Problemi z mačeho

Imam travmatično otroštvo.

Ko se je oče, ko sem bila še otrok  drugič poročil, torej z novo partnerko , se je odločil, da se bo popolnoma posvetil njej in svoji novi družini. Tako sem bila odrinjena, zapostavljena in sama s svojimi težavami kot otrok in pubertetnica, čeprav sem bila na sodišču dodeljena njemu. Nisem želela živeti z njimi, ker se počutila izredno osamljeno in žalostno, odrinjeno in samo. Čutila sem, da sem odveč. Zakaj nisem bila dodeljena mami ne vem. Zato sem živela pri teti.

V glavnem to je preteklost, ki me je zaznamovala.

Ampak danes, ko sem že ženska še vedno nimam nekega pristnega kontakta z očetom, čeprav bi si ga želela. Najin odnos in odnos z njegovo familijo in njegovim otroci iz tega zakona, torej polsestro in polbratom  je zelo površen oz. ga skoraj nekako ni. Mislim in čutim in sem prepričana, da ima pri tem zasluge njegova žena, ki si želi imeti svojo familijo zase in mojega očeta nekako noče deliti z mano. Vedno je vihala nos in ukazovala. Ne razumem kako je lahko tako sebična in ne ve kako zelo me to boli.

Oče pa se ne zbliža z mano, kakor bi si želela, navsezadnje je moj oče. Vsaj kolikor jaz opažam verjetno  zaradi ljubega miru dopuščam sicer možnost, da se je tako odločil sam, čeprav tega skoraj ne verjamem.

Na splošno vem, da je ona zelo dominantna in hoče, da je vse po njeno, kar ji tudi uspeva. Oče pa se vedno nekako postavi na njeno stran, se ji podredi.

Žal mi je, ker ne morem imeti bolj pristnih stikov z očetom, navsezadnje tudi z njegovo družino, ampak ne gre.

Ne razumem, kako je lahko človek tako nesramen, da hčeri odteguje očeta.

Vprašala bi vas, kaj bi vi naredili na mojem mestu? Bi to povedali njej direktno ali očetu? Ker vem, da če bom kaj rekla, bosta vse zanikala tako oče kot ona. Bojim se, da če bom kaj rekla, da bo še slabše. Skratka ta situacija mi ne da miru, vendar ne vem, kaj lahko naredim. Kaj vi menite?

Mislim, da se moraš sprijazniti, da je slab oče. Ni vredno se “pogovarjati” z njima. Slab oče je. Nima izgovora in nisi ti kriva. Prej ko to sprejmeš, bolje je.

Pa da malo obrazložim: nihče ne more vedeti, kako je čistiti mačje stranišče za svojim mačkom (ki ga imaš rad), dokler nisi odrasel in imaš svojega mačka, ki ga imaš rad. Če si en 7letni otrok in ti eni odrasli dopovedujejo, da je grozno pa smrdi, pa tralala, vidiš šele čez 20let, da ni tako hudo.

Poznam te zgodbice in blodnje in dopovedovanja (sama tudi nisem iz ljubeče družine). Vedno se zmisli novi izgovor, novega grešnega kozla in nov “nisem mogel”.

Praviš, da si zdaj “ženska” – glej na situacijo kot odrasla:

Tvoj oče se je, ko si bila x let star otrok odločil imeti novo partnerko, ki je vedela zate, zahteval na sodišču skrbništvo zate (ni plačeval preživnine), in se odločil za še dva otroka z njo, tebe pustil odriniti in te dal teti. Bi ti dala svojega psa v zavetišče, ker partnerju ne bi bil po godu? Bi ostala v zvezi z nekom, ki ne mara tvojega mačka, bi sploh vstopila v zvezo s takšno osebo? Poguglaj sliko otroka te starosti in povej (pri sebi presodi) kako bi ravnala in kaj pričakovala od otroka.

Enako velja za mačaho – ti nisi bila neka skrivnost, ali nekaj kar se je zgodilo, šla je v zvezo vedoč, da ima otroka iz prejšnje zveze.

Ne jokaj za slabim očetom – ker to je to: slab oče je, vedno je bil in vedno bo. Težko je sprejeti, da si sirota brez papirja. Nehaj sebe kriviti. Če se ne bi šla posmehovati afriškemu otroku zakaj je nepismen, se nimaš sebi za posmehovati, da si se rodila slabemu staršu.

In še enkrat: težko si je priznati, da imaš vseživljenjske posledice, ker si se takšnemu rodil, ampak tako kot paraplegiku ne očitaš zakaj ne hodi na jogging, ali nekomu iz vojnega območja zakaj se je rodil v vojnem območju, si nimaš za očitati, da “če bi bila dovolj, bi bilo drugače”. Ne bi bilo. Reči bobu bob – bila sem prikrajšana, ker je on slab starš in bom zaradi tega nosila posledice celo življenje. Krivično je in lahko le sprejmem in si prisežem, da nikoli ne bom takšna kot on.

Ne išči stika ali neke obrazložitve in razčiščevanja: ni ga. Je odrasla opravilno sposobna oseba, ki se je tako odločil. Nima izgovora. Če bi ti redno hodila vinjena za volan in enega otroka na mesec ali leto zbila za desetletje, bi imela kakšen izgovor? Nisem vedela, nisem mogla, nisem hotela, sem alkoholik in ne morem na zdravljenje, za nove avte in odvetnike imam, za taksi ali avtobus ali pitje doma namesto v gostilni pa nimam?

Praviš, da si odrasla – najdi izgovor za njegova dejanja, ki bi veljal, če bi to storila ti! Vedel je takrat, ve zdaj in če mu nekaj jokaš in razčiščuješ ne bo vedel nič več in nič manj. Če ne pričakuje, da bo pralni stroj pomil posodo in pomivalni stroj pokosil travo – potem se nimaš kaj pogovarjati.

Res veliko sreče in oprosti za “trde besede” – zelo veliko gorja, bolečine in nepopravljivih posledic bi mi bilo prihranjenih, če bi kdaj v življenju imela nekoga, ki bi mi direktno povedal “slabi starši obstajajo”. In tistim, ki so samo plašno namignili, da nisem vedno vsega kriva (vključno rdeče na semaforju), sem neizmerno hvaležna.

Nekaj se zgodi, nekaj se stori, nekaj pa ti tudi drugi naredijo – si živo bitje, zaslužiš si VSAJ pravice predmeta. Če ne bi mogla zase opravičiti (pod enakimi pogoji), ne opravičuj za drugega. Verjetno ne bi enačila ali te pobruha nekdo na urgenci z zastrupitvijo, en pijanec, ki nima mere ali pa pljune en trezen odrasel, opravilno sposoben nasilnež, ker si pač to dovoli.

Res veliko sreče, oprosti za dolg zapis – se zelo dolgo in intenzivno borim s svojim “izvirnim grehom rojstva”. Ni mišljeno, da bo zaradi enega komentarja na spletu vse čudežno vredu – vseeno upam, da ti pomaga naprej.

Povem ti tako : Če se še tako trudiš, očeta ne boš mogla pridobiti.Ni tak, kot bi si ga ti želela.Če bi bil, bi bila ti že zdavnaaaaaaaj njegova princeska.Kljub mačehi in kljub njenemu odnosu do tebe.

Ker on ne bi popustil.Zanj bi bila ti velika vrednost.Ampak ON na žalost ni tisti pravi družinski oče, ki bi ljubil svoje otroke in bi se potegnil za svojo kri.

In na žalost – nikoli ne bo.Da te malce potolažim – veliko moških je takih.In nič ne moreš, prav nič.

Ne izgubljaj več energije z njim.Pusti ga tam, kjer je.On je oče, ON bi moral prvi priti do tebe.Pa NE ZNA in NE ZMORE.In NIKOLI ne bo.

Žal mi je za vsakega otroka, pa naj bo majhen ali velik, ki nima podpore svojih staršev.Vsi to rabimo.Da gremo lahko dobro opremljeni v svet.

Ampak eni  starši sami tega nimajo v sebi.Kot tvoj oče .In ker nima, ti tega ne more dati.

Jaz ti svetujem, da to podporo najdeš pri drugih ljudeh.Pri kakšnem sorodniku, teti, sestrični.Da se povežeš z njimi.Da imaš v življenju vsaj enega, ki te spodbuja, ti želi dobro in te ceni.

Očetu in njegovi družini absolutno ne reci nič.Vse bodo zanikali.Spraševali te bodo : Le kaj bi rada, saj vse imaš, se neumno čudili…Ti boš pa samo še bolj razočarana.

Veš, eni ne razumejo in konec.Ker nikoli niso bili v tvoji koži.Zato jim je o tem pripovedovati, kot bob ob steno…

Jaz ti želim vse dobro!

In še to : nekoč bo oče ostarel.In nekega dne se mu bo v glavi premaknilo, da je bil premalo s teboj.

Ti boš imela pa njega že davno za desetimi hribi…In svojega ljubečega moža in lepe otroke.

Za preteklost ne moreš narediti nič.

Poskrbi za prihodnost.

Imej otroke samo s takim moškim, ki te bo spoštoval in ki bo ljubil tebe in vajine otroke.Pa če ga boš srečala šele pri štiridesetih.Bolje tako, kot da bi si navlekla enega brezbrižnega cepca!

Lepo so ti že napisali. Zdaj si že dovolj odraslo bitje, da lahko sama ravnaš, kakor želiš. To svojo bolečino in ranjenost predelaj s kakšnim terapevtom ali duhovnikom (pazi, ne terapevti ne duhovniki niso vsi dobri). Ne pusti ji, da zaradi nje ostajaš v vlogi žrtve. Lahko si zmagovalka, ampak zmaga ni to, da te oče sprejme, pač pa, da ti nisi več odvisna od njega na čustveni ravni. Potem pa razširi krila in pogumno v življenje. Obkrožena z ljudmi, ki te spoštujejo, ti pa njih.

Popolnima razumem tvojo situacijo, na sreco ne iz ladtne izkusnje, pac pa iz izkusnje meni zelo bliznje osebe in iz nekaj podobnih primerov v moji okolici.

Dejansko ti za vse zivljenje ostane nek ‘zakaj’ in ostane ti obcutek zapuscenosti, ostane obcutek, da nisi bil dovolj vreden in ostane obcutek hrepenenja po starsevski ljubezni, pa ceprav si imel ob sebi vedno ljubeco mosko in zensko figuro v casu odrascanja…

Nimam pametne ideje, kaj narediti, bi pa dejansko poskusila dobiti skupaj oba, oceta in mamo in zahtevati odgovore, ker neodgovorjena voradanja najbolj bolijo…

Ce ne bi slo in verjetno, tudi ce se tako dobite, odgovorov ne bos dobila, ker ju je po svoje sram in bi vlekla ven neke nesmiselne izgovore, morda celo krivila drug drugega ali pa se delala, da to vse skupaj splih ni nic takega,…, potem je edina resitev terapevtska pomoc, skozi katero bos prisla do spoznanja, da si vredna, da te ima kdo drug rad, cetudi ni tvoj stars in da lahko zeli dibro zivis tudi brez oceta in pristnega odnosa z njim.

Kako se pa razumes s teto?

Moja prijateljica z zgodbo podobno tvoji, se je resila takrat, ko je ozavestila spoznanje, da ceprav sta jo starsa zapustila, je bila teta tista oseba, ki si je pa ravno njo od vseh otrok tega sveta izbrala za svojega otroka in ji bila mama od malega do danes.

Za tvoj (ne)odnos z očetom ne more biti odgovoren nihče drug kot on. Če bi bil on oče na mestu, bi gradil odnos s tabo. Žal. Prej ko boš to sprejela, lažje boš živela. Ne išči ljubezni, kjer je nikoli ni bilo. Žal so nekateri starši le na rojstnem listu…