Pesem za dr. Goloba

Živijo. Danes so od nas na šoli hoteli, da napišemo pesem za nek natečaj. No, na natečaj si s temle ne upam, ampak pesem je pa vseeno. Tole sem spisal v 10 minutah:

Golobji ples

Golob se s kosom pogovarja,

ga vpraša, če ima dosti dnarja,

pa kos ponudi mu nasvet:

»Ustvarimo svobodni svet!«

Golobček se strinja, da pobudo

naslednji dan že imajo celo čudo,

sestanki, pogajanja, cela je drama,

oh, to bo še galama!

Čez mesec in pol, že vse je zaman,

vsak pameten ve, da nas konec je,

ko golobi visoko lete,

se davki v nebo povzpe,

in izgnani bomo vsi,

ki pravi smo desničarji!

Ki ljubimo državo,

ki nimamo srca,

da izdali bi domovino

in jo predali v roke tega kriminalca!

Iz dnarja se norčuje,

ima mafijo pravo že,

in najhuje je to,

da vsi po vrsti klanjajo se mu,

kot da bi bil kralj

in nekaj, kar ni

saj navaden golobček je

in dosti ga imamo vsi!

Ko konec je volitev, se zgrudim na tla,

zgrožen nad rezultatom, da me histerija je obšla,

da štiri leta trpeti,

treba s to vlado bo,

kjer nič se ne bo storilo,

samo jemalo se nam bo.

In rušiti meje,

nas mešati kot eno,

pa kam smo mi prišli,

v neko novo atmosfero?

Kjer vsi enaki smo,

kjer delamo se, da je vse v redu,

kjer zastiramo si oči

in čakamo na boljši jutri.

A mi ne bomo tiho,

ne bomo se vzdržali,

na ulice bomo odšli

in vse od sebe dali,

da odstavi se te ptiče,

ki visoko lete

in ki nam, dobrim ljudem,

samo zlo in propad žele!

Zatorej le zberimo se,

ker za Slovenijo gre,

dajmo vse,

da nam jo golobi ne poje!

Sovražim golobe,

vsi veste zakaj,

nam vzeli bodo deželo,

nam ukradli raj,

zato na ulice pojdimo,

s kamni v rokah,

da ostal bo tu,

naš pristni slovenski vsakdanji lajf!