seveda jim starosti primerno vse lepo razložiš. A ko bodo veliki, bodo povedali svoje:). Takrat ne bo več priložnosti popravnega izpita.
Kako razložiš otroku, da oče pride domov pijan in pretepe mamico? Zakaj bi sploh pustil, da do tega pride? A ni bolje preprečiti kot lečiti?[/quote]
Ne bit tako zelo prepričana v napisano. 🙂
Teorija je eno, praksa drugo. Jaz poznam prakso.[/quote]
Ni potrebno vsega izkusiti na lastni koži, da imaš svoje mnenje:). Poznam realne primere, so okoli mene in vidim, kako to “deluje”.
Ne bit tako zelo prepričana v napisano. 🙂
Teorija je eno, praksa drugo. Jaz poznam prakso.[/quote]
Ni potrebno vsega izkusiti na lastni koži, da imaš svoje mnenje:). Poznam realne primere, so okoli mene in vidim, kako to “deluje”.[/quote]
Ni nujno, da je tako hudo, kot si ti misliš, da je. Jaz sem recimo imela čudovito otroštvo. Tudi veliko smo potovali in nikoli nisem imela občutka, da sem neki trpeči otrok, ki je za karkoli prikrajšan v življenju. Kvečjemu se mi je zdelo, da sem neke vrste privilegiran otrok. Tudi zdaj ko sem odrasla in povem “svoje” , lahko o tistem obdobju govorim predvsem samo lepo.
Ampak kot sem rekla, ni pri vseh isto. Tako kot ni isto niti v vseh familijah, kjer sta starša vsak dan skupaj, pa so otroci kljub tmeu nesrečni. Tudi smao dejstvo, da si z nekom 24/7 ne naredi zveze same po sebi uspešne,če se dva za to zvezo ne trudita. In podobno je tudi pri zvezi na daljavo.
Imaš prav po svoje. Vsekakor zveza “noč in dan skupaj” še ni recept za uspešno partnerstvo. Je pa neka osnova, dobro izhodišče, kjer lahko začneš. Morda individualistom, introvertirancem paše, če se ne vidijo nekaj časa:).[/quote]
Po 15 letih vsem paše. :)[/quote]
Jaaaa, recept za uspešno in dolgo partnerstvo. Moškega pošlješ na morje:))).
Moje mnenje je,da so v vsaki relaciji + in -,tako tudi tukaj.Uživajta to kar imata in se prepustita toku z veliko žlico. Garancije ni nikjer,tudi tam ne,kjer ljudje živijo skupaj.Res pa je,da bo morda drugače,ko bosta vsak dan živela skupaj,to bosta videla.Ne zaradi strahu uničevati sedanjosti.Uživajta,imejta se rada in se spoštujta. Vse drugo bo pokazal čas,tako kot pri vseh zvezah,takšnih in drugačnih.
Lp.
potujoči popotnik,
zanimivo ime si si izbral. Zanimivo mi je tudi, da si vajin odnos poimenoval kot razmerje na daljavo, čeprav sta ravno toliko časa narazen kot skupaj. Ja, se mi dozdeva, da gre tu za nekaj drugega oziroma kot si napisal – malo drugače.
Veliko se pogovarjata, vse ji lahko zaupaš, trudiš se, veliko časa si vzameš… pa? Kot da to ni to-ko se sprašuješ, kako dolgo vama bo to še ustrezalo. Skoraj ne verjamem, da je problem fizična razdalja med vama. Bolj verjetno je problem v čustveni bližini oziroma nebližini. Morda strahu pred njo? Takšno popotovanje razbije vsakršno ogroženost, ki bi se morda pojavila, če bi bila ves čas skupaj in ne bi bilo možnosti umika. Kakšna čustva se ti pojavijo ob misli, da bi imela zelo dobre materialne pogoje, zaživela skupaj in bi odpadlo popotovanje?
Kolikor sem slišala drugih izgubiš nek občutek in kaj hitro zajadraš v rutinski ter ponarejen odnos. Stvari ti postajajo normalne in se navadiš na tok dogodkov. Čas pa vendarle pokaže svoje.[/quote]
Tudi, če ga začutiš, imaš tam daleč stran, bolj kot ne, zvezane roke. Če je prišlo do blefa, je do tega prišlo z nekim razlogom.
Enak občutek sem dobila.
Zakaj se obremenjuješ s problemi, po katerih še niti ne diši? Lahko pride do težav, lahko ne pride. Ko, če bo prišlo do njih, se boš takrat ukvarjal z njimi. Ne uničuj veze s svojimi črnimi scenariji.[/quote]Jaz sem pa dobil občutek kot da išče nek izgovor, če jima ne bi uspelo, da bi se lažje zmazal…. najbolj sam pred sabo
Moj sorodnik ima tako službo, da leta po celem svetu. Je poročen in z ženo nimata otrok. Praktično tri čertine leta je od doma. Ne vem, kako funkcionirata, a ko sta skupaj, sta kot dva golobčka. Žena gre tudi velikokrat za njim in tako tudi ona spoznava nove kraje, nove države in nove ljudi. Japonska, Avstralija, Skandinavija, Rusija, Čile, Mehika, Havaji.
Uživaj, dokler odnos traja in ne razmišljaj preveč, kaj bo v prihodnosti. Razmišljaj raje o tem, kako kvalitetno bosta preživela dni, ko bosta skupaj.
Ker ni potrebe, saj je na razpolago dovolj psov v bližini. 🙂
Pri partnerskih razmerjih, pa so v igri še druge okoliščine, ki vplivajo na odnos. In služba je eden izmed pomembnih dejavnikov, za katerega nimamo velike izbire. Službe ne najdeš za vsakim vogalom.
Sicer je pa vse odvisno od partnerjev, če jima takšen odnos ustreza, potem ni ovire, da ne bi poskusila.
Kdor pa že na samem začetku dvomi v resnost, bo lahko vedno v njem ta dvom, ki bo spodkopaval zaupanje.
Ker ni potrebe, saj je na razpolago dovolj psov v bližini. 🙂
Pri partnerskih razmerjih, pa so v igri še druge okoliščine, ki vplivajo na odnos. In služba je eden izmed pomembnih dejavnikov, za katerega nimamo velike izbire. Službe ne najdeš za vsakim vogalom.
Sicer je pa vse odvisno od partnerjev, če jima takšen odnos ustreza, potem ni ovire, da ne bi poskusila.
Kdor pa že na samem začetku dvomi v resnost, bo lahko vedno v njem ta dvom, ki bo spodkopaval zaupanje.[/quote]
Ne gre toliko za dvom resnosti, ampak za smiselnost.
Ker ni potrebe, saj je na razpolago dovolj psov v bližini. 🙂
Pri partnerskih razmerjih, pa so v igri še druge okoliščine, ki vplivajo na odnos. In služba je eden izmed pomembnih dejavnikov, za katerega nimamo velike izbire. Službe ne najdeš za vsakim vogalom.
Sicer je pa vse odvisno od partnerjev, če jima takšen odnos ustreza, potem ni ovire, da ne bi poskusila.
Kdor pa že na samem začetku dvomi v resnost, bo lahko vedno v njem ta dvom, ki bo spodkopaval zaupanje.[/quote]
Ne gre toliko za dvom resnosti, ampak za smiselnost.[/quote]
Meni se je zveza mojih staršev zdela zelo smiselna, njima pa še bolj.
Ne gre toliko za dvom resnosti, ampak za smiselnost.[/quote]
Meni se je zveza mojih staršev zdela zelo smiselna, njima pa še bolj.[/quote]
Ti praviš, da ste se veliko selili. Sta bila tvoja starša tudi večkrat fizično narazen kot skupaj? Nekaj je, če se družina seli kot “ljudstvo” ali pa če živijo vsak na svojem koncu.
Ker ni potrebe, saj je na razpolago dovolj psov v bližini. 🙂
Pri partnerskih razmerjih, pa so v igri še druge okoliščine, ki vplivajo na odnos. In služba je eden izmed pomembnih dejavnikov, za katerega nimamo velike izbire. Službe ne najdeš za vsakim vogalom.
Sicer je pa vse odvisno od partnerjev, če jima takšen odnos ustreza, potem ni ovire, da ne bi poskusila.
Kdor pa že na samem začetku dvomi v resnost, bo lahko vedno v njem ta dvom, ki bo spodkopaval zaupanje.[/quote]
Ne gre toliko za dvom resnosti, ampak za smiselnost.[/quote]
Treba je upoštevati, da je smiselnost veze subjektivna stvar. Vsak ima svoje pogoje, ki morajo biti izpolnjeni, da se mu veza zdi smiselna.
Zate je pogoj, da partnerja nista dlje časa narazen, za koga drugega, pa to ni pogoj za smiselnost.
Seveda imamo več pogojev in prepričanj po katerih delujemo in smo jih prevzeli iz okolja.
Kdor je navajen ločenih staršev, mu ločenost ne bo tuja. a hkrati je pomembno kaj ob tem doživlja in kako se odziva na ločenost. Ali je s tem zadovoljen ali pa ne.
Mal to “ljudstvo” asociira na cigane .[/quote]
Haha, ja z unim ta velikim vozom smo se cijazili naokoli, mama je šlogala iz kavne usedline in tarot kart, jaz sem prosila za denar “na lepe oči”, brat je pa “pogrešane predmete” zbiral in prodajal. Fotr je bil pa organizator vsega. Pravi ciganski tabor smo imeli. Camping caravaning 24/7. 🙂
Mal to “ljudstvo” asociira na cigane .[/quote]
Haha, ja z unim ta velikim vozom smo se cijazili naokoli, mama je šlogala iz kavne usedline in tarot kart, jaz sem prosila za denar “na lepe oči”, brat je pa “pogrešane predmete” zbiral in prodajal. Fotr je bil pa organizator vsega. Pravi ciganski tabor smo imeli. Camping caravaning 24/7. :)[/quote]
Ko se pohecaš, si prav simpatična 🙂
Mal to “ljudstvo” asociira na cigane .[/quote]
Haha, ja z unim ta velikim vozom smo se cijazili naokoli, mama je šlogala iz kavne usedline in tarot kart, jaz sem prosila za denar “na lepe oči”, brat je pa “pogrešane predmete” zbiral in prodajal. Fotr je bil pa organizator vsega. Pravi ciganski tabor smo imeli. Camping caravaning 24/7. :)[/quote]
Malo pogrešam še to, da je bil fotr odsoten iz familije, ker je deloval, kot vrhunski strokovnjak za barvne kovine in bil spotoma še svetovalec tvojemu bratu pri zbiranju “pogrešanih predmetov” .
Se strinjam. Kakšna je pa pravilna odločitev? Živeti iz rok v usta do konca življenja?
Super, če bi bilo le možno, podpišem takoj. Me pa je strah, vendar ne bližine, temveč tega, da se bom enkrat vrnil domov in tam ne bo nikogar…
Dejansko je takšnih situacij kar precej, moški pa se odločajo čisto odvisno. Eni se odločijo za družino, drugi za poklic, je pa res da mislim, da vsi ljudje želimo ustvariti neko sinergijo med nami poklicom, družino in nami samimi. Na kakšen način to delamo in kako nam to uspeva, je pa verjetno res odvisno od vsakega posameznika. Jaz sem zaenkrat srečen, da se mi (še) ni treba odločati med enim in drugim.
Haha, ja z unim ta velikim vozom smo se cijazili naokoli, mama je šlogala iz kavne usedline in tarot kart, jaz sem prosila za denar “na lepe oči”, brat je pa “pogrešane predmete” zbiral in prodajal. Fotr je bil pa organizator vsega. Pravi ciganski tabor smo imeli. Camping caravaning 24/7. :)[/quote]
Malo pogrešam še to, da je bil fotr odsoten iz familije, ker je deloval, kot vrhunski strokovnjak za barvne kovine in bil spotoma še svetovalec tvojemu bratu pri zbiranju “pogrešanih predmetov” .[/quote]
No, šalo na stran. 🙂 Nisem napisala, da smo se selili, ampak da smo veliko potovali. Je razlika. Nikoli nisem bila v dvomih, da ne bi vedela, kje je moj dom. Nisem bila neko ubogo samo sebi prepuščeno dete, vem kje je moj domicil. Če pa pogledam nekatere moje vrstnike, tudi iz družin, v katerih sta bila oba starša »doma«, a zaradi zahtevnih služb, nenehnih dežurstev itd. nenehno odsotna, je bila moja izkušnja družinskega življenja, predvsem pa povezanosti med družinskimi člani, neprimerljivo boljša.
Ja, oče je bil pač v tujini približno pol leta, preostanek leta pa 24 ur na dan doma. Ampak po drugi strani je pa bil tudi tipičen »provider«, o kakršnih tukaj radi pišete, da moški to so, pa so to v resnici le redki. Moja mami ni bilo treba it v službo, ko so bili otroci mali in tako tudi ni bil problem it v tujino k očetu tudi za mesec dni ali več. V njenem primeru to ni bila ravno prednost, ampak odpoved ali pa vsaj preložitev za nekaj let lastne kariere za dobro družine. Daleč od tega, da bi ji bilo lahko, ampak tako hudo, da človek tega ne bi mogel preživet pa tudi ni bilo. Ko pogledam nazaj v moje otroštvo, vidim, da sta se oba maksimalno trudila, da bi dane okoliščine imele na vse skupaj čim manj negativnih vplivov. Saj so bili tudi kakšni težki trenutki, ko otrok pogreša očeta in podobno, nimamo pa zaradi tega kakšnih doživljenjskih travm. Blizu ali daleč, vedno smo bili zelo povezani med sabo, tudi s starimi starši in mogoče smo zaradi tega, ker nismo bili vedno skupaj in morali kaj tudi potrpet, znali malce bolj cenit čas, ki smo ga preživljali skupaj. Seveda je to nekoliko drugačna realnost kot če nekdo vsak dan živi z nekom, se zjutraj z njim zbudi, gre v službo, se vrne domov šele ob 17. uri domov, preživi s familijo 1 uro pri večerji 2 pred tv, seks je ali ni in potem tako vsak dan jovo na novo. Potem naj pa še kdo od partnerjev izgubi službo, ali pa mu znižajo plačo in kaj ostane od te družinske idile? Denar ni vse, daleč od tega, ampak finančna stiska je pa tudi velik ubijalec vsakršne romantike in marsikatere zveze. Jaz kot otrok nisem živela v pomanjkanju ne materialnem ne emocionalnem. Recimo, da sem imela malce bolj dinamično otroštvo kot povprečni petletnik, za vikende namesto na Šmarno goro hodila v Hamburg, Genovo, Marseille, je pa to prineslo tudi veliko neprecenljivih izkušenj. Zaradi tega nič manj ne cenim meddružinskih vezi, prav nasprotno. Najtežje je bilo v tej situaciji pravzaprav očetu, ampak dokler se niso pokazale neke realne možnosti za to, da bi si drugače organizirali življenje, je bilo pač tako. Seveda je to enormno odpovedovanje, tudi trpljenje, veliko sekiranja, sploh v časih, ko svet še ni bil tako globalen kot danes in ni bilo interneta, ampak ne vem če bi bili vsi skupaj kaj bolj srečni, če bi se na vrat na nos odločil ostati doma z družino in živet od božje milosti. Jaz sem večkrat kar tako rekla, da ne bi imela moža, ki bi bil recimo odsoten po pol leta. To je lahko reči, ko ti dejansko ni treba o tem resno razmišljat. Ampak globoko v sebi pa vem, da bi, če bi bila v podobni situaciji kot moja mama, izbrala isto pot kot jo je izbrala ona. In kolikor vem, tega ni nikoli obžalovala. Navsezadnje pa imamo danes tudi skype in pametne telefone. 🙂
Forum je zaprt za komentiranje.