Po vseh teh letih jo zapuščam, ali še je kakšna možnost, da ji pomagam?

Prijateljico poznam že od vrteca (potem sva pa bile še v osnovni sošolki in še v srednji šoli). Sedaj sva obe stari 33. V srednji šoli se je zatrapala v enega tipa, ki nama je bil sošolec.

V prvem letniku je vas čas norela za njim, pa je ni hotel imet. Z njo je začel hodit na začetku drugega letnika (med počitnicami je delala prek študenta in mu je začela kupovat darila). Torej ga je pridobila le z materialnimi stvarmi.

Varal jo je že v srednji šoli (in jo vara še danes, čeprav si zatiska oči in govori, da so to samo njegove prijateljice, in, da se je popravil). To je vedela, vendar mu je vedno oprostila. Ko sem ji svetovala, da naj konča z njim ker si tega ne zasluži mi je za nekaj časa zamerila. Potem pa sva se spet pobotali.

Takoj po sredni šoli se je preselila k njemu. Ves svoj zaslužen denar je dala njemu, tud on ima njeno bančno kartico. Ko sem ji pri 19ih letih svetovala, da to ni ravno v redu mi je zamerila. Pobotali sva se komaj čez par mesecev.

Zanosila je komaj pri 28ih (napisala sem komaj zato, ker je želela imeti otroka že mnogo prej, že pri 19ih, 20ih je želela imeti otroka). A je bil fant razočaran, ker je bila punčka. No naj še tukaj omenim, da je njen fant albanec. Prijateljico ima itak za sužnjo. Kuha, pospravlja, skrbi za otroka, dela, pa še tu pa tam kak focn dobi, če naredi/reče kaj kar njemu ni prav. Potem pa še njegovo razočaranje, ker je rodila punčko. Na nek način je bila razočarana tudi prijateljica. Pa ne zaradi spola otroka, ampak, ker si je tega otroka toliko let želela. Že od malega je govorila kako želi imet otroke… in zdaj ko ga končno ima njen partner ni prav nič vesel. Videla je, da nima srečne družine tako kot je želela, zato je bila razočarana.

Včasih mi je še omenila, da tudi, ko njej ni za to mora imet spolne odnose z njim. Ni to, da bi jo posiljeval, ampak ji potem začne z tem, da potem se naj ne čudi, če ne bo prišel domov pa take. Tako, da nima veze, če je bolana, utrujena, če ji en dan v dnevu ni za skesat… dat mu more ali pa ji da vedet, da bo nekje drugje to dobil. Se pa tud nanjo med seksom dere, ji da focn, če ni po njegovo itd.

Moja prva reakcija je bila RUUUUN, ko mi je to povedala. Zapusti takega manijaka. Tip ni ne dober, pa tudi ne vem zakaj je tak obsedena z njim, ker ni niti malo simpatičen – ne vizualno in ne po karakterju. Ko sem ji svetovala, da si naj poišče neko pomoč je spet bila na mene jezna.

Z prijateljico se vidiva mogoče 1x na dva tedna po kako urico. Če ji rečem, da če potrebuje pomoč lahko računa name, je name jezna. Zato se več niti ne pogovarjam z njo o njeni vezi.

Naj povem, da je dosti krat tudi ona meni težave zaupala, zato sem ji tudi svetovala. Zdaj ji rečem, da tako ali tako ve moje mnenje in, da mi sploh naj ne govori o njenem tipu, ker na koncu se samo skregava. No in se potem malo menima o službi, njeni hčerki in tako dalje. In je lepo, ker se spomnim najinih skupnih dni, ko sva bili kot sestri.

Včeraj sem se dobila z njo. Bila je zelo napudrana. Je zelo lepa ženska, in redko kdaj nosi make up. Uporablja samo maskaro. In seveda napudrana je takrat ko skriva kakšno modrico.

Ni je kaj dobro prekrila, jo je pa malo skrila. Nisem spraševala kaj je bilo. Ampak sem ji samo rekla, da so ji vrata mojega stanovanja vedno odprta. Še posebej zdaj, ko sem (na kredit) kupila stanovanje. Na kratko poslala me je v pičko materno.

Vedno sem jo rada imela kot sestro. Zdaj pa se mi zdi, da je najbolje, da jo zapustim. Pomoči ne želi. Name je več jezna kot pa prijazna. Tudi parkrat je omenila, da sem na njo samo ljubosumna, ker ima partnerja in otroka. Čeprav ve, da jaz si sploh otrok ne želim. Ampak vseeno mi je že večkrat rekla, da sem samo jezna, ker ona ima družino jaz pa ne. Pa mi govori, da bom na stara leta sama pa ne bom imela nikogar. Ona pa bo imela otroke in tega njenega tipa (ki je še po toliko letih ni poročil, kot je bila njena velika želja).

Se mi zdi, da že dolgo ni več moja prijateljica. Meni se je vedno zdelo škoda, da bi prekinile stike. Zdaj pa vidim, da me samo mentalno izčrpa.

Pomagat sem ji želela na 100 in 1 način že od srednje šole dlje.

Sem ji tudi že rekla pred par leti, da če ga bo prijavila policiji bom tudi jaz potrdila, da jo tepe. Je bila name še bolj jezna.

Ji ponudim dom, da se postavi na noge. Evo še bolj jezna.

Ko sem bila mala so se moji starši samo prepirali. Žal mi je za njeno punčko, ki stalno posluša dretje, vidi kako oče tepe mamo… ker vem kako je to. Še zdaj, ko slišim, da se kdo prepira me včasih začne bolet trebuh, ker postanem živčna. Tudi njej bodo pustili posledice. Čeprav ona ima še hujše, ker pri meni doma se niso tepli, le kregali in kričali kot norci.

Je še sploh kaj kar bi lahko naredila? Je bil kdo v podobni situaciji? Jaz več ne vidim nobene možnosti kako ji pomagati.

Včeraj sem ji na zadnje sem ji rekla, da naj ne pričakuje več nič od mene. Nobene pomoči. Tudi na posojanje denarja lahko kar pozabi, če me vedno pošilja v pičko materno. Dosti krat njen tip zapravi ves denar pa me potem prosi, če ji posodim, da lahko kupi stvari kot kruh, mleko, jajce kakšne klobase itd. Njej fant daje sproti za trgovino, vedno mora pokazat račun, čeprav je denar njen. Ampak ko on denar zapravi pač mora okoli fehtat, če ji kdo posodi.

Včasih mi niti ni mogla vrnit pa nisem imela nič proti.

Ampak me to prijateljstvo izčrpa. Toliko let sem upala, da mogoče pa bo le končno prišla k sebi in začela živeti življenje, ki si ga zasluži.

Počutim se grozno, ampak mislim, da jo moram črtati iz svojega življenja. Vedno, ko sem z njo se zgodi nekaj kar me spravi v stres.

Res me zanima če je še kakšna možnost, da bi ji pomagala. Ampak ne vidim več nobene možnosti. Ste imeli kdaj tak primer. Imate kak nasvet?

Ruuuuun

Zakaj trošiš energijo?????

Rez in napoti jo k psihologu. Imaš v skoraj vsakem mestu brezplačno psihološko pomoč.

Ta ni gladka v glavi.

Ker mi ni lahko gledat kak človek trpi (še posebaj tiste, ki jih imam rada) in sem želela, da ve, da ji bom pomagala, ko bo pripravljena na to, zato sem trošla energijo.

Sem ji že pred najmanj desetimi leti rekla, da naj gre na kakšno svetovanje, poišče kakšno psihološko pomoč, da spozna, da si zasluži boljše življenje. Je rekla, da ne rabi psihologov in če mislim, da rabi psihologa, da se naj neham menit z njo, ker ona ni nora.

No, predvidevam, da je še zdaj takega mnenja. Ker nikoli ni želela takšne pomoči. Pa sem še rekla, da jo lahko spremljam do tja. Pa je vse zavrnila. Je rekla, da so psihologi za umsko bolane, ona pa ni umsko bolana.

To prijateljstvo je predvsem zelo neiskreno in ne-varno povezano. Če te odnos izčrpava, ga zaključi.. Z njo si preživela lep kos življenja, ohrani spomine, a zdaj pa si le daj dovoljenje, da greš dalje svojo pot. Naredila si dovolj. Zdaj poskrbi zase.

Ali je provokacija ali pa sama nisi čisto gladka, ker javno deliš privat zadeve z drugimi.

Po mojem bo prvo.

Privat zadeve delijo skoraj  vsi ljudi na tem forumu. Vsaj tisti, ki govorijo o osebnih stvareh.

Je anonimno. Ne delim njenega imena, priimka, kje živi, kako je ime njenemu fantu itd.

Vsaj ne govorim privat zadeve sosedom, ki potem lapajo naprej, Potem bi bil problem, ko bi 50 ljudi vedlo za to, in bi vedlo vse od imen, do priimkov.

Mogoce se moras vprasat, zakaj je tebi tega treba? Katerih travm ti nisi predelala, da se vrtis v tem zosu?

Zato, ker me je bilo vsa ta leta strah, da se ji bo kaj zgodilo. Njenim staršem je vseeno za njo. Sem tudi jaz imela probleme doma in mi je stala ob strani. Tako, da ja. Strah me je bilo, ker kaj pa če rabi pomoč in nima kam iti.

Veš, da bi me pekla vest, če bi jo pretepel tako hudo, da bi jo spravil v bolnico, samo zato, ker ni imela kam iti.

Nisem želela pustiti prijateljice v nesreči in bedi. Marsi kdo nima prijateljev na katere se lahko obrne. Nisem želela, da bi bila to njena situacija.

To tudi nameravam zdaj narediti. Se pa vseeno počutim kot grozna oseba, ker kaj pa če bo potrebovala pomoč pa ne bo imela nikogar.

Verjamem, da se počutiš grozno ob misli na ta scenarij. Kako se pa počutiš, ko te vsakič, ko izraziš resno skrb zanjo, pošlje v 3pm in ti zameri – kot nekdo, ki ga spoštuje, ceni, ima rada?

Mislim, da veš, kaj je potrebno storiti s tvoje strani.
Pogumno!

Malo se drek mesaj pa bos se ti jih fasala.

Sorodnikova hčerka je bila v podobnem stanju, na srečo ni bilo otrok.

Tip ni dovolil več niti stikov s sorodniki,  prijateljicami, z nikomer.

Večkrat kaj padlo in ko jo je končno enkrat tako namlatil, da ko je prišla v službo, so jo od tam peljali direktno v bolnico, se je situacija začela razreševati. Slovenec s čistokrvnimi poreklom.

Prepoved približevanja, podaljšano in potem psihična pomoč, da je spoznala, da ji res vsega takega stanja ni treba prenašati, da si zasluži normalno življenje.

Zdaj živi normalno, ima družino, normalnega partnerja, službo, svoj dom.

Dosti krat sem že razmišljala, da jo bo srečala samo pamet, če se zgodi kaj tragičnega. Da konča v bolnici, ali pa, da jo na smrt pretepe pa bo zadnje trenutke življena spoznala, da bi že davno mogla končat stvari.

Zgleda, da se bo res kaj moglo hudega zgodit preden bo želela spremenit življenje. Takrat ne bo imela pa nič. Bo brez prihrankov, brez vsega. Ker že zdaj ves denar da njemu, tak da ni šans, da bo kaj imela. Preostane ji potem samo kakšna varna hiša. Ampak bog ve, če ne bi potem šla nazaj k njemu. Ena znanka ima mamo, ki je končala v varni hiši, potem pa je šla nazaj k tistemu moškemu, ki jo je pretepaval.

Je kar orng umsko bolana, če mene vprašaš. In če ima take ji ni pomoči.

Reci jo, da imaš rada in je ne misliš več gledati v takem stanju in jo pošlji v kurac ti, enkrat za spremembo.

Odrasla je, posledice svojih odločitev naj sama nosi, jo bo že nekoč srečala pamet.

Osebno predlagam, da se najprej poglobiš vase. Prebral sem, da te je strah za prijateljico. Na tvojem mestu bi raziskal, zakaj se tako počutim v povezavi z njo in zakaj vztrajam s ponudbami pomoči človeku, ki tega evidentno noče.

Ko/ če boš to raziskala, se ti bodo določeni odgovori odprli sami od sebe. Takrat boš tudi lažje naredila kak korak, ki te bo potegnil iz obstoječe situacije. Dokler boš iskala odgovore pri njej, se to ne bo zgodilo. Vzvod, da želiš na vse kriplje pomagat nekomu, ki pomoči ne želi je namreč le tvoj.

Vse dobro ti želim.

Povabiš na kavo in ji poveš da ne zmoreš več gledati kako si uničuje življenje in predvsem kako uničuje življenje svojemu otroku. Da se boš umaknila, ker ne zmoreš biti tihi opazovalec tega. Da če bo kdaj rabila pomoč se lahko obrne nate, ampak dokler pa se odloča, da živi v takem ti nisi več ob njej. Ne moreš to podpirat. Da upaš da enkrat spregleda in reši vsaj hči, če že noče sebe pred takšnim življenjem. Ampak dokler ne pride na to pa se ti umikaš iz njenega življenja.

Sem skoraj jokala, ko sva se slučajno srečali pri zdravniku in ko sem videla, kako oprano glavo ima.

Kako je prepričana, da je nihče od prijateljev ne mara, kako je vsem sorodnikom vseeno zanjo in zato noče imeti z nikomer stikov.

Tudi ni želela vedeti za dogodke, niti za to, da se je njena prej najljubša sestrična poročila in tudi rodila, nič.

Takrat je bila še prepričana, da je tako, kot živi, najboljše zanjo.  Da je edini, ki mu je zanjo mar, njen moški. Da s tem, ko jo zatira, ji prepoveduje, jo mlati, kaže skrb zanjo in kako jo ima rad.

Da so sosedje zoprni in nevoščljivi, kadar so poklicali policijo zaradi nasilja. Ona takrat povedala, da je pač padla po stopnicah, pri njih se nič ne dogaja, ne ve, zakaj so tam. Naj kaznujejo sosede, ker so jih klicali.

Kot sem rekla, pomagalo je šele takrat, ko jo je nabutal toliko, da je končala v bolnici in tam poleg fizične dobila tudi psihično pomoč.

Sam res ženska ti si res groza, kaj se maš sploh za vmešavati v druge ljudi?

Očitno je jezna in besna nate in te pošilja v pičko materino ker ga ima rada in ga je vedno imela rada in je zanjo žalitev, ker tako govoriš o njemu. Saj zanjo je on njena družina.

Očitno si ti samska pa se potem z njo ubadaš. Pa ne primerji s svojo družino, ker ni nujno primerljivo. Mogoče pa je pri njih tudi dosti lepega.

Poveš da jo je treščil, potem pa govoriš kar o varni hiši.Veš koliko ljudi trešči partnerja, pa ga nikoli ne poškoduje bolj od tega. Veš koliko ljudi nikoli ne trešči partnerja in niso nasilni potem ga pa kar naenkrat ubijejo?

Mogoče se pa oba klofutata.

Zdaj ti pa prijateljica niti svojih zakonskih problemov ne more zaupati, ker si takšna. Pa ti veš koliko zakoncov vpije drug na drugaega? Večina!

No če je pa slučajno res vse kar pišeš, ali pa če je situacija še hujša kot pišeš. Potem gre pa največja krivda staršem tvoje prijateljice. Očitno sta jo zelo poškodovala in naredila najhuje kar lahko starši naredijo otroku; nista jo vzgojila v samozavestno osebo.

In marsikdo bi pri 19 pobegnil k partnerju, ki ga pretepa(ne le trešči kdaj), če bi mu ta partner dajal več ljubezni in pozornosti kot starši Če je pač tako, potem po vsej verjetnosti ne bo prekinila z njim dokler ne bo razrešila sama s sabo in svojo preteklostjo.

Pa ti veš koliko zakoncov vpije drug na drugaega? Večina!

Ni res!

Z možem se npr.midva občasno sporečeva, a to ne pomeni, da kričiva ali da pade kak udarec.

Tega pri nas ni.

In niso vedno krivi starši, ta sorodnica, o kateri sem pisala zgoraj, ima tudi še sestro, ki si nikoli ne bi dovolila tega, kar se je zgodilo njej. In starši so bili do obeh vedno dobri starši.

Tudi jaz sem pred kratkim prekinila dolgotrajwn odnos s prijateljico, ker me je preveč izčrpavala. Poskušala večkrat kej dopovedat, ampak lej smo odrasli in tudi nimamo pravice spreminjat ljudi, lahko pa se umaknemo, če želimo. Prijateljica je odrasla, ni nebogljen tvoj otrok, ki ga zapuščaš in imaš vso pravico in mirno vest.

Vsak sam je odgovoren za svoje življenje. Tvoja prijateljica je odgovorna za svoje življenje in za življenje svojega otroka. Ona vztraja v bolnem odnosu. Tebe in tvojih dobronamernih nasvetov ne posluša, torej, zakaj se izčrpavaš s tem? Pusti jo pri miru in naj živi po svoje. Nič nisi dosegla in tudi v prihodnje ne boš nič dosegla. Oddalji se od nje. To ne pomeni, da si se z njo skregala ali da si jezna nanjo, pač pa samo, da se je vajin odnos ohladil.

Pri trmastih ljudeh človek nič ne doseže.

Jaz bi na vašem mestu prekinila stike. Ne rabite pojasnevati. Kakršnkoli je odnos z vašo prijateljico in njenim tipom-zamislite se raje na to,da vas je prijateljica pošiljala v tri pm,od vas sposojala denar,nikoli vrnila..pa ste to tolerirali. Zakaj? Na en način podobno,kot prijateljica tolerira od partnerja. Ampak vi se morate vprašati,zakaj tolerirate tak bullshit odnos,zakaj niste vredni več. Zakaj taka potreba po REŠEVANJU. Jaz na vašem mestu bi se tukaj,namesto na vašo prijateljico oseredotočila na vas. Da boste sami pri sebi razrešili.

Skoraj identično, čeprav fant Slovenec, imata zdaj že odraslega sina. Nisva se slišali že leta, očitno je rabila od mene samo materialne stvari, ki si jih ni mogla privoščiti, nič drugega. Tudi prav, če je tako želela. Verjamem, da je nesrečna, ampak jaz nisem imela več volje, ker je vse predloge zavračala. Nekatere očitno rabijo takšen odnos. Vem, da je tudi njen oče kdaj klofnil njeno mamo. Očitno gre vzorec naprej. Če se trudiš že več let, pa nič, mislim, da nima smisla.