Rad imam več ljudi. Iskreno in iz vsega srca.
Koncept (krščanske) družine, poroka in posledično prisilni state of mind čislanja vrednote zvestobe, so nenaravni, prisilni in dolgoročno nevzdržni koncepti (kar se sicer vidi jasno iz stanja družbe). Ampak vseeno – kot je NS nekje v zadnjih postih napisal – nič več, kot dana obljuba.
Predlagam, da že enkrat rečemo bobu bob in nehamo sponzorirat ali vsaj poveličevat zvestobo enemu partnerju, kot edino pravilno, zveličavno in ustrezno.
Veliko manj gorja bi bilo na svetu, če ljudje svojih partnerjev ne bi jemali za samoumevno lastnino, ki jim (na osnovi pravnega akta, pogodbe, dane obljube) pripada.
Ljubiti je mogoče več ljudi. Hkrati. Tudi za vedno. Ali ne. Kakor je. In kakor komu. In kakor koga.
Rad imeti več ljudi je blagoslov, ne prekletstvo.
😉
Koliko drži napisano, je odvisno od tega, kako si kdo razlaga pojme, kot so “ljubiti”, “imeti rad”, itn.
Meni je vseeno, kako si to razlagajo drugi, pri meni je prostora le za eno. Razen mojih potomcev.
Ljubiti nekoga pomeni tudi spoštovati čustva le tega.
Kaj, če mojo partnerko razburja dejstvo, da jaz ljubim še eno poleg nje in ta njena občutja ignoriram? Jo še vedno ljubim? Jo sploh ljubim ali ima le rad neke določene njene lastnosti?
Na vprašanja, ki si jih zastavil, si si na začetku odgovoril že sam.
V mojem srcu pa je prostora več. In po mojem še v marsikaterem tudi. Posebej, če pogledamo globoko in odmislimo naš močan social conditioning na to temo.
Predvsem pa imam rad sebe. In najprej spoštujem sebe. In potem imam z vsem spoštovanjem rad tudi druge.
Več drugih 😉
Hahahaha, Antilopa, važn, da jih bom jst mel rad, lol
V reali mam kratke nepočesane, štrleče, zelene lase, ki vlečejo že mal na plesnivo (prosto po ex) ;-)))))[/quote]
A maš samo štrleče lase ali pa tudi štrleča ušesa? ;-))) Vsak podatek za monklje dobrodošel.[/quote]
Ti ti monklje…mene lahk sam google profilira. Pa še temu (vsaj upam) ne bo ratalo ;-))))
Na vprašanja, ki si jih zastavil, si si na začetku odgovoril že sam.
V mojem srcu pa je prostora več. In po mojem še v marsikaterem tudi. Posebej, če pogledamo globoko in odmislimo naš močan social conditioning na to temo.
Predvsem pa imam rad sebe. In najprej spoštujem sebe. In potem imam z vsem spoštovanjem rad tudi druge.
Več drugih ;-)[/quote]
Razlika med imeti rad ter ljubiti pa je? Sploh obstaja v tvojem svetu?
Na vprašanja, ki si jih zastavil, si si na začetku odgovoril že sam.
V mojem srcu pa je prostora več. In po mojem še v marsikaterem tudi. Posebej, če pogledamo globoko in odmislimo naš močan social conditioning na to temo.
Predvsem pa imam rad sebe. In najprej spoštujem sebe. In potem imam z vsem spoštovanjem rad tudi druge.
Več drugih ;-)[/quote]
Razlika med imeti rad ter ljubiti pa je? Sploh obstaja v tvojem svetu?[/quote]
Marko, moj svet ni tvoj svet 😉
Razlika med imeti rad ter ljubiti pa je? Sploh obstaja v tvojem svetu?[/quote]
Marko, moj svet ni tvoj svet ;-)[/quote]
Saj vem, zato pa sprašujem. A ni očitno?
Če bi bilo nenaravno, potem koncept zvestobe ne bi obstal v družbi in bi izginil. Očitno ima svoje evolucijske prednosti, tudi v kulturnem razvojnem smislu. Namreč več (spolnih) partnerjev pomeni tudi več otrok z različnimi ženskami. In koliko moških je dejansko sposobnih prehranit tolikšne družine? Potem je vprašanja očetovstva in materinstva, če se ti mati in oče “gonita” okrog, kakšen vpliv ima to na otroke? Kako je lahko partnerka mirna doma z otroci in na njih ne prenaša zaskrbljenosti, če njen moški hodi “porivat” še druge? Ali pa tudi obratno, da ti žensko “popravljajo” drugi? Kdo ima to rad oz. mu je vseeno? Takšnih je zelo malo ljudi.V muslimanskih kulturi, me prav zanima, kako se te ženske gledajo med sabo, ko si delijo moškega, menda bi druga drugi izkopale oči.
Pri živalih je to naravno, ljudje pa nismo zgolj živali, saj imamo čustva in zavest, moralno odgovornost do drugih. Kdor pač ni za tak način življenja, je čisto svoboden pri izbiri partnerjev, da si poišče podobno misleče, nihče ga ne ovira pri tem.
Hmmm…napisal si precej trditev…malo me ima, da bi seciral in analiziral in se ukvarjal z vsako posamezno…ampak bom najprej podal zgolj splošen komentar.
Našo (monogamno, s konceptom zvestobe tako zelo prežeto) kulturo zaznamuje izjemno veliko število razpadlih zakonov (več kot pol), da o zakonih, ki so nevzdržni, a ne razpadejo sploh ne govorim. Nekoč sem postavil vprašanje, koliko sploh je takih dobrih, srečnih zakonskih zvez. In prevladovalo je mnenje, da okoli 10% (pa jih ni). No pa četudi jih je dvakrat ali trikrat več, je to še vedno izredno nizek procent.
Obstajajo pa seveda kulture, v katerih so skupnosti bistveno širše, otroci pa se v teh kulturah prav uspešno razvijajo. In niso nujno muslimanske. Ker tvojega komentarja o izkopavanju oči res ni za jemat resno.
Vprašanje očetovstva in materinstva v tvojih besedah se bere kot vprašanje lastnine. Vem, da nisi mislil tako ozko, a vseeno.
Tu in na tem mestu podajam utemeljen dvom, o primernosti naše kulture (sploh trenutne, kakršna je in kam gre) za razvoj otrok. Okolje, kjer imajo starši vedno več obveznosti, vedno manj časa, vedno večja negotovost, vedno večji strah – to ni okolje, ki je ljubeče in primerno za razvoj otroka. Govorim o družbi nasploh (ki definitivno ni ravno ljubeča, sploh slovenska ne, kjer radi vidimo da sosedu krava crkne) in seveda tudi posledično o družini kot osnovni celici te družbe.
In ja, ljudje smo zgolj kompleksne (zakompleksane?) živali, na mnogih točkah slabši, na mnogih nič kaj boljši in le redke izjeme (ki potrjujejo pravilo, hihi?) med ljudmi lahko pokažejo našo superiornost. Pa jo res lahko? Ampak to je že druga tema, tu ne kritiziram ljudi ampak trdim, da smo sposobni tako veliko več. Veliko veliko več, kot so nas vzgoja in socialni conditioning (aka pranje možganov) na splošno uspeli prepričat do danes (večinoma o naših limitih in tem kaj je prav in kaj ni…v teoriji).
Nisem zdržal…še to… 🙂
Ampak saj opisuješ ravno stanje današnje družbe. Dodaj še nepoštovanje, jezo, užaljenost zaradi prevare in dobiš zmes, ki dokazano ni dobra za otroke.
Jaz trdim, da bi bilo veliko lepše, če bi bili sposobni razmerja (v kakršnikoli dinamiki in obliki že, namenoma ne govorim o družini) peljati na osnovi medsebojnega spoštovanja, iskrenosti, zaupanja in dobrohotnosti.
In spet opisuješ stanje, kot zdaj dejansko je. Jaz ga ravno kritiziram in skušam vzpostaviti idejo, da se da tudi drugače.
Samo takšna ideja je v bistvenem nasprotju z idejo družine, ki jo zagovorniki na vse kriplje (glej debate o družinskem zakoniku, če se lahko tako izrazim) skušajo idealizirat, ob tem pa blatantno ignorirajo dejstva, da v resničnem svetu družina ni ravno tako krasna “osnovna” celica družbe.
boldrik
Ker je naša družba zelo potrošniška in narcisistična, partnerstvo pa je nekaj, kjer je potrebno veliko sodelovanja, prilagajanja, potrpljenja, spoštovanja. Veliko lažje se je ločiti, kakor pa se spremeniti ali dogovarjati.
boldrik
Podajati statistiko, sploh pa do procenta natančno – to ni mogoče. Lahko samo sklepamo, osebno, kar si mislimo. Več je nezaupnja v zvezo, ponavadi so starši tisti, nižji bo ta procent dobrih zvez skozi naše oči, a ne?
boldrik
Jaz osebno poskušam biti boljši, ne da bi se zgovarjal, da je še precej slabših ljudi od mene, ki celo na živali mečejo slabo luč. In ne trdim, da smo superiorni, trdim, da smo odgovorni, kar počnemo. Pri živalih je vse avtomatsko, nagonsko. Če nekoga izigraš in čustveno prizadeneš, ogoljufaš, karkoli, si tudi (moralno) odgovoren za svoja dejanja.
boldrik
Vsaka kultura je “pranje možganov”, brez kulture ljudje ne moremo preživeti. Kjer se ljudje povezujejo v skupnost, samodejno ustvarjajo kulturo. Ne moreš živeti izven kulture, v to smo umeščeni že z rojstvom in je potrebna za socializacijo.
Tvoj način razmišljanja je samo produkt vedno bolj egoistične in neodgovorne družbe,. Zato pridemo do paradoksa, kjer se v imenu splošne ljubezni, drug drugega le izkorišča in zavrže, ko nekdo več ne služi našim željam.
Omenjene ideje in težnje so namreč posledica pomanjkanja ljubezni in spoštovanja ter zato vodijo v nadaljni razdor družbe, ker se gre le za reakcijo na same razmere, namesto za reševanje vzrokov.
Matjazko, dobro si napisal, partnerstvo je res nekaj, kjer je potrebno veliko sodelovanja, prilagajanja, potrpljenja, spoštovanja.
Lahko dodam samo še to, da nikjer ne piše (razen v družinskem zakoniku haha), da mora biti to nujno partnerstvo dveh ljudi.
In v reali itak ni…oče, mati, babice, dedki, tete, strici, prijatelji, znanci, nove partnerke očeta, novi partnerji matere in vse variacije na temo.
Vse to v resnici podpira mojo osnovno trditev. Samo bobu bob še rečemo, začinimo s spoštovanjem (tudi do drugačnosti), iskrenostjo in dobronamernostjo in smo že precej daleč.
😉
Ampak saj opisuješ ravno stanje današnje družbe. Dodaj še nepoštovanje, jezo, užaljenost zaradi prevare in dobiš zmes, ki dokazano ni dobra za otroke.
Jaz trdim, da bi bilo veliko lepše, če bi bili sposobni razmerja (v kakršnikoli dinamiki in obliki že, namenoma ne govorim o družini) peljati na osnovi medsebojnega spoštovanja, iskrenosti, zaupanja in dobrohotnosti.
In spet opisuješ stanje, kot zdaj dejansko je. Jaz ga ravno kritiziram in skušam vzpostaviti idejo, da se da tudi drugače.
Samo takšna ideja je v bistvenem nasprotju z idejo družine, ki jo zagovorniki na vse kriplje (glej debate o družinskem zakoniku, če se lahko tako izrazim) skušajo idealizirat, ob tem pa blatantno ignorirajo dejstva, da v resničnem svetu družina ni ravno tako krasna “osnovna” celica družbe.[/quote]
Ta tvoj odgovor samo potrjuje, da ničesar ne rešuješ in se ne sprašuješ o vzrokih, ampak samo reagiraš na trenutne probleme.
Ljudje varajo zaradi pomanjkanja spoštovanja in ljubezni in ne zato, ker jih kdo sili v resne zveze.
Želja po neki svobodni spolnosti brez omejitev, pa je seveda posledična želja neodgovornih ljudi, saj takšna spolnost človeka degradira na še nižji nivo od nekaterih živali, ki imajo vgrajen nagon po skupni skrbi za potomstvo in varno družinsko okolje.
Res žalostno, kam gre ta družba.
Potem pa so ženske krive, če moške obtožujejo neodgovornosti. 🙂
Pa čeprav so tudi ženske neodgovorne. Seveda ne vse.
Ne vem, čemu ta vprašanja, številne družine so čist lepo skupaj, klub neiskrenosti in kurbariji. Boldrik je opazil zlaganost malomeščanske družbe in predlaga večjo iskrenost v odnosih, kar pa ni mogoče, to tudi tvoj odgovor potrjuje.
Ljudje imate raje sanje o neuresničenih idealih.
Forum je zaprt za komentiranje.