Rada bi zapustila svojega sina, kaj naj ce ga oce noce?

Rada bi zapustula svojega sina, v zivljenju me samo uvira.

Zanosila swm pri 19ih. Zelela sem splav pa mi je fant pridigal, mi vzbujal slabo vest, tako, da se potem nisem odlocila za splav.

1 mesec po tistem, ko sem rodila pa sem zvedla, da se se dolgo on naokoli kurba.

Med nosecnostjo mi je tudi bil v oporo samo kaksnih 5 mesecev, potem pa vedno manj. Tako, da mislim, da je ze takrat imel kaksno drugo.

Otroka je obiskoval kaksnih 6 mesecev, najveckrat v soboto (ker nisva zivela skupaj, pa se narazen sva sla 1 mesec po porodu).

No in potem se je nehalo. Zdaj samo prezivnino placuje, stikov nima vec, ker je baje vedno zaseden in vedno ima neke izgovore.

Otrok je star 2 leti. Jaz zelim koncat se kak studij. Ne mislim vedno bit v gnili trgovini. Nimam nic proti trgovkam, sej so super osebe, ampak jaz nisem za taksno delo. Je pa na zalost samo trgovina kjer hitro dobis siht. Se posebaj v trgovini s harno hitro dobis, tu pa je tak najslabse.

Najveci krivec je on, ker me je na nek nacin izsiljeval, da naj ne splavim.

Ko sva bla pijana pa nisem zelela imet spolnih odnosov je tudi to nekak iz mene izsilil, spet mi vzbujal slabo vest in takrat par krat tud kondoma ni hotel.

Nikoli ne zeli pazit otroka popoldne, ce jaz kaj rabim magari on dela samo od 6-14.

Moji starsi z velikim odporom cuvajo otroka, ko kaj rabim. Drugace zivim pri starsih sam vsak je v svojem delu hise. Oni so spodaj, jaz zgoraj. Se vedno delajo, niso v penziji. Ata rad gre po sihtu se v gostilno, mati pa se ne zeli ubadat z cuvanjem… mislim sej je vse ok, ampak se ko kaj nujno rabim za uredit je vedno velik odpor tako, da raje sploh ne vprasam vec.

Oce mojega otroka itak ne zeli otroka. Vendar ja tudi jaz ne zelim vec. Z posvojitvijo se itak iz hinavcine ne bi strinjal. Ampak jaz zelim, da ga ima on ali pa naj gre v posvojitev.

Celo zivljenje sem si unicla.

So se kaksni drugi predlogi?

Da bi komu dala skrbnistvo? Njihovim starsem mogoce? Ce jim povem al to ali posvojitev bi potem mogoce oni zeleli skrbnistvo.

Mi je pa bed, ker bodo ljudje sinfali samo mene, njega pa ne magari on cisto nic ne prezivlja casa z otrokom. Krivec bom samo jaz.

A daj no, baba lena si. Tudi če brcneš otroka skozi vrata, ne boš ustvarila nič, ker si lena in samo jamraš. Oprosti, ampak nekdo ti mora povedati resnico. Nešteto ljudi ob delu in otrocih naredi študij in to starejših od tebe, ko bi morala pri teh letih pokati od energije. Tebi se pač ne da in zdaj so vsi krivi, od staršev, do bivšega, najbolj pa je kriv kao otrok. Ne ljubica, nihče ni kriv. Si polnoletna in sama odgovorna za svoja dejanja in odločitve. V rit se brcni, pa naredi kaj iz sebe. Otrok ti gre na živce? Losaj se ga, boš videla, kako te bo začela glodat vest. To ti bo šele uničilo življenje, ne pa otrok, ki te čez par let, ko bo začela prva puberteta, sploh ne bo več jebal. Lenoba. Ti ne boš nič končala študija, bodi prepričana. Otroka se boš znebila, ti pa boš zavohala svobodo, pa se pred študijem  nagradila mal s pohajanjem in žuranjem, a potem bo pretežko nehati. In končala boš kot večna študentka z nikoli končano šolo in pri 45 še vedno gnila v isti trgovini. Otrok te ima neskončno rad in si niti predstavljati ne moreš, v kakšno stisko ga boš pahnila, ko ga boš zapustila. Celo življenje se bo spraševal, kaj je narobe naredil, da ga mama ni marala. In najhuje je, da je to vseeno bolje, kot da živi s tako kokošjo, kot si ti. Ubogi otrok nima šans v življenju. Uničila si svoje življenje in sedaj boš še njegovo. Tega se zavedaj. Taka so dejstva, pa naj te vsi tu nekaj tolažijo in ti rožice sadijo. Kaj nastane iz sajenja rožic si že videla, ko ti jih je bivši sadil. Rezultate imaš na dlani.

Povzetek: lena, neodgovorna kokoš si, iz katere nikdar ne bo nič. Dokler samo jamraš in so za vso tvojo nesrečo krivi vsi drugi, samo ti ne in dokler misliš čakati, da ne bo na tvoji življenjski poti nobene ovire, dlje od trgovke, ki živi pri starših, ne boš prilezla.