Preživnina bi morala pokriti vse stroške otroka

Mislim, da malo zamenjuješ vzrok in posledice. Bili so časi, ko je oče ali mati lahko enostavno odšel in je drugi od staršev poskrbel za otroke, kot je vedel in znal. Ampak takrat je bila sociala na veliko višji ravni kot danes in takšen starš je praktično brez težav dobil socialno stanovanje in podobno, brezposelnosti praktično ni bilo, podpore velikodušne.

Menda je jasno, da mora biti pravno stanje razčiščeno, že zato, ker si toliko ljudi – tudi ti – omisli novo družino. Da preprosto presedlaš z enega konja na drugega, tebi nič, meni nič, ne gre. Zakon tudi za poročene pare pravi, da morajo finančno skrbeti za svoje otroke, torej oba, mati in oče oziroma dve mami in dva očeta. Ne vidim popolnoma nobenega pametnega razloga, da to ne bi počela niti po ločitvi. Ampak ker so se nekateri oziroma kar veliko njih požvižgali na to svojo moralno in pravno zavezo, je bilo to treba natančneje uredit.
Dvema zrelima osebama to ni odveč in podpišeta, kar je pač treba. Zato lahko taki ureditvi nasprotuješ le, če imaš slabe namene. Nezreli osebki pa so obstajali še pred tako rigorozno ureditvijo in obstajajo zdaj, zato je rahlo nerazgledano trditi, da je zakonodaja kriva zanje. Ni. Samo skozi prste se jim je gledalo, to je vse.

Ne bi se strinjal, da je tako preprosto. Zakonadaja resda ni (vedno) vzrok, je pa pogosto olajševalna okoliščina. 🙂

Meni npr. preživnina ni ila nikoli cilj, sem pa naletel na zanimivo izkušno, ki jo bom malo strnil. Otrok je dejansko živel pri meni. To so vedeli v šoli, na CSD, na UE, itd. Marsikje so mi šli na roko in mi pogledali skozi prste (npr. pri podaljševanju otrokovih dokumentov, itd.).

Ko sem se prvič dogovoril za delo v tujini, je bila mati večkrat vabljena na CSD na podpis novega dogovora o preživljanju (takrat je to še bilo mogoče). Želel sem – razumljivo – hči vzeti s seboj, ker je šlo za angleško govorečo državo, torej jezik, ki otroku ni bil povsem tuj.

Edini način, da bi to dosegel, glede na to, da je mati vse pozive preprosto ignorirala, je bil tožba. Kljub temu torej, da dejansko stanje ni bila nobena skrivnost, da je bila problematika čere večkrat obravnavana, itd. ni razen sodnega načina reševanja zadeve v zakonodaji predvidenega obenega drugega načina “po uradni dolžnosti”. Celo še huje. Kolikor mi je razložila odvetnica (ki naj bi bila ena izmed zaščitnic pravic otroka, dejavna v “Belem obroču”, itd.) se na sodišču ne bi odločalo o “ugotovitvi dejanskega stanja”, pač pa o tem, ali je mati zmožna še naprej skrbeti za otroka in šele tozadevno o možnosti predodelitve.

OK. Če pogeldam na to skozi prizmo (takrat dvanajstletnega) otroka… Na sodišču naj bi izpovedala, da joje mati spokala v avto, da jo je odpeljala meni in da jo je zanemarjala? To naj bi otrok bil dolžan (v kakršnikoli ubeseditvi že) na sodišču izpovedati o svoji materi (ki je pač finančno ne ravno v najboljši kondiciji), samo zato, da bi se v dokumentih zapisalo to, kar je dejansko res že nekih šest let?!?

Jaz nisem imel srca spravit hčerke v tak položaj, zato sem pogodbo preklical. V drugo, kot rečeno, sploh nisem več poskušal. S tastom sva se strinjala, da je selitev edini izhod, kakor tudi, da zna njegova hči (pravno) zadeve otežiti, pa tudi o tem, da nemškega jezika otroku ne bo uspelo osvojiti tako hitro, da bi lahko uspešno nadaljevala šolanje. Glede na to, da je mati (njegova hči) živela v drugi polovici njegove hiše, sva se sporazumela, da bo za vse najbolje, če on prevzame de facto skrb za otroka.

Lahko temu rečemo dobra zakonodaja?

In če se recipročno navežem na zgornji primer. Če recimo (kakor je to v praksi) oče ostane brez službe (hkrati pa – bog ne daj še mati) in mati zahteva (vsaj začasno) zvišanje preživnine, mora počakati najmanj tri mesece, nato podati predlog za izvršbo, na katerega oče (v tem primeru korktno) poda ugovor, zato gre stvar v pravdo…

V tej pravdi se mora otrok izpovedati, da oče ne skrbi dovolj dobro zanj in da so finančna sredstva, ki jih namenja za njegovo dobro izrazito premajhna, ter da zahteva višjo preživnino, kljub temu da ve, da je oče brezposeln. In potem mora preteči še tri mesece, nakar vstopi JPS in po pol leta vendar kapne kak evro (znatno manj od izhodiščne preživnine) na upravičenčev račun. Nato JPS terja očeta, pri čemer si za svoje posredovanje zaračuna provizijo v višini zakonsko določene ZAMUDNE obrestne mere.

Zakonodaja torej upravičenca sili v tožbo starša zavezanca, ki se je znašel v finančni stiski, starša zavezanca na ta način demonizira in ga celo kaznuje z zamudno obrestno mero. Pozor… govorimo o eventuelno korektni situaciji, v kateri načeloma ni konflikta. Ampak… zakonodaja povzroči (da povzroči) konflikt, ker vse neplačnike obravnava enako.

Se vam zdi to dobra zakonodaja?