Pozna kdo poredne Prešernove pesmi, rad bi malo "podžgal" partnerko za večerno ljubljenje
France Prešeren – DOMINUS VOBISCUM
Oče Janez ječmen seje,
tam na polju pr’ Ljubljan’,
mim’ se vandrovček prismeje,
sam presveti Kozmijan.
Prav prijazno ga pozdravi:
”Kaj pa delaš Janez tu?!”
Janez pa je slabe volje:
”Kurc te gleda!” reče mu.
”Kaj svetnika kurc bi gledal!”
reče sveti Kozmijan.
”Bom naredil coprnijo,
da bo svet v pokoro djan!”
Komaj misli te izreče,
z njive kurci poženo.
Janez brž po Katro teče:
”Katra, Katra kaj bo to?”
Katra ven iz kajže teče,
vid’ na njiv’ soldate stat,
od veselja si jo mane:
”Moj ga ‘ma t’ko sam za scat!”
Katra prvega natakne
gori doli vzdihujoč.
Niti enkrat ji ne zmakne,
z njim jo drajsa celo noč.
Drugo jutro polna njiva
samih strumnih je devic,
vse počepa in poriva,
saj na svet je dost’ prasic.
Izmed vseh ljubljanske frajle
najbolj vnetih so ******,
zaslužile bi kolajne,
znajo fukat kar za dva.
Sem prišle so na kurbanje,
tud’ Ljubljančanke gospe,
najdeb’lejši so le zanje,
da se v pizdah ne zgube.
Jel’ to morje Adrijansko,
ki tak strašno valovi.
Ne, to pizdovje je ljubljansko,
ki na kurcih se besni.
Sred največje kurbarije
pride mimo coprn’ca,
pa si zmisli coprnijo,
da bi stvar še lažje šla.
”Stojte pizde nenasitne!
Kaj nek fukate čepe?
Zmatrajo se žile ritne,
lepš’ porivat je leže.
Kurce ven iz zemlje spul’te
in zavijte jih v papir.
Z njim doma si pizde gul’te,
da bo rit imela mir.
Reci:”Dominus vobiscum!”
dominus ti v pizdo skoč’,
pa boš imela svoj pritiskum,
k’ te bo drajsal celo noč.
Kadar pride ti zastoči:
”Etkum spiritus tuo!”
Dominus ti iz ritke skoči
požegnavši te z vodo.
Ženske so tako storile,
kurc pod pajsko pa domov,
kar naprej so se gonile,
furt na furt jih je bezov.
Pele dominus so rano,
pele dominus zvečer.
Vse po poslah je poscano,
dominus je huda zver.
Tudi Katra s svojim leže
in nastavi si ga v rit.
Dominus ji koj postreže,
tri dni se je nič ne vid.
Še četrti in še peti
Katra v luštih izdrži.
A deveti in deseti
****** več je ne srbi.
Že sta tedna dva minila,
Katra je že čisto preč,
je besede pozabila,
da b’ je kurc ne fukal več.
Dominus pa kar poriva,
ne minute ni pr’ mir’.
Katra je napol še živa,
****** kot zmečkan krompir.
Kje si pizdica nekdanja,
ki si kurce stiskala?
Razcefrana kakor cunja
blagor mu k’ spomin ima.
”O nesrečni ****** gol’fivi,”
še enkrat spregovori.
Med neštetimi porivi
bogu dušo izpusti.
Dajo gor jo na te pare,
ni je več ko par kosti.
Dominus naprej jih tare,
moč ustaviti ga ni.
Še ko trugo so zabili,
spaka je po njej bezov.
Kmal’ bi trugo iz rok spustili,
t’ko je butal ob pokrov.
S štriki so jo povezali
in spustili jo v zemljo.
Pol so patra poklicali,
pričak’vali, kaj da bo.
Pater grobu se približa
sliš’ v jami ropotat,
od strahu se brž prekriža,
mal’ ga tudi prime srat.
Pater dominus zapoje,
hoče Katro poškropit,
-kurc naj gleda žegne tvoje-
dominus mu skoči v rit.
K sreči mežnar se požuri:
”Etkum spiritus tuo!”
Dominus jo z rit odkuri,
več nazaj ga ni bilo.
Katra v grobu mir uživa,
moli zanjo če s’ kristjan.
”Vsega zla je ****** kriva!”
pravi sveti Kozmijan.
Jaz sem tudi poznal eno tako, te slovenistke so res od hudiča….je rekla, da naj ji kaj preberem iz Prešernovih poezij. Prešeren je tudi moj NAJBOLJŠI pesnik vseh časov. Posebej, če berem njegovo izvrstno pisanje v nemščini….
Izbral sem tole: // Pesem je moja mama znala na pamet in to že kot šestletna. Meni kaj takega ni uspelo. Današnji otroci pa ne vem, če znajo tri verze česarkoli skupaj spravit na izust….
Pesmica ima zgodovinsko ozadje v nasledstvenih vojnah med Friderikom II. Velikim in pohlepno Marijo Terezijo….namesto, da bi se vojski spentljali in skupaj udarili po Rusih in Srbih (Turkih)…..tako pa smo stoletje kasneje izgubili Benečijo zaradi poraza Franca Jožefa pri Kraljevem Gradcu:
LENORA
(Iz nemškega)
Lenora, ko se zazorí,
iz strašnih sanj se spláši:
“Zvest nis’, al živ več, Vilhelm tí!
Od kod tak dolg’ odláši?”
Je kralja Miroslava roj
pred Prag ji vnesel bil ga v boj,
al zdrav je, kar se ločil,
ni pisal, ne poročil.
Se kralj in cesarica sta
že vender omečíla,
prepira trudna dolzega
med sabo se umiríla;
in trum se šum, in vriš, in vrisk,
se turški boben sliš’ in pisk,
iz boja vojska cela
domú hiti vesela.
Povsod, kjer le nesó nogé,
po vsaki stezi, póti
mladí, starí iz hiš hité.
ukánju trum naproti.
Boga sin, mati hvalita,
nevesta sprímlja ljubega;
nihče Lenore same
ne kliče, ne objame.
Lenora gôr’ in dôli vse
je vrste oprašála;
al zanj ne ve noben, kar je
jih vojska dám poslala.
Armada komej je odšla,
Lenora vŕže se na tla,
lase si črne ruje,
se grozno togotuje.
K nji mati skrbna prileti:
“Bog vsmíli se!” zdihuje;
“O káj ti je, o ljuba hči!” –
jo sŕčno objemúje.
“O mati, mati! preč je, preč!
Za celi svet ne maram več!
Ni milosti pri Bogi,
gorje siroti ubogi!” –
“Usmiljen Bog, pomagaj tí!
Hči, očenaš molive!
Vse dobro je, kar Bog stori.
de usmili se, prosive.”
“O mati, mati! laž je tó!
Bog storil meni je hudó!
Kogá sem primolila?
Zdaj môlit več ni sila!” –
“Ve, kdor Očeta prav pozna,
de rad otrók se usmili;
bo ugásnila bridkost srcá
pri svetem obhajili.” –
“Za to, kar v meni zdaj gorí,
gasila, obhajila ni!
Al obhajilo skliče
iz grôbov ven mrliče?” –
“Na Ogrskem, pomisli, hči!
nezvest tvoj morebiti,
de pravo vero zdaj tají,
se drugi prikupíti.
Iz misel spústi ga! zato
nikoli srečen on ne bo,
bo kriva pekla téga,
ko umiral bo, prisega.” –
“O mati, mati! preč je, preč!
Zgubljena sem, zgubljena!
O smrt, o smrt, ne čakaj več,
de sem bila rojena!
Ugasni luč mi vekoméj!
Me groba noč in strah obdéj!
Ni milosti pri Bogi,
gorje siroti ubogi!” –
“Pomagaj Bog! otroka tí
ubozega ne sodi!
Ne ve, kaj jezik govori,
nje greham mili bodi!
Slovo svetá bridkosti daj,
in spomni se na sveti raj,
kjer duša Bógu zvesta
bo Jezusa nevesta.” –
“O, mati! káj je sveti raj,
káj je pekel, o mati!
Le z njim, le z njim je sveti raj,
pekel brez njega, mati!
Ugasni luč mi vekoméj!
Me groba noč in strah obdéj!
Brez njega sreče zame
ni tu, ne únstran jame!”
Obup takó po nji bučí,
kri vnema in možgane,
na božje sklepe togotí
predrzno se neznane:
si rani prsi in roké,
de sonce zajde za goré,
de skoz nebeške vrata
zvezd truma pride zlata.
Po vasi gôri pok, pok, pok
je od podkvá bobnelo;
zrožljal je s konja mož visok
na klóp pred hišo belo.
Poslušaj! iz nadvratnih lin
zvonček zapoje: cín, cin, cín;
Lenora dobro v hiši
le-te besede sliši:
“Aló, aló! le brž odpri!
Lenora, spiš, al čuješ?
Al zvesta si ti, ljubca! mi,
se smejaš al zdihuješ?”
“O Vilhelm, tí? od kod zdaj te
tak pozno konj pŕinesel je?
Sem čula, sem jokála,
bridkosti káj prestala!” –
“Opolnoči sedlamo mi,
sem vstal na češkem sveti,
sem pozno vstal, in blizo ni,
te hočem s sabo vzeti.” –
“Brž k meni v hišo, Vilhelm moj!
Zló brije zunaj mraz nocoj,
bom, ljubi! te objela,
na srci te ogrela.” –
“Naj, ljubca! zunaj brije mraz,
de hotel bolj bi briti!
Moj konj cepta, poteka čas,
ne smem se dalj muditi.
Podpaši, vrzi ročnama
na vranca zad se, ljubica!
Z nevesto danes spati,
sto moram milj dirjáti.”
“Kako me nesel boš nocoj
sto milj do domačije?
Poslušaj, ljubi Vilhelm moj!
enajst že ura bije.” –
“Pot gladko, luno lej svetlo!
Mrlič’ in mi ko blisk letmo,
domú še danes zvésto
prinesel bom nevesto.”
“Kje je tvoj dom, kje postljica?
Kakóvo je oboje?”
“O, deleč sta in majhena,
šest dilj in diljic dvoje!” –
“Bo prostor zame?” – “Ljubca! bo,
podpaši, vrzi se srčnó;
že postljica postlana,
je svatovšina zbrana.” –
Lenora brž planila je,
na konja je zletela,
s prebelimi rokami se
preljubga poprijela;
in udri, udri, klop, klop, klop
se urno spústita v kolop,
de sape ji zmanjkuje,
in podkev iskre kuje.
Na levi, desni strani, glej!
kak spred oči leteli
so logi, travniki naprej,
mostovi kak gromeli! –
“Te strah ni? – Luno lej svetlo!
Mrliči jézdjo jadrno!
Jih strah je tebe tudi?”
“Me ni, mrtvih ne budi!”
Kaj tam grčé, kaj tam zvoné?
Kaj vrane frfetajo? –
Mrliča djati v grob velé,
in bilje godrnjajo.
Lej, bliža se pogrebcov trop,
o, čuden vidi se pokop!
Glasovi so enaki
žal’vanju pubčov v mlaki.
“Po polnoči pokop naj bo,
in petje, žalovanje;
nevesto peljem zdéj s sabó,
z menoj na ženitvanje!
Zakroži, mežnar! pesem tí,
roké brž nama, pop! poví,
de zakon naju zveže,
potem se z mano vleže!” –
Zdéj vtihne vse! – Pogrebcov ni!
Pokoren ti besedi,
klop, klop trdó za njim letí
cel trop po konja sledi;
in udri, udri, klop, klop, klop
naprej leteli so v kolop,
de sapa ji zmanjkuje,
in podkev iskre kuje.
Na levi, desni kak letí
grmovje, graja, cesta!
Kako leté jim spred oči,
vasi, trgóvi, mesta! –
“Te strah ni? – Luno lej svetlo!
Mrliči jézdjo jadrno!
Ni strah te mrtvih tudi?”
“Me ni – mrtvih ne budi.”
Pogledaj na visélnice!
Plesát okrog kolesa,
temnó pri luni vidi se,
trop jasen brez telesa.
“Aló, pošasti! z mano zdaj,
mi plésat ženitvanjski raj,
nevesto, ko objamem,
in s sabo v postljo vzamem!”
Pošasti grde veš, veš, veš!
za njima so jo vnele,
ko ójster piš skoz zrelo rež,
tako so té vršele.
In udri, udri, klop, klop, klop
naprej leteli so v kolop,
de sape ji zmanjkuje,
in podkev iskre kuje.
Kar je pod luno, oh, kako,
kako je vse bežalo!
Nad njima z zvezdami nebo,
kako je tó dirjálo! –
“Te strah ni? – Luno lej svetlo!
Mrliči jézdjo jadrno!
Ni strah te mrtvih tudi?”
“Gorje, mrtvih ne budi!” –
“Petelin, poje, se mi zdi,
poteka čas mi tukaj! –
V nos jutra sapa me skeli,
brž vranec se zasukaj! –
Končala pot, končala sva!
Odgrinja se ti postljica!
Ko blisk leté duhovi,
tle moji so domovi!”
In nad železne vrata tí
jo skokama drvijo;
švrk! s tanko šibo jih vsmodí,
zapahi odletijo,
in strášno duri zakrčé,
po črnih grobih v skok leté,
čez kamne peketajo,
od lune tí migljajo.
Al preden mignil bi z očmi,
o čudeža neznane!
lej! s kónjika se plajš zdrobi,
ko capice sežgane.
Ni ga lasu na glavi več,
z lasmi mu pade koža preč,
lej! smrt je z uro stala,
kosó v rokáh držala.
Razbija vranec, spenja se,
plamén od njega šine,
in pod Lenoro ubogo vse,
vse udere se in zgine.
In jok in stok je nad zemljó,
in jok in stok je bil pod njo.
Lenora tam v trepéti
jenjvála je živeti.
Pod bledo luno se nad njo
duhovi so sklenili,
plesali krog in krog, bridkó
to pesem zatulili:
“Tŕpi, če poka ti srcé!
Prah z Bogam kregat se ne sme!
Odšla si trupla sili,
Bog duše se usmili!”
Malo razlage
Lenora je predromantična balada Gottfrieda Augusta Bürgerja. Pesem je v slovenščino prevedel France Prešeren.
Predromantični nemški pesnik Gottfried August Bürger je v baladi Lenora opisal tragično zgodbo dekleta, katere fant odide na vojsko in umre. Neke noči se vrne, jo vzame na konja in skupaj odjahata na pokopališče. Strašna pot je prikazana z izjemnim glasovnim slikanjem. Preden pa vstopita v grob, kjer naj bi se poročila, vzide sonce, mrtvi fant se zato spremeni v okostnjaka, Lenora pa od groze umre.
Pesem je v slovenščino prvi prevedel že Žiga Zois. Prešeren je v knjižnici dobil v roke njegov prevod, ki ga je sklenil izboljšati. To mu je nedvomno uspelo, saj je odlično ohranil tako vsebino kot obliko izvirnika.
Bürgerjeva dela so vplivala na vse zgodnje Prešernove balade.
Vesel oče
P.S. Še primerjava s Zoisovim prevodom, le da je Zois kot makaronar prevajal iz makaronščine:
GOTTFRIED AUGUST BUERGER: LENORA (1773, PRIMERJAVA ZOISOVEGA IN
PREŠERNOVEGA PREVODA)
Iz težkih sanj, k’ še dan ni siv,
Alenka zaječala:
O ljub’ moj Jur, si mrt’v al živ,
kak’ dolg’ bom žalovala?
Pod Lavdonom ko čvrst pandur,
nad Turka bil potegnil Jur,
pa ne poslal besede,
kak’ jim kaj sreča prede.
Lenora, ko se zazori,
iz strašnih sanj se splaši:
“Zvest nis’, al živ več, Vilhelm ti!
Od kod tak’ dolg’ odlaši?”
Je kralja Miroslava roj
pred Prag ji vnesel bil ga v boj,
al zdrav je, kar se ločil,
ni pisal ne poročil.
Premagali so Beligrad,
al č’mu se Lavdon trudi?
Nov’ cesar nima vojske rad
in Turkom mir ponudi;
per kraju je krvavi boj,
vesel žolnir se vrne koj
in s punkeljcem čez ramo
maha za bobnom damo.
Se kralj in cesarica sta
že vendar omečila,
prepira trudna dolzega
med sabo se umirila;
in trum se šum in vriš in vrisk,
se turški boben sliš’ in pisk,
iz boja vojska cela
domov hiti vesela.
Povsod mladenčev vuk in vek
prijatlem gre nasproti,
ženstvo povsod v drenj in tek:
junaki so na poti!
Dekle, žene in matere
v veseljah zamaknene.
Sam’ Lenko strah obide,
k’ med prvim’ Jur ne pride.
Povsod, kjer le neso noge,
po vsaki stezi, poti
mladi, stari iz hiš hite
ukanju trum naproti.
Boga sin, mati hvalita,
nevesta sprimlja ljubega;
nihče Lenore same
ne kliče, ne objame.
Po vrstah ga iskati gre,
ga po imenu kliče,
nobeden pa nič zanj ne ve,
ne najde žive priče.
In kakor so naprej odšli,
tako se reva stogoti,
da na ves glas zatuli,
lase si z glave puli.
Lenora gor’ in doli vse
je vrste oprašala:
al zanj ne ve noben, kar je
jih vojska dam poslala.
Armada komaj je odšla,
Lenora vrže se na tla,
lase si črne ruje,
se grozno togotuje.
Brž stara mati skoči tje:
“O gospod Bog, pomagaj,
o Lenka, Lenka, kaj ti je,
nikar tako ne cagaj!”
“O mati, mati, proč je proč!
Za me na svetu ni pomoč’,
sam Bog se nadme vodi,
gorje, gorje men’ bodi!”
K nji mati skrbna prileti:
“Bog usmili se!” zdihuje;
“o kaj ti je, o ljuba hči!” –
jo srčno objemuje.
“O mati, mati! Preč je, preč!
Za celi svet ne maram več!
Ni milosti pri Bogi,
gorje siroti ubogi!” –
“Usmil’ se naju, ljubi Bog,
en očenaš moliva,
on te bo rešil iz nadlog,
kakor je vera živa!”
“O mati, mati, se vam zdi,
k’ me Bog do zdaj uslišal ni!
Da b’ ga še delj prosila,
nak, ne bom več molila!”
“Usmiljen’ Bog, pomagaj ti!
Hči, očenaš molive!
Vse dobro je, kar Bog stori,
da usmili se, prosive!”
“O mati, mati, laž je to!
Bog storil meni je hudo!
Koga sem primolila?
Zdaj molit’ več ni sila!” –
“Nikar, nikar! – Vel’k’ oča zvest’
otrokom rad pomaga,
pohlevnega srca bolest
on milosten odlaga!” –
“O mati, mati, se vam zdi,
‘z trte b’ ga zvila, se ne stri!
Kdo se molitve hvali,
da b’ mrtvi ‘z groba vstali?”
“Ve, kdor Očeta prav pozna,
da rad otrok se usmili;
bo ugasnila bridkost srca
pri svetem obhajili.” –
“Za to, kar v meni zdaj gori,
gasila, obhajila ni!
Al obhajilo ‘zkliče
iz grobov ven mrliče?” –
“Ni mrtev ni, mar živega
hajdukinje bogate
zmotile so prekupljenca,
da je pozabil nate.
Blešči se vogrsko zlato,
vesel ga pa nikdar ne bo.
Vest ga kot’ srca pekla
in pokora ga dotekla.” –
“Na Ogrskem, pomisli, hči,
nezvest tvoj morebiti
da pravo vero zdaj taji,
se drugi prikupiti.
Iz misli spusti ga, zato
nikoli srečen on ne bo,
bo kriva pekla tega,
ko umiral bo, prisega!” –
“O mati, mati, proč je proč!
Nehajte pametvati!
Za me na svetu ni pomoč’,
jaz ne vem kam se djati!
O ugasni luč na večni čas!
O večna noč, požeri nas!
Neusmiljen’ Bog, me sodi,
gorje, gorje men’ bodi!”
“O mati, mati! Preč je, preč!
Zgubljena sem, zgubljena!
O smrt, o smrt, ne čakaj več;
da sem bila rojena!
Ugasni luč mi vekomaj!
Me groba noč in strah obdaj!
Ni milosti pri Bogi,
gorje siroti ubogi!” –
“Zanesi, Bog, ta prvi greh
neumnega dekliča!
O Lenka, reši se v pesteh
sovražnega hudiča.
Spokori se in moli vsaj,
da prideš v nebeški raj,
kjer so vse dekle zveste
zveličarja neveste.”
“Pomagaj, Bog, otroka ti
ubozega ne sodi!
Ne ve, kaj jezik govori,
nje grehom mili bodi! –
Slovo sveta bridkosti daj
in spomni se na sveti raj,
kjer duša Bogu zvesta
bo Jezusu nevesta.” –
“O mat’, kaj je nebeški raj,
kaj je peklenski ogenj?
Kjer je moj Jur, tam je moj raj,
kjer njega ni, je ogenj! –
O ugasni luč na večni čas,
O večna noč požeri nas!
Brez Jurja m’ ni živeti,
v nebesih ne na sveti.” –
“O mati, kaj je sveti raj,
kaj je pekel, o mati!
Le z njim, le z njim je sveti raj,
pekel brez njega, mati!
Ugasni luč mi vekomaj!
Me groba noč in strah obdaj!
Brez njega sreče zame
ni tu ne onstran jame!”
Tak silno ji srce in glavo
prevzetni žal napenja,
da se nad božjo milostjo
pregrešati ne jenja.
Klela naprej in vekala
cel lubi dan do večera,
k’ so zvezde nastopile,
čudne r’či se godile.
Obup tako po nji buči,
kri vnema in možgane,
na božje sklepe togoti
predrzno se neznane:
si rani prsi in roke,
da sonce zajde za gore,
da skoz nebeška vrata
zvezd truma pride zlata.
Po vasi gori trop trop trop
bobne kovane stopnje
in naglo pa pred hišno klop
nekdo iz konja ropne.
In s prstanom neutegoma
na Lenčin’ okno potrklja.
Ona zgolj sama v hiši
znano besedo sliši:
Po vasi gori pok, pok, pok
je od podkva bobnelo;
zrožljal je s konja mož visok
na klop pred hišo belo.
Poslušaj, iz nadvratnih lin
zvonček zapoje: cin, cin cin;
Lenora dobro v hiši
le-te besede sliši:
“Odpri, odpri, ljubca moja!
Al spiš al se t’kaj drame,
si dobre volj’ al žalostna,
al še kaj misliš name?” –
“O Jur, si ti! O kajpada
zvesto sem nate mislila,
trpela dolg’ in grozno!
Od kod prideš tak pozno?” –
“Alo, alo! Le brž odpri!
Lenora, spiš al čuješ?
Al zvesta si ti, ljub’ca, mi,
se smejaš al zdihuješ?” –
“O, Vilhelm, ti? Od kod zdaj te
tak’ pozno konj prinesel je?
Sem čula, sem jokala,
bridkosti kaj prestala!” –
“Daleč od tod moj mali dvor,
z mrakom sem hitel priti,
al preden da se dan ozor’,
moram doma že biti.” –
“O stop’ v hišo, ljubič moj,
nikar na mrazu delj ne stoj!
Slišiš kak sever piha,
da strop in stene viha!” –
“O polnoči sedlamo mi,
sem vstal na češkem sveti,
sem pozno vstal in blizu ni,
te hočem s sabo vzeti.” –
“Brž k meni v hišo, Vilhelm moj!
Z’lo brije zunaj mraz nocoj,
bom, ljubi, te objela;
na srcu te ogrela.” –
“Meni ni mar za sever’n mraz,
kar kol vihar naklanja!
Dolga je pot, kratek moj čas,
silna me moč preganja.
Prid’, ljubca z mano – vsedi se
vurno na konja. – Sprim’ se me’,
da li sto milj doideva,
še dan’s k poroki prideva.”
“Naj, ljub’ca, zunaj brije mraz,
da hotel bolj bi briti!
Moj konj cep’ta, poteka čas,
ne smem se dalj muditi.
Podpaši, vrzi ročnoma
na vranca zad se, ljubica!
Z nevesto danes spati,
sto moram milj dirjati.” –
“O kaj necoj sto celih milj
misliš naprej pognati?
Lih kar je že enajst odbil’,
kam misliš me peljati?” –
“Glej, ljubca, mesec jasno svet’
o pusti me damu hitet’,
že nas čaka družina,
svatje in starašina.”
“Kako me nesel boš nocoj
sto milj do domačije?
Poslušaj, ljubi Vilhelm moj,
enajst že ura bije.” –
“Pot gladko, luno lej svetlo!
Mrlič’ in mi kot blisk let’mo,
domov še danes zvesto
prinesel bom nevesto.”
“Kje je tvoj dom in kakšina
je tvoja lastna stena?”
“Daleč od tod in majhena,
bajtica zgolj lesena.
Obilni prestor, vedni hlad,
bolje za nas ko zidan grad!
Tam pri meni ležala,
boš mirno počivala.” –
“Kje je tvoj dom, kje post’ljica?
Kakovo je oboje?” –
“O, daleč sta in majhena,
šest dilj in diljic dvoje!” –
“Bo prostor zame?” –”Ljub’ca,
bo,
podpaši, vrzi se srčno,
že post’ljica postlana,
je svatovščina zbrana.” –
Pozabi, Lenka, sever’n mraz,
vurno na konja skoči,
obseže ženina za pas,
se ga drži k’ obroči.
In vudri vudri, hop hop hop!
se spustita v plaveč galop,
žrebec pete natiska,
ogenj od podkve bliska.
Lenora brž planila je,
na konja je zletela,
s prebelimi rokami se
preljub’ga poprijela:
in udri, udri, klop, klop klop
se urno spustita v kolop,
da sape ji zmanjkuje
in podkev iskre kuje.
Na desn’ lev’ mem’ njih in’ zrav’n
kako bejže plotovi,
razori, njive, poljska rav’n!
Kako grme mostovi! –
“Je lubco strah? Glej mesec
svet’!
Po hladu je lahko hitet’!
Pred duhom se ne boj!” –
“Pust’ mrtve per pokoj’!” –
Na levi, desni strani, glej,
kak’ spred oči leteli
so logi, travniki naprej,
mostovi kak’ gromeli! –
“Te strah ni? – Luno lej svetlo!
Mrliči jezd’jo jadrno!
Jih strah je tebe tudi?” –
“Me ni, mrtvih ne budi!”
Kaj klenka tam ko počen zvon,
kaj kroka vran po nebu?
Kliče ljudi mrtvaški bron.
Glej, kak lete k pogrebu.
Žulci z lopatmi na prekop,
za param’ pa gre bab en trop.
Tak’ bilje godrnjajo,
ko žabe ‘z mlak regljajo.
Kaj tam grče, kaj tam zvone?
Kaj vrane frfetajo? –
Mrliča d’jati v grob vele
in bilje godrnjajo.
Lej, bliža se pogrebcev trop,
o, čuden vidi se pokop!
Glasovi so enaki
žal’vanju pub’čev v mlaki.
“Stojte, možje, na grobljah tam
mrliča dol denite!
Jaz peljem zdaj nevesto dam,
k poroki me spremite!
Prid’, mežnar, sem in s potjo koj
zakonsko pesem nam zapoj!
S kropilom prid’, duhovni,
cerkovn’ oblast dopolni!”
“Po polnoči pokop naj bo
in petje, žalovanje;
nevesto peljem zdaj s sabo,
z menoj na ženit,vanje!
Zakroži, mežnar, pesem ti,
roke brž nama pop povij,
da zakon naju zveže,
potem se z mano vleže!” –
Vutihne zvon in babji vek.
Mrlič, lopate zginijo.
En roj topirjev leta sprek
in za nevesto šinijo.
In vudri vudri hop hop hop!
ko veter završi galop,
žrebcu se sapa stiska,
ogenj od podkve bliska.
Zdaj vtihne vse. – Pogrebcev ni!
Pokoren ti besedi,
klop, klop trdo za njim leti
cel trop po konja sledi;
in udri, udri, klop, klop, klop
naprej leteli so v kolop,
da sape ji zmanjkuje
in podkev iskre kuje.
Kak se vleko na desn’ in lev’
brda, gore, prodovi!
Kak se mine na križm’ in šev
cerkve, vasi, gradovi! –
“Je lubco strah? Lej, mesec svet’!
Pri hladu je lahko hitet’!
Duhov se nič ne boj!” –
“Pust mrtve per pokoj!” –
Na levi, desni kak’ leti
grmovje, graja, cesta!
Kako lete jim spred oči
vasi, trgovi, mesta! –
“Te strah ni? – Luno lej svetlo!
Mrliči jezd’jo jadrno!
Ni strah te mrtvih tudi?”
“Me ni – mrtvih ne budi!”
“Kaj se po logu vlačite
vražne druhal’ načedne?
Kaj se za nama pačite
blede veše poredne?
Hajda, pošasti, kar vas je,
k poroki ste povabljene!
Boste družice zale
nevesto spat peljale!” –
Pogledaj na viselnice!
Plesat’ okrog kolesa
temno pri luni vidi se
trop jasen brez telesa. –
“Alo, pošasti, z mano zdaj
mi plesat ženit’vanjski raj,
nevesto ki objamem
in s sabo v post’ljo vzamem!”
In koj krog konja fr fr fr!
Ročne pošast’ in veše
na vse plati vrše kak’r
iskre ‘z kovaške ješe.
In vudri vudri hop hop hop!
ko strela preleti galop,
žrebec pljuča natiska,
ogenj od podkve bliska.
Pošasti grde veš, veš, veš,
za njima so jo vnele,
ko oster piš skoz zrelo rž,
tako so te vršele.
In udri, udri, klop, klop, klop
naprej leteli so v kolop,
da sape ji zmanjkuje
in podkev iskre kuje.
Kako leti vesoljni svet
na daljo in na širjavo!
Kako podnebje z zvezdm’ vred
se jim vrti čez glavo! –
“Je lubco strah? Lej, mesec svet’!
Per hladu je lahko hitet’!
Pred duhom se ne boj!” –
“Pust mrtve per pokoj!” –
Kar je pod luno, oh kako,
kako je vse bežalo!
Nad njima z zvezdami nebo,
kako je to dirjalo! –
“Te strah ni? – Luno lej svetlo!
Mrliči jezd’jo jadrno!
Ni strah te mrtvih tudi?”
“Gorje – mrtvih ne budi!”
“O žrebec, žrebec, stegni se!
Že pojo petelini,
že čutim žar’k od zarije,
brž, brž naprej porini! –
Pristregla sva nezmasno pot!
Že vidim naju lastni kot!
Le hiti, hiti, hiti,
da se greva spočiti.” –
“Petelin poje, se mi zdi,
poteka čas mi tukaj. –
V nos jutra sapa me skeli,
brž, vranec, se zasukaj! –
Končala pot, končala sva!
Odgrinja se ti post’ljica!
Ko blisk lete duhovi,
t’le moji so domovi!”
Trdo zaropota na prag
konj pred železne vrata.
Razprož’ jih s črno šibo vrag,
da štekla zaškripata
ter prhne skoz in peketa,
čez jame, brklje no kamena,
dokler da v črni travi
pred karnarjem se ustavi.
In nad železna vrata ti
jo skokoma drvijo:
švrk! s tanko šibo jih usmodi,
zapahi odletijo
in strašno duri zakrče,
po črnih grobih v skok lete,
čez kamne peketajo,
od lune ti migljajo.
Kar naglo mrkne svetli ščep,
prestreže jih tamnota,
Jurju pa ves vojskin oklep
pade kot cunja z ž’vota.
Mu zgine s čela rumen’ las,
gola čepina vot’l obraz;
ves naga kost ostane;
Lenka iz sedla kane.
Al preden mignil bi z očmi,
o čudesa neznane!
Lej, s konjika se plašč zdrobi
ko capice sežgane.
Ni ga lasu na glavi več,
z lasmi mu pade koža preč,
lej, smrt je z uro stala,
koso v rokah držala.
Žrebec se spne na kvišk’ in p’ha,
ogenj mu ‘z gobca šine.
Naenkrat pa se vdere v tla
in Lenka z njim pogine.
Zdaj strašni grom iz neba dol
‘z prekopov hrup se sliš’ okol.
Zemlja kosti požira,
uboga Lenka umira.
Razbija vranec, spenja se,
plamen od njega šine,
in pod Lenoro ubogo vse,
vse vdere se in zgine.
In jok in stok je nad zemljo,
in jok in stok je bil pod njo.
Lenora tam v trepeti
jenj’vala je živeti.
Pod bledim’ zvezdam’ plavajo
po zraku krog duhovi,
in z groznim glasom lajajo
to vižo v svojem slovi:
“Trpi, potrp’, ubogo srce!
Proti Bogu se vpret’ ne sme!
Kri te zdaj več ne sili,
Bog se čez dušo smili!”
Pod bledo luno se nad njo
duhovi so sklenili,
plesali krog in krog, bridko
to pesem zatulili:
“Trpi, če poka ti srce!
Prah z Bogom kregat’ se ne sme!
Odšla si trupla sili,
Bog duše se usmili!” –
Forum je zaprt za komentiranje.