Problem…
Živjo!
Stara sm 20, fant 21, skupi sva več kot eno leto in se ful dobr razumeva, sam jst sm včasih mal preveč lubosumna. Učeri je šel s kolegi na morje za čez vikend, in se mi cel dan ni nč oglasil. Ful sm bla slabe volje, ker mi je še reku da me bo poklicu, pol pa nč.. in sm mu ob 21:30 zvečer poslala en ful grd sms – priznam – Vvstilu “Zgleda da me ne ljubiš tolk k se v celmu dnevu niti tok nisi spomnu da bi me poklicu..itd” No uglavnem, pol mi je odpisu takoj da je ta moj sms bolan, da ga je sokiru..in da nej ga pokličem. No in pol mi je reku da zgleda da nism zrela, pa da mu gre na živce da sm tolk lubosumna po nepotrebnem. Jst sm mu pa sam povedala da sm bla ful jezna ker se mi ni nč oglasu. Reku mi je da predn bi šli vn bi me itak poklicu, sej bi me res sam sej veste kako je to če cel dan pričakuješ klic pol pa nč. Mal sva se spičla, sam je blo pol ok. Ampak mislm da sm ga ful razočarala in da se mu ne zdim več tok ok. Ponoč me je poklicu in bil ful dobre vole.. Dons zutri sm spoznala da sm res ful na grd način mu napisala. Zdej pa me zanima, kaj si ve mislte.. a sm res tolk nenormalna? Kaj nej nardim da se zamotm da ne mislm skos kdaj me bo poklicu?
Hvala za odgovore, pa prosm brez žaljivk. Sej sama vem da sm pretiravala.
Mlada si še, pa prehitro napišeš sms. Sama nisem ljubosumna, samo v dobi gsm-jev, bi te fant lahko kaj poklical ali pa vsaj sms poslal. Gre tudi za spoštovanje partnerja, da se mu javiš sem in tja.
Odnos se gradi in treba se je navaditi na vse živo. Jaz kratkega klica, da se nekomu javiš ne štejem za ljubosumje.
Dejstvo pa je, da moški verjetno drugače razmišljajo.
ja jaz tud mislim, da bi on lahko poklical…
midva sva oba stara 20. pa kadar grem kam, ga pokličem že kadar pridem in obratno. in se mi to ne zdi neko pretiravanje..
če se on ne bi name spomnu en dan… ne bi dobil samo takega sms-a…
tudi jab bi obžalovala.. v danem trenutku pa.. te zastopim…
vsaj sms bi ti lahko poslal…
svetujem en pogovor 🙂
Normalno bi bilo, da bi te poklical. Vsaka normalna oseba ve, da partnerja, kar ti njemu si že več kot leto dni, rahlo skrbi, če je vse v redu, ali je srečno prispel, rahlo je pa radoveden kaj počne, kaj se mu je zgodilo čez dan ali pa če se mu ni nič takšnega pripetilo, poanta je DA SE JAVI. Še toliko prej, ker ti je to obljubil in pa ker dandanes ni potrebno nikjer iskati telefona s katerega bi poklical, ampak ima mobitel in v trenutku te lahko pokliče in te tako pomiri, ter ti da vedeti da te spoštuje, da tudi on misli nate. To je pravilno. Ne pa da se on, kljub obljubi, ne oglasi, čeprav ve, da nestrpno pričakuješ njegov klic. To kaže na njegov odnos do tebe, na njegovo spoštovanje do partnerja. Tega ne odobravam. Ne odobravam tudi tvojega SMS-a, ki se mi ne zdi bolan, ampak se mi zdi prej končni rezultat tvojega pričakovanja, ki je temeljilo na normalnem parterskem odnosu in na njegovi obljubi. Ta SMS kaže na tvojo navezanost na partnerja, ki je pri tebi izrazitejša, kot pri njemu. In s tem izpostavljaš tudi svojo ranljivost.
Kaj narediti, da se zamotiš? Mislim da, karkoli boš naredila, temu ne boš ušla. Če si tak tip ženske, potem ti ostane edino to, da si najdeš partnerja, kateremu se bodo ta tvoja čustva zdela normalna in te bo poklical sam od sebe, brez da ti obljubi, zato ker VE da je tako prav.
Prvo pravilo, ki si ga zastavi, da ne boš več pisala sms-ov pod vplivom močnih čustev. Ko boš mirna, si sestavi nekaj besed, ki ne bodo temeljile na kritiziranju (recimo: “Živjo, zanima me, kako se imaš”, “Rada bi vedela, če je vse v redu, ker se mi že cel dan ne javiš!” “Pogrešam te, lupčka!” “Upam, da se imaš fino!” itd.). To napiši na listke. Ko bo kriza in ne boš vedela, kaj bi naredila, najprej trikrat globoko vzdihni, malo še počakaj (si reci, saj lahko pošljem sms po 10. minutah, nato lahko podaljšaš še za 10 min itd.). Če se vedno ne boš vedela kaj napisat, ampak boš čutila nujo, da to storiš, pa izberi (izžrebaj) en listek in pošlji. Tako ti bo verjetno kmalu odpisal, ker bo vedel, da si želiš njegove pozornosti.
anja*, vsekakor vlečeš krajši konec v vajinem prijateljstvu. Sama si odgovorna, prav vzgojena, tvoj fant pa se mi žal ne zdi ravno tak.
Tako kot je že zgoraj napisano – najmanj kar se od človeka pričakuje je, da se javi, ko prispe na cilj. Sicer pa je ta izkušnja zate zelo dobra, saj si se ob njej zamislila…in lahko pogledaš svojega fanta tudi iz drugega zornega kota. LP
Forum je zaprt za komentiranje.