Psihično bolna mama in egoistični sosedje (drugič)

Enkrat sem že pisala v zvezi s tem a stanje je vedno slabše.

Mama je psihična bolnica od leta 2004. Takrat je začela redno hoditi na urgenco, češ da je hudo fizično bolna. Našli niso nikoli nič. V začetku leta 2005 je bila prvič hospitalizirana v psihiatrični bolnici (6 mesecev). Po koncu zdravljenja se je vrnila kot nova. 2-3 leta je upoštevala navodila, diete, gibanje in je bilo vse ok. Ko je vse to opustila se je spet poslabšalo. 2 leti po tem, leta 2010 je bila spet hospitalizirana (3 mesece). Spet enako kot prvič. Tretjič (2014) je bila hospitalizirana na nek način pod prisilo. Spet je šla na urgenco (z rešilcem kot vedno), dali so jo v triažno ambulanto, kot vedno. Ker pa po njeno ni bilo dovolj hitro zdravnika, sestre, je v triažni ambulanti prižgala cigareto. Seveda se je sprožil alarm in prišle so sestre, ki so ji brez pregleda (itak je v računalnik vpisano, ker je bila pred tem že tolikokrat tam, da je psihiatrična bolnica) dali napotnico za psihiatrijo. S tem, da tega njej niso povedali ampak samo reševalcu. Po treh tednih na psihiatriji je zahtevala odpustnico. Na odpustnici je pisalo, da mora hodit k ambulantnemu psihiatru. Os. zdravnica ji je napisala napotnico, mama jo je vrgla v smeti. Tako 2x.

Od začetka (prve hospitalizacije) je jemala antidepresive. Zdaj, pred dvema mesecema se je na lastno pest odločila, da bo tudi to prenehala. Ko je naročila (po telefonu) nove recepte (ima kopb zaradi dolgoletnega kajenja), jo je sestra vprašala “kaj pa druga zdravila” – antidepresivi, se je mama zlagala, da jih še ima, čeprav jih že slaba dva meseca ne jemlje in jih nima.

Skratka jaz imam dovolj tega in poskušam mamo prepričati, da se gre zdravit. Me ne posluša. Sosedje včasih slišijo, ko se pregovarjava in še oni serjejo po meni, namesto da bi pomagali, mogoče bi pa njih kaj bolj poslušala. So eni dvoji sosedje, ki so naju tudi poslušali in vejo za kaj gre, oni nikoli ne težijo. Tisti pa, ki ne vejo niti nočejo vedet pa samo pametujejo, grozijo. Kot, da mi že tako ni dovolj težko, ko imam poleg sebe psihičnega bolnika, ki ne sprejme nič kar bi bilo koristno, serjejo po meni še sosedje.
Ko recimo sosedje ropotajo razbijajo, mama spet nori, ker misli, da to delam jaz in spet sem jaz kriva.

Kljub kopb je mama še vedno huda kadilka. Pulmolog jo je že nehal obravnavati, ker tudi tam mama ni sodelovala.
Zadnje par mesecev je začela kaditi tako, da otresa pepel na tla, po mizi, kjer koli, samo v pepelnik ne. In vse to čistim (sem čistila) jaz. Priznam, da se mi ne da več. Zdaj pa je začela še prižgane cigarete metati po tleh, po postelji. Tako je že zažgala takrat 4 mesece nov jogi. Zažgala obleke, posteljnino. Opozarjam naj tega ne dela, pa nič. Sem šla zanalašč guglati, če je možno, da zaradi prižgane cigarete konkretno zagori. Je kar nekaj primerov, ko je zgorel prostor celo hiša zaradi cigarete. A za sosede bo pa to v redu, ko bo začelo kaj goreti, mogoče tudi sosednje stanovanje? Bom verjetno tudi to kriva jaz.

Tudi oče je psihično bolan (shizofrenija). Kot otrok sem se ga bala, kasneje sem seveda vedela, da je to bolezen. Ampak vseeno. Pa kdo bo to prenašal? Bila sem pri maminemu psihiatru v bolnici (2010), nič ne more, dokler mama ne naredi kaj sebi ali meni ali komu drugemu.
Kako ljudje mislijo, da bom ob dveh psihično bolnih starših jaz normalna? Pa ne mama ne oče nočeta nič naredit, no mama se je zdravila v bolnici (drugače svojega psihiatra ni imela nikoli). Oče se nikoli ni zdravil.

Mama je že kot otrok kazala znake panike in kasneje psihične bolezni. To mi je povedala babica. Sama pa mi je povedala, da naj bi kot mlada (20+) šla s prijatelji na sprehod v gozd, nič navkreber, pa je po 100metrih se vsedla na tla in začela tulit, da če ne grejo z avtom ne gre naprej.

To za moje pojme ni več normalno. Meni se bo resnično zmešalo. Mama vem, da mi nikoli pri ničemer ne bo pomagala, mi nikoli še ni. Vzgajala me je dejansko babica. Lahko bi bili vsaj sosedje malo bolj uvidevni. Če bi oni ponudili kako pomoč, da mamo prepričajo v zdravljenje ali karkoli, ampak ne, še oni serjejo po meni. Dejansko me ima, da bi naredila samomor. Za vsak slučaj sem že napisala pisma, za policijo, za zdravnike, če bi si slučajno v afektu kaj naredila, da bi videli, prebrali kaj se je v resnici dogajalo. Pa nočem tega naredit, ampak ko ti na eni strani nori mama, na drugi pa sosedje se ti lahko samo zmeša. Pomoči pa nobene. Ko bi sosedje pomagali namesto krivili bi bilo verjetno vse drugače.

Pri nas je bilo podobno. Nato smo je dali v dom, dobila je diagnozo starostna depresija.

Sosedje so vsega krivi…Ne niso!

Preveč se ukvarjaš s sosedi. Zakaj ne pokličeš koga, ne vem, policije, takrat ko mama meče prižgane čike po postelji? In naj jo odpeljejo kjer ji je mesto. Torej na psihiatrijo.

Mama namerno meče neugasnjene ogorke po tleh in po postelji? To je popolnoma kredibilen argument za hospitalizacijo, saj s tem ogroža svoje življenje, in kolikor razumem, tudi očetovega, pa še kup sosedov zraven.

Pa saj boste bankrotirali, če bosta morali pokrivati škodo še sosedom, za katere itak praviš, da niso baš človeški.

*boste

Tole s čiki je povzročanje splošne nevarnosti, kaznivo dejanje.

Ji rečem, da ji bo padel pepel na tla, pa mi reče “kaj to tebe briga”, in pusti, da pade. Torej, ja, namerno, bi rekla? Pepelnik pa ima 10cm stran.

Sva same, torej ogroža sebe, mene in sosede. Tisto pa sem napisala o svojem očetu, ki ima shizofrenijo.

Seveda, nujno bi morala bit hospitalizirana. Noče. Psihiater je rekel, da ne more nič dokler mama komu kaj ne naredi. Se pravi je treba čakat na tragedijo.

Ne znam svetovat, me pa zanima, kaj bi po tvoje morali narest sosedje?

Naj te nekdo močno objame

Ne rabiš čakat, lahko se odseliš.Prej pa vse pristojne obvestiš, tudi csd.

Druga možnost je da jo spraviš na psihiatrijo in od tam direktno v DSO. Kako to speljat ne vem. Mogoče ti napiše še kaj več tista ki je podobno trnovo pot dala že prehodila.

Do takrat pa ji nehaj odnašat rit. Nič čiščenja za njo, nič kuhanja, nič komandiranja. Točno tako kot ti pravijo strokovnjaki – mama je samostojna odrasla oseba.

Najmanj kar lahko je, da me pustijo pri miru in me ne krivijo. Tudi oni niso ravno angelčki pa jim jaz ne morim. En sosed, najemnik, recimo cele noči in polovico dnevov kadi na hodniku. Kmalu bo tak kot je moja mama. Moja mama je že psihična bolnica, on ni (še), njega bi lahko kdo steral, da gre kadit ven, da se gre malo sprehodit, ker bo drugače res postal isti.

Ce si kahko privoscis jo daj v dom upokojencev. Tam bo na varnem, poskrbljeno bo za njene izpade.

Na psihiatriji so taki primeri, a po par mesecih opazovanja vsi pristanejo v DSO.

Tudi mama morda rabi objem in malo več toplih besed, mogoče nujno to rabi, pa ne ve … Obe potrebujeta objem.

Ja, v življenju ga nisem dobila od nje. Tako, da niti ne vem kaj je to…

Za vajin nov začetek, kakršen že bo. Nikoli se ne ve … Ljudje smo tako krhka bitja in rabimo samo pikico pozornosti, pa smo že drugačni.

Bi marsikdo nadrl, ko mačke. Kaj imajo s tvojo mamo in tabo? Zrihtaj si enega hrusta, pa naj jim pride malo na vrata “pojamrat”.

Prvo kar bi naredila bi poklicala v zavetišče pa povedala, da soseda pušča mačka po hodniku. Tudi to ni dobro za mojo mamo, pa še za koga starejšega, ki slabo vidi, ne sliši itd. Pa ko se bo kdo čez mačka spotaknil in poškodoval? Si bo verjetno sam kriv. Ker take finoče kot so nekatere sosede itak ne bojo nikoli za nič odgovarjale. Mama si že tako ne upa ven iz stanovanja, potem pa kadar je sploh šla ven se ji je pa še maček motal med nogami.

Mi je pa dejansko smešno, ker nekateri sosedje ves čas grozijo. A res nimajo toliko pameti, da ne vejo da z grožnjami ne bojo nič rešili. Ko jim hočeš povedat kakšna je stvar pa nočejo poslušat. Njihova mora bit zadnja beseda in samo oni imajo prav. A v resnici sploh ne poznajo situacije.

Tvoja mati bo cel blok zažgala, ti se pa vtikaš v sosedovega mačka? Vidve obe spadata na psihiatrijo.

Ja, zato, ker tudi sosedje ne delajo ok stvari in ogrožajo druge. Seveda pa kot prvo sem omenjala mamo in to, da dela nevarne stvari. Maček ni nič kriv, kriv je lastnik, ki ga pušča samega na hodniku. In dejstvo je, da se čez tega mačka lahko nekdo spotakne. Saj konec koncev je tudi sosedom očitno vseeno, če mama vse zažge. Samo jaz poskušam to rešit, ne vem pa kako.

Ma kje, mama bo itak porabljala denar za cigarete itd, Jaz pa nimam niti za polovico za plačevat dom upokojencev, rabim tudi za svoje preživetje.

Sem se zdaj spomnila, da ko je bila na infekcijski kliniki je v postelji pod odejo kadila. Sestre so to vedele pa nič rekle. Še dohtarji očitno ne morejo ali nočejo nič naredit, ali neznajo, kako naj jaz brez kakršnekoli pomoči.

Kakšno ceno ste vse pripravljeni plačati za zastojn bivanje. Je res vredno?

Kako to misliš? Kaj pa je danes zastonj?

Nič ni zastojn. V tem je štos. Ampak mir lahko kupiš. S tem da se odseliš in plačaš najemnino ter skrbiš sama zase. Bo ceneje. Če razumeš. Verjetno ne. Ker ja vse ima svojo ceno. Ti si očitno pripravljena to ceno plačevati.