razhod
Še kar razmišljam o tem…
.. nikakor se nisem oddahnil; res je zaživel morda ampak je nekako stalnost / sreča / veselje otrok največji zalogaj.
Ne vem za vas ostale, ampak jst sem imel rad resne zveze, nekak 7+let; nek imaš s kom delit VSE. Ja, recimo, sem tehnik ampak psihologijo / odnose / “partnerstvo” pa sem občutil in se ućil večkrat – pa nikol ni bilo podobno. Hecn. Nekako izkušenj želja iz preteklosti nisem uporabil naprej.. vedno na novo. Vsak drugačen vsak prilagaja drug drugemu…
dost, uživite..
Mislim, da je zadeva podobna na obeh koncih. Tudi tisti, ki je prekinil gre skozi podobne custvene faze. Vsaj tako je pri meni. Zdi se mi, da ce si normalen clovek, da se navezes in ko prekines je to se vedno izguba in jo moras prebolet. Ok mogoce je zacasno olajsanje ampak, custva pridejo. Mnogi se temu poskusajo izognit z begom v drugo zvezo, od custev pa ne mores zbezat.
Ma ne vem glih, če si oddahneš.
Eno obdobje svojega življenja si mu (ji) pa le podaril…in vedno je nekje
obžalovanje, da ni “ratalo”….pa dileme “kaj pa če”…pa konec koncev je
to (vsaj delno) tudi tvoj neuspeh….za razhod sta potrebna dva…
Jaz sem po razhodu ponavadi žalostna. Ne nesrečna, ne izgubljena, ne
grozno prizadeta….ampak žalostna pa sem.
Ko sem po štirih letih zapustila prvega fanta, sem se oddahnila šele takrat, ko se je na novo zaljubil.
tisti, ki sami prekinejo, jo vedno lažje prebolevajo…že zato, ker majo razlog, da partnerja nočjo več ob seb…. tisti, k majo pa že zamenjavo, pa bivšega sploh ne prebolevajo, ampak kr šibajo dalje z drugo osebo…. v bistvu je fajn, če si tak človk, kr si prihraniš nepotrebn safr ob razhodu…[/quote]
Ja, eno tako res poznam. OD 15. leta ni bila nikoli sama. Pa je zamenjala kar nekaj tipov. In sem prepričana, da če bo zamenjala tudi moža, bo to naredila enako – najprej poiskala novega in potem tega pustila. Enkrat sem jo spraševala in mi je razložila svojo življenjsko filozofijo, po kateri smo vsi vedno na trgu. In če eden od partnerjev najde kaj boljšega, pač gre.
Filozofija je meni malce mimo, vedno sem jo interpretirala kot rezultat njenih izkušenj v otroštvu (grda ločitev staršev). Vidim pa, da jo “živi”, saj se okrog tega moža full trudi, kot se jaz v svojem življenju nisem nikoli za nikogar. Očitno še ni našla enega boljšega … 🙁
Filozofija je že v redu, saj več ali manj se je vsi držimo. Razlika je le v tem, da eni izbirajo slabo, drugi pa bolje.
Forum je zaprt za komentiranje.