Razhod s partnerjem

Pozdravljeni, ravno danes na silvestrovo sva se razšla s partnerjem. Svet se mi je sesu. Še posebej zato, ker sem en razhod že dala čez in je bilo tako hudo, da sem si rekla nikoli več v življenju. Res nimam sreče v življenju. Objokana sem, največji dosežek je bil da sem danes sploh prišla do stranišča, kaj več od tega ne zmorem. Žal si nisem predstavljala življenja brez njega, vse sva skupaj načrtovala, tudi on je bil vedno tisti, ki je dal pobudo za korak dalje. Nikoli nisem nekaj na silo rinila vanj, pustila sem mu svoj prostor,.. in potem me je zapustil. Skupaj sva bila skoraj dve leti, nisva skupaj živela, sva pa se vsak dan videvala, spala drug pri drugem… kako se naj poberem? Zdi se mi, da bom vedno bila tako prizadeta, ne zmorem več. Zelo premišljujem o samomoru. Ker življenje brez njega nima smisla. Stara sem 29 let, moja služba je še kar vredu. Ampak brez njega ne bo šlo. Danes zvečer se dobimo z mojimi starši (jaz imam svoje stanovanje) in tema bo seveda nanesla na to kje je moj (bivši) partner. Seveda jim nebi povedala o razhodu. Prosim vas za pomoč. Obstajajo morda v lekarni kakšen tablete, karkoli za pomiritev?? Kako naj skrivam solze? Kako naj se iz postelje vstanem? Kot že rečeno, vse kar mi uspe je priti do stranišča in piti kavo ter kaditi cigarete. Resnično razmišljam o koncu svojega življenja, ker nima več smisla. V tem letu sem v prometni nesreči izgubila najboljšo projateljico in zdaj še to… Kje naj potem najdem svojo srečo, če sem vse izgubila kar sem imela rada… prosim vas, za kako pozitivno besedo, morda nasvet, kaj lahko nujni dobim v lekarni… prosim brez žaljivih komentarjev.
hvala

Vse se spremeni v življenju. Mnogi smo dali to čez in z nasmehom gledamo nazaj na to “trpljenje”.

Ampak v tem trenutku ti moje besede ne pomagajo nič. Ker jih ne moreš dojeti.

V tem trenutku ti pomaga (in v naslednjih nekaj mesecih) samo da ti nekdo reče – magari internet – da bo vse v redu in da bodi žalostna in DA JE PRAV DA SI.

Res, največ boš storila zase, da se izjokaš, da ti nekdo reče, da razume da ti je hudo in da si vzameš čas za žalovanje in trpljenje.

Poznaš faze žalovanja? Saj veš, jeza, zanikanje, itd. Ne poznam vseh točno. To moraš preživeti. Razumem kako ti je. Verjemi, zadnja stvar, ki si jo želiš je, da ne greš na praznovanje ali pa se zapreš v stanovanje. Bodi v družbi ljudi, ki te imajo radi, pomagali ti bodo preživeti to težko izkušnjo. Zdravila za hitro spremembo razpoloženja ni, vsaj takega, ki bi bil legalen. Skušaj ostati pozitivna, pogovarjaj se. Vse dobro ti želim.

Baldrijanove tablete so brez recepta, delujejo pa pomiritveno in krepijo spanec. Mogoče ti to pomaga? Samo ne pričakovat čudežnega učinka. To je pač rastlinska reč, ki malce pomaga.

Drugače pa: držim pesti, da čim prej preboliš. Vse dobro.

verjamem, da ti je hudo. zato pojdi čimprej do staršev in jim povej, da sta se razšla in se tam razjokaj, pa te bodo že malo potolažili. Tablet ne rabiš, raje spij malo alkohola, najej se dobrot (jebeš kile), da te malo pomiri oz. otopi čute. Po novem letu pa boš morala narediti nove plane. Imaš najbrž kar hude težave sama s seboj, če je tvoj obstoj odvisen od enega trenutnega spolnega organa. Tvoje življenje je tvoje, vsi jebachi in ostali pa so samo obiskovalci. v tem letu te je doletelo nekaj izgub, zato bo 2022 definitvno leto, ko bo šlo počasi navzgor. Samo dati si moraš priložnost. Začni brati zadeve na temo čustvene odvisnosti oz. odnosne odvisnosti, recimo Sanja Rozman je kar nekaj napisala na to temo. Pa pogumno, močna punca si!.

Avtorica, samo alkohola ne. To je za zgube, ti pa nisi zguba, ampak si močna ženska.

Meni pomaga športanje, v naravi. Tam nekako jeza, žalost izpuhti. Pa tudi po aktivnosti še traja veselje.

Nekaterim pa pomaga štrikanje, slikanje…

Glede alkohola.

Jaz ne spijem na leto vse skupaj, če vse seštejem več kot 5 piv in več kot 2 litra vina, to je letni nivo.

Pa mi je ca 25 let nazaj ob enem hudem čustvenem šoku, alkohol v večji dozi, mogoče 3 ali 4 dcl kot trenutno terapijo dala prijateljica.

Alko vsekakor ni rešitev, lahko pa ob šoku pomaga. Če alkohola ne zlorabljaš in ne  zlorabiš, je lahko ob hudem šoku, ko nič drugega ne moreš, ena od variant.

Za avtorico;Pokliči kakšno prijateljico, ki ima čas za tebe in se izpovej.

Poišči na you tubu, EFT metodo, tapkaj in zraven afirmiraj:

Osvobajam se vseh odvečnih vezi do..(ime fanta).

Močna sem in z lahkoto prebolevam razhod z…

Kasneje afirmiraj za srečno partnerstvo.

Skratka drži se. Iz srca ti želim, da se ti čim prej nasmehne sreča na področju partnerstva.

Jao, pa kaj vam je ljudje? Za partnerjem bo žalovala, verjetno, več mesecev, mogoče celo dalj. Če bo upoštevala vaše nasvete, da naj žalost, jezo, razočaranje utaplja v alkoholu, bo postala navadna pijanka.

Alkohol pač nič ne reši.

Ven, v naravo, v hribe, teči, kolesarit, smučat… ne pa se napiti kot opica.

Kar se pa tapkanja tiče: to sem jaz poslušala ja, da menda super in oh in sploh pomaga. Šla tudi na tečaj, brala knjige na to temo. Nobenega učinka. Mogoče pomaga, če verjameš v to. Večini pa ne pomaga.

Pojdi v lekarno po Persen in Bachove kapljice. Ti bo pomagalo, da boš današnji dan dala skozi. Staršem pa povej.

pa no saj nisem mislila, da se bo sedaj pol leta zapijala do nezavesti.

če sicer ne uživa alkohola, ji bo pomagalo, če bo pri starših spila kozarec ali dva, da se malo pomiri.

Potem pa se bo tako ali tako slej ko prej morala soočiti s svojo odvisnostjo od odnosov, razen če se takoj ne zacopa v novo žrtev.

Hvala vsem za pomoč. Za par trenutkov sem začela pozitivno razmišljati, pa vendar. Ne vem kaj bo z mojo prihodnostjo. Najhujša muka bo v ponedeljek zjutraj iti v službo. Ta moj (bivši) partner je tudi zelo dober prijatelj od mojega delovodja. Tako, da zagotovo me bo kaj vprašal o njem, tudi sodelavci me lahko kaj vprašajo in ne vem kako naj odreagiram. Zelo grozno mi je predvsem sami sebi priznati, da je konec. Predvsem pa najhujše bo v prihodnosti. Do zdaj sem vse načrtovala za njega, oziroma vse sem planirala okoli njegovega časa. Skratka res sem se mu prilagajala in zdaj bom imela praznino v dnevu. Po službi se kar naenkrat nebova več videla, v stanovanju še imam kar nekaj njegovih daril, ki mi jih je kupil. Najina skupna slika visi na steni. Se pravi najbolje bi bilo, da vse skupaj stran pomečem. Res tako zelo me boli, ne vem če sem že kdaj v življenju doživela tako bolečino. Sploh zato, ker sem bila pripravljena zanj narediti res vse, tudi če bi mi rekel nekaj najbolj norega, bi to jaz zanj storila. Tako da res si želim da bi lahko za vedno zaspala in se ne prebudila v ta kruti svet več nikoli.
hvala še enkrat vsem za pomoč.

Saj bi ti rekla, da bo kmalu minilo pa kaj, ko bi verjetno lagala. Povsem normalno je, da trpiš, žaluješ. Tako, žal, pač je.

Njegovih stvari, ki ti jih podaril, pa jaz ne bi metala stran. Bolje v kako škatlo in nekam skriti. V končni fazi pride tudi faza, ko boš tole prebolela potem pa se boš spomnila, da sta imela tudi dosti lepih trenutkov. In takrat lahko, če bo še vedno nuja, tisto škatlo vržeš stran.

Imaš mogoče možnost vzeti dopust? Pa greš kam, da te najtežje dni ne ždiš v službi? Čeprav enim pomaga služba. Meni ni. Jaz sem bolj, da namučim svoje telo v naravi :).

Mogoče kak nov hobi? Saj ni samo šport. Je dosti drugih možnosti, nekaj, kar bi te potegnilo noter pa, da vsaj malo pozabiš?

Eno dobro novico imam zate. Tako kot se ti sedaj ukvarjaš sama s seboj, se tudi vsi ostali ukvarjamo sami s seboj. Verjemi, da tvojih sodelavcev tvoje zasebno življenje kaj veliko ne briga, seveda radi malo poopravljajo, pa vprašajo iz vljudnosti, večino časa, pa se vsak ukvarja sam s seboj. Tako da zaradi razhoda ne boš top zvezda po novem letu v službi.

Je pa zelo zaskrbljujoča tvoja odvisnost od tega partnerja (in najbrž vseh predhodnih), če ne boš nečesa korenito spremenila pri sebi, si boš do konca zajebala lajf. Stara si 29 let, vzemi se v roke!

Po novem letu naredi generalko v svojem stanovanju, zmeči vse njegove stvari stran in si začni urejati stanovanje tako kot tebi sami paše. Ne šparaj njegovih stvari, ker te vežejo nase.

Jaz sem pred nekaj leti za 1.1. izvedela, da me vara. Po stirih letih zveze. In je bilo grozno, najbolj mi je bilo grozno itu v sluzbo 3.1., ko so vsi veseli in si voscijo za novo leto in se sprasujejo, kako so praznovali. Zato sem 3.1. sla do zdravnice, ji povedala, kaj se je zgodilo in da enostavno nisem sposobna v sluzbo. Mi je dala bolnisko do konca tedna (vprasala me je, ce rabim se vec, pa sem rekla, da ne, ker sem se mogla z necim zamotiti). Po prvem tednu je bilo lazje. Vsi ze pozabijo na novoletno vzdusje in je normalen delovnik. Sama pri sebi sem razmislila, kako grem naprej, kako povedati, da sva narazen… in je slo. V sluzbi niso drezali vame in mi je postalo eno zatocisce pred neprestanim razmisljanjem o tem. Ja, so opravljali in govorili za mojim hrbtom marsikaj, sploh nekaj jih je vedelo za varanje, a sem enostavno preslisala vse in zgradila en zid okoli mene, ter notri spustila samo dobre stvari. Ni lahko, ampak se da. In vsak dan je lazji!