Pogovori o otroštvu – vi pa slabe izkušnje
V temi o tem ali so vam starši govorili, da ste strošek, se vas je kar nekaj oglasilo, da ste imeli zelo slabe izkušnje z otroštvom. Tako, da nisem edina taka tu gor.
Tisti, ki ste imeli bedno otroštvo, kako vam je, ko so kake debate, ko so ljudje spominjajo otroštva?
Recimo med sodelavci pri nas je par dni nazaj tekla en pogovor, kjer so vsi vneto obujali spomine o otroštvu. Kako so hodili s starši na morje pa smučat pa kako so se učili plavat pa tako naprej. Pa tudi kdaj med znanci so kake debate, ko ljudje obujajo spomine na otroštvo pa na babice, dedke pa tako naprej.
A sodelujete v pogovorih, ste raje tiho, poveste svojo zgodbo?
Jaz sem tiho, ampak imam tak neprijeten občutek. Vse to me spomni, da nisem nikjer se učila plavat, ker niti na bazen nismo nikoli šli, kaj šele na morje. Da nisem žičnice niti od blizu videla, kaj šele , da bi bila na smučišču. Da sem od babice dobila samo batine, ne pa kake čokolade ali pa celo objema. Da sem bila očetu odvečni, nepotrebni, nezaželeni strošek in seveda ničvrednica, ne pa da bi se želel z mano ukvarjat. Da nismo imeli niti WCja v hiši, kaj šele, da bi šli kdaj na kak enodnevni izlet….
Ostali, ki ste v otroštvu doživljali nasilje, poniževanje, revščino, batine, posmeh, … a to kdaj komu poveste ali ste raje tiho? Jaz sem vedno tiho, nikomur ne razlagam o svojem otroštvu, me je sram (pa ne me vprašat zakaj me je sram za stvari, ki so jih drugi meni naredili). Je pa tak cmok v grlu, trebuhu v takih debatah.
Poznam nekaj takih, kot jih opisuješ zgoraj, kaj vse so jim nudili, pa se mi ne zdijo zaradi tega kaj posebej srečni in da bi znali to ceniti.
Tisti, ki tega nismo imeli, smo tudi nekako preživeli, za nazaj pa tako ne moreš ničesar spreminjati. Lahko samo za naprej. Torej da take stvari nudiš svojim otrokom. Seveda to ne pomeni, da jih zasipavaš z materialnimi stvarmi, ker jim s tem narediš več slabega. Daš pa jim čas, pozornost.
Ves ko bos povedala komu da si se ti ucila samo bezat pred batinam
Se v drugem ko to slisi ,ne prebudi nobena slaba misel zate.
Ampak vsi bi te hotel potolazit.
In ti to rabis tolazbo tista puncka rab tolazbo. Ce je nisi dobila prej kot mala. Dovoli da ti jo damo sedaj, ko si odrasla.
Vse lepo danes draga zenska,pocartaj se 💕zasluzis si
Hvala :).
Težava je bolj v tem, da je to že dolgo, dolgo nazaj (sem 36 stara), ampak v bistvu mi še vedno vzbuja nelagodje. V bistvu me je sram. Zavestno vem, da bi moralo biti ljudi okrog mene sram, ker so mi to delali. Ampak ne, sram je mene. Zavest mi pravi, da me nima kaj biti sram, podzavest pa čisto nekaj drugega.
Takih pogovorov se aktivno ne udeležujem oziroma vem, da je bilo “sranje od otroštva”, ampak preteklost je preteklost, spremeniti je ne morem, hkrati se tudi zavedam, da pravice sodit nimam, tudi svojim staršem in takratnim okoliščinam ne. Boli me ne, ker kot sem rekla, ne vidim smisla, da bi me bolela preteklost. Raje živim danes, tukaj, s svojo družino in delam raje na tem, da me sedanjost boli čim manj …
Overcoming the Paralysis of Toxic Shame
An essential step for cultivating healthy anger
Posted Apr 22, 2017
SHARE
TWEET
EMAIL
MORE
As an anger management specialist, I’ve witnessed the powerful impact that shame can have in fueling anger arousal as an adult. Some direct their anger outward, while others focus it inward. Each moment of anger directed in this manner can provide a powerful distraction from experiencing shame or the feelings that may accompany it. Shame, like guilt and embarrassment, involves negatively judging ourselves when we believe we’ve failed to live up to either our own standards or the standards of other people (H. Lewis, 1971).
Recall a time when you experienced shame, whether it was a reaction to judgment by others or your own. You most likely experienced intense discomfort, feelings of inadequacy and unworthiness and the desire to hide (M. Lewis, 1995). And you most likely felt anger toward others or with yourself.
I agree instead with Dr. Brené Brown, who describes healthy shame as being guilt (Brown, 2012). Guilt can be healthy in moving us toward positive thinking and behavior. It is specific in its focus.
Shame, when toxic, is a paralyzing global assessment of oneself as a person. When severe, it can form the lens through which all self-evaluation is viewed. As such, some words used to express the emotion of shame include feeling insecure, worthless, stupid, foolish, silly, inadequate or simply less than.
Everyone experiences shame at some time, but not everyone is ruled by toxic or overwhelming shame. Some researchers suggest that shame comes about from repeatedly being told, not that we did something bad, but that we are something bad. Consequently, it can close us off from accepting any form of positive regard from others or ourselves.
Paralyzing shame can lead us to feel undeserving of such regard. It can undermine being fully present with others and with ourselves. This makes perfect sense–it takes a lot of energy to protect us against our vulnerability to feel shame. Most importantly, difficulty with shame leave us prone to anger-anger that results when natural desires for love, connection, and validation are inhibited by the impenetrable barrier of shame.
Adobe Stock
Source: Adobe Stock
Developing sensitivity to shame
Developing heightened vulnerability to experience shame most often occurs in our early years. It can form the foundation for feeling unlovable and undeserving and for a harshly self-critical inner dialog. And while single events can yield shame, it is often the result of more pervasive experiences.
Some children may experience shame in response to interactions that express disgust. This was the case with one of my clients, Jeremy, who was plagued by his father’s facial expression when he saw that six-year-old Jeremy had wet his bed. Jeremy’s intense pain was only further exacerbated when his father called in his brothers and sisters to observe the bed. This was just one of many ways in which he had been shamed as a child.
We may experience shame as a result of global criticism as a person, rather than feedback that is specifically focused on a behavior. For example, one four-year-old who accidentally spills his milk may be told by his compassionate parent “That’s an accident. We all cause accidents–we’re human and not always perfect. Let’s clean it up together. And next time–just try to be more careful.” By contrast, another child who causes the same accident may be told, “You’re so clumsy! You do that all the time. You just don’t pay attention.”
One reaction labels the specific behavior. The other labels the child as whole. Fast forward in time. Suppose the first child is in a class and informed by his teacher that, “Your paragraphs are excellent. You may want to consider using your dog’s name, Buddy, instead of he in that second sentence.” More than likely, he would be receptive to the feedback and be able to consider the teacher’s suggestion without feeling any sense of personal threat.
Contrarily, the child who was shamed earlier would once again be quick to experience it again. And, his natural reaction might be to become angry rather than recognize and sit with feeling shame. Consequently, he would likely become irritated with the teacher-become withdrawn, remind himself that he hates school, or even rip up his assignment.
article continues after advertisement
Shame may also be cultivated by the belittlement of our efforts, achievements or ideas. These may be conveyed in repeated statements such as “Why are you doing it that way?” “What were you thinking?” “That won’t work” or, more directly, “No matter how much you try, you won’t be as good as your brother (or me).”
Toxic shame may also arise as an outcome of physical, sexual or emotional abuse as well neglect as a child. A child may initially feel both puzzled and angry when a parent abuses him, whether emotionally or physically. When neglected, the lack of sufficient parental availability and presence can be interpreted by a child to mean, “I’m not worthy of love and attention.”
And yet, being completely dependent on his parents, he may become fearful of such anger and quickly experience shame for doing something to upset his parent. This can lead to shame regarding his anger and, worse yet, his minimizing or even denying his deep hurt–including sadness, betrayal, and powerlessness. He may subsequently conclude that his parent knows best–would not do anything to harm him–and that he is truly wrong.
Certainly, traumatic experiences as an adult can contribute to toxic shame. This may occur, for instance, following actions taken during military combat-actions that lead to shame and even Post-traumatic stress disorder. Or, it can occur, as it did for one of my clients, as a result abusing alcohol, and subsequently racing through a stop sign and causing an accident that left the other driver physically disabled.
Its impact
article continues after advertisement
Eluding shame can become a lifetime pursuit. Anger may become the go-to response in reaction to the slightest arousal of shame or thoughts and feelings that might trigger it. As such, some individuals use alcohol or drugs as a form of self-medication to reduce the potential for being more fully present with their shame.
Shame may yield to a harshly self-critical dialogue that acts as a policing power, meant to serve and protect oneself from yet again experiencing it. This may entail a script, internal guidelines that support highly unrealistic expectations, which may include the need for perfection and to always be right. In an effort to escape feeling shame, they’re intent on proving others wrong.
As with anger, in general, a mindset associated with unhealthy perfectionism involves a perceived threat and inner pain. Tough love and unrealistically high standards may reflect a preemptive effort to avoid the castigation by others and, ultimately, being overwhelmed by shame. Unfortunately, the more frequently we engage in such dialogue, the more prone we become to both fear the devastating experience of shame and any circumstances that might arouse it.
Being argumentative and overbearing are just two ways they manage this internal conflict. Rather than recognize and accept self-doubt or shame, they may use anger to influence others to concede or back away from a discussion or conflict.
The power for change
article continues after advertisement
As revealed by neuroscience research in recent years, the more we engage in certain thoughts and behavior, the more we become prone to having such thoughts. In essence, such thoughts become habits. The research is solid. While we may believe that our thoughts are a permanent part of our personality, we in fact have greater flexibility in the ability to cultivate new habits of thinking and, consequently, how we feel about ourselves. The term “plasticity” refers to this capacity to change the brain. Engaging in new thoughts and behavior helps to increase the number and strength of nerve connections in the brain. This increases the likelihood of having such thoughts and engaging in such behaviors.
Breaking through the bubble of shame requires the cultivation of awareness, self-reflection and some degree of optimism that, in spite of the thoughts we experience, we can ultimately loosen their hold.
Key tasks for overcoming the paralysis of shame
Overcoming toxic shame requires you to:
1. Become attuned to the script of your inner dialogue and expand your capacity to observe, but not react to it.
2. Develop greater inner compassion with yourself–being able to choose compassion as an alternative to cultivate a dialogue of increased self-acceptance of your humanity. This means recognizing that, like all humans, you have flaws and weaknesses, make mistakes and suffer. We are not alone, even when we feel that we are.
3. Become a “witness to” and mourning your wounds. This requires the ability to identify and sit with the pain associated with your hurts-current and past.
4. Forgive yourself for feelings, thoughts or actions of your “former selves”. It is easy to beat yourself with hindsight about the insight that you lacked at an earlier age. However, you can only act from the awareness you have at any given moment.
Key Strategies for Overcoming Toxic Shame
1. Formal mindfulness meditation is a powerful strategy to become less reactive to thoughts or feelings we experience.
2. Practicing informal mindfulness can strengthen your sensitivity to recognize the inner-hostile voice as an expression of anger and as an effort to avoid shame. Do a daily check-in–observe your thoughts for 1-2 minutes, several times a day.
3. Expand your compassionate self by cultivating a more compassionate inner dialog that can serve as an alternative to a harshly critical voice. This involves the gradual cultivation of a vocabulary that reflects forgiveness and self-acceptance, even when you are not always feeling it. Identify what words of compassion you would have wanted to hear as a child and what you need now.
This might include, for example, “I’m sorry for your pain.” “You didn’t deserve what happened to you.” “You’re only human–we all make mistakes.” or ” It’s okay to feel what you feel.”
https://www.psychologytoday.com/us/blog/where-science-meets-the-steps/201501/5-ways-silence-shame
Getting beyond shame means acknowledging it and sharing our experiences with the trusted people in our lives, the ones who know we aren’t perfect and love us anyway. Their empathy will allow us to keep our sense of shame in perspective, as well as help us come up with strategies for dealing with it. That philosophy is also being used successfully in addiction and mental health treatment, where shame-based education can help clients identify, understand and move past the shame that often underlies their issues.
By acknowledging shame, we refuse to let it fester or define us. “When we bury the story, we forever stay the subject of the story,” Dr. Brown writes. “If we own the story we get to narrate the ending.”
Avtorica; sva istih let, podobna zgodba, le da smo že imeli wc;)
Ve moj partner in moja najboljša prijateljica. Ostalo sem predelala na psihoterapiji. Me je žrlo. Tako kot praviš. Drugi ti naredijo sranje, ti pa se počutiš ob tem slabo.
Zame je to preteklost. Je kar je in naj tam ostane. Se pa trudim s svojo družino. Objemov in poljubov ni nikoli dovolj. Včasih je težko, ker se zalotim, da me kakšna situacija spomne na otroštvo in ne znam takoj odreagirat. Ampak sem se navadila, da si vzamem 5 min in razmislim. V mojem otroštvu bi dobila batine…
Ne rabiš vsem povprek razlagat in normalno je, da ko drugi razlagajo, da se ne počutiš ok. Jaz sem v teh primerih tiho, ker se ne spomnim lepih trenutkov. Tudi ni bilo dopustov, smučanja ipd. Bil je le kreg, mulanje, batine, ocitnaje… ahhh
Ponosna sem nase, da sem se izvlekla iz tega in da cenim in spoštujem mojo zdajsnjo družino.
Vse dobro ti želim.
Sama objektivno ocenjujem, da sem imela cisto normalno otrostvo, starsa delovna, ni bilo pretepanja, hodili smo na morje, vzgajali so nas, hodili smo na izlete. Imeli smo tudi nekaj zemlje in smo morali delati vsi. Kar smo prodali od pridelkov, smo porabili za dopust, izlet. Super motivacija. Moj brat pa dozivlja to da je moral doma tudi delati, kot najvecji teror. In s svakinjo, ki moje mame ne mara, opravlja starse, kako so bili slabi. Svakinja pa vsa srecna, da ima nekoga, ki z njo potegne. Kaj hocem reci? Nisem bila scrkljanka, se zdalec ne, niti ljubljenka starsev. Ampak jaz pri 43 letih nimam nobene zamere do starsev, moj brat pa ima take travme, da je z druzino prekinil stike. Pa mu ni bilo nic hudega. To da smo morali delati, je zame plus. Ljudje so razlicno obcutljivi. Jaz sem zaradi dela v mladosti postala delovna tudi sama, cenila sem denar in ga se danes cenim in tako vzgajam otroke. Ceprav imamo denar, zelim da ga cenijo in pomagajo tudi doma. Moj brat je pa zgrozen nad mojo vzgojo, pravi da otroci ne bi smeli doma nic delati. Hecno ne, zakaj imajo eni travme. Moj brat bo moral marsikaj predelati pri sebi. Pa smesno je, nima otrok a je najbolj pameten glede vzgoje.
Sem drugorojenka. Meni so stalno govorili, da ne bo nič iz mene. Da se mi bo vse slabo vrnilo, ko bom imela svoje otroke. Dnevni stavek je bil -boš že videla- kot mantra. Največkrat je to govorila mama. Še zdaj govori. Kot, da sem jaz kriva, za njeno slabo življenje in večkrat pove, da je oče vztrajal na drugem otroku in ga ona ni hotela. Brat se je odselil, jaz sem ostala doma v veliki hiši kjer dnevno poslušam njene kritike, samo finančno ne morem stran. Do vnuka je zaenkrat še normalna saj sama prestrežem preden bi mu ona kaj grdega rekla. Ni bilo lepo otroštvo in ne govorim o tem z drugimi.
Noben starš ni idealen, ampak meni je zanimivo, kako eni travmirajo, drugi pa imajo normalni odnos s starši. Tako kot je rekel Miki Miška, treba je zadeve predelati, ne pa to zamero nositi v sebi. Jaz sem imela brata, ki mi ni privoščil NIČ. Ko so mi starši hoteli kaj kupiti, se je drl, izsiljeval, zmerjal in je vedno dosegel svoje. On je pa lahko imel vse. Njemu je vse pripadalo. Ampak danes, ko sta starša stara, ju tudi pogleda ne, briga ga za starše, je poln zamer, občutka zapostavljenosti.Morala bi ga imeti jaz, je pa obratno. Vidite, kako je vse stvar osebne interpretacije? Noben starš ni idealen, moj oče je enkrat rekel, da razume, zakaj je njegov oče tako ravnal, kot je. Imel je novo ženo in je dovolil, da je delala razlike med otroci. Razlike med otroci v vojni so bile take, da so bili otroci iz prvega zakona lačni, iz drugega zakona pa siti. Pa je vse odpustil. Tu pa eni delate take travme, zame ste razvajeni in nedorasli.
jaz sem toliko časa mlela otroštvo, dokler nisva z mamo razčistili vse, kar se mi je dogajalo takrat. nekako sem jo “prisilila”, da me je slišala in čutila moje travme. in potem se je zgodil moj preboj. naenkrat mi več nič ni važno, kar je bilo. bilo je kto je bilo, razumem njeno obnašanje, razumem očetovo, ne morem ničesar spremenit, le v drugačni luči lahko gledam na vse skupaj, in ja, zelo mi je pomagal ta pogovor in veliko lažje grem naprej. sem pa danes “hvaležna” za vse lekcije iz otroštva, čeprav … če komu to povem, mi reče, da sem blesava do konca.
moje otroštvo je bilo prva liga, ne meji s premium ligo, pa sem morje videl prvič, ko mi je bilo 12 let ampak sem itak živel ob reki, tako, da ni bilo zime za eskime, smo imeli mestno plažo polet, pa drsališče pozimi, dogodiščin vsak dan, šepaše…, sem imel pa en feler, ki je motil matere mojih vrrstnikov v vasi, rad sem jih poslušal, ko so se zbrale pod edino svetilko v vasi v krogu zvečer in vlekel na ušesa kaj govoriji, one so me pa podile stran, daj spodi ga stran, so prpsile mojo mati, hehe…
Sem hotela tudi jaz to reči, ampak si nekako nisem upala; so tudi družine, kjer so odnosi zelo slabi; samo negativno vidijo že starši in potem se to nerganje zaleze še v otroke – ki kot odrasli teh travm ne znajo predelati. Zato se nisem že prej oglasila.
Pri nas: odraščala na kmetiji, kjer smo morali veliko delati tudi otroci – predvsem vse počitnice. Morje sem prvič videla pri 15 letih na šolskem izletu. Plavati še zdaj ne znam, tudi smučati ne – smo se pa otroci veliko sankali takrat. Na izlete nismo hodili – kako pa naj bi, peš? Nismo imeli avta. Da vseh travm zaradi očetovega alkoholizma ne omenjam.
Pa vseeno ponavljam za F. Prešernom: “Zato mladost, po tvoji temni zarji, srce bridko zdihuje, Bog te obvarji!” Nobene zamere ne nosim v srcu do svojih staršev. Niso bili popolni, res ne, ampak tudi njim življenje ni prizanašalo. Njihove mladostne upe in sanje je najprej razbila vojna, nato pa še vsakdanje skrbi in porazi. Na steno sem obesila njuno poročno sliko, ko sta bila še lepa in mlada, polna moči in pričakovanj. Samo lepe trenutke sem ohranila v srcu. Tudi ti so bili, čeprav redki.
Zdaj si upam zapisati: smešno in otročje, da nekdo travmira, ker niso šli na morje in ker niso hodili na izlete; znak površnega dojemanja življenja, da to zavida tistim, ki jim je bilo dano, in se še pogovorov o mladosti zato izogiba.
:))
Tud jaz sem prisluškovala, če sem bila pri babici in je dobila obisk :)) Včasih je bilo tako, da ko so se pogovarjali odrasli, otroci nismo smel biti zraven
Pri drugi babici v Bosni pa nisem imela časa prisluškovat ker sva imela z bratrancem skoz neke svoje igre in večino časa pričela neumnosti
Lepi spomini
Mi je pa žal vseh, ki niso imeli lepega otroštva
Hvala :).
Težava je bolj v tem, da je to že dolgo, dolgo nazaj (sem 36 stara), ampak v bistvu mi še vedno vzbuja nelagodje. V bistvu me je sram. Zavestno vem, da bi moralo biti ljudi okrog mene sram, ker so mi to delali. Ampak ne, sram je mene. Zavest mi pravi, da me nima kaj biti sram, podzavest pa čisto nekaj drugega.
[/quote]
Pri 36 je čas, da preboliš in sprejmeš!
Sori, imela si slabo otroštvo, a tudi v te tvojem slabem otroštvu je bilo sigurno nekaj lepega, samo trenutno nisi sposobna tega videi, ker se oklepaš samo slabih spominov. Vprašaj se, zakaj to delaš.
Gledam moje starše in recimo moževe, ko so se rodili v času 2ww in odraščali po vojni, v nekih povsem drugačnih časih, njihovo otroštvo ni bilo lahko, a se znajo danes nasmejati marsikateri stvari iz otroštva, tiste res slabe povedo z distanco, dobre pa s pozitivnimi čustvi, tako delajo zreli ljudje, ki so odrasli in pustili preteklost za seboj.
Glede pogovorov o otroštvu pa tudi, zakaj travmiraš? Preboli! En od korakov prebolevanja je tudi ta, da sodeluješ v pogovoru in poveš, kako je bilo tebi. Pa brez neke patetike in samopomilovanja…
Bili smo povprečna družina tam v 60./70. letih. V materialnem smislu mi ni nič manjkalo, čeprav smo živeli kar skromno. Smo pa hodili na morje, večinoma v Dalmacijo na otoke, z letalom. Razen v Trst in Gorico, smo hodili tudi v tujino na izlete (Italija in srednja Evropa) in velikokrat kam v naravo. Sem pa vedno poslušala, da sem nesposobna, da nikoli ne bo nič iz mene, boš že videla …. je bila mantra tudi pri nas. Vse v zvezi s spolnostjo je bil tabu, držali so me zelo na kratko. Včasih tudi grde besede, ki močno bolijo, kakšna klofuta. Pa neskončno kuhanje mule in posledično mučno vzdušje doma. Sram me je bilo in me je še zdaj, o tem težko spregovorim. Sem predelala in odpustila. Ju popolnoma razumem, saj vem, da je bilo tudi njima težko in sta marsikaj prinesla iz svojih primarnih družin (oba rojena pred vojno).
Je pa vseskupaj močno vplivalo na mojo samopodobo in samozavest.
:))
Tud jaz sem prisluškovala, če sem bila pri babici in je dobila obisk :)) Včasih je bilo tako, da ko so se pogovarjali odrasli, otroci nismo smel biti zraven
Pri drugi babici v Bosni pa nisem imela časa prisluškovat ker sva imela z bratrancem skoz neke svoje igre in večino časa pričela neumnosti
Lepi spomini
Mi je pa žal vseh, ki niso imeli lepega otroštva
[/quote]
bogami res žalostno za vse, ki so prikrajšani za lepo otroštvo.. Se spomnim, ko sva bila s sosedom ful lačna en dan med počitnicami, pa pri meni doma tud kruha ni bilo, pri njemu tud vse prazno. Pa on reče, greva do moje stare mame, bova tam dobila kaj za jest, prideva, ona nama namaže margarin in marmelado na kos kruha vsakemu. Jst pa, ehh, tok pa spet nism bil lačen, da bi to jedel, hehe, sm bil kr razvejen, čeprav smo bili reveži.. Aja poslušal sem pa sosede sm zato, če bodo kaj rekle kako je bilo z možmi v pojstli, to so me starejši fantje pošiljali v ogenj, da pol njim povem, hehe…
Kadar se nisem morgla spomniti nobene lepe zgodbe, sem v takih situacijah bila vedno tiho.
Potem se pa z leti spomniš kdaj tudi na kakšno dobro. Večinoma se jih boš spomnila, ko boš pomislila na tiste tvoje prijatelje ali prijateljice, s katerimi ti je pa mogoče kdaj bilo fajn. Ali pa na kaj lepega iz šole. Da te je kakšna učiteljica znala spodbujati in si nekaj posebnega dosegla. Da si narisala najboljšo risbo. Da si na enem nastopu razturila. Da ti je kuharica na skrivaj dala dva kruha pomazana z viki kremo.
Zapiši si jih, spomni se! Tako boš videla, da je tudi tvoje otroštvo bilo lepo. Čeprav sva imeli pesjanski babici in čeprav so na naju doma včasih pozabili in ni bilo otroških izletov in učenja plavanja.
Mene so naučili dobro plavati v šoli v naravi. Super sem se imela in učitelji so bili res fajn. Čeprav me mama ni naučila in teh spominov nimam, so včasih prišli drugi ljudje, ki so nam pomagali. Spomni se!
Sem hotela tudi jaz to reči, ampak si nekako nisem upala; so tudi družine, kjer so odnosi zelo slabi; samo negativno vidijo že starši in potem se to nerganje zaleze še v otroke – ki kot odrasli teh travm ne znajo predelati. Zato se nisem že prej oglasila.
Pri nas: odraščala na kmetiji, kjer smo morali veliko delati tudi otroci – predvsem vse počitnice. Morje sem prvič videla pri 15 letih na šolskem izletu. Plavati še zdaj ne znam, tudi smučati ne – smo se pa otroci veliko sankali takrat. Na izlete nismo hodili – kako pa naj bi, peš? Nismo imeli avta. Da vseh travm zaradi očetovega alkoholizma ne omenjam.
Pa vseeno ponavljam za F. Prešernom: “Zato mladost, po tvoji temni zarji, srce bridko zdihuje, Bog te obvarji!” Nobene zamere ne nosim v srcu do svojih staršev. Niso bili popolni, res ne, ampak tudi njim življenje ni prizanašalo. Njihove mladostne upe in sanje je najprej razbila vojna, nato pa še vsakdanje skrbi in porazi. Na steno sem obesila njuno poročno sliko, ko sta bila še lepa in mlada, polna moči in pričakovanj. Samo lepe trenutke sem ohranila v srcu. Tudi ti so bili, čeprav redki.
Zdaj si upam zapisati: smešno in otročje, da nekdo travmira, ker niso šli na morje in ker niso hodili na izlete; znak površnega dojemanja življenja, da to zavida tistim, ki jim je bilo dano, in se še pogovorov o mladosti zato izogiba.
[/quote]
To je res težko za razumet, da nekdo staršem zameri, ker ga niso peljali na izlete ali morje. Nas nikoli niso nikamor vozili (itak nismo imeli svojega prevoza), celo je bila naša naloga, da smo poleti z nabiranjem borovnic zaslužili, da smo si kupili šolske potrebščine, pa ne čutim zaradi tega nobenih travm.
Mi je 5 let starejša kolegica razlagala, kako so pri njih jedli suhe salame in ostale dobrote in sem jo vprašala, kaj takrat so že obstajale (stara je skoraj 70 let). Sploh nisem vedela, kaj je vse bilo za kupit, ker pri nas ni bilo denarja. Skoraj vse smo pridelali doma. Skratka, bila je beda in pomanjkanje, ampak to jemljem realno in življenjsko, takrat je pač bilo tako in vem, da bi starši dali in nudili več, če bi lahko in če bi imeli.
purchase prednisone prednisone 50 mg buy 30mg prednisone
https://prednisonet.com where can i order prednisone 20mg
how can i get prednisone online without a prescription prednisone tablets 2.5 mg prednisone 30 mg coupon
Tule se je sicer spet pojavila ena starejša tema, pa nič ne de, bom kljub temu napisala svojo izkušnjo.
Tudi jaz sem živela na kmetiji in morje prvič videla pri 10 letih, ko smo s starši šli z vlakom na enodnevni izlet do Kopra, naslednjič sem ga videla v šoli v naravi. Pa morja nisem nikoli pogrešala. Všeč mi je bilo, da smo bili celo poletje skupaj, grabili seno…
Tudi WC in kopalnice nismo imeli. Najbolj mi je bilo nerodno zaradi WC, ker smo ga naredili šele ko sem imela 30+ let, ampak je bil le zunanji na štrbunk, kopalnico pa v srednji šoli. Pa nerodno mi je bilo, ker je bila hiša na zunaj zelo stara, čeprav je bilo notri kar urejeno.
Moj oče je imel psihične težave in dolga leta sem rabila, da sem to nekako predelala. Je že nekaj let pokojni, a kljub temu imam nanj lepe spomine. Najbolj lepi spomini pa so kot rečeno, da smo bili skupaj na kmetiji, saj nas je bilo v razširjeni družini kar nekaj, spominjam se lepih sončnih poletji in skupaj delali razna dela.
Forum je zaprt za komentiranje.