Poiskala sem pogum in zapustila moškega, ki mi ni dal razloga, da ostanem!
Ta misel se mi je porodila, ko sem razmišljala v življenju in v sebi čutila veliko praznino. Počutila sem se tako slabo, tako boleče in trajalo je toliko časa, da sem pomislila, da na koncu tega predora ni svetlobe. Poskušala sem ugotoviti, zakaj se držim moškega, zaradi katerega sem nesrečna. Obupno sem si želela, da se moja volja spremeni, da se oblaki razkadijo in sonce spet zasveti.
Resnica je bila, da sem se ga bala zapustiti. Plašila me je misel, da nikoli več ne bom srečala moškega, kot je bil on. S to mislijo sem varala samo sebe in verjela, da naju veže močna ljubezen. A to ni bilo res.
To je bila strupena ljubezen, ki mi je uničila dušo. Spoznala sem, da me ta občutek vleče globlje in globlje, zato je bilo moje edino odrešenje, da pobegnem tako daleč, kot je le mogoče.
Zavedala sem se, da bo bolelo, ko bom odšla. Konec koncev, sem v to ljubezen veliko vložila. Toliko energije, časa, moči … po vsem tem preprosto nisem želela obupati. Navsezadnje nisem oseba, ki obupa brez boja!
vendar nisem mogla več ostati pri njem in odločila sem se, da svoje strahove pogumno pogledam v ogledalo, kaj točno je ohromilo mojo voljo. Odločila sem se, da bom nadaljevala življenje brez njega. In potem ugotovila, da ni vse tako strašno.
Zdaj sem že nekaj časa sama in nikoli nisem bila bolj mirna. Našla sem ravnotežje in harmonijo.
Če čutite, da vas nič ne drži v zvezi ali zakonu, potem odidite, ker je življenje z moškim, s katerim nimaš nič skupnega, bolj boleče, kot odhod. Ne trudite se. Nihče ni vreden vaših solz.
Vem, kako boleče je, grozno je težko, ampak zberite pogum in pojdite. Premaknite se naprej in ne glejte nazaj! Zaupajte svoji intuiciji. Navsezadnje je trajalo dolgo, da ste sprejeli to odločitev, kajne?
Kdor je dovolj pogumen, da išče srečo, ga bo ta vedno čakala!
Bravo za pogum. A ni za vse tako. Ne najdejo vsi sreče, ker je nad njimi že zdavnaj obupala in jih nehala čakati. Še sreča je srečna drugje.
Eni smo osmoljenci od rojstva, karkoli naredimo je narobe. To ni jamr, to je fact.
A tvoj zapis je zelo lepo brati, sem vesela zate in naj ti gre taki dobro oz še bolje še naprej.
normalen ,pameten clovek se ne spusca v te niskotne zadeve,bolj da je samski kot imet bedarije navadne,…za potrebe pa poskrbi tako ali drugace…zdaj pa na forumu “pametovat” in to pred neznanci je bedasto….pejd v naravo razmisli kaj sploh zelis v zivljenje,..to bolj pomaga kot ta usra** racunalnik in virtualni klepet…ne rabis razkazovat svojo “pamet”….zivljenje je cudovito zna pa za hitre spremembe v 24 ur…uzivaj , ampak na svoj nacin brez zgodb in nasvetov “kaj je ljubezen”…rajsi sama ugotovi in sama sebe raziskuj….
Očitno nekatere ženske res rabite pogum. Jaz sem se svoje žene tako zelo naveličal, da ji že dolgo nisem dal nobenega razloga, da ostane. Večkrat sem ji rekel, da nočem več biti z njo. Končni mi je pa prekipelo, sem zahteval ločitev in jo vrgel na cesto. Ne vem, če si lahko predstavljate, kako je živeti z nekom, ki ti je tako dolgočasen, tako odbijajoč, da ga enostavno gledat več ne moreš. Ženske, imejte vsaj toliko samospoštovanja, da če vam partner reče, da hoče da spokate, da tud spokate.
Seveda s froci vred. Feministične ženske mislijo, da lahko serjejo možu po glavi in zganjajo takšen terror, da ko tipu prekipi, vrže ven vse, kar pa seveda ne pomeni, da ne skrbi za otroke.
Žena se mora zavedati kje je njeno mesto, nobenemu ni treba tega prenašati.
[/quote]
Prvo si razčisti pojma kaj je feminizem in feministka, potem pa bomo nadaljevali debato, ok? Tudi jaz ne morem prenašat glupih ljudi kot si ti, ja?
Forum je zaprt za komentiranje.