Preveliki pritiski v službi

Sedaj, ko delaš za dva, se spogajaj za višjo plačo, več dopusta ali koriščenje ur. Mentorstvo novim prišlekom, se po zakonu tudi plača, spogajaj se tudi tukaj. Če novinec ne zna delati, in ni motiviran, to sporoči šefu, naj to uredi on. Ni tvoja naloga, da ga imaš na svojih plečih. Spogajaj se, za pomoč že utečenih sodelavcev. Če bo šef hotel, da firma normalno deluje, bo ukrepal. Tvoja dolžnost je, da mu razjasniš situacijo, predlagaj ukrepe in ne več samo kimati.
Srečno in poskrbi zase.

Prvo kot prvo verjetno nisi material za položaj v katerem si se znašla. To je jasno. Pa ne mislim s tem, da si ti karkoli kriva. Firma je taka kot je, neorganizirana, v razsulu itd. To zahteva čisto drugačen pristop in določen karakter osebe, da to preseka in spravi na določene tirnice. Poleg tega si nova v firmi in te šetajo kot mladega kužka.

Meni pa so 5 let nazaj, ko sem prišla s porodniške pač menjali delovno mesto. Fora ni bla, da sem imela preveč dela, ampak dela ni bilo. Meni ni bilo nič jasno- kaj je to? Prej sem bila potrebna, cenjena, potem me ni povohala živa duša, še poštar ne. Še delovno mesto, ki sem ga imela pred tem, sem pred porodniško speglala, da je teklo kot namazano.. potem ga je prevzela sodelavka kimačica, ki me je medtem nadomeščala.
Še če sem naokrog predlagala, da bi delala to pa to, ni bilo odziva. Da kaj, da imam že tkao polno dela.
Po 2 takih mesecih sem prosila, naj mi dajo odpoved.
Tega ne bi več naredila tako – šla bi na bolniško.. dolgotrajno bolniško, da bi se zadeva zavlekla, da bi se jim nekako ‘maščevala’, vmes pa poiskala drugo rešitev.
Tudi to podjetje je bilo po moje dosti podobno tvojemu, neurejeno, kažin na vseh področjih.
Po moji oceni tudi zato, ker je moto direktorja med drugim ta, da izobrazba ni najvažnejša.. prijavljajo se punce, ki govorijo 2-3 jezike, obvladajo različne programe.. zaposli pa se recimo ženska tik pred upokojitvijo, ki angleško ne zna nič.
V nabavi je ženskica, ki je bila prej 5 let brezposlena, sedaj pa je ena izmed tistih, ki se globoko žrtvujejo firmi (vsak dan 2-3 nadure, delo ob sobotah, da bo v miru postorila, kar je treba, magari ob praznikih). Med delom pa stalno preklinja, peni, vsako mnenje sprejme kot kritiko etc.

V glavnem, ne odpoved – bolniška!

Se strinjam glede nasveta in ga imam v mislih za pogajanja, tako za plačo kot druge ugodnosti, vendar kariere si ne želim, ker vem kaj to pomeni, to naj dela kar naslednja vodja (če bo ostala dlje kot par mesecev, ker so še vse odšle), trenutno sem tako utrujena (pa sem prvi teden po dopustu), da ne vidim kako bom zdržala in zato iščem rešitve, zelo močno razmišljam tudi o odpovedi, vendar bom s tem naredila sebi škodo, ker bom nosila stroške za nekaj kar so mi drugi povzročili. Dolgoročno bi samo rada nek krog samostojnega dela, ker vem da sem to zmožna, imam pa težave se znajti v kaosu in učinkovito postavljati meje.
[/quote]

1. Razmisli, katero delo je najbolj nujno, pa delaj samo to, znotraj delovnega časa.
2. Punca, ki je na novo zaposlena, naj dela čimbolj samostojno, ti ji pomagaj samo, ko se zatakne. Piše naj postopke dela on naj se uči. Ne delaj namesto nje.
3. Nauči se reči NE oz. povej, da še več dela ne moreš sprejeti.
4. 10 min pred odhodom domov vdahni, reci si: Jutri je še en dan in se odklopi.
5. Obvezno si vzami čas za malico in vmes kak nekaj minutni predah ob kavi.
6. V firmi nisi sama, vsak naj dela svoje. Ker tebi prinesejo verjetno samo svoje delo, svoje plače pa ne, je tako?

Danes je petek. Ob koncu delavnika se odklopi in pojdi. To je prvi korak, ki je ponavadi najtežji.

Potem pa delaj na tem. Nauči si postavljati kratkoročne, dosegljive in merljive cilje (da imaš kaj pokazati nadrejenemu, če imate tak sistem), nauči se prioretizirati naloge in jih po potrebi delegirati drugim in postavljati meje. Nujno se po prihodu nove vodje z njo/njim usedi in se pogovorita o tvojih dolžnostih in obveznostih in željah, predlagaj višjo plačo glede na pretekle rezultate (ampak moraš imeti kaj pokazat; to, da si rabila delati delo treh, ni zadosten kriterij verjetno). Malo se zorganiziraj, če je treba, si zapisuj, saj bo šlo. Srečno!

Podobno kot pri meni, čez noč sem postala nadrejena, ker je vodja dala odpoved. Mlada , neizkušena prišla med starejši pretežno moški kolektiv, torej cela zelena in idealna za pokoristit. Tudi so želeli, da bi nadaljevala z isto plačo kot prej, ampak jaz sem jih imela v šahu, ker sem imela za določen čas, so se bali, da ne bi podaljšala, drugega pa niso imeli s tem tehničnim znanjem. Torej dobila novo pogodbo z višjo plačo, ampak ne takšno da bil dol padel. Ko so začeli nalagati še dodatno delo, kar prejšnja vodja sploh ni delala, sem začela tudi jaz pritiskat nazaj, torej pogajajnje za višjo plačo. Uvajala sem že dve novi vodji pa se nista obnesli, nista zdržali pritiskov in vsega dela, ki ga delam jaz. Tu sem si naredila vsaj moč. Na vsake par mesecev zatežim za višjo plačo-stimulacijo, čeprav se oklepajo z vsemi štirimi, da bi mi kaj dodali, podkrepim z dejstvi zakaj, delam precej nadur, javljam se na služben telefon bilo kdaj, ker imamo zunanje kontrole in če so brezhibne tudi to navedem. Ko so mi omenili, da bi delali cele vikende-sobote, nedelje, sem samo omenila, da to se bo moralo pa fajn plačat, so opustili to noro idejo. Torej učim se jih nazaj zabit. Daj-dam. Če vidim, da plače ne dvignejo, delam tisto kar je nujno med delovnikov, ko dobim kakšno nagrado, naredim tudi kaj od doma. Naučila sem se, da preložim delo na delavce, organiziram delo , predam naprej in grem tudi jaz kdaj prej domov. In tudi nam je lastnik omenil, če si priden , dobiš še dodatno delo. To imam vedno v podzaveste in zavedanje, da če bom šla, da mi ne bodo peli hvalnic ter, da smo vsi zamenljivi. Imej tudi ti to v glavi. POleg tega sama vseskozi iščem nove priložnosti za novo službo in hodim na razgovore.

Itak.
Ker si neurejena, nimas nobenega reda in zato tudi ne zaupas sama sebi, vedno imas obcutek, da nisi naredila dovolj in dovolj dobro.
Ko postavis sebi red in se ga drzis, so pravila jasna in ves, da si naredila vse potem tudi zaupas sebi in nimas slabe vesti.
[/quote]

Ko bi sama že pred leti naletela na ta nasvet, bi bilo marsikaj pri meni drugače. Avtorica in ostali v podobno situaciji, upoštevajte ga.

O tem pristopu me zanima kaj več, ker bi se tega rada naučila. Me pa zanima na primeru kako bi to zgledalo: vodja gre stran in ti začne predajati delo, poveš, da tega prevzel ne boš, skličeš sestanek z direktorjem in ti dajo “pomoč”, ki ni uporabna. To tudi poveš, vendar se začnejo pritiski od sodelavcev, ker če tega ne želiš naredit (“pomoč” pa nima pooblastil, ki traja nekaj časa da jih pridobiš), ker tudi oni ne morejo naprej delati. Tukaj se meni zatakne, ker potem se hodijo nad mene sodelavci jezit, čeprav ni moje delo, vendar jih ne zanima.
[/quote]

Ja, tako obnašanje sodelavcev je danes stalnica. Ker tudi oni ne postavijo meja šefom. Jaz sem se začela obnašati tako, da sodelavcem predlagam, naj me pisno pozovejo, potem pa to pošto z mojo razlago, prepošljem nadrejenim. Natančno opišem, zakaj delo ni narejeno, vedno povdarim, da je obseg dela prevelik, vedno ponovim, kdaj sem jih o tem obvestila. Ker me “žre”, delam res efektivno 8 ur, ne grem na malico, ne kadim. In to zelo glasno in jasno vsakič izpostavim. Predvsem zase, da se v sebi slišim. V službi ne ostajam, prej ne hodim, ker je delodalajec to onemogočil. 8 ur pa oddelam 100{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465}. Kolikor pač lahko naredim.

Je pa res jeba. Prideš na novo, itak se počutiš kot zadnji drek, ker te tvoj krog ljudi, pa še sama sebe, tako napsihira, da si vedno v obrambnem položaju. Vedno krivdo najprej iščeš v sebi, nočeš takoj zapeti v novi službi, slabo organizirani delodajalci pa itak ne znajo prepoznati problema. No, sedaj so to izzivi:(…. Na žalost trdim, da se zadeva ne bo spremenila. Sploh. Če boš uspela sebe “ohladiti” do te mere, da se zaveš, da imaš dve roki, s katerima narediš, kar v 8 urah lahko in če je plača taka, da si zadovoljna, potem vztrajaj. Če ti pa ne uspe in je tudi plača zanič, pa išči še četrto službo… Vso srečo ti želim, kakorkoli se ti pač obrne življenje.

Zorganizirat se je treba. Sam sem tudi tak, da teško rečem ne. Ampak se je treba naučit. Ker hitro se zgodi da rečeš prvemu, da boš naredil, že pride drugi, pa začneš še to, ko se vklopi še tretji ni šans, da veš kje se te drži glava.

Če dobivaš verbalna navodila, jih dobivaj samo od enega nadrejenega. Prec ko pridejo dodatna (mogoče iz samega vrha), je moj predlog, da se takoj aktivira tudi tvoj nadrejeni in se ga vpraša, kaj je sedaj prioriteta. Če so pisni dogovori, toliko bolje (ker imaš dokaz).

Če nimaš plačanih nadur potem je delo 8 urno (minus malica). Jaz ob 16h, ko grem pozabim na vse do 8.00 ko sem spet v službi. Nisem plačan, da v prostem času razmišlam še o tem, kaj je vse za narediti. To je konec konca naloga tvojega nadrejenega. Naj se on/ona sekira.

Če danes zboliš na smrt, bodo jutri šefi pozabili, kaj si delala in čez en teden tvoje ime. V tem primeru bi vse naložili “ta novi” in ta bi kmalu dobila novo pomoč.

Zdravje naj bo dragoceno tebi, ker tvojim šefom ni.
Če ne znaš reči ne tem šefom, tudi naslednjim ne boš znala.
Problem je v tebi, šefi pa le “tvoj problem ” izkoriščajo in na račun nizkih stroškov dela večajo dobiček, ne?

Evo, še ena taka. Pregorela sem zaradi odgovornega in preobsežnega dela.
Na koncu pa tako izčrpana od vsega v službi, da mi je dobesedno “popustilo” telo.
Pobirala sem se cela 3 leta, da sem prišla spet v kolikor toliko normalno stanje.

En dan dobesedno NISEM zmogla več. Niti vstati iz postelje.
Potem pa se je začelo.
Najprej vrtoglavica, nato bolečine v nogah in rokah, navali vročice vsako uro, ponoči vsaj 3 krat, ki so trajali približno 45 minut, takrat je teklo od mene kot da sem slap.
Po parih korakih sem bila tako utrujena, da sem morala 30 minut počivati.
Noge me niso več držale.
Do trgovine nisem zmogla (200 m) priti vsaj 3 mesece.
Bolečina (pritisk) za očmi je bila tako uničujoča, da sem mislila, da mi bo razneslo glavo.

Najprej sem pomislila na to, da sem hudo – usodno zbolela.
Mož me je peljal v Adria Lab na manegerski pregled krvi.
Pregledali so mi vse, kar je možno.
Vse ok. Celo zelo dobro!
Nato sem pol leta ‘tavala’ od enega specialista do drugega. Vse ok.
Potem so mi končno postavili diagnozo … “pregorelost”!

Ti simptomi so trajali dolga 3 leta.

Nočna mora.
Ne vem kako mi je uspelo preživeti, ker se dejansko bila na robu …. ker nisem zmogla več?

Zdaj delam za veliko manj €, v nezahtevni službi in …. srečna sem.
V nadpovprečno plačani službi sem umirala na obroke, tukaj in zdaj pa vsaj živim.
Ne morem si toliko privoščiti, a sem kljub temu srečna.

Deloma sem dala čez. Poznam še precej takih. Ko mičkeno izprežeš (že vikend je dovolj), udari. Težave z dihanjem, lupanje srca, bolečine v čeljusti, šibkost mišic, mravlinčenje, odrevenelost. Prideš na urgenco. Delovna dg. sum infarkta, a se izkaže, da je vse ok. Hodiš okoli specialistov, tudi samoplačniško, vse ok. Zdaj so zdravniki že bolj osveščeni in diagnoza se postavi prej, še par let nazaj pa si kot zombiral in nič ti ni bilo jasno. Nekateri se nikoli povsem ne poberejo,drugi pa celo resno zbolijo zaradi tega. Kot pokvarjen del stroja jih hitro nadomestijo. Da potem životariš, ker si se prej pretegnil za službo, nikogar ne zanima.
Zamisli se in takoj ukrepaj. Ne drug konec tedna, po koncu projeta, samo da se najde nova garačica … rez takoj. Bolniška. Če bo firma zato propadla, itak ni pol fige vredna in v njej nimaš prihodnosti. Medalj za hrabrost pa že dolgo ne delijo več.

Najbolj realen odgovor!

Drugi samo “pograbijo” kar jim ponudiš.

Dobila si veliko nasvetov. Upam, da jih boš upoštevala.
Kot prvo – pojdi h nadrejenemu, direktorju in odkrito povej, kakšno je stanje. Prosi, oz. zahtevaj za pomoč – ampak za zanesljivo pomoč, ki bo znala in bo sposobna poprijeti za delo in ne da boš še zapravljala čas z učenjem. Če ne boš dobila razumevanja in ne pomoči, si prični intenzivno iskati drugo službo.
Misli nase in na svoje zdravje. Če ne bo ne eno ne drugo, pojdi h zdravniku in na bolniško. Bolje tako, kot pa resno zboleti.
V službi te cenijo samo toliko časa, dokler imajo od tebe interes, enostavno, dobra si samo do takrat, dokler delaš. Ko odideš skozi vrata, prav takoj pozabijo nate.

Res je, hvala za vse nasvete in poglede, nisem pričakovala takega odziva. Odločila sem se, da grem na krajšo bolniško vmes, da si odpočijem in zdržim ta mesec, z direktorjem se imam namen pogajati za stimulacijo za te mesece za nazaj in dodaten dopust zaradi zahtevnejšega dela. Vodstvo je seznanjeno s tem, vendar je to lasnikova strategija izkoriščanja, tudi direktorja držijo na kratko in na splošno zaposlene v podjetju, druge pomoči ne bom dobila, ker je preko poslovodstva prišla in se niti ne upam kaj reči, jo bom pa malo bolj vpregla sem se odločila, naj se znajde kot se moram jaz, če nebo kaj narejeno se naj nanjo obrnejo, saj je zaposlena enako kot jaz. Vedno bolj pa v meni tudi zori želja, da bi šla na svoje, privat, vendar še nisem dovolj pogumna, vem pa, da ko bom enkrat tukaj šla stran bom raje poskusila privat kot iskala spet novo službo. Predvsem sem se zamislila oz ozavestila to kar sicer že vem iz lastnih izkušenj pa se premalo zavedam, da te čez noč zamenjajo in da se te sploh ne spomnijo, da si za njih samo stroj, vreden dokler ni za odpis, to si moram večkrat ponoviti in tudi že imam tako izkušnjo iz preteklosti, ko sem bila noseča.

A si ti jaz? Kot bi pisala sama. Prosim za kakšno staro delo pa nic.

Pravi en dobavitelj ” ah, sej kmalim bo prišla x nazaj pa pravi drugi, je že tukaj samo nas več nima.”

Kliče kupec, a ti si še v podjetju? Ja sem, samo vas več nimam.

Danes kliče en šofer kako bi prišel v podjetje, nihče se ne oglasi.

Ja pa vnašam podatke ….beda. Če delam efektivno naredim vse ravno do malice. Potem pa čaaakaaam da je konc. Pa kako rada sem delala prejšna dela.

Kot da bi opisovala mene…doživela že 2x podobno kot ti. V tej drugi službi sva bili.s sodelavko sami za 1000 ljudi – kadrovnici s tem da sva prejšnje leto dodatno zaposlili 400 novih delavcev – večinoma tujcev. Poleg hudega obsega zaposlovanja sva seveda dobivali še dodatne naloge. Preobremenjeni za znoret. Pri sodelavki so se pojavile težave s srcem, jaz sem se zbujala sredi noči in zaradi službe nisem mogla spati. Zjutraj sem se zbujala brez budilke. Ko sem se spomnila na službo mi je postalo slabo…nisem mogla jesti. Opozarjali in prosili sva 1 leto, da rabiva dodatno pomoč, nakar nama je film počil in sva zagrozili; da bova obedve šli na bolniško in dali odpoved. No, pol so se pa končno zganili in sva dobili še eno sodelavko.

Tako, da te popolnoma razumem, o čem govoriš. Današnji delodajalci bi vsi radi, da človek dela za tri, za minimalno plačo, seveda. Slovenska folklora pač.

A delaš v kadrovski službi? Koliko vas je zaposlenih skupno?

Prav si uganila, 250 zaposleni s tem da imam še plače, napotitve v vse mogoče države ipd, sami tujci zaposleni, pa nič informacijsko podprto, vse v excelih in neurejene zadeve iz preteklosti. Meni so jasno povedali, da nove zaposlene ne bo, ne vem oz mi ni da bi jih izsiljevala z odpovedjo, saj to bi morali sami vedeti, 4pred mano so odšle v enem letu, zdaj mi je jasno zakaj, in zgodovina se ponavlja, nisem prva ki se ji je to zgodilo, tudi ena pred mano je bila v isti situaciji.

Prav si uganila, 250 zaposleni s tem da imam še plače, napotitve v vse mogoče države ipd, sami tujci zaposleni, pa nič informacijsko podprto, vse v excelih in neurejene zadeve iz preteklosti. Meni so jasno povedali, da nove zaposlene ne bo, ne vem oz mi ni da bi jih izsiljevala z odpovedjo, saj to bi morali sami vedeti, 4pred mano so odšle v enem letu, zdaj mi je jasno zakaj, in zgodovina se ponavlja, nisem prva ki se ji je to zgodilo, tudi ena pred mano je bila v isti situaciji.
[/quote]

Vsak mesec teden dni bolniske. Max 2naduri dnevno. Vikendi prazniki dopust te ni.
Pa isci si zraven drugo sluzbo. Sedaj bi mogla dobit bp. Vsi zaposlujejo.
Boli te dzola.
Ce mislis imet v kratkem se enega otroka se spokaj na bolnisko in porodnisko.
Pol pa isci drug siht vmes.
Ko imas dva otroka iz plenic te delodajalci cist drgac gledajo.

Vsak mesec teden dni bolniske. Max 2naduri dnevno. Vikendi prazniki dopust te ni.
Pa isci si zraven drugo sluzbo. Sedaj bi mogla dobit bp. Vsi zaposlujejo.
Boli te dzola.
Ce mislis imet v kratkem se enega otroka se spokaj na bolnisko in porodnisko.
Pol pa isci drug siht vmes.
Ko imas dva otroka iz plenic te delodajalci cist drgac gledajo.
[/quote]

Iz plenic ga imam že zdaj, pa je bilo povsod pa strah pa vprašanje kdaj bom šla, ko sem povedala da imam že iz plenic pa kdaj bom šla na drugo ipd, nikoli konca skratka.

Prav si uganila, 250 zaposleni s tem da imam še plače, napotitve v vse mogoče države ipd, sami tujci zaposleni, pa nič informacijsko podprto, vse v excelih in neurejene zadeve iz preteklosti. Meni so jasno povedali, da nove zaposlene ne bo, ne vem oz mi ni da bi jih izsiljevala z odpovedjo, saj to bi morali sami vedeti, 4pred mano so odšle v enem letu, zdaj mi je jasno zakaj, in zgodovina se ponavlja, nisem prva ki se ji je to zgodilo, tudi ena pred mano je bila v isti situaciji.
[/quote]

Uffff….vse mi je jasno….tudi jaz sem bila v prejšnji firmi ….gradbenišvo…350 zaposlenih….ogromno tujcev in čisto sama za vse. Imeli smo registrirana dva podjetja…nakar se je število zaposlenih začelo zmanjševati in smo pristali na 250 zaposlenih. Nato smo šli v stečajni postopek ..najprej eno podjetje in nato še drugo. In sem dobila poleg tega dela še plače za delat. In tako kot ti praviš: nič informacijsko podprto…vse papirnato, ročno delat….100 let za opicami. Meni se je mešalo in sem zahtevala pomoč. Dobila sem sodelavko, ki.mi je pomagala izpeljat vse postopke do konca. Drugače je pa standard v kadrovskih službah nekje 200- zaposlenih na 1 kadrovnico. V podjetju, kjer trenutno delam vsaka pokriva 300 ljudi. To, kar ti delaš, je delo za 2 osebi.. Eno moraš obvezno zahtevat; da bo delala samo plače. Če ne, si najdi drugo službo in daj odpoved; ker to je mobing…Povsod ista gamad…eden bi moral delat za tri, plačali bi te pa v višini minimalne plače. Dolgoročno boš izgubila živce in si uničila zdravje. Kdor tega ni probal, nima pojma, kako je to. Delat z ljudmi…eden izmed najtežjih poklicev. Ne daj se in poročaj, kako si rešila. Držim pesti, da ti uspe.

Uffff….vse mi je jasno….tudi jaz sem bila v prejšnji firmi ….gradbenišvo…350 zaposlenih….ogromno tujcev in čisto sama za vse. Imeli smo registrirana dva podjetja…nakar se je število zaposlenih začelo zmanjševati in smo pristali na 250 zaposlenih. Nato smo šli v stečajni postopek ..najprej eno podjetje in nato še drugo. In sem dobila poleg tega dela še plače za delat. In tako kot ti praviš: nič informacijsko podprto…vse papirnato, ročno delat….100 let za opicami. Meni se je mešalo in sem zahtevala pomoč. Dobila sem sodelavko, ki.mi je pomagala izpeljat vse postopke do konca. Drugače je pa standard v kadrovskih službah nekje 200- zaposlenih na 1 kadrovnico. V podjetju, kjer trenutno delam vsaka pokriva 300 ljudi. To, kar ti delaš, je delo za 2 osebi.. Eno moraš obvezno zahtevat; da bo delala samo plače. Če ne, si najdi drugo službo in daj odpoved; ker to je mobing…Povsod ista gamad…eden bi moral delat za tri, plačali bi te pa v višini minimalne plače. Dolgoročno boš izgubila živce in si uničila zdravje. Kdor tega ni probal, nima pojma, kako je to. Delat z ljudmi…eden izmed najtežjih poklicev. Ne daj se in poročaj, kako si rešila. Držim pesti, da ti uspe.
[/quote]

Hvala za tole, občutek da nekdo ve kaj prestajam je dober. Na vodstvo nekako ne računam več ker vse večjo in so z vsem seznanjeni pa se ni nič zgodilo, ker tako kot praviš, to je mobing, tak tih, nedokazljiv vendar je, z namenom nizkih stroškov, hkrati pa si politično pomagajo, ne bom razlagala podrobnosti. In fora je v tem, da se mi je tako zamerilo delo, ki sem ga imela rada da mu gre na bruhanje in tudi tisti ljudje in njihov odnos da najraje nebi več prestopila praga pisarne.

Dajte si že enkrat dopovedat, da ste za delodajalce potrošna roba, tako kot sklopka pri avtu, ko se obrabi, skuri … se pač zamenja. Noben vam ne bo postavil ogromnih kamnitih spomenikov na vaša delovna mesta na ogled novo zaposlenim in jim govoril hvalospeve. Se boste počutili pomembne, boste garali, delali nadure, se boste pač skurili… tam gor na vrhu si bodo talali bonuse, svirali kurc.u prema suncu, dodatke na vem kaj vse bodo pač naumili, na račun vašega življenja in zdravja…ker ste se vi tako odločili.
Vsak je odgovoren za svoje zdravje tam kjer lahko vpliva. Ja je treba delat, ampak z zdravo pametjo misliti na sebe, na svoje zdravje.
Boste zboleli in kaj bo potem? Še za osnovne potrebe ne boste mogli zaslužit in se preživljati. Kaj bo potem? Na to si lahko vsak sam odgovori.
Ne se primerjat z deloholiki, tako kot se tudi ne primerjate z alkoholiki. V obeh primerih gre za odvisnost kjer je več ali manj znano kakšen bo zaključek.

Že res vse, kar si napisal/a AMPAK: a ti misliš, da službd na drevesih rastejo? Lahko je v Ljubljani izbirat, kjer je veliko možnosti. Popolnoma druga slika je v manjših krajih. Normalnih služb ni. To, kar pa je, je pa eno samo izgorevanje na delovnih mestih. Preživet je treba, plačevat položnice, šolat otroke. To vse stane. Ne moreš kar tako od danes na jutri službe zamenjat. Dobro vem, kaj govorim, ker sem bila 2.5 let brez zaposlitve. Se spomnem, kako težko mi je bilo. In če zdaj primerjam: naporna in stresna služba proti biti brez službe, se raje odločim za prvo. Kdor je probal, ve kaj govorim. Kdor ni probal, bo pa še lahko….enkrat v prihodnosti..

Že res vse, kar si napisal/a AMPAK: a ti misliš, da službd na drevesih rastejo? Lahko je v Ljubljani izbirat, kjer je veliko možnosti. Popolnoma druga slika je v manjših krajih. Normalnih služb ni. To, kar pa je, je pa eno samo izgorevanje na delovnih mestih. Preživet je treba, plačevat položnice, šolat otroke. To vse stane. Ne moreš kar tako od danes na jutri službe zamenjat. Dobro vem, kaj govorim, ker sem bila 2.5 let brez zaposlitve. Se spomnem, kako težko mi je bilo. In če zdaj primerjam: naporna in stresna služba proti biti brez službe, se raje odločim za prvo. Kdor je probal, ve kaj govorim. Kdor ni probal, bo pa še lahko….enkrat v prihodnosti..
[/quote]

Ko boš resno zbolela te ne bo zanimalo ali rastejo službe na drevesih ali ne, niti te služba ne bo zanimala. Zato je treba delat po zdravi pameti.