rakavi bolnik, nega in zadnje slovo
4.6.2021 me je zapustila najljubša oseba mojega življenja. 8. oktobra bi minilo natanko 50 let, od takrat, ko sva začela hodit skupaj. 50 nepozabnih let, ujemanja, reševanja problemov, ljubezni, prijateljstva in večinoma sreče (slabe stvari pozabim naslednji dan).
Skupaj nisva bila v tem času samo 1 mesec mojega bivanja v bolnici, zaradi izpaha kolena in zloma goleni, tri tedne rehabilitacije v Strunjanu in v zadnjem letu 3x po teden dni njenega bivanja v bolnišnici.
Bila sva kot rit in srajca, vsa domača opravila sva opravljala oba, od kuhanja, pospravljanja, vzgoje otroka, šivanja oblačil, pleskanja in lepljenja tapet,….. do pomivanja in pospravljanja posode (pomivalc samo 10 let, ker sva ugotovila, da sva hitrejša in prej prosta, da sva se lahko ukvarjala sama s seboj).
Ure in ure pogovarjanja, dogovarjanja, sklepanja kompenzacij, obdelave predlogov pri reševanju problemov, tudi pogovori o seksualnih željah, niso bili nikoli TABO tema.
Pred štirimi leti sva se po njeni upokojitvi preselila v Maribor (iz LJ), da smo rešili stanovanjski problem sina. Eno leto sva uživala ob spoznavanju lepot narave tega okoliša, potem se je zgodilo, da sem stopil v prazno, se zavrtel in šlo je koleno. Dve leti je skrbela zame, praktično v vsem, še najboj pa je trpela, ko me je morala vozit na vsakodnevne fizioterapije, saj je volan, dobesedno sovražila, Po dveh letih mukotrpne obdelave, sem toliko okreval, da sem spet prevzel nekaj domačih del, predvsem pa je bil volan, zopet v moji domeni.
Prišel je lanski februar, ko se je začelo. Vsak dan je jedla manj, tako da je vidno izginjala pred mojimi očmi. Maja se je končno odločila, da obiščeva osebnega zdravnika, ki ga je imela na Vrhniki in ta jo je pod takoj napotil v IPP, kjer so posumili, da gre za rakovo obolenje želodca, brez gastroskopije pa tega niso mogli zagotovo ugotoviti. Tu so se začeli prvi zapleti, vse privatne ordinacije so bile zaradi covid-a zaprte, v delujočih pa čakalne dobe od 3-6 mesecev. Potem jo je le doletela sreča, da je en pacient odpovedal pregled in ker je ravno takrat poklicala, je bila naročena čez 28 dni.
Ko sva dočakala pregled, je imela samo še okoli 40kil in je vidno izgubljala mišično maso, s tem pa tudi moč. Dejansko je cele dneve poležavala na kavču z blazino pod levo pazduho, tako, da je na pol ležala in na pol sedela. Vse kar je poizkušala zaužiti se je po nekaj grižljajih ustavilo, tudi prehranska dopolnila, ki jih je predpisal zdravnik.
Prišel je dan pregleda in ugotovitve, da je tumor zaprl 75%-ov odprtine v vhodu za hrano, želodec je bil stalno poln sluzi in ni imela občutka lakote. Tudi bolečin ni imela, samo občutek tiščanja. Po pregledu so stvari stekle hitro, že naslednji dan na Onkologiji, kjer so se dogovorili, da ji najprej vložijo VAP s katerim so odprli vhod v želodec, potem kemoterapija s tabletami, čez nekaj tednov se je pridružila še terapija s citostatiki in rak se je ustavil in se po zadnji terapiji začel umikat, vendar je bilo telo še vedno, z vsakim dnem šibkejše. Pri vsemu jo je najbolj mučilo to, da sem bil za vse sam, tudi zajtrka si ni mogla pripraviti, vendar mene to ni obremenjevalo, saj sem vse počel iz ljubezni do nje in mi ni bilo nič težko. Bila je toliko gibljiva, da si je osnovne potrebe uredila sama, pomagal sem ji le pri kopanju, ker enostavno sama ni mogla v banjo.
Ker se je premalo gibala, se ji je v pljučih začela nabirat voda in prvič je bila na punktiranju v januarju, drugič pa en teden pred smrtjo. Po enem tednu so mi jo domov pripeljali, praktično nepokretno, cel teden namreč ni skoraj nič jedla in pila. Prvo noč sem spal 3 ure, naseldnji dan sva naročila električno posteljo, voziček in blazino za preležalnine, vse skupaj je prišlo v sredo zjutraj po mojem zopet samo 3 urnem spanju. Počasi sem postajal zombi. V sredo po zajtrku, sem jo vprašal, če slučajno namerno zavrača hrano, ker hoče umreti in mi je to pritrdila, istočasno pa sem opazil, da se je v njej nekaj prelomilo. Prosil sem jo naj je, ker bom 24 ur zelo težko, dolgo skrbel zanjo in naj si poizkuša povrniti vsaj toliko moči, da mi bo lahko vsaj malo pomagala. 30 kil kosti in kože je zelo težko premikat po postelji, če ni pomoči bolnika.
Napisal sem, da sem imel občutek, kot da se je v njej nekaj prelomilo, ko sem odkril njeno skrivnost, ki jo je vrjetno držala pokonci. Za malico mi je pojedla skoraj deci jogurta, s tem, da ni niti enkrat bruhnila, kar se je redno dogajalo po prvem grižljaju.
Za kosilo sem pripravil grahovo omako in pire krompir in je za kosilo pojedla 6 velikih žlic krompirja in 9 žlic grahove omake, kar je bila količina, ki je ni pojedla niti takrat, ko je bila še čisto zdrava. Za popoldansko malico je hotela Proshure, ki ga je zavračala, ker ji je ne glede na količino hrane, dodajal moč, kar pa je bilo v nasprotju z njeno odločitvijo. V dobre pol ure je popila več kot pol flaške tega napitka, kar je imela prej za dva dni.
Potem je prišel najin zadnji večer v domačem okolju. Lepo sem ji naštimal nočno pleničko, posteljo uravnal kot ji je pasalo, vendar me je vsake pol ure ali še prej klicala, naj jo premaknem, obrnem na drugo stran, dvignem hrbet,…. do treh, ko me je s čistim glasom poklicala in vprašala, kaj morava še narediti danes, potem pa je v minuti zopet padla v prejšnje stanje, ko si jo moral dobro poslušat, da si razumel, kaj hoče.
Hotela je malo vode, sem jo privzdignil, ji dal vodo, vendar jo je samo prinesla k ustom in dejala, da ne bo. Ko sem jo položil nazaj na ležišče, je začela sunkovito in kratko dihat, kot takrat, ko ji je pljuča zalila voda. Na njeno soglasje sem poklical ugenco in ob 3,30 so mi jo odpeljali.
Nisem imel volje da bi šel spat, zato sem malo gledal TV in božal mačko, ki je prvič v 13-ih letih prišla k moji nogi, da sem jo lahko božal in mečkal do 6-ih, ko je zazvonil telefon, saj je doktorico zanimalo kaj se je dogajalo pred klicem urgence, saj od nje niso mogli izvedeti nič razločnega. Povedal sem ji dogodke zadnjih nekaj ur. Ob 8-i uri pa je prišla s strani zdravnice slaba novica, da je žena v stanju čakanja, neodzivna in naj se pridem hitro poslovit, ker odhaja.
V destih minutah sem bil na urgenci, kjer me je medicinski tehnik peljal do nje. Razložil mi je, da je utrip, od kar so jo dali na aparat na 50 utripov in se ne spreminja, ne glede na to, kaj z njo počnejo in kaj ji govorijo.
Rekel mi je, naj si vzamem čas in ob pogledu na umirjeno telo, so se mi ulile solze. Ko sem se oglasil: ljubica, me zapuščaš, se je v momentu utrip dvignil na 101 in medicinec mi je dejal, vidite, samo vas čaka.
Šel sem do nje, ji nežno povedal, da jo imam rad, da se ji bom hitro pridružil in naj me na oni strani počaka, da mi bo povedala, kako naj se obnašam, da se ne bom osmešil – utrip 101, 103, 95, kot bi se mi od srca nasmejala, pojavila se je ena solzica, ki sem jo pobral z usti in se ji zahvalil zanjo – 105-110, malo sem ji pirpovedoval običajne stvari iz najinega življenja in utrip je bil 60-70, takoj, ko sem ji dejal, da naj me stisne za roko, se je premaknil živec na prstu in 105, potem sem ji dejal, da naj se nasmeji, ker je lepša, kot če se drži grdo, zopet komaj vidni trzaj mišice pod ustnico in 107. Pogovarjala sva se preko utripa srca, čudovit občutek, ko veš, da te sliši in ji je to, kar ji govoriš všeč. Dihala je enakomerno in brez nihanj, srček pa je utripal med 60 in 110, odvisno ali sem bil čustven.
Po dobre pol ure pogovarjanja, sem ji dal dlan pod glavo, jo poljubil in ji dejal: Ljubica, čas je, da se posloviva, lepo zaspančkaj, saj ti dovolim. V isti sekundi, ko sem ji dejal, da ji dovolim odhod, je utrip skočil na 118, 98, 80, 40, —————-. Oči je imela odprte mm, na ustnice se ji je prikradel rahel nasmešek, ugašanje pa je trajalo točno 5 sekund, odšla je brez spremembe v dihanju, samo odšla, zadovoljna in srečna. S takim slovesom je odnesla ogromno moje žalosti, saj se vsakokrat, ko se mi same od sebe prikradejo solze, katerih ne moreš kontrolirat, spomnil zadnjih 10 sekund in žalost čudežno odide.
Občutek ob slovesu je bil fantastičen na eni strani in grozljiv na drugi, saj je samo čakala dovoljenje, da odide, torej, sem jo z eno besedo osrečil in nagnal od sebe.
Medicinec, ki spremlja umirajoče vsak dan, mi je dejal, imeli ste srečo, tako lepo, se lahko poslovi zelo malo žalujočih in umirajočih, večinoma so odhodi prepreženi s strahom in bolečino pa tudi žalostjo, moja ljubezen pa je odšla umirjena in srečna, kar se je videlo predvsem na njenem mirnem obrazu in v smeh potegnjenih ustnicah. Je dejal, da že dolgo ni videl tako umirjenega in srečnega trupla.
To čudovito slovo, moram deliti z drugimi in jim vsem, v podobnih situacijah želim samo to, srečno in zadovoljno slovo od ljubljene osebe na zadnji poti. To je nekaj, kar ti daje moč za nadaljevanje poti in upanje na skorajšnje srečanje.
Vsem zaljubljenim pa polagam na srce, da je živjenje izredno kratko, zato se imejte radi in uživajte v vsakodnevnih malenkostih, pedeset let je minilo kot kratek trenutek, ostali pa so samo lepi spomini
Marjanca na svidenje
Najprej se vam moram zahvalit za vsa čustvena sporočila in lepe želje, bi pa rad razložil tudi moje trenutna dogajanja v mojem čustvenem obdobju zadnjega slovesa od moje čudovite ljubezni.
V meni se borita dve čustvi, na eni strani neizmerna sreča, ker sem jo res čudovito pospremil na novo pot, po drugi strani pa praznina ob izguba najljubšega bitja. Na mojo srečo, je sreča ob spominu na zadnjo minuto sobivanja, veliko močnejša, od praznine v stanovanju in samopomilovanja ob tem.
Od nekje zadaj se pojavijo solze, ki se jih ne da kontrolirat pa se v trenutku posušijo, ko mi pride na misel zadnjih nekaj sekund, to so nikoli v življenju doživeti občutki, ki me napolnijo z močjo in veseljem, do nadaljevanja življenja. Moja Marjanca mi je odnesla tisto mučno žalost, ki sem jo pričakoval, saj so občutki in veselje ob slovesu, močnejše od vseh občutij v mojem življenju.
Hvala ti, ljubljena Marjanca.
Hudi macek, zjutraj sem tvojo zgodbo prebrala do polovice in mi je bilo celo pot do sluzbe hudo, ker sem podozivelabcutke, ki sem jih sama dozivljala ob precej podobni zgodbi. Samo da sta ob tem, da sem jaz izgubljala partnerja, eno- in stiriletnica izgubljali oceta.
Dolgo casa enostavno nisem mogla dojeti, da je M. zares odsel, imela sem obcutek, da ga bom nekje srecala, ga z ocmi iskala med mnozico ljudi. Ko sem se peljala z avtom, sem si predstavljala, kako sva se sprehajala po mimobezecih poteh, si vrtela filme v glavi. Takrat sem dojela, da bo M. Za vedno ostal z nami, zivel bo naprej v nasih spomnih in skozi svoji dve punci.
Tezko breme moramo nekateri sprejeti, ampak zato lahko pomagamo s svojimi izkusnjami drugim, postanemo zelo empaticni.
Preberem zvecer v miru zgodbo do konca in napisem se kaj vec, ko bom za racunalnikom.
Drzi se in vedi, da ljudje, ki jih imamo radi, nikoli ne umrejo, le nekje dalec, dalec so …
Uau, kakšna zgodba, že po prvih prebranih odstavkih vredna vsega spoštovanja! 50 skupnih let ljubezni!
Da o nadaljnjem, tvoji skrbi zanjo, vajinem poslavljanju,…sploh ne govorim… Na žalost, kot vse zgodbe o pravi ljubezni, tudi žalostna 🙁
Morda pa, nekega dne, v nekem času in kraju, kjer je prostor samo za dobro in slabe stvari ne obstajajo, se spet srečata tudi vidva.
Do takrat je ta prostor v tvojih spominih. Tam še imaš njo, tam še imaš vaju.
Moje iskreno sožalje!
Še enkrat hvala za lepe besede, res je tu z menoj v mojih spominih in srcu. Če je kaj naprej, mi je njen srček obljubil, da me bo čakala, saj v primerjavi z večnostjo, je teh nekaj let, samo trenutek. Hitro bova spet skupaj. Življenje pa teče dalje in bila bi razočarana, če ga nebi užival s ta veliko žlico.
Se vidiva Marjanca
4. decembra je minilo 6 mesecev od kar me je zapustil moj dragulj. Najino krasno slovo, je odneslo veliko mero žalosti in za to, sem iskreno hvaležen, predvsem Marjanci, ki me je tako lepo počakala, se lepo od mene poslovila in mirno zaspančkala. V bloku imam sosedo, ki je na čisto drugačen način izgubila moža, tudi po skoraj 50-ih letih. Hotela sta v trgovino in on je šel vedno v garažo po avto, ga pripeljal ven in ona je potem vozila dalje. Skozi vrata ga je pospremila, avta pa iz garaže ni bilo. Ob možu, ki je ležal na tleh, so se trudili reševalci, okoli so stali sosedje, ki so 112 tudi takoj poklicali, vendar je bilo prepozno, srčni infarkt je bil hiter in dokončen. Res je imel 80 let, ona jih ima 68, vendar nikakor ne more preboleti izgube. Nekako sva se ujela ob kratkih pogovorih pred blokom, en dan pa je prišla s sinom na kavico in sem ju seveda povabil k mizi. Ker jo je sin povabil, je prišla brez denarnice in mu je dejala, če ima kaj drobiža, da ji nebi bilo potrebno še enkrat hodit dol po nekaj kruga v bližnjo trtgovino pa je imel samo po 50€. Dal sem ji 5€ in ji rekel, boš že vrnila, ko se srečava.
Okoli 16-ih pa pozvoni zvonec in, ko odprem vrata, soseda moli tistih 5€, da nebi ostala dolžna. Normalno sem jo povabil na kavico, jo skuhal in postregel, potem pa sva začela sčisto klasičnim pogovorom o vsekodnevnih temah, tudi o njenem možu in moji Marjanci, malo sva zajokala in preživela skupaj uro in pol.
Ko je odšla sem se odločil, da bi bilo lepo, če bi postala dobra prijatelja, samo to in nič drugega. Dva dni se nisva srečala, potem pa spet slučaj, saj je morala na pošto, mimo lokala, kjer skoraj vsak dan pijem kvico. Normalno, da sem jo povabil, sva skupaj popila kavico in v pogovoru mi je dejala, da jo nekaj hebe na radiatorju v kopalnici, da ga po zaprtju, ne spravi več v toplo stanje. Imam enak problem z avtomatskim ventilom v dnevni sobi in sem ji ponudil pomoč. Vesela je pristala in čez pol ure je radiator začel normalno delat, jaz pa pil njeno kavico. Od tega dne pijeva kavice pri meni, točno ob pol devetih, se ogromno pogovoriva v tisti urici, ko sva skupaj in vsake toliko spijeva še kakšno po kosilu. Je izredno zanimiva ženska, ena redkih, ki se ne ukvaja z rumenim tiskom ampak predvsem z lepotami Slovenije, literaturo, umetnostjo, obujava lepe spomine iz najinih prehitro končanih zvez, skratka imava se lepo in čas hitro mine, spoštuje pa tudi to, da ne prestopam meje prijateljstva, saj mi pripoveduje, da je večina njenih skupnih prijateljev, že delala načrte, kako bi ji zlezli v hlačke. Je prijetna na pogled in kot smo dejali včasih, kljub letom, vredna greha. Meni, odkrito povedano, ni do nove intimnejše zveze, sem pa zelo rad v odlični družbi, ki mi jo nudi moja soseda, če pa se bo z leti razvilo kaj več pa naj se. Imava pa ogromno skupnih interesov in nič tenzij po kakšni globlji vezi s komerkoli.
Tako, da mi ogromno lepih spominov na mojo Marjanco, lajša samoto, druženje ob kavici s sosedo pa daje neko energijo za naprej.
Drugače sem v redu, še vedno brez kakršnih koli zdravstvenih težav v dokaj rednih stikih s sinom, novo snaho in vnukom, vsake toliko se zapeljem do LJ pogledat prijatelje in na kakšno kvico z njimi, si redno kuham kosilo, skrbim za čistočo, perem, likam, zalivam rožice,…… in mi je kar vredu.
Forum je zaprt za komentiranje.