Pogrešam ga

Pogrešam bivšega. Imela sem ga res zelo, zelo rada. Pobudo za razhod je dal on, rekel je da ni to to. Skupaj sva bila 3 leta.

Ze 3 mesece je od takrat pa se vedno imam dneve, ko jokam in sem slabe volje. V kontaktu nisva ze od razhoda. Ne mine dan, da ne bi vsaj enkrat pomislila na njega, tudi sanja se mi konstantno o njemu. Se zaposlim, da ne mislim toliko o tem pa vseeno misli kar pridejo na plano.

Obcutek imam, da ne bom nikoli več spoznala nekoga kot je bil on. Da bom ostala sama za vedno. ?

Ko boš nehala razmišljati o njemu in ujčkati svojo žalost, boš ugotovila, da ti je lahko lepo tudi brez njega. Če želiš, da se rana zaceli, jo moraš nehat praskat

Si mu napisala, da ga pogrešaš, če bi poskusila še enkrat? Si kar obupala po treh letih?

Ne nisem saj je rekel, da ni to to. Nevem zakaj bi potem drezala v njega.

ITak, se strinjam.

Pač, prebolevanje zna trajat. Potem boš pa ščasoma odprla oči še za kakšnega drugega in boš videla, da glih tko al pa še bolj primeren zate. Ko imamo v srcu in mislih enega, se nam zdi nemogoče, da bi mu kdo drugi lahko prišel do gležnjev. Pa se najde. In potem smo same sebi smešne, ko se spominjamo za nazaj.

Tudi jaz mojega bivšega pogrešam. Je že leto in pol pa še vedno boli in nisva bila tako dolgo skupaj kot sta bila vidva. Sicer vse manj boli, ampak vseeno.

Je pa ena razlika: jaz vem ,da bom večno sama ostala. Že pred tem bivšim sem bila leta in leta samska pa prepričana, da nikoli ne bom kakega prijetnega moškega spoznala pa se je zgodilo on. No sedaj pa res vem, da nočem več opravka z moškimi. Če sem bila že desetletja samska, bom pač še naprej.

A tri leta je rabil, da ti je rekel da to ni to? Mene to bolj spominja na varanje, da je odšel z drugo. Ali je to to, veš pa parih mesecih.

Jaz jo popolnoma razumem. Kar zarosile so se mi očke. Katera normalna ženska pa lahko zdrži brez moškega. Na koncu večina njih spozna, da je bivši bil še najboljši. A je tak?

Vem kako se pocutis sem v podobni situaciji in vem da je grozno in ce si ga res ljubila ga najbrz nebos nikoli res  pozabila moras se naucit ziveti s tem zacni delati na sebi mogoce kakseb fitnes meditacija karkoli samo da si zaposlena. Nekaj casa bo tezko ampak sej bo slo ?

Sama sem na istem. Razhod je bil nenaden in še zdaj ne pridem k sebi. Niham od žalosti, do jeze, do zamere. Čudoviti spomini na naju me bombardirajo kar naprej. Občasno imam povišan srčni utrip.

Zavedam se, da je to samo odtegnitveni sindrom in da se mora um in telo umirit. Treba ju je zdresirat in se osredotočat na nove stvari, si pisat dnevnik in v mislih kreirat novo prihodnost.

V resnici si ne želite z bivšim nazaj. Resnično verjamem, če je nekaj razpadlo, je z namenom, da naredi prostor boljšemu.

Pričakovano je, da gremo skozi nekaj faz prebolevanja. Mogoče bi lahko naredil temo, ki bi nam služila kot ventil,  skozi katerega bi kanalizirali naše občutke. Predvsem tiste neprijetne, saj jih pogosto zaradi vsaj posrednih pritiskov okolice, ki ne želi poslušati jamranja in jeze, potlačimo. To pa nas v prebolevanju zgolj ovira.

Začni. ?

Ja, dobro si me. Bilo sva poročena. Že pred poroko sva zaživela skupaj. Že od začetka se je začelo odpovedovanje. Moje delo ni bilo dobro sprejeto. Predvsem,  ker je vključevalo precej samoizobraževanja. Za brezplodne debate,  ki so vsaj mene popolnoma izpraznile, da mi je bilo samo še do spanja, sva porabila ure in ure.  Za pol delavnika na teden.

Bilo je polno nekih protislovij. V spolnosti je bilo tako, da če mi ni bilo do tega, je sledila tako pomenljiva ignoranca. Ni bilo težko uganiti, da je šlo za neke vrste tiho mašo, kakor hitro se ni spolnost zgodila na ukaz. Kakega razumevanje ali zanimanja za moje počutje ni bilo opaziti.

Če je bilo do poroke še nekako za preživet, pa je že pri sami pripravah na poroko vse padlo name. Dobesedno vse. Do najmanjših podrobnosti. Potem se je zataknilo pri otrocih.  Ni treba dvakrat ugibati,  kdo je bil kriv.  No, zdravstveno pregledi so pokazali,  da pri meni ni zdravstvenih ovir.  In tako se je začelo dramatiziranje brez konca in kraja.

Vmes sva si omislila psa. Kako stereotipno. Po nekih štirikrat letih pa šok.  Nosečnost.  In zdrav otrok.  Veselje. Ali pa tudi ne. Vse je šlo navzdol.  V bistvu že med nosečnostjo ni bilo nič prav. Po porodu pa še manj. Sedaj je bil med nama otrok.  Fizična pregrada med nama. Kljub otroški posteljici.  Ki je bila v spalnici.

Finančno sva se tudi izčrpala. Nisva razmetavala, a bilo je samoumevno, da je treba živeti vsaj na videz na visoki nogi.  Videti svet.  Obiskati to in ono.  Iti na morje.  Delo je trpelo. In zakon tudi. Nič ni bilo dovolj dobro.  Vedno bi nekaj drugega. In ko je to prišlo na vrsto,  spet ista zgodba.  Spet zmrdovanje in pogledovanje po nekem drugem.

Tudi pri delu. Za reševanje zakona je bilo nujno najti neko bolj rutinsko službo, saj je bilo že opaziti, da nazadujem. Treba se je bilo skriti v nek velik sistem, kjer so napake pri delu manj opazne. Spet korak nazaj. Za zakon.  Za mir v hiši.  Na drugi strani drama.  Živčni zlomi zaradi menda prevelikih obveznosti.  Uporabim veze in poznanstva in posredujem. Priskrbim bolniško in zdravnica poda mnenje,  da naj se za ta obsega dela zaposli še nekega v pomoč. O, kako narobe je to bilo. Končalo se je z odpovedjo. V drugi službi spet isto. Nič ni bilo prav… do ponovne odpovedi. Vmes vsemogoči izpadi. Pogovori,  pogovori, pogovori,…

Vedno bolj je vse viselo na meni.  Navzven je seveda zgledalo vse ok. Otroci nekako solidno vzgojeni. V šoli tudi solidni.  Doma pa v bistvu cimra. Da bi kaj ne šlo po zlu,  še je bilo treba zanesti nase. Ničesar več se ni dalo pričakovati. Treba se je bilo zanesti nase. Edino,  če je bilo kaj takšnega,  da je izzvalo aplavz od zunaj,  takrat se je dalo zanesti, da lahko malo izprežem.

Pred leti je v meni začela tleti misel na odhod.  Počasi in vztrajno. In karte so padle na mizo. Zakonsko svetovanje ali ločitev. Ultimat. Vmes polno obljub,  nekih poskusov, ki niso trajali dlje, kakor do naslednjega jutra.  V spanju so se razblinile sanje. Na pri terapiji pa šok. Kot opravičilo za vse skupaj je na površje priplavalo vprašanje,  zakaj mi ni padlo na paket več vložiti v motiviranje. To je sodu izzvalo dno.

Kake dva meseca ukvarjanje z vprašanjem,  kako naprej.  Živela sva v stanovanju mojih staršev,  onadva pa v hišo, na vikend kmetiji.  Roko na srce,  zaradi vsega skupaj mi je bilo jasno, da Otroci nimajo rajemene. Delo, živci. Otrok teganerazume.  Otroku je Fan, da mu je kdo ves čas na razpolago.  Od kje pride krompir v lonec in kdo kup hlače v HM mu ni jasno.  Stari so dovolj, da lahko sami podajo željo.  Kaj zdaj?

Seveda ne pride v poštev vseh skupaj postavit pred vrata.  Ostanejo Edino, da se umaknem jaz.  Pod pretvezo službenega potovanja. Da moji ne znorijo in ne naredijo kake neumnosti.  Vendar gre za otroke. Podpiševa torej nekakšno pismo o nameri.  Opredeliva rok za izselitev, grobo dorečeva delitev skupnega premoženja in te stvari. In da če pol leta sledila vloga za ločitev.

Sedaj sem v tej ne tč ne mš fazi. Počutim se nategnjeno. Odtujeno od lastnih otrok,  brez enega aduta v rokah. Ali še bo v teh pol leta kaj premaknilo, ne vem. Ogromno čustev, energije,  denarja, zastavljenih besedindo sedaj ni bilo nikoli dovolj.

V meni se mešata bes in žalost,  pa tudi pomilovanje.  In strah. Če se nič ne premakne,  bo treba poskrbeti za otroke.  In takrat bo na meni, da si jih priborim, čeprav vem, da njim to ne bo ravno najbolj prijetno.

Dovolj za pri občutek?

Super!

Še kakšno tako zgodbo!

Odličen material za naslajanje nad neumnostjo ljudi, ki jim je v življenju prvi cilj, da si poiščejo pizde, da vtaknejo kurce vanje, in kurce, da jim preorjejo pizde! Zdaj pa imejte vso to gnusobo, ki se cedi iz vaših kurcev in pizd!

Primitivni komentarji v tej temi niso dobrodošli. Pojdi smetit kam drugam. Hvala.

Zaradi pritiskov družbe in napačnih predstavah, kaj ljubezen je, se takole zataknemo v odnosu, ki niti slučajno ni zadovoljiv, kaj šele srečen.

Občudujem tvojo vztrajnost in predanost v vezi.

Odnosi so naporni.

če si med njimi tudi ti iz Ž danes imam nočno pri L

bedno vreme nocoj dolga bo

pogrešaš me. ok kapiram

ampak zakaj me pogrešaš? saj si rekla ker debil da sem ko sem ti povedal da mam dosti

napiši tu, ne morem po telefonu, saj veš da je S tudi v avtu

Zakaj Bi pa otroke jemal, če so srečni tam? Ne razumem.

Razumem sicer tvoj bes, izvira iz nemoči, ampak zakaj bi rušil se tisto  kar je ostalo?

Sigma777 prej te ni citiralo…

Lucija, popolnoma ok je, če si žalostna. Dovoli si. Izjave, da pojdi dalje, da itak ni bil pravi, da si ne zasluži tvojih solz, da boš kmalu spoznala boljšega itd. so nekaj, kar k tvoji bolečini trenutno lahko le doda. S takimi izjavami ti ljudje ne odpirajo oči in nikakor ne pomagajo, pač pa se tvoja bolečina s tem potencira, saj te v resnici ne zares slišijo in začutijo, kaj se ti dogaja v notranjosti. Boli – na že obstoječo bolečinose dodaja nova plast, kar boli še bolj.
Dovoli si, da doživljaš globoko, intenzivno in močno. Objemi, kar čutiš in si dovoli – kajti le *skozi* bolečino boš prišla tudi *iz* nje ven, v svetlobo. Nikar se ji ne upiraj – jokaj, piši, pogovarjaj se, izrazi to na kakršenkoli že način. Daj si dovoljenje, naj bolečina traja, kolikor pač mora in ti prinaša sporočila – prisluhni in jo sprejmi z odprtim srcem. Nekega dne boš doživela preboj in videla to izkušnjo v popolnoma drugačni luči. Ampak trenutno to ni tvoja realnost in – to s tem je vse ok.
Srečno ti želim!

Če te kaj tolaži, si vsaj enkrat v življenju izkusila ljubezen in potešila svoje radovednosti. Mnogi izmed nas, nismo nikoli izkusili ljubezen in vse kar spada zraven.

O.

Drži se.

Sigmi

Ja že drži da sem izkusila ljubezen pa res tisto pravo ampak glede na bolečino ki pride po izgubi le te pa bilo bolje da je nebi. Saj veste kar ne veš v tem primeru ne občutiš ne boli

Ljubezen prinese veliko več bolečin kot radosti in kljub temu hrepenimo za ljubeznijo.