pitulice-rabim še eno malo pomoč..

Včeraj sem se končno opogumila in se spravila k delu. Kupila sem Žitovo testo, ki ga je priporočila Babi. Ko sem zmešala nadev, se mi je zazdelo da je masa pretekoča, ampak ko sem rezala ni pa niti malo teklo ven, tako da verjetno ni bila. Narezala sem na približno 3 cm debele rezine, ki so bile precej mehke, tako da so se pri pečenju malo razlezle, tako da so bile bolj kot gnezdeca, no nekatera so se preden so se zapela malo nagnila, pa so bila malo postrani. Nekako sem si (preden sem začela delat) predstavljala da je to v surovem stanju bolj kompaktno in ima pečeno bolj obliko lepega valja. Kakšne so vaše na izgled ? Sem ga kje polomila, ali je OK tako ?

Sicer pa…. okus pa je božanski, z možem sva se jih tako najedla, da je bilo obema skoraj slabo.

Za konec pa bi se rada zahvalila Babi in vsem ostalim aktivnim udeleženkam, redno vas berem, zelo redko oglasim, in naberem cel kup uporabnih nasvetov in receptov… Babi ko te berem se vedno spomnim na svojo babico, ki je bila tudi odlična kuharica, pa sem bila takrat še premlada, in me je zanimalo vse kaj druga kot kuhanje… Moja mami pa od nje ni pobrala veliko pametnega, zato sem jaz bolj kuharski samorastnik… Zato vam še enkrat hvala za vse in ostanite takšne kot ste, upam, da vas bom lahko v prihodnosti vse spoznala.
Lep pozdrav,
K.

Ka si pogledala slike iz pvega srečanja?

No, moje niti približno ne izgledajo tako ;-)). So precej bolj divjega videza.

Meni tudi pride vse skupaj precej mehko. Mislim da s tem ni nič narobe.

Važno da so dobre ;-))

Sonce hvala, tudi moje so izgledale nekako tako, se pravi da so uspele, zadaj pa se bom lotila še novih nadevov.

Moj naslednji “projekt”, ki se ga ravno tako malo bojim, pa je marjetica.

Hvala še enkrat in pozdravček
K.

;-)).
No, vidiš, saj znaš :-)).

Marjetico pa kar naredi, ni nič težko. Si me pa nasmejala s “projektom” ;-)).

Meni se zdi velik ostvari še mnogo, mnogo težjih.

Ja, ampak ti si mojstrica, jaz pa sem še na ravni malega vajenčka…
Moram, pa se pohvalit, da mi tisto česar se lotim še kar nekako uspe, no ja včasih tudi ne, ampak če ne poskusiš pač ne veš…

Hej!

Velja neko pravilo: Kdor ne zna, prebere, povprasa, se loti dela z vso odgovornostjo, sledi receptu, se malo boji, se se bolj potrudi… in uspeh je tu:)))

Marsikdaj dobra kuharica dela bolj na pamet, saj ze vse ve in zna…, pa se lahko sfizi.

Moz je bil pri sadnem drevju cisti laik, ko sva zacela v sadovnjaku.
Ampak si je nabavil vso mogoco literaturo, sel na oglede in sosedi( kmetje) so marsikdaj prisli vprasat, kaj zdaj pocne in zakaj je to dobro.

Lep pozdrav obema Babi

Joj mojstrica malo morgen ;-)).

Marjetico znam narediti, a sem še daleč od mojstra ;-)).

Itak pa mi ponavadi vsaka jed prvič uspe najboljše, ponovitve niso nikoli več to kar so bile ;-). Verjetno iz razloga ki ga navaja Babi – sledim receptu od pike do pike. Drugič sem pa ponavadi že malo “pametna” zraven pa se potem tudi na rezultatu pozna ;-))

Moram priznati, da me večkrat spravljate v dobro voljo z vprašanji o pitulicah. Sama pri njih nikoli nisem mislila na estetiko, bistveno je, da so dobre. Pa saj grde pitulice niti ne morajo biti, kvečjemu so odštekane. Njam, se jih kar lotim delat, tokrat s pršutom, te imamo zadnje čase najraje.

Se mi dogaja enako kot Soncu, prvič je skoraj zagotovo super, ponovitve so vprašljive. Razlog je ravno ta, postanem preveč “pametna”…
LP Mimi

Hojla!
Jutri sledi “projekt” pitulice. Ko sem včeraj vprašala, kaj naj bo za kosilo, je bil odgovor: pitulice. Ampak bo to v soboto, ker smo danes v stiski s časom. Ne damo se, he he, tudi če kdaj ne rata. Glavno, da imajo kraljevski okus, za obliko pa se ne bom sekirala.
Sončka vsem!

Pred dnevi sem po skoraj letu dni spet spekla pitulice. Tokrat s pršutom. Vendar nam niso bile pretirano všeč, ker sem dala preveč pršuta:(( Okus je bil premočan.

Ampak bili so lepi na pogled. Bolje bi bilo obratno…

Natassa