Podkožni mikročip
Ali pa tudi ne. Kaj pa veš, lahko pride v modo in bi potem lahko še barvo izbirala, ki se bo ujemala z barvo čevljev.[/quote]
Še to sem imela ves čas v mislih, da morava razčistiti…
Seveda se bo moral ujemati z barvo čevljev. Kaj si si pa ti mislil? In – je kaj narobe s tem?
Daj ubadaj se s čim moškim. Praskaj se po jajcih, štej svoje dlake … nekaj… karkoli že počnete…
Z ljubeznijo, Marg :))[/quote]
Štetje dlak se mi zdi precej ženska rabota.
Še to sem imela ves čas v mislih, da morava razčistiti…
Seveda se bo moral ujemati z barvo čevljev. Kaj si si pa ti mislil? In – je kaj narobe s tem?
Daj ubadaj se s čim moškim. Praskaj se po jajcih, štej svoje dlake … nekaj… karkoli že počnete…
Z ljubeznijo, Marg :))[/quote]
Štetje dlak se mi zdi precej ženska rabota.[/quote]
Se opravičujem. Mogoče sem se res bolj nerodno izrazila. Na lase sem mislila seveda.
(čeprav iz mojih ženskih oči bi jih lahko mirno rekli tudi … dlake)
Here we go:
http://www.bbc.com/future/story/20140209-why-i-want-a-microchip-implant
Jest osebno bi raj kar elektronski tatoo….da ti utetovirajo čip na kožo….če bi to naredili lepo
estetsko 🙂
Človek bo s tem čipom postal nek hodeč “denar” po cesti, če ima s tem čipom dostop do praktično vseh “ključavnic”. Vemo pa, da so hekerji vedno pred vsako zaščito. Zanimivo bo. 🙂
Kot sem si mislil, bodo še ljudje prosili, da bodo čipirani:
http://www.slovenskenovice.si/novice/svet/vojska-izdeluje-mozganski-cip-za-zdravljenje-depresije
sicer sem proti čipom, ampak… ko grem npe. v švico, so kamere postavljene povsod. radarji s kamerami tudi. ni kaosa na cestah in malokdo si upa delat pi****je, ker se bojijo posledic. evo, to mi je pa všeč, priznam. da se nekam pelješ in ni takih bebcev po cesti, da se spoštuje tiste predpise, ki vsem olajšajo življenje. na žalost smo ljudje v resnici bebci (ne samo mi, ki smo balkanci, ampak vsi) in če ni represije, ni spoštovanja ničesar. in se začne že pri vzgoji mulcev. kje so meje kazni in nadziranja, je pa jasno drugo vprašanje
WASHINGTON – Ena največjih težav, s katerimi se ubada ameriška vojska po vrnitvi vojakov iz vojn, je posttravmatski stresni sindrom
Najprej ustvariš problem, potem pa ga zdraviš. Dvakraten dobiček. 🙂
Pri nas bi se temu reklo nezaslišano zapravljanje davkoplačevalskega denarja, v ZDA se pa šteje za profitabilno spodbujanje gospodarstva z javnimi sredstvi. Popolnoma nasproten pogled na stvar – optimističen. Tudi mi bi morali začeti tako razmišljati. Če Zemljaričeva privat firma proda kliničnemu centru sanitetni material po petkratni ceni, je na to treba gledati kot na davkoplačevalsko pomoč krepitvi realnega sektorja v recesiji. Gospodarstvu je treba pomagat!
Forum je zaprt za komentiranje.