prosim nujno za nasvet
da. tako kot praviš. vedno si tam. tam je lahko tudi tu.
v vsakem primeru je zveza, sposobnost razum-eti in živeti z večinsko kompatibilnostjo partnerjem.
mej skladnosti ni in si jih določi posameznik.
razum pa ni nič drugega kot pogoj za delo in pomoč čustvom
gornja govori: dovolili, se splača
ne vem, kaj ima dovolit ?
kaj je kao njen povezan, je v kletki in ali s kletko na glavi?
se splača, pa je že drugo, saj je zakon poleg vsega tudi in v glavnem ekonomska skupnost.
čudno mi je to sebično vprašanje zelo žalostne.
rada bi dobila pozitivni odgovor, vsaj jaz pa razmer (niti me ne zanimajo-mogoče pa koga) ne poznam.
deluje si kao idealna, on pa je*bi ga, turist.
….pa sem kar nekako jezna postala. Tip ima malega otroka, pa hoče možnost lastnega stanovanja, da bo razmislil, ali bo ostal s tabo in otrokom. Mislim… KAKŠNA NEODGOVORNOST oz. premalo odgovornosti.
kako lahko ti to pišeš?
on je tip,
premalo odgovornosti
kakšna neodgovornost
on je oče svojega otroka in ni tip in lahko bo, dokazal polno odgovornost do svojega otroka.
Jaz ne razumem, zakaj se toliko žensk odloča za otroke, če se potem kar naprej pritožujejo, kako izčrpane so, ker se morajo ukvarjat z njimi? Kaj so pa prej razmišljale? Da so to igrače, ki jih pospraviš v predal, ko se naveličaš? Pa vse imajo neke frendice, ki cele dneve govorijo o svojem naraščaju. Lahko bi že iz tega sklepale, kaj jih čaka. In seveda je potem najlažje dedce krivit za to, da so one izčrpane. Oni pa naj vso to slabo voljo, ki kmalu pride v navado, kar stoično prenašajo kot kakšni roboti. Ker one imajo menda pravico sporočati, kako se počutijo, moški so pa za to, da se z njihovim počutjem kar naprej ukvarjajo, ker oni svojega počutja in občutkov nimajo in se tudi nimajo kaj oglašat.
Moj brat je pred meseci dobil otroka. Žena je na porodniški in stalno vlači malega po nekih obiskih. Dvakrat sem prisostvoval tem dogajanjem. Cele dneve pleše okrog mulčka, da mali tudi rignit ne more, brez da ne bi bil potem še petnajst minut deležen komentarjev, pa trepljanja in vlačenja po rokah, pa buci buci in ne vem kaj še vse. Na obiskih ga pa spet vsi strici pa tete in babi in dedi mrcvarijo cele ure, otrok pa tečen, ker je od vsega utrujen in zaspan, ampak ga še kar ne pustijo pri miru. Ko pride brat iz šihta se pa draga pritožuje, kako jo je mali utrudil, pa da ga MORA sama okoli vozit, pa ga mirit, ko se dere in za vse sama… To pa nje ne zanima, da je tip cele dneve v službi, ker se grebejo za projekte, da firma ne pade v nelikvidnost, stres zaradi nejasne situacije, ki lahko pomeni odpuščanje in vse kar paše zraven. Ne od njega pričakuje, da se bo po nadurah takoj v plenice in flaške vrgel, da ne bo revca za vse sama.
Imaš prav. Tudi jaz mislim, da je v avtorici tisti občutek, da mora vse sama in zato počne še marsikaj več, kot je nujno.
A po drugi strani pa bi mož lahko vsaj pospravil za sabo in tudi kaj pripomogel pri vzgoji in gospodinjstvu, ne pa se obnašal tako neodgovorno in užaljeno, kot otrok, ko dobi bratca ali sestrico.[/quote]Se strinjam z Robijem. Za tisto kar piše Pandora je bil čas že pred vsem tem. Moče ni vedela, znala, hotela in je mislila, da bo sam opazil ves tisti nered, da ima sočutje, empatijo, skrb zanjo in za otroka, podobno kot skrbi njo za vse te reči… (Matkic a bereš? 😉 in je “malo” čustveno izsiljevala in on nazaj in ona nazaj in spet on nazaj….. in sedaj več ne vesta kdo je koga prvi nazaj…. :/
Sedaj on trmari in izsiljuje z odhodom, njo grabi obup in v tem obupu bi najraje pristala na vse njegove predloge samo, da bi se vrnil, kar bi jo razveselilo, a čez čas bi se zgodba ponovila, ko bi se spet nabralo na obeh straneh polna mera čustvenega izsiljevanja….. 🙁
Mislim, da ni dovolj, da mu samo zmasira hrbet…. Naj mu med tem, ko ga masira še prijazno pove, brez kake slabe vesti, z nasmeškom na obrazu ;), s čim vse naj ji on to masažo “plača”, če želi bit še kdaj zmasiran…
Če je vsaj malo pameten bo tako jasno vedel pri čem je in bo sodeloval (vsaj jaz bi ;), drugače je bolje da spoka… za vedno :/[/quote]
Hmm,
dober partnerski odnos temelji na tem, kaj si pripravljen dati in ne na tem, kaj zahtevaš v plačilo za to, kar si dal. Zato sem jaz malo skeptična pri takšnih pristopih. Ko so zadeve tako zafurane, pogajanja o tem, kdo naj dela kaj, zaživijo malce drugače kot se zdi na papirju…
V večini stvari in v večini primerov imaš verjetno kar prav. Z vsaj dvema majhnima dodatkoma …
1. Otroci ne nastanejo kar sami ženski, ki si jih želi. Tam zraven je tudi nek moški, ki naj bi si jih enako želel/ne želel (kje je moška verzija “Kaj so pa prej razmišljale? Da so to igrače, ki jih pospraviš v predal, ko se naveličaš?”)
2. Odločitev za otroke je morda bolj biološko pogojena, kot si mislimo, in bistveno manj racionalna, kot upamo priznati. Ne glede na to, kako imamo svoj naraščaj radi, mislim, da si le redkokdo dejansko predstavlja, koliko je s tem dela in kako ti spremeni življenje. Pa ne glede na to, kaj vse poslušaš. besede so eno, izkušnje in praksa pa drugo…
Zanimivo kako ste nekateri v hipu spremenili mnenje, ko ste prebrali o otroku. Potem pa niti ni čudno, da so prav otroci velikokrat predmet takih in drugačnih izsiljevanj, saj prav tisti(e), ki so pripravljeni(e) to početi, radi iščejo zaslombo v takih mnenjih.
Ja, OK, njegova reakcija je nezrela, vendar so lahko tudi njene, ki jih je morda v opisih malo prikrojila ali celo zamolčala, zrele samo navidezno.
Ne bi jaz tega jemal kot pravilo. Smo že večkrat prebrali, da se pri teh “odločitvah” dogaja marsikaj. Od čustvenega izsiljevanja, do zamolčane odločitve o prenehanju s kontracepcijo in celo “podtikanja kukavičjih jajc” ter “outsorcinga”.[/quote]
Ah Boom, ženske pa ja nismo takšne, no, zdaj če je bila Marija bila taka to ni neka splošna družbena navada, toda Sv. pismo uči, da je to vse OK…baje..hehe 😛
Se strinjam z Robijem. Za tisto kar piše Pandora je bil čas že pred vsem tem. Moče ni vedela, znala, hotela in je mislila, da bo sam opazil ves tisti nered, da ima sočutje, empatijo, skrb zanjo in za otroka, podobno kot skrbi njo za vse te reči… (Matkic a bereš? 😉 in je “malo” čustveno izsiljevala in on nazaj in ona nazaj in spet on nazaj….. in sedaj več ne vesta kdo je koga prvi nazaj…. :/
Sedaj on trmari in izsiljuje z odhodom, njo grabi obup in v tem obupu bi najraje pristala na vse njegove predloge samo, da bi se vrnil, kar bi jo razveselilo, a čez čas bi se zgodba ponovila, ko bi se spet nabralo na obeh straneh polna mera čustvenega izsiljevanja….. 🙁
Mislim, da ni dovolj, da mu samo zmasira hrbet…. Naj mu med tem, ko ga masira še prijazno pove, brez kake slabe vesti, z nasmeškom na obrazu ;), s čim vse naj ji on to masažo “plača”, če želi bit še kdaj zmasiran…
Če je vsaj malo pameten bo tako jasno vedel pri čem je in bo sodeloval (vsaj jaz bi ;), drugače je bolje da spoka… za vedno :/[/quote]
Hmm,
dober partnerski odnos temelji na tem, kaj si pripravljen dati in ne na tem, kaj zahtevaš v plačilo za to, kar si dal. Zato sem jaz malo skeptična pri takšnih pristopih. Ko so zadeve tako zafurane, pogajanja o tem, kdo naj dela kaj, zaživijo malce drugače kot se zdi na papirju…[/quote]Pandora1 verjamem, da zate odnos ni neka trgovina, da pri tebi se ne bi šlo tako zlahka… 😉
Samo tale “očka” je malo…. “zašel” in se sedaj izmotava svojih dolžnosti, ona bi ga vseeno imela ob sebi, ker ipak je oče otroku in ne kar en jeb***veter čeprav se tako obnaša.
Kaj mu naj razlaga o svojih občutkih in o partnerstvu, ko je gluh, ne vidi in ne sliši že nekaj časa nič?
Tale deluje kot robot in rabi jasna navodila, program po katerem naj deluje in če mu to uspe kako predstavit bo mogoče celo ostal in bi potem lahko kaj naprej scuprala, ko se strasti malo pomirijo….
Vse skup je precej ceneno samo imata otroka kar vsaj njemu (še) ni jasno…. :/
Glede na to da je ona mama in se “malo” drugače obnaša kot pa se je nekoč, ko je bila samo dekle…..
Ne vem kaj vam je fantje…..????? 🙁
Kaj vi nič ne veste o tem, da je to potem (lahko) neka druga/drugačna oseba, da rabi kaj več pozornosti, podpore, čeprav se “dela” močno, samostojno enakopravno……? :/
Glede na to da je ona mama in se “malo” drugače obnaša kot pa se je nekoč, ko je bila samo dekle…..
Ne vem kaj vam je fantje…..????? 🙁
Kaj vi nič ne veste o tem, da je to potem (lahko) neka druga/drugačna oseba, da rabi kaj več pozornosti, podpore, čeprav se “dela” močno, samostojno enakopravno……? :/[/quote]
Tudi potreba po podpori ima nekje svojo mejo, a ne? Sam stojim za dejstvom, da ima vsaka zgodba najmanj dve plati.
Ne bi jaz tega jemal kot pravilo. Smo že večkrat prebrali, da se pri teh “odločitvah” dogaja marsikaj. Od čustvenega izsiljevanja, do zamolčane odločitve o prenehanju s kontracepcijo in celo “podtikanja kukavičjih jajc” ter “outsorcinga”.[/quote]
Ah Boom, ženske pa ja nismo takšne, no, zdaj če je bila Marija bila taka to ni neka splošna družbena navada, toda Sv. pismo uči, da je to vse OK…baje..hehe :P[/quote]
Ali naj ne bi bila prav Marija še poseben vzor in celo zavetnica Slovencem? :-)))
Ah Boom, ženske pa ja nismo takšne, no, zdaj če je bila Marija bila taka to ni neka splošna družbena navada, toda Sv. pismo uči, da je to vse OK…baje..hehe :P[/quote]
Ali naj ne bi bila prav Marija še poseben vzor in celo zavetnica Slovencem? :-)))[/quote]
Zavetnica Slovenk, čeprav nekateri to razumejo kot da se lahko zgledujejo po njej in ne da jim daje moč v potrebi protekcije 😛
Ona se pritožuje, ker on pride domov in ne opazi njenega dela, nič ne pohvali, nič ne vidi…. zato mu porine otroka v naročje, da bo videl kako je to, koliko dela je z njim, da bi spoznal, da bi videl, cenil njeno delo…. On je pa zmatran kot pes in bi raje šel na kavč….
Ko bi prišel domov jo kaj pohvali, opazil, mogoče prinesel kaj (malega) in ji prišepnil, da jo je pogrešal…itd.itd bi bila ona pol manj “tečna” oz sploh ne bi bila…. 😉
Ona rabi le (malo) več pozornosti, on pa nekaj več odločnosti, da ne bo postal copatek… 😉 🙂
Ista zgodba kot pri avtorici le da “vaš” še vztraja in previja otroka, pomiva flaške…. ona je pa kljub vsemu vse bolj nezadovolj(e)na….. :/
Glede na to da je ona mama in se “malo” drugače obnaša kot pa se je nekoč, ko je bila samo dekle…..
Ne vem kaj vam je fantje…..????? 🙁
Kaj vi nič ne veste o tem, da je to potem (lahko) neka druga/drugačna oseba, da rabi kaj več pozornosti, podpore, čeprav se “dela” močno, samostojno enakopravno……? :/[/quote]
Tudi potreba po podpori ima nekje svojo mejo, a ne? Sam stojim za dejstvom, da ima vsaka zgodba najmanj dve plati.[/quote]Ni vsaka podpora takšna, da zadovolji vsako potrebo….. Je treba tudi znat podpret na pravem vogalu…. če ne so đabe tvoje muke… 😉
Tudi potreba po podpori ima nekje svojo mejo, a ne? Sam stojim za dejstvom, da ima vsaka zgodba najmanj dve plati.[/quote]Ni vsaka podpora takšna, da zadovolji vsako potrebo….. Je treba tudi znat podpret na pravem vogalu…. če ne so đabe tvoje muke… ;)[/quote]
kako gre že tisto o bitkah in generalih?
Ne bi jaz tega jemal kot pravilo. Smo že večkrat prebrali, da se pri teh “odločitvah” dogaja marsikaj. Od čustvenega izsiljevanja, do zamolčane odločitve o prenehanju s kontracepcijo in celo “podtikanja kukavičjih jajc” ter “outsorcinga”.[/quote]
Vse lepo in prav, ampak
– čustveno te nekdo izsiljuje, če se pustiš izsiljevati.
– odločitev o prenehanju s kontracepcijo … hja, nisem nikoli dobro razumela, zakaj je skrb za kontracepcijo, ko gre enkrat za resno razmerje, zaupana v bistvu ženski :(. Če nočeš imet otrok in tvoja partnerka (ki si si jo mimogrede sam izbral) ni zaupanja vredna – potem pač za to skrbi sam, mar ne??? In vsekakor, v trenutku ko z nekom seksaš, velja vzeti v poštev, da kontracepcija lahko zataji in da sta za posledice seksa (če kontracepcija zataji) odgovorna oba …
Ne glede na to, ne moremo reči, da čustveno izsiljevanje ne obstaja ali da je tisti, ki se pusti, za to kriv sam.
Tudi gre lahko za odločitev, ki je nastala na podlagi čustvenega izsiljevanja :-)))
Drugače pa se mi zdi, da je to stvar dogovora, ki je v takem primeru kršen. Če pa nekdo res ni zaupanja vreden, se največkrat vidi še iz česa drugega, dosti prej. Poznam pa recimo primer ženske, ki se je za to potezo odločila tudi na podlagi prigovarjanja raznih “prijateljic” in sodelavk (recimo temu trenutek šibkosti)
Tisto glede partnerja, ki si ga izberemo sami, bi pa veljalo recimo tudi za primer moške neodgovornosti in nezrelosti, a ne? Vendar, če bi to recimo kdo napisal tejle avtorici, bi doživel prvo forumsko vstajo :-))))
Se strinjam.
Seveda pa je naš racionalni um tisti, ki na koncu odloči. Zato nekaj počnemo le zato, ker imamo od tega neko korist. In v tem primeru moški ni pripravljen kaj veliko dati, zato dodatne obveznosti in sama preobremenitev avtorice, od moškega zahteva, da nekaj stori v tej smeri, da se zadeve izboljšajo.
Ker pa bi to bilo preveč, pa se bolj racionalno splača, če se umakne.
Jaz bi povedal, da pripomore k temu.
Zato, ker je od neke osebe odvisen, saj od nje še vedno prejema občutek, da se mu splača biti z njo. Ne boš se pustil izsiljevati, če po drugi strani ne boš imel neke koristi.
Če je to res, da moški doma ni postoril ničesar, potem je možno, da ni bila njegova želja, da bi imel otroka, ampak je ženski popustil, saj se ni želel odpovedati ugodju. Zdaj, ko pa tega ugodja več ni in se ženska sesuva, pa gre raje stran.
Ker ne vidi več koristi. Do otroka pa mu ni mar, ker ni bila njegova želja, da bi ga imel. Zato mu predstavlja samo breme.
Oče je tisti, ki se počuti in obnaša kot oče. Torej, da ni samo biološko oče.[/quote]
Kaj pa je to tip?
in
Zakaj zgornjega obsojaš kot tipa?[/quote]
Tip je bolj fant kot moški, ki si želi živeti življenje s čimmanj obveznostmi. Torej, uživati, uživati, uživati.
Zakaj ga obsojam. Bolj kot njega obsojam dejanje oz. ta “stav” ki ga ima ta fant/moški (in namerno spuščam besedo očka). Torej, da si želi odseliti, da bo lahko v miru razmislil, če si sploh še želi biti del družine – družine, ki jo je tudi on soustvaril.
Mislim, ali naj bi ob situacijah, ko ne vemo kako in kaj, enostavno prepustili otroka svojemu partnerju in se odselili, da bomo v miru premišljevali. Se ti ne zdi to nekam nesprejemljiv način. Saj ne pravim, da moraš ostati v neosrečujočem odnosu na vsak način, ampak v krizi oditi, da boš razmišljal, kao… :-/
Ali ni bolj odgovorna gesta ta, da prvo poskrbiš za otroka, potem pa za sebe. Saj ko boš poskrbel za otroka, boš v neki merici poskrbel tudi za sebe. Naprimer, s partnerjem se pogovarjaš, usklajuješ, predstaviš svoje dvome, občutke, bojazni in skrb za otroka, se uskladita, začrtata neke smernice, kako bosta delovala (oba) do otroka, kako se mu bosta predstavljala, kaj mu bosta povedala (in kaj ne)… potem pa greš pa premišljuješ, če že moraš.
Tako nekako.
Lahko pa mirno sedaj ti obsojaš moje obsojanje.
žal nisem bral celotne klobase. sedaj sem jo moral.
v prvih dveh postih zelo žalostna ne piše o otroku in vse zaključke sem delal iz tega, da ga ni.
jasno mi je, kaj je tip in kaj je oče.
hotel sem povedat, da je lahko tudi izvenzakonski oče dober oče.
načelno pa:
gliha skup štriha in je enostranske izpovedi nesmiselno komentirati.
načelno pa je iz pisanja zelo žalostnerazbrati, da razmišlja dobro, zakaj pa se ne odloča dobro, pa jaz ne vem.
sam mislim, da mnogo napačno žensk razmišlja:
bolje en ded, kot noben
problem neodločnosti pa je povezan tudi z ekonomijo…………
Forum je zaprt za komentiranje.