Poročene, vezane, si pišete s kom?

Ne pišem si z nobenim.. ampak si bom omislila v kratkem nekoga.

Ni zdej, da se hvalim, ampak to je eden od elementov dobrega pisanja, da fikcija zveni bolj resnično kot resničnost.

Haah.. dobra -Dobra replika!

Point! Do tell MOAR!

Hja… boljša polovica si redno dopisuje… z mano. Jaz pa z njo. SMSi, maili… vsega je.

Pa ne samo z mano, tudi s kolegicami, prijatelji,, itd.

Če bi si katera dopisovala s 40 letnim Štajercem, naj se prosim javi.

Pozdrav iz Mb

Neverjetno, kje dobite take modele? Jaz sem samski, pa se mi ne bi dalo z eno x staro poročeno babo dopisovat. Aja star sem pa 33.

Js mam 36 pa tudi rad poklepetam laj izmenjam itd 🙂

Poročene so itak največje k…. Sam gledajo kje bodo na koga skočile, en moski jim ni dovolj, jih rabijo več

To po standardih mona ni prav.

1.vidva si nimata kaj pisat! Če nisi sposobn brat njene energije, je nisi vredn.

2. Prijatelji ne obstajajo.

3. Ves svet ji moraš bit ti. Vse ostalo pomeni, da ji nisi dovolj, da je ljubezen šibka, da je vse skupaj farsa.

4. Beri mon in boš znal!

JA in…..??

Na tone drugih pa je, ki imajo radi nas starejše….me pa jih lahko marsikaj naučimo….!

Pa še nekaj: NE PRERASTEJO vsa dopisovanja v nekaj več….

Živjo

Imam velikega tiča ali ga mi katera poročena potegne??? Lokacija Kranj

Nas je 5 frendic, stare smo od 45 do 53. Vse v doooolgih zvezah, nad 20 let, celo blizu 30.

3 od 5 imamo dopisnega frenda. 1 ima ljubimca tudi za srečanja. 1 nima nič, razen tečnega moža.

Torej dokaz da ste ženske večje varalice kot moški .

A nehaš prosim propagirati poligamijo!

Monogamija je nenaravna.

Če se tako odločiš, potem je to zate res tako. Jaz sem zvesta in predana enemu in edinemu že več kot dve desetletji in nama prav nič ne manjka. Ravno obratno, obema je to cilj, spoznati kako izgleda ljubezen, ki se pretaka iz ene oblike v drugo skozi vsa ta leta in kam naju bo pripeljala na koncu. Zaenkrat je z vsakim letom lepše. Kaj bo, je pa še za odkriti.. jaz komaj čakam in se že veselim.

Tebi, retardiranemu samcu verjetno res.

lepo ,res ,pohvalno,niso vsi na istem ,zato pa naj si pomaga vsak kakor mu paše .Nobenega ni treba obsojat…Še zmeraj pa mislim,da če si z nekom dopisuješ ,deliš neke osebne stvari ,hitro prerastejo pogovori v nekaj več…torej doma nekaj ne štima.

Imam dva prijatelja, s katerima si izmenjavamo zanimivosti s področja, ki nas vse zanima. Včasih si pošljemo kakšen vic, včasih tudi malo po jamramo, si damo kakšen nasvet. Enako kot s kakšno prijateljico. Nič slabega ne vidim v tem, skrivati nimam kaj. Gesel nihče od naju z možem ne skriva. Včasih mu še pokažem kakšen vic ali prepošljem. Traja pa to zadnja leta, odkar nimam več toliko dela in obveznosti, ker je otrok odrasel.

Saj nikogar ne obsojam, menim pa da je to stvar odločitve. Nekdo potrebuje pogovor izven partnerskega odnosa, drugačno perspektivo ali le prijatelja, drugi raje menjavajo partnerje na vsakih par let, tretji so raje sami itd. Stvar odločitve posameznika. Posploševanje v stilu nismo narejeni za monogamijo je zato brezveze, ker kar je za nekoga res, za drugega ne velja. Ne razmišljamo in ne čutimo vsi enako, nimamo enakih potreb. Meni ob mojem moškem ne rabi noben, ne prijatelj ne ljubimec ne nov mož. Mi je on popolnoma dovolj za to življenje. Kar pa ne pomeni, da se ne bom nikoli s kom pogovarjala, in samo zato ker je moškega spola, bo to pomenilo, da iščem drugega, da ga varam ali karkoli.. mi pa kot rečeno do tega ni, ker nikoli nisem naletela na primernega sogovornika. Vsakega sem se prej ali slej naveličala.

Samska pa ne pišem z nikomer. Navadno, ko si s kom pišem pri pisanju ostane. Nevdm zakaj je temu tako, kaj delam narobe. Nisem manekenka, niti nisem nelepa. Sem vizuelno povprečna, karakterno dobra oseba. Sem že obupala. Niti ne iščem in mi je čisto ok samski. Na vsake toliko me prime ker sem vseeno oseba iz krvi in rabim objeme, nežnosti, ampak v teh časih nemogoče.

Ne obupaj, nikoli ni prepozno za ljubezen in če si želiš bližine, si jo tudi zaslužiš. Nič lažje ni bilo v preteklosti kar se parčkanja tiče..  dopisovanje ali splet je ok za vzpostavitev prvega stika, potem je pa fajn čim prej osebo spoznati v živo. Pijača, sprehod, …da vzpostavita prvi stik v realnem svetu in začutita energijo, od tam pa dalje. Poznam vsaj dve ženski, ki sta do 40.leta bili samski, po cele dneve delali in skrbeli za starše ali živali, ena je imela par zvez, vendar same čudake, druga pa je prosti čas posvečala aktivnostim, kjer so bili sami upokojenci. Če se “skrivate”  vas nihče ne more niti spoznati. Je treba ven, v life, med ljudi… Čim več. Le tako lahko rečeš, da ne iščeš, ampak imaš realno možnost, da te nekaj oz nekdo najde in se spoznata, povežeta, klikneta. Doma, ali na bingo dogodkih, sorry… Ni dovolj.

očitno nimaš dovolj zanimanja ,da bi koga dobila ,sej je en kup moških na družbenih omrežjih ,ki išče podobno kot ti…

pa saj pisanje je brezvezno, ker mnogi itak ne znajo prav prebrat ampak si po svoje prevedejo besede. majkemi, kot da ne govorimo isti jezik ?, res ni smisla potem v tem ane.. plus ta občutek tako blizu pa tako prekleto daleč mi pač ni okej. bistvo spoznavanja je v blišžini, torej da se v živo spoznavata, pisanje pa je le dodatna komunikacija, ko se ne vidita.. ni to zame. ali spoznavanje v živo ali nič. sem pa že tako človek, ki dam vse ali nič.