Pri mami pri 34ih
Otroci so bili vedno luksus in veliko bolj komot je brez njih. Če gledaš na soljudi skozi ta (materialna) očala potem nima smisla se zapletat z nekom, ker vse preveč košta… 🙁
Iz čustvene perspektive so pa otroci razkošje, privilegij za katerega ni škoda dat zadnji cent iz žepa, samo otroci se ne kupujejo z denarjem (v nobenem pomenu besede) 😉
@On_:
Ko bo nekdo brez dela, kruha in prebite pare v žepu… Naj gre v špecerijo, trgovino z oblačili, vrtec, šolo, ipd in pove, da mu zaradi “čustvene perspektive” morajo dati izdelke in storitve? Misliš, da bi šlo? Kolikor vem je treba najprej “jesti”, šele potem pride vse ostalo.
Otroci se ne kupujejo z denarjem, servise in podporo zanje pa je treba kar lepo plačevati z denarjem in ne z velikimi besedami.
Vse veliko stane, samo nekatere stvari stanejo veliko predvsem na dolgi rok, druge pa samo ob času nakupa. 🙂
Zakaj si to vzela kot buzeriranje in ne kot normalen chit chat? Nekdo bi rekel, da je to zato, ker se v sebi z njimi strinjaš. Jaz bi pa rekla oz. te vprašam, zakaj določena vprašanja vzameš kot napad nase oz. vtikovanje v tvojo intimo?
***
Opažam čist nasplošno neko tendenco, da je treba sogovornika nujno prepričat v svoj prav, drugače ne zmoremo shajati. Kot da ne bi znali hendlat z drugačnim razmišljanjem. Eno je, da se ne strinjaš z nekom, a vseeno sprejmeš njegov način razmišljanja; drugo pa je nesprejemanje tujega mišljenja in istočasno prepričevanje, da je njegova teza neumna/zgrešena.
Osebno menim, da je prijateljstvo (oz. pač nek prijateljski odnos) možno tudi, če se z njim ne strinjamo oz. smo si glede česa celo diametralno nasprotni. Vkolikor seveda obstaja spoštovanje na obeh straneh.
Nekdo, ki ne verjame vase, bo pogosto ostala mnenja vzel za “edino” resnico. Če se le ta ujema z njegovim, sva lahko prijatelja, sicer je drugi bedak, ne ve kaj govori, govori neumnosti, preveč bere, ne govori iz izkušenj itd. Nihče pa ne pomisli, da je morda tudi drugi prav tako negotov vase in ima pri tem neka prepričanja, ki ni nujno da so blizu prave resnice. Če sami nimamo neke predstave o življenju, ljubezni in drugi stvareh, ali pa sami ne vemo, kako bomo to predstavo izpolnili, potem težko verjamemo v svoja prepričanja oziroma resnico. Zato smo pogosto jezni na druge, jih imamo za manjvredne, ker nam rušijo naše “sanje”. V resnici pa si jih rušimo sami s tem, ko jih ne izpolnjujemo in s tem, ko ne dopuščamo drugim, da živijo svoje sanje.
Zakaj si to vzela kot buzeriranje in ne kot normalen chit chat? Nekdo bi rekel, da je to zato, ker se v sebi z njimi strinjaš. Jaz bi pa rekla oz. te vprašam, zakaj določena vprašanja vzameš kot napad nase oz. vtikovanje v tvojo intimo?[/quote]
V skužbo sem hodila zaradi dela/zaslužka in NE zaradi čvekanja, kot drugo, sama jih nisem spraševala o tem, če so s kom ali ne ali kaj podobnega, razen tega so me te konstantno zafrkavali glede let, da seveda ne omenjam kolikokrat so me spraševali če bi v troje, pa če bi probala z žensko pa koliko spolnih pripomočkov imam pa kakšne, mi pošiljali pornografske filmčke in slike na mail…zato je to zame buzeriranje in daleč od korektnega kolektivnega odnosa, zame so to bili res moteči faktorji, ker so ME demotivirali prihajati na delo. To je bilo prisotno v 1. službi, grem stran in se ponovi še v 2. (kjer se je neka sodelavka name pošteno spravila, ker sem jo baje “zamikala”…wtf??) in tudi v 3. podobno (kot da bi mi na obrazu pisalo da iščem te primitivne provokacije). Folk je res pretegnjen “v glavi”, po mojih izkušnjah in večinoma, kjer sem delala je prevladoval moški kolektiv.
Morda res čutim vse to kot napad, napad na mojo zasebnost. Ali pa zato tako odreagiram, ker se zavedam, da je nimam. No, kakorkoli že, imam pač rada mir, sama tudi ne drezam v druge ljudi, zlasti pa ne v delovnih ipd okoljih!
Piše ravno ne. Daješ pa takšen vtis, kot da se hočeš nad nekom znesti.
Provokatorji le v tebi vidijo možnost, da izrazijo svojo jezo.
Vem, da se nočeš na nobenega vezat, vendar vseeno rabiš nekoga, ki bi te razumel in ti dal vedeti, da svet ni le sovražen.
Saj to vsi rabimo, bolj ali manj. :)[/quote]
Tako ja, nobena želja, vsaj zavedna ne, po biti z nekom in se vezati, ni odraz neodvisnosti, ampak predvsem strahu. Obrambni mehanizem.
Piše ravno ne. Daješ pa takšen vtis, kot da se hočeš nad nekom znesti.
Provokatorji le v tebi vidijo možnost, da izrazijo svojo jezo.
Vem, da se nočeš na nobenega vezat, vendar vseeno rabiš nekoga, ki bi te razumel in ti dal vedeti, da svet ni le sovražen.
Saj to vsi rabimo, bolj ali manj. :)[/quote]
Tako ja, nobena želja, vsaj zavedna ne, po biti z nekom in se vezati, ni odraz neodvisnosti, ampak predvsem strahu. Obrambni mehanizem.[/quote]
popravljam: po NE biti z nekom in se NE vezati …
Piše ravno ne. Daješ pa takšen vtis, kot da se hočeš nad nekom znesti.
Provokatorji le v tebi vidijo možnost, da izrazijo svojo jezo.
Vem, da se nočeš na nobenega vezat, vendar vseeno rabiš nekoga, ki bi te razumel in ti dal vedeti, da svet ni le sovražen.
Saj to vsi rabimo, bolj ali manj. :)[/quote]
Jezo? Kakšno jezo pa želijo nad mano znašati provokatorji oz le čemu? Oh, ja…vem, da svet ni sovražen….dajem vtis, da se želim nad nekom znesti…mnogokrat začutim, da bi kar eksplodirala, me kar vročina poliva od besa (in to večkrat za prazen nič) še dobro, da se vseeno občasno umikam v naravo, v šport, da se komu kaj res ne zgodi, drugače pa nisem še srečala človeka, ki bi me povsem razumel in tudi obvladal…večina jih prej pobegne stran 😉
Saj si si že sama odgovorila. 🙂
Nekdo želi nad tabo znesti jezo, ker čuti, da jo sama nosiš v sebi in bo od tebe dobil primeren odziv. Oziroma potrditev, da ima njegova jeza nek razlog. Pa čeprav nisi ti nič kriva za njihovo jezo.
Seveda pa ni nič za prazen nič. Vse ima razlog. Večino svojih negativnih občutkov, predvsem občutkov nesprejemanja, smo bili primorani potlačiti. Enostavno zato, da smo lahko funkcionirali s tistimi ljudmi od katerih smo bili odvisni.
Pobegnejo pa zato, ker verjetno še sama ne verjameš, da takšen, ki bi te lahko razumel sploh obstaja. 🙂
No ja, nekih slabih izkušenj ni bilo, toda mi je že pa bilo dano do znanja, da se je bilo komu z mano nemogoče soočiti na 4 oči (večkrat ista oseba), ne vem pa točno kakšni so bili razlogi v ozadju… Vem, da nekdo nekje obstaja, saj mi ta vera omogoča preživetje.
Obvladat se moraš sama, popolnega razumevanja pa ne pričakuj od nikogar. Ni ga človeka, ki bi drugega razumel v popolnosti, nekdo razume en del, drugi drugega intakodalje. Zato imamo različne frende, kolege, znance.
Spoštovanje pa je druga stvar. S spoštovanjem sebe in drugega pa je moč doseč kvalitetno vez med dvema. Je pa treba za to imet distanco. Če držiš distanco, človeka težje užališ s kletvico recimo. Podobno, kot če na delovnem mestu nadrejene vikaš, težje izbruhneš oz. se zapleteš v prepir. To mislim na splošno, ne za tebe.
Kar se pa tiče takih malih čvekov na službenem mestu, je to pač en del službe. Lahko s epovsem osamiš in se odrineš na obrobje, ampak ne vem, kako bi sicer potekalo tako delo. Delo v kolektivu ima pač to lastnost, da se je treba nekako prilagodit na različne človeške karakterje. Včasih je treba na hec obrnit, drugič jim povedat, da te to ne zanima in preusmerit temo, največkrat pa pač na hec vzet oz. ne tolk resno jemat teh zabavnih filmčkov. Eni pač nimajo mere ne okusa, je pa vedno na tistem, ki ga nekaj (z)moti, da to jasno in v normalnem tonu pove. Mogoče pa je to bila tvoja lekcija 😉
Pa dajte že nehat s tabuiziranjem samskosti! Kot da je samski človek kužen in malodane pokvarjena roba, nesposobna se vezat. Kaj porečeš na vse tiste vezane osebke, ki so v povsem neprimernih vezah? Kaj pa je njim skupnega? Pure joy and happiness, boš rekel? Kvečjemu bi za tiste rekli, da se bojijo bližine (predvsem same s seboj), osamljenosti in da se obnašajo kot otroci, ki bodo umrli, če bodo kdaj sami. Raje srečno samska kot v slabi vezi!
Zmedena_samica, to kar si napisala – tudi jaz sem delala v enem podobnem kolektivu. Fuknjeno obnašanje v stilu, ki si ga opisala zgoraj, je bilo za njih povsem normalno. Najhujše pa so bile kakšne službene zabave. Če nekdo jasno pokaže, da mu ni do take zafrkancije, potem ga morajo pustiti pri miru, sicer gre za nadlegovanje na delovnem mestu. Če se v takšnem kolektivu najde kakšna radodajka oziroma razuzdanka, se moški tej situaciji hitro privadijo in potem postanejo vsiljivi tudi do ostalih, ker pa si ti bila precej zadržana, so nate pritiskali še bolj. V takšnih situacijah je zate bolje, da malo zablefiraš, to pomeni, da ni potrebno, da greš “na nož”, ampak sodelavcu tudi daš jasno vedeti, da te njegovi opolzki maili ne ganejo. Nekajkrat bo še poskušal, potem pa bo prenehal. Brez skrbi, da bodo tipi v kolektivu našli kakšno žensko, ki bo z veseljem sprejela takšne glupe šale. Skratka, v teh primerih se ne smeš muzati in zmrdovati.
Marko… ljubezen je minljiva zaradi različnih razlogov in tudi zaradi minljivosti ljudi. In ja vem, da je bila prava in vem, da je minila, ker drugače ne bi mogla ljubiti znova.
Marko… ljubezen je minljiva zaradi različnih razlogov in tudi zaradi minljivosti ljudi. In ja vem, da je bila prava in vem, da je minila, ker drugače ne bi mogla ljubiti znova.[/quote]
Saj je vsaka ljubezen pogojena in ko se spremenijo pogoji, se spremeni odnos do sočloveka in s tem doživljanje. Ko niso več izpolnjeni pogoji za ljubezen, ljubezen mine.
Saj vsak “ve”, da je bila prava. Še vedno pa imamo različne predstave o njej. Pogosto so nerealne in tudi ljudje zamenjujejo ljubezen in občutke zaljubljenosti. Ne vidijo sebe v nekem odnosu, verjamejo da so dali vse, pa zelo verjetno niso. Nisi bila ravno prepričljiva. Sploh ti ne verjamem, da ne verjameš v večno ljubezen. 😉 Mogoče govori iz tebe le razočaranje. Ok, lahko mine, če partnerja izgubimo, ampak tukaj ni govora o tem.
Marko, pa menda ja ne pričakuješ, da bom konkretna? Tule? Ne čutim potrebe prepričevati. 🙂
Če sam ne ločiš med ljubeznijo in zaljubljenostjo, ne podtikaj tega drugim. Prosim.
Ne, ne verjamem v večno ljubezen in ne verjamem v prince, predvsem pa ne verjamem v princeske. 🙂
Razočaranje? Zakaj? Ker vem, da je možno spet ljubiti? Se hecaš?! 🙂
Ne podtikam in ni ti potrebno prepričevat. Lahko si konkretna, zakaj pa ne. Ni letelo nate, letelo je na veliko neizkušenih sanjačev. Naštel sem samo dva glavna razloga, zakaj nekateri ne verjamejo. Če ti ne verjameš, še ne pomeni, da spadaš med njih. Meni je tako vseeno, verjamem da imaš dober razlog, da ne verjameš, tako kot ga imam jaz, da verjamem. In to je moja predstava, ki se mi zdi uresničljiva.
Jaz prav dobro poznam razliko med zaljubljenostjo in ljubeznijo.
Da ne boš mislil, da to ni tako pogost pojav :). Jaz sem včasih mislila, da je celo nemogoč pa sem se malce spoznavala preko portalov za samske in naletim na tipa, ki trdi, da mu je mama odprla profil.
Potem naletim na tipa, ki je deoval normalno, se začneva menit za srečanje in kar naenkrat dobim mail s strani njegove mame, da on nima časa :).
Mati, da bi mu rihtala dekle? 🙂 Če ni toliko “živ” in podjeten, da pri 35-tih ne zna uloviti kakšne kikle, potem je bolje, da ostane samski.[/quote]
@metka84: to pa ne morem verjeti. Tako daleč pa še v filmih ne gredo. Nemogoče, razen če je bila kaka zajebancija zadaj.
Ne vem kaj je bilo, ampak normalen tip tega ne bi počel :).
V enem primeru je šlo za tipa, ki je prav prosjačil za srečanje, že to je bilo odbijajoče potem sem ga nekaj glede profila vprašala pa je povedal, da mu ga je mama odprla. Sem mu rekla, da se bom srečala kar z njegovo mamo :). Ne vem, deloval je res kot, da mu je mama pisala.
Drug primer pa je bilo vse ok, sicer mi je bilo čudno, da je tako zelo prilagodljiv, da bi šel kadarkoli skoraj na drug konec Slo, da bi se z eno srečal… preveč uslužni meni namreč niso všeč. Samo vseeno sem si rekla kaj pa čem izgubit, če pride, pa sva se nekaj dogovarjala, še nič za termin. Pa dobim mail, ki naj bi ga pisala njegova mama, da je bolan :).
V obeh primerih sta onadva silila v srečanje, jaz sem bila bolj redkobesedna :).
Tretji tip pa je imel razne čudne stvari v profilu (da je obrezan in tako naprej) pa sem ga kar takoj skenslala, ker taki me niti malo ne zanimajo pa je trdil, da on ni tak, da mu je prijatelj odprl profil. No v tem primeru je bilo jasno, da je en, ki mu je dolgčas. Samo prva dva pa res ne vem, je res možno, da kdo skupaj s svojo mamo išče na kupidu :)?
Forum je zaprt za komentiranje.