Pri mami pri 34ih

“…zna biti bedno tudi živeti v prepričanju, da tak, ki bi te bil sposoben imeti rad, ne obstaja” – ne gojim tega prepričanja, nikoli ga nisem oz mi ni bilo potrebno kaj takšnega misliti….le od kje neki takšni ugovori?

Svoboda – vsak posameznik ima o tem svoje predstave, ne vidim pa nič slabega v tem, da se nekateri kot “beg pred zvezo” izgovarjamo na svobodo (pa čeprav je le percepcija). Ah, Boom politika – vedno je bila umazana in vedno bo ne glede na sistem, ki se fura (red mora biti, pa tudi če je slab).

Ko človek zaide v zvezo nekako mora spremenit sistem vrednot, kar se precej grobo sliši, vsekakor pa postanejo prioriteta neke druge stvari. Vprašanje je le če srečamo takšno osebo za katero smo pripravljeni to naredit. Mislim, da nam življenje “ponuja” več njih, na nas pa je komu damo priložnost s tem, da opustimo “utečen” način življenja, oz kdaj smo sami pripravljeni menjat stil življenja. Starejši ko smo, manj si želimo sprememb (ker nam je itak tako ok) manj možnosti je da srečamo “pravega”.

Sam ne vidim nekega problema v tem, če samska ženska še živi pri mami…Problem je, če se takšna ženska ni pripravljena odreči ugodnostim, ko spozna primernega moškega in je mama še vedno na prvem mestu.
Tu potem pride do izraza njena čustvena zrelost, ki je merilo za uspešno vezo.

Ko človek zaide v zvezo nekako mora spremenit sistem vrednot, kar se precej grobo sliši, vsekakor pa postanejo prioriteta neke druge stvari. Vprašanje je le če srečamo takšno osebo za katero smo pripravljeni to naredit. Mislim, da nam življenje “ponuja” več njih, na nas pa je komu damo priložnost s tem, da opustimo “utečen” način življenja, oz kdaj smo sami pripravljeni menjat stil življenja. Starejši ko smo, manj si želimo sprememb (ker nam je itak tako ok) manj možnosti je da srečamo “pravega”.[/quote]
On_ predvsem tvoj zadnji stavek, se da razumeti kot: starejši ko si, manj se ukvarjaš s tem, da bi koga srečal. No, kakor sem že navedla, mene nič ne lovi kaj v to smer (ne spomnim se da bi me kdaj), da bi rada koga spoznala, ugotavljam da sem nekoliko čudna ali pa zgolj samozadostna.

Do tega velikokrat prihaja, ko si ljudje zgradijo obrambni zid temelječ na preteklih razočaranjih.

Do tega velikokrat prihaja, ko si ljudje zgradijo obrambni zid temelječ na preteklih razočaranjih.[/quote]

Morda, toda mene ni nihče v tem kontekstu razočaral, sem bolj jaz tista, ki se izmikam temu, da bi se s kom kaj razvilo….v smislu romantične zveze. Že od nekdaj tako razmišljam, da ne bi bila z nikomer, nasplošno imam rada ljudi ne bi pa res bila z nekom povsem “(z)vezana”, je preveč zahtevno delo zame. Zase ne bi trdila, da imam obrambni zid okrog sebe, sem dokaj odprta in socialna oseba 😉

Mene bolj zanima zakaj še vztrajaš doma z mamo in kako to da ne čutiš želje se popolnoma osamosvojit. Tole deljenje stroškov je finančno ugodno, je pa na nek način tud nesamostojno. Ker na ta račun, da prišparaš pri stroških, si lahko pa več drugih stvari privoščiš in na splošno nimaš občutka da se ti je treba čemurkoli odrekat. Tu gre bolj za manipulacijo, skrbno zavito v tančico deljenja stroškov. Če vama je bajta prevelika, pa oddajajte določene sobe ali jo prodajta in si kupita dvoje stanovanj.

Vsak odrasli človek bi moral razmišljat o lastni samostojnosti. In o tem da je treba nekoč zapustiti domače gnezdo. Razmišljanje o tem da bi potencialnega fanta to motilo, je spet pesek v oči. Ker v tem primeru bi bil pa fant razlog za spremembo, ti moraš pa ta razlog poiskati v sebi!! Sploh pa če razmišljaš o tem, da s potencialnim fantom v eni bajti ne bi imela zasebnosti, potem z mamo le nimata tako razčiščenega odnosa in nisi tako samostojna, kot se skušaš predstaviti. Marko je lepo ugotovil, da samo sebe ne jemlješ zrelo in odgovorno.

Ko človek zaide v zvezo nekako mora spremenit sistem vrednot, kar se precej grobo sliši, vsekakor pa postanejo prioriteta neke druge stvari. Vprašanje je le če srečamo takšno osebo za katero smo pripravljeni to naredit. Mislim, da nam življenje “ponuja” več njih, na nas pa je komu damo priložnost s tem, da opustimo “utečen” način življenja, oz kdaj smo sami pripravljeni menjat stil življenja. Starejši ko smo, manj si želimo sprememb (ker nam je itak tako ok) manj možnosti je da srečamo “pravega”.[/quote]Ma ja klasično, samo poglej zdaj mimo teh teorij, zakaj se večina poparčka? Ker smo tako naučeni, vzgoja, in okolica samske na nek način šikanira(?), zaradi popredmetenja, a ne, no tu je zdaj blizu ekonomsko socialna nota, ki pa danes izgublja veljavnost, ker ženske lahko čisto dobro preživimo samske, ker obstajajo tudi službe za varstvo otrok, in isto moški, ne tako malokateri boljše obvladajo ženska dela kot one same. Ideali, kot pač naj bi ljubezen bila, pa itak umirajo.

Je pa to veliko lažje povedati, kot narediti.
Še posebej, če ženska še pri 34 letih živi pri mami in nikoli ni bila samostojna, bo težko kaj spremenila pri sebi.

Poparčka se, ker nam je to prirojeno. Kot neka potreba.

Ko človek zaide v zvezo nekako mora spremenit sistem vrednot, kar se precej grobo sliši, vsekakor pa postanejo prioriteta neke druge stvari. Vprašanje je le če srečamo takšno osebo za katero smo pripravljeni to naredit. Mislim, da nam življenje “ponuja” več njih, na nas pa je komu damo priložnost s tem, da opustimo “utečen” način življenja, oz kdaj smo sami pripravljeni menjat stil življenja. Starejši ko smo, manj si želimo sprememb (ker nam je itak tako ok) manj možnosti je da srečamo “pravega”.[/quote]Ma ja klasično, samo poglej zdaj mimo teh teorij, zakaj se večina poparčka? [/quote]Zaradi ekonomske računice se danes malokdo, čustvena računica je tista, ki te pripelje v to. Kako je pa kaj s tem čustvenim kontom pri kom je pa druga pesem. Čustveni razlogi so različni, mnogokrat niti ne vemo zanje, kar plovemo s tokom (dokler ne nasedeš na čereh…. 😉 Iz ekonomskega vidika se nima smisla vezat sploh pa imet otroke….ni računa, sploh ne. 🙂 Niti imet mačko in ji kupovat taboljše konzerve, nesmisel….ccccc :))Če to dojemaš kot zahtevno delo in da bi bila potem “(z)vezana”, potem verjamem, da te ne mika, te pač izpolnjujejo druge dejavnosti in jih ne želiš menjat za nekaj (nekoga), ki bi ta “(z)vezal”.
Materialno neodvisna, čustveno se ne želiš zapletat, da ne bi postala odvisna ;)…. Mogoče samo ne zaupljiva? Strah pred tem da bi se nekomu res zaupala in bi ta to izkoristil, te okradel? Kaj ti lahko vzame? Hobije, misli, denar….te “sili” v spreminjanje sebe? Če te nekdo izkorišča imaš res tak občutek, kaj pa če bi bil le s tabo z vsemi tvojimi hobiji in muhami, ki brenčijo okoli tebe? 😉 :))))
Kaj pa njegovi “brencelni”, te bi pa potolkla? 😀

Sicer pa ljubezen nam je vsem v pogubo….. 🙂

Sigurno se bo bolj potrudila za zvezo, ko najde primernega moškega, kot pa kakšna lahkoživka, ki je vajena življenja na svojem in svoje “svobode”. Ženske, ki dolgo živijo same, so slab material za zvezo.

Če imam recimo jaz svoje stanovanje, zakaj bi sploh imel žensko, ki ima tudi svoje stanovanje, da bova skupaj imela dve stanovanji?

Sigurno se bo bolj potrudila za zvezo, ko najde primernega moškega, kot pa kakšna lahkoživka, ki je vajena življenja na svojem in svoje “svobode”. Ženske, ki dolgo živijo same, so slab material za zvezo.

Če imam recimo jaz svoje stanovanje, zakaj bi sploh imel žensko, ki ima tudi svoje stanovanje, da bova skupaj imela dve stanovanji?[/quote]

Spider, ta tvoj zadnji stavek me spominja na enega znanca, ki se zaletava v vse samske ženske upajoč, da bo ena le pristala. No, verjetno gre le za slučaj.

Tehnično gledano ni nič narobe, če imata dve stanovanji, le v enem morata živeti skupaj, drugega pa lahko oddajata ali prodata. Malo poslovne žilice ne škodi.

Ma ja klasično, samo poglej zdaj mimo teh teorij, zakaj se večina poparčka? [/quote]Zaradi ekonomske računice se danes malokdo, čustvena računica je tista, ki te pripelje v to. Kako je pa kaj s tem čustvenim kontom pri kom je pa druga pesem. Čustveni razlogi so različni, mnogokrat niti ne vemo zanje, kar plovemo s tokom (dokler ne nasedeš na čereh…. 😉 Iz ekonomskega vidika se nima smisla vezat sploh pa imet otroke….ni računa, sploh ne. 🙂 Niti imet mačko in ji kupovat taboljše konzerve, nesmisel….ccccc :))Če to dojemaš kot zahtevno delo in da bi bila potem “(z)vezana”, potem verjamem, da te ne mika, te pač izpolnjujejo druge dejavnosti in jih ne želiš menjat za nekaj (nekoga), ki bi ta “(z)vezal”.
Materialno neodvisna, čustveno se ne želiš zapletat, da ne bi postala odvisna ;)…. Mogoče samo ne zaupljiva? Strah pred tem da bi se nekomu res zaupala in bi ta to izkoristil, te okradel? Kaj ti lahko vzame? Hobije, misli, denar….te “sili” v spreminjanje sebe? Če te nekdo izkorišča imaš res tak občutek, kaj pa če bi bil le s tabo z vsemi tvojimi hobiji in muhami, ki brenčijo okoli tebe? 😉 :))))
Kaj pa njegovi “brencelni”, te bi pa potolkla? 😀

Sicer pa ljubezen nam je vsem v pogubo….. :)[/quote]

Kolikokrat še naj napišem, da si ne predstavljam, da bi bila s kom v zvezi? Morda nekoč, nekdaj kakšne 2-3 pred smrtjo mi bo več kot dovolj. Ne bojim, se tega da bi me kdo okradel ali kaj podobnega le ne čutim potrebe po tem, da bi bila na koga vezana oz nekdo name. Sicer pa tudi, če si tako zelo resno postavim vprašanje kdo bi mene prenašal in vse moje muhe….včasih sem še sama sebi naporna 🙂 n

Ljubezen nam je vsem v pogubo…če bi vsi tako razmišljali, bi vsi bili z nekom iz drugih razlogov ne iz ljubezni…škoda da Tavčarja ni več med živimi, da bi malo podebatiral na Mon-u o tem z nami 😉

Zmedena, ti si malo sumljiva meni…))) Kaj si mela nekoč drug nick?

Sumljiva? Zakaj pa? Ne, na mon sem prišla oz sem se registrirala 16.4. letos, prej pa sem le redko zašla le kot bralka na te strani.

Brez ljubezni pa bomo pogubljeni. V pogubo nam je sebičnost, ne pa ljubezen.

Dve stanovanji in vsak na svojem, pa nekajkrat na teden skupaj, to zna bit včasih idealna veza med dvema, ženska skrbi za svoje gospodinjstvo, moški za svoje, ni narobe svet.

Meni so prav zabavni tile odgovori v smeri, da nima razčiščenih pojmov, ker pri teh letih še živi z mamo. Na drugi strani pa malo morje parov – poročenih ali pa v izvenzakonski skupnosti – (še) živi z enimi ali drugimi starši ali pa s poenim od staršev, če je drugi pokojen ali pa ločen, pa mislijo, da živijo na svojem in podcenjevalno gledajo na posameznike, ki živijo še pri starših. Edina razlika je, da so eni pač v paru, drugi pa samski. V obeh primerih pa definitivno ne prvi ne drugi ne živijo “na svojem”.

Mogoče se motim ali pa ne preveč, če mislim, da to lahko napiše samo nekdo, ki ne ve, kaj to pomeni biti navezan na kraj, ki ne ve, kakšna je razlika med življenjem v (podnajemniškem ali lastniškem) stanovanju v bloku, ki ne ve, kaj pomeni imeti svoj košček vrta ali vsaj trave preden stopiš na cesto… deljenje stroškov je tu pesek v oči, ja, ampak gre za čisto drugo miselnost, ki slovencem še ni čisto tuja, ampak postaja vedno bolj, ker vsi letijo tja med beton. Ni mi tudi jasno, kakšna in kje mora stati ta hiša, da dobiš, če jo prodaš, dvoje ločenih stanovanj. In če bi se že ženska pri 34 odločila prodati hišo, je njena mati prav gotovo ne bi hotela za to, da bi šli živeti vsaka po svoje.…Ali pa jaz res ne poznam živlenja… ma sem že dobila po glavi.. so me že “kresnili” zadosti včeraj in danes, menda bi morala nehati bluziti tu…

Vedno bolj komplicirano postaja naše življenje. Vedno težje zadovoljujemo svoje osnovne potrebe. Tudi ljubezen, po eni strani tako preprosta, postaja vedno bolj kot neko prekletstvo. Družba vedno bolj zahaja v neke čudne poti, kjer se favorizirajo vrednote in prepričanja, ki nam vedno težje omogočajo zadovoljiti tisto osnovno potrebo po ljubezni. Zato dobimo vtis, da nam je ljubezen v pogubo. Radi bi, da se nam ne bi bilo potrebno ukvarjati z ljubeznijo, da bi bili svobodni, da bi presegli svoje fizično telo, da bi presegli samo življenje in postali neodvisni v vsej svoj veličini lastne sebičnosti.

Vedno bolj komplicirano postaja naše življenje. Vedno težje zadovoljujemo svoje osnovne potrebe. Tudi ljubezen, po eni strani tako preprosta, postaja vedno bolj kot neko prekletstvo. Družba vedno bolj zahaja v neke čudne poti, kjer se favorizirajo vrednote in prepričanja, ki nam vedno težje omogočajo zadovoljiti tisto osnovno potrebo po ljubezni. Zato dobimo vtis, da nam je ljubezen v pogubo. Radi bi, da se nam ne bi bilo potrebno ukvarjati z ljubeznijo, da bi bili svobodni, da bi presegli svoje fizično telo, da bi presegli samo življenje in postali neodvisni v vsej svoj veličini lastne sebičnosti.[/quote]

Ljubezen je prekletstvo? Običajno takrat, ko ni uslišana, drugače pa verjetno ni. Toda, kako se naj ukvarjajo tisti z ljubeznijo, ki jim ni dana, razen tiste, ki se razvija do samega sebe? Nikogar se ne da prisiliti, da “prepozna” ljubezen v drugem, nekateri so za to povsem slepi ali pa jo zanikajo ali pa kaj tretjega. Mar ni sebičnost ljubezen do samega sebe – tu sem to že večkrat prebrala, da moraš imeti samega sebe rad, da brez tega te ne bo imel nihče.
Robi, to kar si napisal, je tako – tako; ne nak način kot kritika na tiste, ki smo samski…tisti, ki jih nihče ne mara, se pač posvetijo drugim dejavnostim bolj, kar morda na prvi pogled deluje sebično pa vendar, s tem se “hranijo”, da lahko živijo, imajo svoje različice ljubezni s katerim vzdržujejo duš(ev)ni mir, če je pa družba zaradi tega čudna pa naj kar antropologi spregovorijo 😉

Pa ravno to je idealno. Oba samska, vsak na svojem. In ko sta v vezi ni nobenih problemov kje se bosta dobivala.
Če sta še oba pri starših, le kje se bosta dobivala?
Če ima le en svoje stanovanje pa se kaj rado zgodi, da se počuti tisti nadrejenega.
Povrh tega pa tisti pa naj bo ženska ali moški, ki živi na svojem, je jasno, da zna sam zase poskrbeti. Če pa živi pri starših pa ne veš ali zna kaj pospravit, oprati, skuhati.

Sigurno se bo bolj potrudila za zvezo, ko najde primernega moškega, kot pa kakšna lahkoživka, ki je vajena življenja na svojem in svoje “svobode”. Ženske, ki dolgo živijo same, so slab material za zvezo.

Če imam recimo jaz svoje stanovanje, zakaj bi sploh imel žensko, ki ima tudi svoje stanovanje, da bova skupaj imela dve stanovanji?[/quote]

Nobena ljubezen ni sebična. Zakaj bi bila ljubezen do sebe sebična? Kako pa se človek, ki se nima rad, sploh lahko počuti ljubljenega? Kako lahko človek, ki se ne počuti ljubljenega, sploh zaupa, ljubi?

Kolikokrat želiš 😉
Ni bilo to vprašanje ali si koga predstavljaš, da bi bila z njim. Glede na to kakšna je večina fantov danes (maminih sinčkov, nesamostojnih) te nekako razumem, da si ne želiš tega, da se kdo obesi nate in te (z)veže ;).
Praviš, da ne čutiš potrebe. Tudi avtorica jo ne, ker (po moje) zadovoljuje ta čustveni del z mamo, ki pa ji vseeno ne more dat tistega kar daje partnerstvo. Če bi se ji mama oddaljila (imela svojega partnerja) bi nekako bila primorana oz. bi imela večji motiv, da si bolj aktivno poišče nekoga s katerim bi delila svoja čustva. Ti pa praviš da teh čustev nimaš oz ne čutiš potrebe po bližini z nekom. Drugih razlogov (materialnih) nimaš, čustva si pa znegirala?
Težko verjamem, da je to mogoče dolgo zdržat brez nekih posledic, ki jih lahko tudi zavestno pričakujemo in smo pripravljeni nanje, jih vzamemo v zakup, kot ceno, ki jo plačamo za “svobodo”.
Da bi bila svobodna v paru pa ni opcije oz so lastne želje toliko bolj pomembne, jih ne želiš spreminjat, kot je ljubezen do nekoga s katerim bi se dopolnjevala, ki te ne bi (z)vezal?

Mislim da je to da imaš nekoga rad, mu izkazuješ ljubezen (in ti jo on vrača) tako pomembno kot dihanje. Tudi brez dihanja se da zdržat…. enčas 😉 :)))

Ivan Minatti Nekoga moraš imeti rad

Nekoga moraš imeti rad,
pa čeprav trave, reko, drevo ali kamen,
nekomu moraš nasloniti roko na ramo,
da se, lačna, nasiti bližine,
nekomu moraš, moraš,
to je kot kruh, kot požirek vode,
moraš dati svoje bele oblake,
svoje drzne ptice sanj,
svoje plašne ptice nemoči……

On_, zdaj pa že totalno mimo sekaš. Pišeš kot, da smo ženske zatrapane v svoje mame in da smo zato samske. Take ideje so mi pa res mimo. Razumem to, če gre za vez sin-mama, da so včasih te vezi zelo čudne. Ampak vez mama-hči pa ne vem no, nisem še slišala, da bi imela katera mamo namesto partnerja.
Pogosto slišim, opazim, da je kaka mama preveč navezana na sina in on na njo in da delujeta precej kot partnerja. Da bi pa slišala in videla kaj takega pri mama-hči, to pa ne.
Mogoče hči-oče, ampak v reali tudi ne poznam, ker ne poznam nobenega očeta, ki bi sam živel s hčerjo. Tako, da glede tega ne morem komentirat. Verjetno pa gre tudi tu za isto kot mama-sin, ne vem.