rad/a te imam
Kolikokrat izrečete te besede partnerju, otroku? Kolikokrat jih slišite sami, oz so namenjene vam?
Zdi se mi, da je stavek -rad/a te imam – tako težko izreči, kot oprosti. Kot da s tem pokažeš da si ranljiv.
Osebno priznam, da mi ni problem ireči te besede lastnemu otroku. Vse ostalo pa ….. Sicer pa to verjetno izhaja iz otroštva – tudi meni nihče nikoli ni rekel, da me ima rad, kar me še danes boli. Zato delam kontra pri otroku, vendar – otrok je eno, odrasel pa drugo, a ne?
Če to ni nekaj, o čemer sploh ne razmišljaš, potem je v redu, ker prihaja iz srca. Drugače pa lahko gre samo za besede, prazne fraze, saj dejansko bolj ali manj čutimo, če nas kdo ima ali če nas nima rad. V nekaterih primerih je po moje lahko tudi ta prepogosto izrečeni ‘rad te imam’ zgolj lasten strah in dvom pred tem, da ne bi bili zmožni (polno) ljubiti svojega otroka/partnerja/…/, ali pa nas drugi ne bi ljubili.
Po krivici zanemarjena tema!
V prvi vrsti rečem to ljudem, ki jih imam rada, so mi blizu, ko tako začutim, včasih tudi po kakem sporu al čustveno težki situaciji kot dokaz, da sem še vedno tu, navkljub trenutni zmedeni situaciji, ali pa ob rd, posebnih priložnostih, torej staršema, prijateljicam (prijateljem ravno ne:) sestram. Pa partnerju jasno. Ne pričakujem vice versa (razen pri partnerju), ker vem, da nismo vsi enaki in ni point izpovedovanja v pingponganju. Čeprav dobim tudi jaz kdaj nazaj ali pa povsem nepričakovano.
Otrok še nimam, bom pa definitivno naredila vse, da bo to mojo ljubezen začutil in si jo pravilno interpretiral. Torej tudi, ko mu česa ne bom dopustila in bo name jezen, to ne bo pomenilo, da ga nimam rada.
Tema ni napačna, samo razmišljam v čem je pač finta takih stavkov. Zdaj se otroke res vzgaja tako, da se jim to govori in oni potem to govorijo staršem, še raje pa rečejo “nimam te več rad/a”– tisto je šele zabavno.
Meni je to podobno, kot na primer pijani zatrjuje, da ni fejst pijan ali pa da sploh ni. Otroci točno vejo, kdo jih ima rad, še celo boljše vejo, če se imajo radi starši ali drugi odrasli, ki so jim blizu. Potem ko odrastemo, se mogoče ravno zaradi takih prisiljenih besed pokvarimo. In potem spet, da bomo pa z besedami vse rešili.
[code]"Nekoč bo lepo,
ko blazni bomo ob ognjih čepeli
in bomo odprte rane imeli-
takrat bo lepo..."[/i][/code]Saj dejanja govorijo zase, ampak…
Ni nam težko nekoga poslati nekam, čeprav je tisti že zdavnaj ugotovil, da smo jezni. Jeza se vidi na obrazu, ampak še vedno bomo vse “potrdili” z kakimi sočnimi besedami. Isto je pri ljubezni. Saj dejanja svoje pokažejo, ampak včasih pa tudi besede niso odveč. Mogoče kompliciram, ampak …. Gledam pri znanki – njo mož zasipa z darili, plačuje ji razno razne kozmetičarke, masaže,… ni da ni. Nekdo bi rekel, da jo obožuje. Včasih kaj stori namesto nje, ji skuha… Vse to pa je samo slaba vest, kajti ima ljubico. In kljub vsem dejanjem bi bile besede – rad te imam – res neprimerne, ampak nekdo od strani bi rekel, da jo mož neizmerno ljubi, kar z dejanji kaže. In tu je tisto. Res da bo nekdo manipuliral z besedami, ampak človek čuti iskrenost v glasu, če želi. Mislim, da se dejanja in besede morajo dopolnjevati. Ne samo rečti – eh, pa saj to ve.
Krivokljun je lepo napisala bistvo.
Jp, res je. Besede same nič ne pomenijo, če ni pravih dejanj. Otrok bolje kot večina odraslih ljudi čuti, kdaj ga ima starš resnično rad. Še večjo škodo mu lahko naredimo, če mu govorimo, da ga imamo radi, z dejanji pa on tega ne začuti. Takrat je šele zmeden in dobi povsem napačno predstavo o ljubezni. Ko odraste, mu dejanja ne pomenijo veliko in se navadno obeša le na lepe besede, s katerimi so mnogi zelo spretni, dejanj pa od nikoder. Tak človek lahko večno hrepeni po ljubezni, nikoli pa je ne doživi, saj ves čas le čaka, da se bodo dejanja iz obljub pojavila. Ampak, ker je vajen, da se le ta nikoli ne pojavijo, je sposoben dokaj mirno trpeti tak odnos še naprej. Pogosto pa se celo zgodi, da ko pa se res pojavi nekdo v odrasli dobi, ki mu lahko besede uresniči tudi z dejanji, da se takrat tega ustraši. Čeprav si to ves čas želi, je to za takega človeka lahko zelo neznano okolje. Neznano pa vedno prinaša skrbi in dvome, če ne zaupamo vase. Kajti občutki nas bodo v takem primeru pogosto svarili pred nevarnostjo, hkrati pa nas bodo vabili v ta odnos. Takrat se pa potem pokaže prava človeka želja, koliko si želi ljubezni. Če je želja prava in dovolj močna, bo te dvome premagal, če ni, jim bo podlegel, ter se vrnil nazaj v svoje trpeče, ampak varno, okolje.
Ljubezen je v osnovi tako čista, vse upa, vse verjame, vse prenaša, da na koncu vedno zmaga ljubezen. Ustvarjeni smo bili za ljubezen in iz ljubezni in naše bisto je ljubezen. Mi smo samo male svečke, ki čakamo, da se bo v nas prižgal plamen. Ta plamen pa lahko prižge samo večno sonce. In ko v nas gori plamen, šele takrat smo lahko drugačni drug do drugega.
Večno sonce neprestano sije na nas in čaka. čaka trenutek, kdaj bomo odmaknili svoje ščite, svoje oklepe, da bo lahko v nas prižgalo svoj plamen.
To sonce je potrpežljivo, ničesar ne dela na silo, saj ima čas vso večnost.
Marko, tvoje pisanje pa …… Kot bi opisoval mene – delno. V otroštvu vsega polno rit. Kar se tiče materialnih dobrin in ostalega. Navadni objemček, da čutiš da nekomu pripadaš, mu lahko zaupaš težave – tega pa ni bilo. In sedaj v letih odraslosti mi to povzroča nemalo težav. Ne pri otrocih – to sem že povedala. Pri partnerskem odnosu pa. Kot da res ni nekega zaupanja vase. (no, to bi kak psiholog že dognal prej, jaz sem malce pozno). Je pa res, meni sama dejanja več ne pomenijo veliko. Potrebovala bi iskrene besede, res iskrene. To pa …. In potem skočiš spet v svojo školjko, da nisi zopet prizadet. In potem se človek boji, ne zaupa drugim, ne verjame. Res se ne sme dajati vse v isti koš, ampak če te je razočaralo že toliko oseb, kako verjeti, da te pa naslednja res ne bo?! In tukaj je tisto – otroci so nedolžna bitja, iskrena, in tukaj ni strahu pred prizadetostjo. Pri odraslih pa je že preračunljivost pred iskrenostjo. Vsaj jaz imam tako smolo izgleda.
V slovenskem prostoru ni te navade, da bi se otrokom govorilo, da se jih ima rado. To je amerikanizacija. Tam “za vsak drek” rečejo rad te imam sin, ponosen sem nate. In, ja, včasih je besede lepo slišat. In včasih kdo ne zna drugače pokazat, kot da to reče. Saj poznamo 5 jezikov ljubezni (usluga, dotiki, besede, dejanja, darila).
[/quote]
Oprosti, tole je čisto mimo. Če ne zna pokazat, potem ne zna z razlogom. Ker sploh ne ve, kako imeti nekoga rad. Besede brez dejanj ne pomenijo nič. Tistemu, ki samo besede nekaj pomenijo, živi v lažeh in strahu.
Če ne zna pokazat na način, da ga sprejemnik razume kot dejanje ljubezni, še ne pomeni, da ne zna z razlogom ali da noče.
Kakšno ljubezen so doživljali naši starši s strani svojih staršev? Pa še zato niso zrasli v čustvene kriple in psihopate. To je samo izgovor (zjebano otroštvo), da se ne premakneš z mrtve točke in česa ne ukreneš.Ne rečem, da se zlorabe niso dogajale, ampak za prav vse krivit svoje starše in njihovo zgrešeno vzgojo, je pa mal 2 much.
And as far as I know, neznanje še ni greh. Je pa možnost, da se česa naučiš.
Nihče ne krivi staršev, gotovo pa so odgovorni, ker so imeli otroke, ko niso bili na to pripravljeni ali bili za to dovolj zreli. Seveda verjetno tudi oni niso imeli boljših odnosov pri svojih staršev, pa vendar jim zaradi tega pogledamo skozi prste, se pravi jih razumemo in jih ne obsojamo. Pravzaprav je tudi to laž, veliko ljudi obsoja svoje starše in goji do njih zamero. Veliko se jih tega niti ne zaveda.
V čustvenega kripla pa veliko ljudi zraste, ogromno. Seveda si je treba tega kripla pravilno predstavljat. Poglej okrog sebe in mi povej koliko zvez v kateri vlada prava ljubezen vidiš. In kaj misliš, da je vzrok temu? Pol odgovornosti nosijo starši, ker otroka niso naučili ljubezni, pol pa ga nosi otrok sam, ker se kot odrasel ni tega naučil drugod. Govorim o nekom, ki se iz slabih izkušenj ničesar ne nauči in ves čas ponavlja iste napake, za to pa krivi vse, razen sebe. In povrh vsega tak še naredi otroka in krog se nadaljuje.
Ampak upanje ostaja, tudi prave ljubezni se da naučit. Čeprav je tvoji starši niso poznali.
Če je ne čuti, je res ne more dajat. Lahko pa se jo nauči dajati, takrat jo tudi čuti. Oziroma ni čisto tako enostavno. Da se pa naučit na novo veliko stvari, ki se jih pri starših nisi. Ni nujno, da vsi otroci ponavljamo enake vzorce, kot so jih naši starši. To želim povedat.
Točno. Če se nečesa zavedaš, čutiš, želiš to posredovati naprej. Jaz vem, da meni ni bilo vse predstavljeno pravilno, zato želim svojim otrokom pokazati drugače izrašati čustva.
Če bi vzela vse živo in prav po starših bi…. tudi moji otroci imeli težave z izražanjem ljubezni. Tiste prave, seveda. Ne samo fraze in besede.
En drastičen primer – enega otroka so vzgajali s tdo roko, palico. Tako je pač bilo včasih. Danes marsikdo ve, da je to napačno. Da lahko z pogovorom rešiš marsikaj. Seveda pravočasno. Tepež ni nujno edina rešitev. Včasih o tem ni bilo dvoma. Če si kaj rekel ali naredil kontra, je pela šiba. Kar so rekli ali naredili starši, je bil zakon. Pa niso vedno imeli prav. Žal. Isto je z izražanjem ljubezni oz z besed rad te imam…..
Ja Pupapupa, tako je. Gre se predvsem za izražanje čustev, tako slabih, kot lepih. Mnogi starši tega ne počnejo, ne ukvarjajo se s čustvi svojega otroka, pa vendar so prepričani, da ga imajo nadvse radi. Niti ne izražajo svojih čustev, kar je navadno pogoj, da se potem ne trudijo ukvarjat z otrokovimi. Otrok želi čustva izrazit, ampak starš mu tega ne dovoli, ker jih ali ignorira ali ga enostavno ne razume. Starš misli, da ima vedno prav, pa nima. Prav ima takrat, ko prisluhne svojemu otroku, kar mu želi povedat, da se pogovori z njim o občutkih in da sam govori o svojih. Če pa starš ves čas kaže nezanimanje za otrokove občutke, se otroka tega “oduči”, torej potisne občutke nekam v ozadje, saj ga nihče ne posluša in začne verjet, da je to početje nepravilno. Ampak občutki morajo ven iz nas, tako ali drugače pridejo. Če ne z besedami, pa kako drugače, navadno pridejo potem preko besedne ali celo fizične agresije, upora proti raznim rečem (ne bom jedel tega, ne bom delal tega, ne bom se učil, ne bom oblekel tega…), pojavijo se lahko tudi kakšne fizične blokade, bolezni, kot so alergije, lulanje v posteljo, jecljanje. Veliko je tega. Malokdo pa si upa pogledati resnici v oči, da bi spoznal od kod vse to izhaja. Neka družina je lahko na prvi pogled povsem normalna in prijazna, ampak če bi se poglobil, bi dober opazovalec lahko našel kup nepravilnosti, ki jih večina spregleda, saj večina počne podobne napake.
Zjebano otroštvo je dejstvo, ni le nek izgovor.
Se pa strinjam, da nima smisla kriviti staršev, ker dokler jih krivimo, smo v tem stanju in se ne moremo premakniti s te mrtve točke, če le krivimo.
Dejstva je treba sprejeti, saj nas obsojanje le drži v neki preteklosti, kar nam preprečuje, da bi živeli v sedanjosti in delali na tem, da izboljšamo tisto, česar nam starši niso zmogli nuditi.
Največ, kar lahko naredimo je, da se naučimo živeti s tem, kar smo in kar so iz nas naredili starši in okolica.
Zato je treba sprejeti odgovornost za to, kar pač smo.
Tisti, ki od staršev niso bili deležni ljubezni, je v njih vedno ta nezavedni vzorec, da jih nihče ne mara. In, ker je partner ponavadi zelo podoben staršem, bodo te osebe težko občutile ljubezen, ne glede na sama dejanja partnerja.
Vedno bo v ozadju nek dvom, ki ga producirajo nezavedni vzorci.
Zato je nujno, da takšna oseba deluje čimbolj zavestno in sebe prepričuje, da nas nekdo ima rad, ker to dokazujejo njena dejanja.
Mislim, da prepričevanje, da nas nekdo ima rad, nima pravega učinka. Saj moramo to občutit tudi na nezavednem nivoju. Zato se tudi reče OBČUTIT. Potrebno je predvsem razumevanje. Razumevanje do staršev in spoznanje zakaj so ravnali z nami tako kot so, zakaj smo se počutili nesprejete, zakaj nas niso nikoli objeli, zakaj nas niso razumeli ali podprli, ko smo jih potrebovali itn. To dvoje nam prinese novo spoznanje, to je, da smo pa le kljub vsemu vredni prave ljubezni. Saj ugotovimo, da tudi starši niso bili deležni boljšega odnosa in jim to odpustimo. Zato je to spoznanja tako zelo pomembno, da lahko odpustimo. Dokler gojimo zamero, jo gojimo do vseh okrog nas, pa se tega sploh ne zavedamo. Spoznanja se vedno občutijo, to niso samo razumske ideje. Ko prideš do teh spoznanj, se vsi vzorci porušijo in se pojavijo novi, na katerih začneš gradit nov odnos do sebe, do ljudi okrog sebe in do partnerja, ko se ta pojavi.
Ampak nezavednih vzorcev ni možno spremeniti.
Ne mislim na prepričevanje za vsako ceno. Saj v vsakem dejanju seveda ni ljubezni. Treba je prepoznati in to je prva naloga, saj tega ne znamo, če nas nihče ni tega naučil.
Iskanje razlogov, zakaj starši tega niso znali, je lahko za marsikoga prevelik zalogaj in dolgotrajno početje, ki nima konca…..
Bolje biti v tem trenutku s svojimi mislimi in imeti iskren odnos, da lahko partnerju zaupaš in veš, da te ima rad, pa čeprav je v ozadju dvom.
Da spoznaš, da si vreden ljubezni, si je treba dovoliti biti ljubljen in si dovoliti, da ti jo nekdo izrazi.
Nezavedne vzorce je možno spremenit. To je moja izkušnja Robi, ne govorim tega na pamet. Ampak, potrebno jih je ozavestit, to je osnovni pogoj.
Verjamem pa, da je to lahko za marsikoga prevelik zalogaj, to pa vem. Ampak, če je želja prava, se da. 🙂
Zaupanje je seveda najbolj pomembno. Dvom pa mora vsak sam razrešit pri sebi. Navadno je ravno dvom nek kazalec, ki kaže na nerazrešen vzorec iz otroštva, nekaj kar ni ozaveščeno in predelano ter razumljeno.
Ampak nezavednih vzorcev ni možno spremeniti.
Ne mislim na prepričevanje za vsako ceno. Saj v vsakem dejanju seveda ni ljubezni. Treba je prepoznati in to je prva naloga, saj tega ne znamo, če nas nihče ni tega naučil.
Iskanje razlogov, zakaj starši tega niso znali, je lahko za marsikoga prevelik zalogaj in dolgotrajno početje, ki nima konca…..
Bolje biti v tem trenutku s svojimi mislimi in imeti iskren odnos, da lahko partnerju zaupaš in veš, da te ima rad, pa čeprav je v ozadju dvom.
Da spoznaš, da si vreden ljubezni, si je treba dovoliti biti ljubljen in si dovoliti, da ti jo nekdo izrazi.[/quote]
Tega pa ne razumem. Kako partnerju zaupati, mu verjeti da te ima rad, hkrati pa dvomiti? Če se imata dva rada se imata, brez dvoma o tem. Neznanka oz dvom je lahko samo v tem – bo to sto let tako, ali pa bolj kratkotrajno. Tega ne moreš zagotovo vedeti, lahko pa upaš. Torej bi prej rekla na tvoje pisanje zgoraj, da pač upaš, da te ima partner rad. No, ne vem, ampak dvom redko pomeni nekaj pozitivnega (vsaj pri meni).
Tisti dvom, je kot nek glas iz ozadja, ki ga slišijo tisti, ki so otroštvo preživeli v slabih razmerah. Marsikoga slišiš, ko pravi, da ga nihče ne mara…..
In ne glede na to, kaj se trenutno dogaja v sedanjem trenutku in kaj partner počne, se v ozadju oglaša tisti dvom, ki je posledica slabih izkušenj.
In če preveč verjameš tistemu dvomu, se začneš obnašati v skladu s tisto resnico in težko verjameš, da te ima kdo rad, ne glede na to kako te v resnici ima rad.
Dvom je lahko le spomin na slabo izkušnjo oziroma na občutek ob slabi izkušnji. Lahko je to nekaj iz otroštva al pa nekaj bolečega iz kakšne slabe izkušnje iz kakšne ljubezenske zveze. Dvome je treba zato vedno reševat s pogovorom v dvoje predvsem s partnerjem samim in ne drugimi osebami, ki nimajo pojma, kaj drugi partner čuti. Kajti drugi lahko pri tem le ugibajo in te speljejo na napačna pota, posebej če imajo sami podobno slabe izkušnje in so dvomljivci.
Jaz imam dvome – iz otroštva, partnerske veze. In ta dvom se samo povečuje, ker ni komunikacije. Oz je enostranska. In če svoj dvom podam na kakšnem drugem forumu dobiš toliko različnih info, da si samo bolj zmeden. In kako se potem pogovarjati o dvomu? S kom?
In si v začaranem krogu. Če si preveč labilen si v dreku, če si pa vsaj malo močna oseba upaš, da nekoč pa le pride tvojih pet minut.
Ne, če je prava komunikacija, dvomov ni. Vsaj ne strašnih, razdiralskih, kajti vsak dvom če se pojavi, da lahko umiriš, kontroliraš. Ob pravi osebi, ki te razume.
Seveda tu ni vštet bolan dvom ljubosumja, iz trte zvit, brez osnove. Tam je drug problem, ki ga je treba reševati drugače, tudi s strokovno pomočjo.
Forum je zaprt za komentiranje.