Pismo

Najbrž samo ne sledim modi, čeprav sama o sebi raje mislil, da sem zaradi tega romantična. Sklenila sem napisati ljubezensko pismo namreč. Pravzaprav prijateljsko pismo.

Z velikimi začetnicami, s strešicami nad č,ž in š – ji (ta del se mi je zdel na začetku še najbolj kompliciran, saj se po mejlu črke s strešicami prav rade spremenijo v nekakšne &%#!?), brez slovničnih in tipkarskih napak (ok, se je izkazalo, da bom imela tudi v zvezi s tem nekaj težav), brez nepotrebnih vejic (pri tem pa naj ne bi nobena manjkala). Čeprav mi je že do tu povsem jasno, da stvar ne bo tako enostavna kot izgleda, nisem obupala.

Ošilila sem svinčnik in se zasidrala pred bel list papirja. V bistvu sem malo telovadila s prsti in se zagledala v monitor, še prej sem pa res odprla Microsoft Word. Pa se ni nič zgodilo. Zato sem se odločila, da navijem radio bolj na glas. Še zmeraj nič. Še bolj kot prej mi je postalo jasno, da stvar ne bo enostavna.

Potem so se mi po zmedenih možganih začele poditi nič kaj urejene misli. Kaj če se bom osmešila? Zamahnila sem z roko in si rekla, da se mi zaradi tega res ni treba nič bati, ker to delam kar naprej. Čeprav se mi je stvar zdela čedalje bolj komplicirana, sem bila še vedno trdno odločena, da to storim.

Ampak besed ni in ni hotelo biti. Lepih, nežnih, tihih, božajočih, sapo jemajočih, takih, ki povzročijo, da se ti oko orosi, ko jih bereš. Pravzaprav sem nekaj besed imela na zalogi (objem, dotik, pogled, drget, vrtnica in bonbonjera, sex, pes in Knorrova Goveja juha), ampak jih nikakor nisem uspela zapakirat v stavek. Pravzaprav v pismo. Prepričana sem pa še vedno bila, da to zmorem.

Še tretjič sem danes preverila elektronsko pošto. Jasno, nisi dobil mojih mejlov. Drugega itak ne more biti, kajne?

Zdaj sem prepričana, da tega ne storim. Včasih je vsem na očem še najbolj skrito.

Pa ve, pišete pisma?