Ponoven stik – da ali ne

Draga Vijolica,
jaz pa tako razmišljam. Pravkar si se ločila. Zdaj je čas za avanture, za zabavo, za razvedritev po procesu, ki je bil prav gotovo boleč. Zdaj ni čas za planiranje novega zakona, pa čeprav verjento razmišljaš o tem, da bi tudi preostanek življenja rada preživela z nekom.

Moj prvi nasvet torej je: Če ga pokličeš in stopiš z njim v stik, tega ne stori s pričakovanji o večni ljubezni, temveč razmišljaj o tem bolj kot o tortici, ki si jo privoščiš danes, ker si bila v službi res pridna, kljub temu, da si sicer na dieti.

Druga zadeva, ki me precej muči, je pa, zakaj sploh razmišljaš, da ne bi poklicala. Ko pogledam nazaj v svoje življenje, mi je za nekaj stvari žal. Banalne stvari. Povabila, ki sem jih zavrnila. Na foto shooting v Evinem kostimu. Na nek ne preveč spodoben party. Na udeležbo v nekem ekstremnem športu. Stvari, ki jih nisem povedala, npr. srednješolski ljubezni, da sem vanj zaljubljena – Bog ve, kam bi to pripeljalo.
Stvari, ki jih obžalujem, so tiste, KI JIH NISEM naredila. Ne pa tiste, ki sem jih.

Si samska, tip ti je všeč. Če je vezan, je to (zaenkrat) njegov problem in ne tvoj. Misliš, da je bolje, da poskusiš, pa se magari pri tem malce spotakneš, ali pa je bolje, da se boš celo življenje spraševala, kaj bi če bi???

Ne pravim, da se mu prepusti v celoti, da se noro zaljubi vanj, da verjemi, da sta si usojena za veke vekov… Vendar – zakaj si ne privoščiš te avanture, namesto da bi si privoščila vseživljenjsko obžalovanje? Pokliči ga, pojdi na kavo, napiši dva maila. In potem boš videla, do kam naj seže ta avantura. Če boš želela dlje. In do kam.

Zato, ker je že sedaj v čustvenem neravnovesju, to v prevodu pomeni, da je izredno občutljiva na vsako malenkost in vse kar ta trenutek NE potrebuje, je še eno razočaranje. Človek v takšnem stanju si pogosto ustvarja nerealna pričakovanja in ni sposoben gledati tako sproščeno na “vsakdanje” priložnosti.

Katero je to njegovo obnašanje, ki govori temu v prid? Kot vidiš, da nam nekaterim ni jasno in bi radi da bi nam bilo. Res bi radi.[/quote]
berem, da se ti je čez vikend končno zjasnilo, v kontekstu tvojega zadnjega posta…nič ni lepšega kot jasen jutranji pogled na zasnežene gozdove, ter dejstvo , da se nekaterim dviga megla v glavah..

Zato, ker je že sedaj v čustvenem neravnovesju, to v prevodu pomeni, da je izredno občutljiva na vsako malenkost in vse kar ta trenutek NE potrebuje, je še eno razočaranje. Človek v takšnem stanju si pogosto ustvarja nerealna pričakovanja in ni sposoben gledati tako sproščeno na “vsakdanje” priložnosti.[/quote]

To vertjetno drži. Zato sem pa napisala, naj si privošči tortico, čeprav je na dieti. In ne naj kupi lokal, kjer bo tortico jedla vsak dan… 🙂

Zakaj tortico? Ker v takih trenutkih dobro dene, da veš, da nisi za v smeti, da si nekomu všeč, pa čeprav le za neobvezen flirt.

Mimogrede, Vijolica. Glede na to, ar si napisala, se meni tale tvoj tip ne zdi najbolj primeren za kakršnokoli razmišljanje o dolgoročni vezi. Če boš vzpostavila stik z njim, počasi naprej in z železnimi nogami čisto vsak korak…

Pandora, zate je to tortica, za njo pa je to lokal. 😉

Zato, ker je že sedaj v čustvenem neravnovesju, to v prevodu pomeni, da je izredno občutljiva na vsako malenkost in vse kar ta trenutek NE potrebuje, je še eno razočaranje. Človek v takšnem stanju si pogosto ustvarja nerealna pričakovanja in ni sposoben gledati tako sproščeno na “vsakdanje” priložnosti.[/quote]

Tocno tako! Ampak ce ne probas, nikoli ne ves kako bi bilo – ce bi bilo. V mojem primeru se je iz pricakovanja razvilo ponovno razocaranje 🙂

Se pravi, da se ti odpika v “zrelih letih”, ko ti je šel zakon po gobe, ker se ti SEDAJ zdi, da ti je nekaj ušlo v mladosti, da se nisi izživel(a), da si sprejemal(a) neprave odločitve? To je le nadomestek za zdajšnje nezadovoljstvo, stalni občutek, da si (nekoč) nekaj zamudil(a), izpustil(a), ne naredil… Z obžalovanjem se ozirati nazaj, je pokazatelj zdajšnjega nezadovoljstva s sabo, s svojim partnerjem, s svojim življenjem…. (Zrela) ženska rabi varnost (v zvezi), stabilnost, zaupanje, zanesljivost (partnerja), prijateljsko razumevanje, naklonjenost… In vse to bo dobila v spolnih avanturah, ki je zate vrhunec užitka? Kaj bo se petljala z moškim, če je ta poročen, ima svojo družino, za neko zasilno zdaj tolažbo za spodleteli zakon po tolikšnem času??? To je spet vračanje v preteklost, oba sta sedaj druga človeka, kot sta bila npr. pred 15 leti!!

Avtorica, kako se je razpletlo?

Joj, kako kompliciraš…
Obžaluješ lahko tudi nekaj, ko na to izrecno pomisliš. To ne pomeni, da o tem razmišljaš vsak dan ves čas. Morda se ob kakšnem pogovoru (ali branju te teme!!!) spustiš v neko samorefleksijo in kritično preceniš, kaj si v življenju dobro naredil in kje si se zmotil. in iz tega poskusiš povleči kakšen zaključek, ki bi lahko koristil osebi, ki je postala temo…

Sploh ne razumem, zakaj se razburjaš… 🙂
Kaj (zrela) ženka rabi, je lahko predmet debate, vsekakor je tvoje videnje zelo enoznačno. Po mojem potrebuje ženska, ki je bila dolgo v nekem razmerju, ki se je slabo zaključilo, predvsem to, da se postavi na noge, zaživi sama (in ugotovi, da ji je lahko fajn tudi brez partnerja), in ja, ker je seksualno bitje ni potrebno, da v tem času živi kot nuna… sploh če ima priložnost, ki jo mika….

Vračanje v preteklost bi bilo, če bi ona iskala tega tipa. Glede na to, da je on njo kontaktiral, je to še kako sedanjost …

Vračanje v preteklost bi bilo, če bi ona iskala tega tipa. Glede na to, da je on njo kontaktiral, je to še kako sedanjost …[/quote]
Od kod pa so vsa pričakovanja v zvezi s tem tipom?

Vračanje v preteklost bi bilo, če bi ona iskala tega tipa. Glede na to, da je on njo kontaktiral, je to še kako sedanjost …[/quote]
Od kod pa so vsa pričakovanja v zvezi s tem tipom?[/quote]

Marko, oprosti. Pa saj ni triletni otrok, ki ga je treba paziti. Saj ve, da je čustveno ranljiva. Ve, da je tip vezan. Ve (čeprav si morda noče priznati), da iz te moke ne bo kruha, ker je zadeva že v štartu preveč zakomplicirana.

In če vse to ve … zakaj potem ne more imeti z njim vsaj spolne avanture, če si to želi? Kaj jo ovira? Strah pred tem, kaj bi bilo, če bo bilo? Strah pred ponovnim razočaranjem?

Jaz vidim zadevo drugače: če se v to ne spusti (s pametjo v rokah, seveda!!!), se bo vedno spraševala, kaj bi bilo, če bi bilo. Ne bo znala te priložnosti pustiti za sabo in se v celoti podati novim izzivom naproti.

Pandora1

Pandora1

Pa ti to pišeš o sebi!!! – domišljijski (prepovedan) izhod, hrepenenje po “novem dogajanju” iz “banalne zveze”, kjer je po letah prišel dolgčas, a ne? 😀 Torej to si sebi svetovala in dala malo poleta svojim skritim mislim, saj zakaj bi v 1. os. edn. pisala, nanašujoč se na neko tretjo osebo, za katero domnevno veš, kaj rabi?

Joj, Matjazko…
če bi ti citiral tisti del, ki je relevanten in s katerim sem ti pojasnila stvari …

Banalne so stvari, ki jih obžalujem, ne zveza …

Nekaj teh stvari, ki jih obžalujem, so se dogajale (oziroma se niso) PRED trenutno zvezo, večina jih nima nič skupnega z zvezo (le kako bi lahko to, da sem v zvezi z nekom vplivalo na mojo odločitev o tem, da se bom šla bunji jumping?)

seveda pišem v prvi osebi, ker je to MOJA IZKUŠNJA. In kaj je narobe če na osnovi MOJE IZKUŠNJE avtorici povem, naj se ne postavlja v položaja, ko bo vse življenje obžalovala stvari, ki jih ni naredila, in če je tveganje sprejemljivo, naj raje tvega to, da bo obžalovala nekaj, kar je naredila.

Zakaj ji to svetujem? Ker to zdaj počnem tudi sama in se mi zdi bistveno bolje kot prej…
Ziheraš ne živi, zgolj životari 🙂 Not my cup of tea …

Premlevanje s prepleteneim kokonskim sanjavim razmišljanjem je pogosta “ženska funkcija” – hudičeva zanka za trošenje energije s primesmi obžalovanja z oziranjem v preteklost: zakaj je ta ali ona zveza propadla, zakaj obžalujem to, kako ono, kaj je bilo z onim boljše, kaj je zdajšnjim, kaj bi bilo, če bi bilo, kako bi se ujela, če , kaj če, za nazaj, takrat nekoč,…

In avtorica je … ženska :)))

Ostani v cvetju. Grem počet še kaj koristnega, danes 🙂

In avtorica je … ženska :)))

Ostani v cvetju. Grem počet še kaj koristnega, danes :)[/quote]

Sem citiral tebe ali avtorico? Se tu notri najdeš ti ali avtorica? :)))

Tako ti razmišljaš. Ona pa, kot vidiš, drugače.
Če pa se njej ne bo izšlo po pričakovanjih, pa bo za vedno obžalovala to odločitev in bi morda celo verjela, da bi bilo bolje, če nikoli ne bi poskusila. Zaradi prevelike bolečine. 🙂 Tako pač je, če svoja pričakovanja zrcališ na druge, brez da bi se zavedal, da ni naše življenje v rokah drugih.

Zakaj bi človek nekaj premleval sam v sebi, si ustvarjal svoje scenarije, iskal krivdo, če je veliko bolj enostavno se pogovorit. A je to res tako težko? Ali je potrebno to jemat kot da bo nekdo poražen, da se tukaj išče zmagovalca ali poraženca?
Za začetek je potrebno poiskati čiste nevtralne teme in sploh ugotovit, če je komunikacija možna. Sem prepričana, da je možna. Drugo, če ima nekdo tako velik strah pred tem, je uspešno opravljen pogovor zanj zmaga, izkušnja za naprej, nekaj, kar človeka gradi naprej.
Saj tak pogovor ne bi smel predstavljat nekaj fatalnega, ampak pomoč, da človek lahko lažje živi.

Tocno tako! Ce ne bi sama oklevala leto pa se malo nazaj bi imela ze zdavnaj odgovore na dlani breu kaj bi bilo ce,.in vse te teorije ki so se ta cas nakopicle v mojem razmisljanju… na koncu je pa tko vse simpl se razpletlo da res skoda nism ze prej prenagala tega strahu!

Tocno tako! Ce ne bi sama oklevala leto pa se malo nazaj bi imela ze zdavnaj odgovore na dlani breu kaj bi bilo ce,.in vse te teorije ki so se ta cas nakopicle v mojem razmisljanju… na koncu je pa tko vse simpl se razpletlo da res skoda nism ze prej prenagala tega strahu![/quote]

Vsaka zadeva potrebuje svoj čas. Vse mora dozoreti. Eno leto nazaj nisem bila ista oseba. Nisem imela te notranje moči, ki jo imam zdaj. Nisem imela v sebi notranje gotovosti. Pre enim letom pogovora nisem bila sposobna. Probala sem delovat pogumna, ampak v sebi niti približno nisem bila.