Pri mami pri 34ih

Jaz sem pa še ena, ki varčuje za stanovanje.
Sem stara skoraj 35, samska in še vedno pri mami. Njej paše, da si delimo stroške, meni tudi. Ker mi ni potrebno plačevat stanarine (sva v hiši), lahko dajem na stran za stanovanje.
Nabral se je že čeden kupček.
Vendar sem v dilemi. Ali je sploh primerno, da pri taki starosti še nisem na svojem? Imam sploh kaj šans pri moških, če bi izvedeli, da še nisem pri svojem?
Včasih razmišljam, da bi šla v najem, potem si rečem pa zakaj, če je pa bolje tako in lahko kaj privarčujem? Potem se spet vprašam kam bi sploh lahko peljala fanta, če bi ga imela, ko pa nisem na svojem? Pa ali sploh kdo resno jemlje žensko, ki pri teh letih ni na svojem?
Razmišljala sem pa v to smer, da si kupim malo stanovanje, da ne bi šla v najem.
Zdaj, če bi imela fanta, bi šla pa v najem. Sama. Tako, da bi sploh imela kak zaseben prostor.
Ne vem kako moški gledate na samske 35 letnice, ki niso na svojem?
Kaj pa sami, ste raje šli v najem ali ste raje doma bili in varčevali?
Moja mama je seveda močno zato, da sem doma, ker je dovolj prostora in stroški se delijo.

Če se razumeš z materjo in sta kot neke vrste kolegici oz. sostanovalki, da se ona ne vtikuje v tvoje življenje in ti ne v njenega ter te obravnava kot samostojnega odraslega človeka, potem je to glede delitve stroškov iz finančnega vidika seveda ekonomično. Če pa te kaj “psihičnega” oz. “čustvenega” drži doma, kar veš ti najbolje, pa je seveda škodljivo, če sicer lahko preživiš sama.

Meni se zdi pomembno to, kako resno ti jemlješ sebe. Če si postavljaš taka vprašanja, potem verjetno ne preveč resno. Tudi drugi te verjetno ne bodo videli dost drugače. Ali pa najdeš kakšno izjemo morda. 🙂

enostavno mislim, da je še najbolje, da ostaneš pri mami, denar s kupčka porabiš za umetno oploditev v tujini. Tako bosta imeli z mamo otroke in prav nobenih problemov z moškimi. Moje mnenje ni prav nič sarkastično.

S tabo pa je res nekaj hudo narobe.
Si mogoče že kdaj slišal/a, da je veliko samskih žensk, ki si želijo imet partnerja pa ga preprosto ne najdejo. To še zdaleč ne pomeni, da imajo kaj proti moškim. In veliko je samskih žensk, ki ne sanjajo o otrocih in niso zagrenjene, ker nimamo moškega, ki bi jih oplodil in ne sanjajo o umetni oploditvi.

Jaz sem na podobnem, samo nekaj let mlajša. Pa se ne sekiram zaradi pripomb.

Se strinjam z metko84. Pa še moja malenkost; če bo tipa odbilo zgolj to, da pri skoraj 35ih še nisi na svojem oz. da še vedno živiš doma, tak tip te ni vreden. Sem slabo desetletje mlajši od tebe in se tudi sam kdaj vprašam, kako bi partnerica sprejela dejstvo, da še nisem na svojem oz. da zaenkrat nimam nič konkretnega, kar bi sam ustvaril. Po drugi strani si pa mislim, da tista ki ne bo razumela ali ne bo želela razumeti, zakaj taka situacija ter da delam na tem, da bi nekega dne bil na svojem, jah, kaj naj potem počnem s tako žensko. Obenem se je za vprašat, kaj lahko ponudi ženski nekdo (oz. obratno, kaj lahko ponudi ženska moškemu), če je vse kar ima za pokazat le služba, lastna streha nad glavo in morebiti še avto.

Ni potrebno, da zapravljaš za neko najemniško stanovanje.
Še vedno lahko najdeš nekoga, ki ima denar. Sploh ga ni potrebno veliko za skupno življenje, le zapravljati ni potrebno za nepotrebne stvari, pa se preživi. Ena od nepotrebnih stvari je tudi najemniško stanovanje kar tako, ker to zahteva družba.

Škoda je le, da si stara že 35 let. Pohiti, da boš še lahko imela otroke.

Se mi tako laično zdi, da je razlika, če z materjo živi hči kot če z njo živi sin. Pri merni do tega ne bo prišlo, niti z očetom verjetno ne bom nikoli skupaj živela, ker je pač situacija drugačna, med drugim, ker po vsej verjetnosti nikoli ne bom več živela doma– Sicer pa ne glede na dejstvo, ali je nekdo še pri starših ali ne, je bolj važno, kakšen ima odnos z njimi in kakšnega je sposoben vzpostaviti z eventualnim partnerjem.
Ne vem no, a ne šteje to več kot pa našparanih 45000 eur?

… ja ampak bo tako ali tako morala kredit vzet. Hec (na sosednjo temo). 😉

Boljše, da živiš pri mami, dokler si samska. Ženske, ki živijo same, ponavadi niso dober material za zvezo, ker se nočejo vezati, oz. nočejo zavreči svoje “svobode”, pa četudi imajo občutek, da tipa res iščejo. Bodo pa vedno našle razloge proti, samo da se jim ni treba vezat.

Ali pa razloge, da racionalizirajo to svojo nesrečo. Saj nisi spregledal, koliko je stara?

Ravno nasprotno. Svobode tudi ni potrebno zavreči za vsakogar.

Ne za vsakogar, se strinjam, samo štos je v tem, da se samskim ženskam, ki živijo same, svobode sčasoma več ne zdi vredno zavreči za nikogar.

Spider, večina žensk (verjetno tudi moških) si vsaj v nekem obdobju ne želi več samskega življenja, in ga pakticirajo zaradi nujnosti razmer, to je, ker ne srečajo pravega človeka.

In? Tudi, če bi to bilo pravilo?

Nekdo, ki v resnici sploh ni pripravljen za zvezo, nikoli ne sreča “pravega človeka”.

Bom kar odkrito priznala, da sem ena od tistih ki smo k temu nagnjene, vedno se sprašujem, če se je vredno odpovedati svobodi….

Mene pa zanima kako praviš moškim (oz. kako gledaš nanje) tvoje starosti, ki še živijo pri mami.

Evo, Katenjka, s tem, kar si napisala, se v celoti strinjam.

Spider, gre za to, da so se te ženske naučile samostojno funkcionirati v vseh možnih življenjskih situacijah in včasih navzven delujejo kot da moškega niti ne potrebujejo. Nikogar pa ne moreš kar tako “naterati” na skupno življenje. Enkrat sem imela pogovor z enim znancem, ki se mu je zdelo samoumevno, da se morata fant in punca čim prej “spraviti skupaj” v smislu skupnega življenja. Ampak, to lahko kaže tudi na odvisnost od odnosa.

Hm, morda ali pa tudi ne. Mene še ni doletel filing ali pa močna potreba, da bi rada zašla v zvezo, še pri vseh poskusih, ki so se dogajali, me je predvsem “grizlo” zavedanje, da se bom morala odpovedati temu načinu življenja, ki ga imam oz recimo temu svobodi. Lahko pa tudi tvojo misel obrnem v nekaj bolj vsakdanjega: marsikdo se spravi skupaj s kom, ker ne zna sam živeti in potem je s tistim človekom tudi na nek način zaradi nujnosti razmer (lastnih).

Ma zakaj samo v skrajnosti?

Tudi sam sem dolgo pri sebi zadevo racionaliziral “ko bo prišla prava, pa bom…” To je vse skup bulšit. Dokler sam v glavi ne porihtaš, lahko pride 100 pravih.

Saj zato sem pa napisala, da v ali po nekem obdobju se večina hoče in tudi se sparčkajo. Nekateri se ne, po večini, ker ne najdejo pravega, v izjemah, ker te želje apriori nimajo. Zmedena samica, ti si malo specialna,pa saj to veš. Samsko življenje je prilično bedno, čeprav ga zaenkrat zagovarjam tudi jaz… samo svojo svobodo bi takoj dala za nekoga, ki bi ga imela rada in če bi isto hotel on.

Eh, nič ni bedno samsko življenje, bedno je biti z nekom, ki te nima rad.

“Bedno je biti z nekom, ki te noma rad”

Se strinjam, ampak zna biti bedno tudi živeti v prepričanju, da tak, ki bi te bil sposoben imeti rad, ne obstaja.

Svoboda? Kaj pa to sploh je? Svoboda ni nič drugega kot stvar lastne percepcije. Če stopimo malo v politične vode: čeprav pravijo, da imamo danes svobodo napram prejšnjemu sistemu, se je takrat marsikdo počutil veliko bolj svobodnega.