Poročeni ne, otroci krščeni da …
Neumnost je. Če ti cerkev ni blizu ne vem zakaj bi otroka tja vpisal. K verouku lahko hodijo tudi če niso krščeni :). O verah jih lahko učiš tudi če niso krščeni. V bistvu je bolj logično da niso in jih učiš o različnih verah, če trdiš da si lahko potem sam izbere. Ker ko je krščen nima več kaj izbirat. Je uradno katolik.
Ljudje vse nekaj na pol delate 🙂
Zapriseženi ateisti, ki vam gre na živce vse, kar diši po cerkvi, in pravoverni, ki se vam vse, kar ni popolnoma po regelcih, zdi hinavsko polovicarstvo, se boste pač morali sprijazniti, da je večina ljudi nekje vmes in jim vera predstavlja družinsko tradicijo in izražanje pripadnosti neki določeni skupnosti. Zato se poročijo v cerkvi, krstijo otroke in barvajo pirhe, da se navzven vidi, kaj so (naj bi bili) in da ohranjajo neke običaje in s tem identiteto.
Bolj kot bomo multukulti, bolj bo to očitno. Tako kot v ZDA, kje se recimo nekdo opredeljuje kot Italijan, čeprav Italije v življenju videl ni, edina italijanska beseda, ki jo pozna, je pizza. Ampak on je Italijan in po tem se loči od soseda, ki je Irec.
Ta stavek mi je všeč: Kljub temu, da sva koruznika, živiva bolj pošteno od mnogih tistih, ki grejo 3 x na teden v cerkev.
Imam občutek, da če bi bila poroka prepovedana oz. nezaželena, kot je bil v ne tako nazaj čudnih časih krst, obisk sv. maše itd. bi bilo ohoho porok.
Ljudje so pač protestniki v kakršnemkoli smislu že.
Po moje se je začelo tako – v davnini ko se je krščanstvo šele začenjali so jasno krtili odrasle osebe, ki so sprejele novo vero.
Kasneje pa se je z strašenjem z nebesi in peklom dogodilo to. Veliko otrok je umiralo. Lahko pri porodu ali v res rosnem otroštvu. Zato so bogaboječi starši poskrbeli za čimprejšnji krst, da njihov ne bi šel v pekel in bi bil pokopan na pravi strani pokopališča.
brez težav, 02.07.2011 ob 08:35
Poročena nisva, otroka pa STA krščena. Preprosto zato, da sta lahko sama izbrala ali bosta hodila k verouku ali ne. Eden hodi, drugi ne. Jasno jima je, da se bo tisti, ki bo imel zakramente do vključno birme, lahko cerkveno poročil, če bo to želel, drugi pa bo vse to moral še opravit. Za razliko od marsičesa drugega v življenju imata glede obiska cerkve možnost, da se sama odločita, starša pa sva pripravljena stopiti v cerkev, ko je to nujno potrebno ( sestanki, obhajilo,…). Nedvomno pa je otrok, ki obiskuje veruok, pridobil pri splošni razgledanosti.
Sebe doživljam kot verno, le da med sabo in Bogom ne potrebujem posrednika – cerkve, partner zase pravi, da je ateist. Pa to med nama nikoli ni bil kamen spotike.
S temle se pa strinjam. To se mi zdi pravilna vzgoja, ne pa neko vsiljevanje svojega razmišljanja, ki ni nujno pravilno.
Avtorica, ti imaš pa hude probleme sama s sabo, da se tako obremenjuješ z drugimi. Vsakdo naj živi po svoji vesti, se ti ne zdi?
No, jaz priznam, da sem dala otroke krstit, da je bil mir s strani pretirano verne tašče. Sicer ne hodimo v cerkev (razen tu in tam k polnočnici, kar mi je nek običaj, kot če bi šla recimo na božični sejem), otroci ne hodijo k verouku, nimajo obhajila ali birme ipd, saj jih vzgajamo v bolj odprtem duhu, v spoštovanju do drugačnih in drugače mislečih, strpnosti ipd, jim pa ne bi nasprotovala, če bi želeli hoditi…
Forum je zaprt za komentiranje.