POZITIVIZEM
Naše življenje in vse kar se v njem zgodi, je “usoda”, le da imamo na vleiko tega močan vpliv. Japkica pusti Zemljo, ona se sama vrti, osredotoči se na žive stvari okrog sebe.
6 miljonov ljudi pomorjenih med 2 sv v koncentracijskih taboriščih..nekaj kar se je kar zgodilo, nekaj na kar so imeli pomorjeni velik vpliv ali usoda?
več 10000 mrtvih v Siriji..nekaj kar se jim dogaja, usoda ali močan vpliv da žrtve nase pritegnejo krogle, nože in granate?
današnja nesreča na dolenjski avtocesti, dva mrtva, nekaj kar se je zgodilo, usoda ali vpliv Vesolja?
Japki, saj si pametna punca in ja veš, da ABSOLUTIZMA ni. Dejstvo je, da če hočeš kaj imet, dobit, ustvarit, se moraš za to potrudit, se dodatno izobraževat, vložit nek denar, poiskat mrežo ljudi itd., ne pa čakat na srečo ali na loto dobitek.
Tudi, če se za nekaj trudiš in najdeš pot iz težav, to še ne pomeni, da se nam dogajajo same lepe in pozitivne stvari. Dejansko pa se ljudje premalo zavedamo, kaj je v naši moči, da lahko spremenimo.
Usodo so si izmislili ljudje, ko so preložili svojo odgovornost na nekaj neoprijemljivega:). Predstavlja tudi določenost v naprej, kar je spet produkt človeškega razmišljanja, saj če je nekaj determinirano, potem pomeni da se ni potrebno truditi, ker na to nimaš vpliva:).[/quote]
Na kratko povedano…Vse, kar se nam dogaja ali se bo nam zgodilo, smo odgovorni sami ?
Ampak takšno razmišljanje zna življenje narediti precej naporno. Zato tisti, ki tako razmišljajo trdijo, da se je treba truditi.
In takšno razmišljanje je posledica okolja v katerem smo živeli in zaradi česar smo dobili takšen vtis.
Mi sedaj le živimo in odgovarjamo za dejanja drugih. Kar postaja naša usoda.
Japki, saj si pametna punca in ja veš, da ABSOLUTIZMA ni. Dejstvo je, da če hočeš kaj imet, dobit, ustvarit, se moraš za to potrudit, se dodatno izobraževat, vložit nek denar, poiskat mrežo ljudi itd., ne pa čakat na srečo ali na loto dobitek.
Tudi, če se za nekaj trudiš in najdeš pot iz težav, to še ne pomeni, da se nam dogajajo same lepe in pozitivne stvari. Dejansko pa se ljudje premalo zavedamo, kaj je v naši moči, da lahko spremenimo.[/quote]
Zakaj pa potem ne spremenimo tega, kar bi želeli spremeniti ?
A misliš, da ljudje namerno gremo v neko nesrečo ?
Da si namerno povzročamo bolečine ?
A si ti popolnoma zadovoljna s sabo in ni ničesar, kar bi želela spremeniti ?
In zakaj ne spremeniš ? Ker ni v tvoji moči…Kako pa potem lahko za drugega rečeš, da je v njegovi moči ?
Usodo so si izmislili ljudje, ko so preložili svojo odgovornost na nekaj neoprijemljivega:). Predstavlja tudi določenost v naprej, kar je spet produkt človeškega razmišljanja, saj če je nekaj determinirano, potem pomeni da se ni potrebno truditi, ker na to nimaš vpliva:).[/quote]
Na kratko povedano…Vse, kar se nam dogaja ali se bo nam zgodilo, smo odgovorni sami ?
Ampak takšno razmišljanje zna življenje narediti precej naporno. Zato tisti, ki tako razmišljajo trdijo, da se je treba truditi.
In takšno razmišljanje je posledica okolja v katerem smo živeli in zaradi česar smo dobili takšen vtis.
Mi sedaj le živimo in odgovarjamo za dejanja drugih. Kar postaja naša usoda.[/quote]
Zagovarjam to, da smo v veliki meri odvisni od sebe, svoje lastne iznajdljivosti in pridnosti. Tudi, če je vzrok v naključju (ni isto kot usoda), lahko vplivamo na posledico. Dokler smo živi je vse mogoče:).
Ja, razumljivo in hvala za takšno lepo mnenje o meni :))[/quote]Daj Moški111 upoštevaj-preberi njeno celo ime in potem podaj razlago, ne bit tako površen, ker se ti lahko maščuje 😉
Melita je lepa kot Bibita.
Kar bi po moje pomenilo, da je tako baročnih oblin kot tista plastenka v kateri se nahaja sladka pijača, ki brizgne čez pokrovček še predno ga do konca odviješ, če si bil pred tem nekoliko nespreten z njo…. :)[/quote]
Hehehe…. On_ si me nasmejal.
In nauk…. ne smeš biti nespreten, pa je vse v najlepšem redu. :)))
Nekaj me zeza internet in zgleda ni poslalo…
Japki, saj si pametna punca in veš da ABSOLUTIZMA ni. Dejstvo je, da če hočeš kaj dobit, doseč, da se moraš potrudit, se dodatno izobrazit, vložit kak denar, najt mrežo ljudi itd. itd. Ne pa čakat na srečo ali loto dobiček.
To, da se potrudiš, ne pomeni, da se nam dogajajo same lepe in pozitivne stvari, ker obstajajo stvari, na katere nimamo vpliva.
Sploh se je pa tale debata spet izrodila v pro et contra mnenje, zakaj je tako težko pustit človeku njegovo prepričanje? In ga nujno prepričevat v nasprotno? Meni moj način mišljenja čist ustreza.
Na kratko povedano…Vse, kar se nam dogaja ali se bo nam zgodilo, smo odgovorni sami ?
Ampak takšno razmišljanje zna življenje narediti precej naporno. Zato tisti, ki tako razmišljajo trdijo, da se je treba truditi.
In takšno razmišljanje je posledica okolja v katerem smo živeli in zaradi česar smo dobili takšen vtis.
Mi sedaj le živimo in odgovarjamo za dejanja drugih. Kar postaja naša usoda.[/quote]
Zagovarjam to, da smo v veliki meri odvisni od sebe, svoje lastne iznajdljivosti in pridnosti. Tudi, če je vzrok v naključju (ni isto kot usoda), lahko vplivamo na posledico. Dokler smo živi je vse mogoče:).[/quote]
To je res. Jaz tudi pravim, da je naš zunanji svet odraz našega notranjega.
Nimamo pa tako velikega vpliva na to kdo smo. Saj tudi na to nismo imeli, komu se bomo rodili.
Če si pridna, to ni odvisno od tebe in tvoje volje, ampak od načina vzgoje.
Nekdo drugi je večinoma zgradil oz. postavil temelje tvoje osebnosti.
Nekaj sicer lahko spremenimo. Ampak to je le kakšen procent vsega. Če bi lahko več, ljudje ne bi bilo tako nesrečni.
Kako nimamo vpliva na to, kdo smo?:) A potem je vse, kar počnemo za sebe, brez veze? Kaj pa osebnostna rast?:) Četudi nismo imeli vpliva na to, kakšne starše bomo dobili, imamo vse možnosti kasneje za izgradnjo lastne samopodobe. Seveda je le-ta odsev večih dejavnikov in tudi otroštva. Ampak nadgradnja poteka cel lajf, temelji so začrtani v preteklosti, kaj se bo dogajalo v naprej, je pa odvisno od nas samih.
Način moje vzgoje v otroštvu je popolnoma drugačen od tega, kako funkcioniram danes, katere načine prevzemam za svoje. Naučila sem se predvsem to, česa nikoli ne delaj drugim:).
Ravno zato, ker je tvoj način posledica upora.
Tvoj način, je le odziv na vzgojo.
Saj ravno slab temelj oz. slaba samopodoba izzove željo, da delamo na svoji samopodobi.
Kar pomeni, da je nekdo drugi določil, da se bomo ukvarjali s samopodobo. In to je naša usoda.[/quote]
:)))
Se opazi, da sem upornica, a ne:)). Ne morem, da ti ne bi odgovorila:).
Napisal si, da če je nekdo priden, to ni odvisno od njega, ampak od načina vzgoje. Pravim pa, da (če nadaljujem na tem primeru) sem bila recimo v otroštvu “nepridna”, ampak te vzorce ne vlečem naprej, ker sem spoznala, da to ni to in sem prevzela drugačne oblike obnašanja:). Ni vse zabetonirano z otroštvom in vzgojo:). Res je, da se težko otreseš nekih oblik vedenja, ki si jih navajen, ampak vseeno…ko odrasteš, razmišljaš s svojo glavo in delaš tisto, kar se ti zdi prav (kar ni nujno enako tistemu, kar so ti privzogojili).
Tudi dober temlj iz otroštva se je pri meni zamajal, sem šla na stranpot:). Človek vedno ne raste, včasih se moraš spotakniti, pasti, da ceniš stvari:).
Nikoli nismo toliko odgovorni, da ne bi mogli bit še bolj. Poznati teorijo še ne pomeni, da jo tudi živimo. Je pa začetek.
Nesrečni smo zato, ker skušamo spremenit sebe in svet, namesto da bi sprejeli najprej sebe in potem še svet. Kot, da nam preostane kaj drugega, kot to. Sprejemanja obojega je lahko zelo težek postopek, še težje pa je, če se temu upiramo.
Nesrečni smo zato, ker skušamo spremenit sebe in svet, namesto da bi sprejeli najprej sebe in potem še svet. Kot, da nam preostane kaj drugega, kot to. Sprejemanja obojega je lahko zelo težek postopek, še težje pa je, če se temu upiramo.[/quote]
To lahko pomeni, da smo vrgli puško v koruzo:).
Nesrečni smo zato, ker poznamo določena dejstva o sebi, svetu in raje tarnamo, kako nam je hudo in nimamo nikakršnega vpliva na dogajanje v sebi ter okoli sebe. Spremembe so nujne in to vedno ne pomeni, da se ne sprejemaš. Ker če se imaš rad, si dovoliš spremembe, takšne in drugačne. In če rečeš “kot da nam preostane kaj drugega” verjameš v usodo, ki je določena. V tem primeru noben trud ne bo dosegel namena (pač zaradi usode) in zato je bolje dati noge na mizo in gledati v luft, a ne?:)
Ne, nisi me razumela, ampak sem to pričakoval. 🙂 Sprejeti sebe pomeni sprejeti predvsem svoje telo. Sprejeti svet, pa pomeni sprejeti naše razmišljanje in prepričanja o tem, kakšen je svet okrog nas. Če verjamemo v ljubezen in tega ne vidimo v svetu in predvsem v odnosu ljudi do nas, potem moramo bit toliko odgovorni in se vprašati, kaj smo sami storili pozitivnega, da bodo drugi do nas ljubeči, kaj mi pričakujemo od drugih in ali tudi mi to drugim res dajemo. To se mi zdi odgovorno.
Če se vedemo nesramno, to ne pomeni, da moramo to sprejeti, razen če nam to ustreza in če nam ustreza to, kako se drugi vedejo z nami. Včasih smo prepričani, da si drugi lepšega vedenja ne zaslužijo, ker smo “jezni na cel svet”, se pravi, da ga ne sprejemamo, ker želimo, da bi bil drugačen. Če spremenimo določena prepričanja in se ozremo vase, lahko spremenimo svet tako, da ga sprejmemo.
Če ne verjamemo v dobro in ljubezen, potem se običjano vdamo in drugim prepustimo vso odgovornost za to, kar se nam v življenju dogaja, vdamo se “v usodo”, ker tako ali tako “nič ne moremo”. Vedemo se neodogovorno.
Tipičen stavek uporniške duše. 🙂 Uporniška duša ni več uporniška, če jo karkoli spomni na pasivnost.
Te popolnoma razumem, ker sem jaz bil isti in zato sem ravno
tako uporniški. 🙂
Rad bi povedal, da je ravno upor znak, da te vzorce vlečeš naprej. Še vedno se upiraš zaradi samih vzorcev, ki jih zanikaš. In zanikanje je znak upora.
He, he, he temelje za to kaj je prav in kaj narobe si pa dobila kje? ;)[/quote]
Sem jih stresla z rokava:)))
Temelje postavljajo starši, razširjena družina, mediji, šola, druge institucije in družba kot celota. Nikoli ni samo enosmerno, učili smo se od vseh, ki so nam prekrižali pot:). In to nabiranje znanja (nadgradnja) poteka še danes. Včasih je pa potrebno kaj porušiti, da lahko znova gradiš:).
Japki, saj si pametna punca in ja veš, da ABSOLUTIZMA ni. Dejstvo je, da če hočeš kaj imet, dobit, ustvarit, se moraš za to potrudit, se dodatno izobraževat, vložit nek denar, poiskat mrežo ljudi itd., ne pa čakat na srečo ali na loto dobitek.
Tudi, če se za nekaj trudiš in najdeš pot iz težav, to še ne pomeni, da se nam dogajajo same lepe in pozitivne stvari. Dejansko pa se ljudje premalo zavedamo, kaj je v naši moči, da lahko spremenimo.[/quote]
Zakaj pa potem ne spremenimo tega, kar bi želeli spremeniti ?
A misliš, da ljudje namerno gremo v neko nesrečo ?
Da si namerno povzročamo bolečine ?
A si ti popolnoma zadovoljna s sabo in ni ničesar, kar bi želela spremeniti ?
In zakaj ne spremeniš ? Ker ni v tvoji moči…Kako pa potem lahko za drugega rečeš, da je v njegovi moči ?[/quote]
Vse ali nič spada pod ABSOLUTIZEM 🙂
Spreminjam, tisto, kar je v moji moči in sprejemam tisto, kar ni v moji moči. Logično, z glavo skozi zid pač ne gre. Ljudje marsikdaj ne spreminjajo tistega, kar lahko, zaradi cone udobja, v kateri se nahajajo, saj pri spremembi dejansko ne veš, ali boš šel na boljše ali si boš nadel zanko okoli vratu. Če omenim samo dva esktrema, vmes je še cela paleta drugih možnosti, na katere tudi pomislimo ne. Ampak načeloma bi pa vsak rad šel na boljše.
Kot že rečeno, so stvari (situacije) na katere ne moreš vplivat oz. niso odvisne le od tebe. Če tista ženska ne bi ravno takrat peljala po svojem pasu po ac, bi bila zdaj po vsej verjetnosti še živa. Morda se je kje zadržala ali se ji je mudilo, lahko pa da je šla povsem rutinsko in je bila na napačnem kraju ob napačnem času kot radi rečemo. Nesreče se dogajajo nonstop. Dokler ni to naš bližnji, itak mislimo, da se dogajajo “le drugim”.
Tipičen stavek uporniške duše. 🙂 Uporniška duša ni več uporniška, če jo karkoli spomni na pasivnost.
Te popolnoma razumem, ker sem jaz bil isti in zato sem ravno
tako uporniški. 🙂
Rad bi povedal, da je ravno upor znak, da te vzorce vlečeš naprej. Še vedno se upiraš zaradi samih vzorcev, ki jih zanikaš. In zanikanje je znak upora.[/quote]
Seveda je upor nestrinjanje:). Vzorce iz otroštva (s katerimi nisi več kompatibilen, jih ne sprejemaš več v takšni obliki) vlečeš do začetka upora. Potem sledi faza spreminjanja in sprejemanja drugačnih oblik obnašanja. Kar je bilo recimo dobro v očeh mojih staršev, ni nujno da je enako dobro v mojih očeh. Če je mami z določenim vedenjem mislila, da mi dela uslugo, ji sedaj ne bom vračala na podoben način. Hočem povedati, da smo si različni, kljub temu da smo s starši določeno obdobje preživeli pod isto streho:).
Japki, saj si pametna punca in ja veš, da ABSOLUTIZMA ni. Dejstvo je, da če hočeš kaj imet, dobit, ustvarit, se moraš za to potrudit, se dodatno izobraževat, vložit nek denar, poiskat mrežo ljudi itd., ne pa čakat na srečo ali na loto dobitek.
Tudi, če se za nekaj trudiš in najdeš pot iz težav, to še ne pomeni, da se nam dogajajo same lepe in pozitivne stvari. Dejansko pa se ljudje premalo zavedamo, kaj je v naši moči, da lahko spremenimo.[/quote]
Japkica je tako ‘pametna’ punca, da točno ve, kaj ima za svoj trud in ne čaka na srečo. In glede tega se jaz ne pritožujem. 🙂
Pa vem tudi, da v življenju ni samo dobro… Kaj hitro pride kaj takega, da se izravna.
Forum je zaprt za komentiranje.