Partnerstvo – pričakujemo/iščemo tiste znake ljubezni, ki smo jih dobili v otroštvu
http://med.over.net/forum5/read.php?27,7756182,7766410#msg-7766410
Svojemu biološkemu očetu:
-hvala,ker si odšel
-hvala,ker nisi napisal niti ene voščilnice za moj roj.dan
-hvala,ker te ni bilo
-hvala,ker si želel leto dni biti oče – ne, nisi se potrudil in ni ti uspelo, nato si spet izginl in pričakal me je spet topel objem mame (in očima)
-hvala, ker si zmedel najstnika, v upanju da je našel tisto, kar je iskal (velik FAIL)
tako je moja mami imela priložnost (in seveda tudi jaz) spoznati čudovitega moškega, ki me je preživljal, vzgajal in dajal vse potrebno, da odrastem (tudi tisto negativno) – vzel me je za svojo brez kompromisov. HVALA TI OČIM – ti si bil vedno in boš vedno moj oče. RTI[/quote]
Ja, prav imaš.
Vsaka negativna stvar ima tudi pozitivno, nekje, tam blizu. Samo če jo vidiš. Če jo vidiš in jo znaš predstavit.
Ne moremo vedno dobit samo dobro in fajn. Kaj pa bomo imeli za primerjat med sabo (in posledično cenit), če ne bomo videli/spoznali tako eno kot “nasprotno”.
peter9
moje hčere imajo tudi očima. In jima še vedno ni jasno, zakaj se z njunim atijem ne razumeva, še več, zakaj ne živim z njim, če je tako super in fajn. In jaz jima ves čas razlagam, da je super in fajn do njiju, ne pa tudi do mene. Posledično, če bi živela skupaj, pa bi zaradi konfliktov med nama, NE bil(o) super in fajn niti do njiju.
Pa še odgovor… zakaj oče ne mara svojega otroka. Mogoče zato, ker je otrok za njega tisto, s čimer se noče/ne more soočit, kar mu predstavlja težavo, kar v njem budi slabe občutke oz. občutke, s katerimi ne more ali ne želi živeti. Mogoče. Mogoče pa je nekaj čisto tretjega.
Imaš tudi svojega otroka Peter? Zakaj misliš, da je težje vzgajat? Po moje ga je težje sprejet. Ko ga sprejmeš, je proces vzgajanja enak, kot pri svojem. Se pa strinjam, da je takšni moških malo, niso dovolj pogumni ali pripravljeni na to. Večinoma se tega lotijo tisti, ki že imajo svojega otroka in jim je funkcija starša poznana, domača, zato je razumljivo, da je strah manjši. Razumem žensko v takšni situaciji, razumem pa tudi moškega, ki se tega ne upa lotit. In če se ne upa, je tudi prav, da se ne, da ne nardi še več škode.
Se strinjam. Zna bit zelo težko.
Ni. Moraš vedet, da ne gre samo za vzgojo, gre za to, da te nobeden v procesu (ali skoraj nobeden) ne jemlje kot enakovrednega pri vzgoji. Nimaš funkcijo vzgojitelja, starša. Ker to nisi. Imaš kvečjemu lahko funkcijo nekega prijatelja oz. da si neka opora partnerki pri vzgoji. Tako vsaj velika večina smatra oz. dojema očima, mačeho.
Se pri vzgoji zelo hitro “zaletiš” z biološkim očetom, in potem pride konflikt med tabo kot očimom, med očetom kot pravim očetom, ki ne more sprejet tebe kot sovzgojitelja in seveda med mamico/partnerko, ki pa mora, kaj pa vem, kaj mora… Za piko na i pa je še tu vsa žlahta, sosedje in, in… Je tu lahko zelo težko najti pravo vlogo. Pravo mesto. Res zelo težko.
Če nimaš svojih, potem si tako, kot jaz. 🙂 Peter, zdi se mi, da spoštuješ le sebi enake, ampak to je tvoj problem, ne moj. Jaz nobenega otroka nisem zavrnil, mimogrede. Jaz spoštujem sebi enake in tudi takšne, kot si ti, ki so sprejeli tuje otroke, če le lepo ravnaš z njimi (to pa oni vedo).
Vidiš, nisva si enaka. Jaz ne razmišljam tako kot ti.
Ne zgrozim se, res pa je, da o tem ne razmišljam oziroma si te situacije ne želim. To je nekaj, za kar se posameznik odloči oziroma si izbere. To ni nekaj, kar te doleti, tako kot doleti otroka, ki ga starš “zapusti”. Verjetno je težko nadomsetit starša nekomu, ki to ni. Ampak tudi starš je marskikomu težko bit, torej obnašajmo se odgovorno in otroci bodo bolj zadovoljni.[/quote]
Priznam Peter, bolj pogumen si, kar se tega tiče. Če le svojo vlogo spodobno opravljaš. Samo to je pomembno. Jaz svojo opravljam.
Jaz tudi upam, da se mi to ne zgodi in vse bom naredil, da se to ne bo zgodilo. Ne vem pa kaj mi želiš povedat. Da je narobe, če si želim samo svojih otrok? Verjamem, da imamo v življenju vsi neko vlogo. Ne moremo zdaj vsi moški sprejet tujih otrok, samo zato, ker jih je nekdo zapustil. Zakaj bi jaz odgovarjal za to, ker nekdo ni bil odgovoren in ni ostal ob njih? Mogoče nimam toliko sočutja, kot ti. Jaz nobenemu otroku ne želim da jih starš zapusti, ampak ne čutim pa se odgovornega reševati svet na tak način, samo zato, da bo na svetu manj otrok trpelo. Najprej sem jaz, potem ostali. Edino tako tudi drugi ob meni ne bodo trpeli.
Marko, tudi tebi se lahko zgodi, da boš imel otroka pa bil samski. In takrat ti bo ženska v katero boš zaljubljen rekla, saj si kar ok, samo kaj, ko imaš otroka, jaz pa se ne čutim poklicana reševati …
Aja, ti si popoln, tebi se to ne more zgoditi. Tebi se ne more zgodit, da bi te partnerka zapustila.
Veš, lahko se pa zgodi, da boš vdovec. In bodo ženske takšne do tebe kot si ti sedaj do samskih žensk z otroki.
Razmisli malo v to smer. Saj nisi edini tak. Zakaj ti je pa tako pomembno, da širiš svoje gene?
Seveda se mi lahko zgodi in vem Peter, da bodo takrat ženske, ki bodo rekle, da sem v redu, ampak da se one ne čutijo oklicane reševati. Ampak Peter, tudi tebi se lahko to še vedno zgodi. Tudi ti lahko ostaneš sam in ni nujno, da boš zato, ker si te otroke “rešil”, spoznal žensko, ki jih bo želela vzgajat naprej. Ali misliš da ja?
Ampak zdaj ob tebi dobivam občutek, kot da v svoji vlogi trpiš, upam sicer, da ne.
Zakaj si želim svoje potomce? Zato, ker želim, da je otrok del mene, da ima del mojih genov. Verjetno je to neka naravna nezavedna želja posameznika. Si predstavljam.
Se ne morem strinjat oziroma ta pristop mi ni všeč. Otroka samo z NE! ne naučiš prav veliko. Če pa ga pripraviš do tega, da sam spozna, kaj je pomembno in kaj ne, potem pa ga res naučiš selekcioniranja, saj se bo naslednjič sam spomnil, da si nekaj podobnega že zažel in da to ni smiselno in se bo pri tem počutil pomirjeno. Če pa ga zavrneš samo z NE!, bo prihodnjič občutil upor v sebi, ker ne bo razumel, zakaj tega ne sme in se bo začel metati po tleh.[/quote]
Primer: otrok hoče liziko in to pred kosilom. Izrazi željo, rečeš NE, brez pojasnjevanj. To je zame banalna situacija. Recimo, da si enkrat v preteklosti že razložil, kdaj in kako se je sladkarije. Ko otrok spet probava meje, rečeš NE in on točno ve, koliko je ura. Ne imet otroke za telebane:). In ja, situacije so si različne, manj in bolj pomembne:).
Marko, še posebej pa mi je zanimivo to tvoje reševanje. Misliš, da partner, ki ga ima IT, smatra sebe kot rešitelja za IT in njene otroke?
Dvomim. Mislim, da IT in njeni otroci niso rabili rešitelja. Ti pa smatraš, da če je moški v razmerju z žensko z otroci od prej, da je moški rešitelj?
Recimo imaš svoje otroke, ženo in tak naprej. Se ločita, ona dobi novega partnerja, ki je očim tvojim otrokom. Kako se bi ti počutil, če bi se on hvalil, da je rešitelj?
On je partner tvoji bivši, ne njen rešitelj, ne rešitelj njenih otrok.
Peter, hvala, saj je zanimivo debatirat s teboj. 🙂 Ne vem vsega o vzgoji otrok. Imam samo svoje mišljenje o tem, kakor vsak posameznik. In dopuščam, da ni vse tako, kot si zamišljam. Meni se pa le zdi, da je tvoje obzorje ozko, glede na to, da me imaš za teoretika in ne vidiš tega, da imamo vsi svoj pogled na neko stvar.
Čudne sklepe delaš, tako ozko usmerjene. Kot bi jaz na podlagi tvojih zapisov sklepal, da bi ti zavrnil žensko, ki nima svojih otrok in bi raje vzel tisto, ki jih ima. Se ti zdi to smiselno? Je tista brez kaj manj vredna?
Se ne morem strinjat oziroma ta pristop mi ni všeč. Otroka samo z NE! ne naučiš prav veliko. Če pa ga pripraviš do tega, da sam spozna, kaj je pomembno in kaj ne, potem pa ga res naučiš selekcioniranja, saj se bo naslednjič sam spomnil, da si nekaj podobnega že zažel in da to ni smiselno in se bo pri tem počutil pomirjeno. Če pa ga zavrneš samo z NE!, bo prihodnjič občutil upor v sebi, ker ne bo razumel, zakaj tega ne sme in se bo začel metati po tleh.[/quote]
Primer: otrok hoče liziko in to pred kosilom. Izrazi željo, rečeš NE, brez pojasnjevanj. To je zame banalna situacija. Recimo, da si enkrat v preteklosti že razložil, kdaj in kako se je sladkarije. Ko otrok spet probava meje, rečeš NE in on točno ve, koliko je ura. Ne imet otroke za telebane:). In ja, situacije so si različne, manj in bolj pomembne:).[/quote]
Čakaj, ne ti imet nas za telebane. 😉 Prej si napisala primer, kot da situacijo rešuješ prvič. Za v prihodnje je razumljivo.
Če se jaz ob nekom bolje počutim, kot prej, ko sem bil sam, mi ni težko priznati in jo lahko sprejmem tudi kot rešiteljico. Prav tako ona mene. Drug drugega potrebujeva, želiva, torej ja, sva drug drugemu rešitelja in to ceniva in vzdržujeva.
Kako se It počuti, bo sama povedala.
Ampak vlogo, ki jo ti sam sebi pripisuješ, je ravno vloga rešitelja, ki pa jo sedaj tako gladko zavračaš. In to se mi ne zdi pošteno. V tej vlogi ne vidim nič napačnega.
Peter, izbral sem si partnerko, za kateri ne vem, ali lahko ima otroke ali ne. Še zase ne vem, če jih bom lahko imel. Želim se predvsem dober in spoštljiv odnos, otroci bodo (če bodo) le nagrada za to. Če jih ne bo, bom to sprejel.
Ufff, grozen občutek me je spreletel ob branju vaših odgovorov.
Nihče ne govori o ljubezni, to očitno sploh ni pomembno. Ja, odločamo se o svojem življenju, sami izbiramo po kakšni poti bomo stopali. Ampak nikoli nisem razmišljala na način, da bi bili otroci od nekoga drugega, tujek. Kvečjemu zelo dobrodošli. Sploh ni pomembno, kdo je biološki oče ali mati, pomemben je naš odnos, ki ga sporočamo okolici, svetu. Če bi se tako zgodilo, bi na široko odprla vrata partnerjevim otrokom in se trudila, da bi se počutili sprejeti in zaželjeni. Ljubezen se zgodi, z razlogom…je ne zavračaš že v štartu, ker je nekdo okusil sad materinstva ali očetovstva. To ni breme, to je dar. In če imaš možnost biti del tega daru, je to še večji dar!
Antilopa, pa menda tebe ne motijo ženske, ki so samske pa imajo otroke :)? Ne skrbi, če jih nimaš, večina moških mara samo samske brez otrok. Tako, da ni panike.
Ne vem pa kje si prebrala, da sem napisal, da si tiste z otroki bolj zaslužijo partnerja kot tiste brez? Niti me ne moti, če ženska nikoli ne bo imela otrok pa če jih bi lahko imela ali ne.
Se strinjam. Peter bi temu rekel, teoretiziranje. Ampak sedaj ne bo, ker je to njegova izkušnja seveda in samo to šteje. 😉
Lahko bi temu tudi rekli “lepobesedičenje” ali pa tudi iskreno razmišljanje. Na koncu ni pomembno. Vsak si izbere svojo pot z razlogom. Pomembno je, da se na njej dobro počuti in da drugi ob njem ne trpijo. Ker sem si jaz izbral partnerko brez otrok, zaradi tega noben otrok ne trpi. Kvečjemu bo kakšnemu lepo. 🙂
Goldfish, me veseli, da vsaj ena tako razmišlja. Mene tudi kar groza spreleti, ko ljudje zbirajo partnerje kot neko blago. Če ima otroke, odpade.
In potem se zgodi, da 45 letniki iščejo samo ženske tam okrog 30 in manj, ker zanje vrstnice niso ok, ker imajo otroke. Verjetno pričakujejo, da bo pri 45 še vedno devica ali kaj?
Če partnerja ljubimo, ga bomo ljubili, če ima otroke od prej ali pa če jih nima.
Ločenci z otroki niso prav nič slabši kot ostali.
In vsakemu se lahko zgodi, da se bo nekoč ločil, nihče ni tako popoln, da se mu to ne bi moglo zgoditi (razen, če raje gnije v propadli vezi kot prizna, da se mora ločit).
Forum je zaprt za komentiranje.