Partnerstvo – pričakujemo/iščemo tiste znake ljubezni, ki smo jih dobili v otroštvu

: /
Medvedek ti je ljubka igrača.
Kako ti je pa stati ob pravem medvedu? Si kdaj stala v neposredni bližini? Kakšni občutki te navdajajo ob tem?
Če nekdo povzdigne glas, kriči, kako se počutiš ob tem ali pa če se smeji? Kaj to si se morala naučit? Zakaj se dojenček smeji mamici, ko mu šepeče, ali pa strese ob nekom, ki kaj (pomotoma) zakriči, zaropota? Kaj se tega otrok nauči, se ti ne zdi da neko “znanje” že prinesemo s sabo? Da je “vgravirano” v naše gene, kot odpor do kač napr.? Če bi te učili da hodi po rokah, bi z nogami delala tisto kar sedaj z rokami….no predvidevam, da ….kaj pa vem mogoče so te naučili drugače, pa si jaz samo domišljam da hodiš po nogah…… :/
Ja starši pa še kar po starem delajo z njim kot nekim nebogljenim bitjem, ga tlačijo nazaj v zibko (če ne še dlje) in otrok se upre taki obravnavi. Frustracije ima kar sam od sebe? Se ti ne zdi da bi se morali starši prilagoditi njegovi starosti in ga temu primerno vključiti v družino, da bi sodeloval, ne pa da “naredijo vse za njega”?

Ne da se mi več 🙁
Bodo vam že otroci povedali kaj rabijo, če jih boste le razumeli kaj vam pripovedujejo. 😉

@ On_

Vse je ok:). Želim ti uspešno spopadanje s starševsko vlogo še naprej:).

Ne morem se strinjati s tem.[/quote]
Tu sem jaz strinjam z On-etom. V tem primeru smo že nekaj spregledali, neko otrokovo željo smo najverjetneje ignorirali na nepravilen način, otrok se je počutil neupoštevanega in iz tega je postal “frustriran”, drugače povedano počutil se je zavrnjenega in na ta način izsiljuje in išče razumevanje, ljubezen. Če kdaj pogledate bolj natančno, boste ugotovili, da se zelo podobno vedej(m)o še odrasli. Sicer se ne vležemo na tla, čustvena reakcija je pa povsem enaka.

@ Marko
Otrok ima milijon želja, uresničljivih in manj uresničljivih. Če želi poleteti na Luno in mu ti kot starš tega ne moreš ugoditi, kaj to pomeni da si neustrezno sprejel in zavrnil njegovo željo? Je narobe, ker si rekel, da to ni mogoče? Otrok ni dobesedno “zafrustiran”. Samo spotaknil se je ob mejo in se temu odločno upira. Pokaže kdo je, spoznava samega sebe skozi zavračanje njegovih idej.

Če hoče otrok liziko, s tem ne išče ljubezni. Ja, morda se čuti neljubljenega, v kolikor mu vedno ne ustrežemo. Samo to je njegova reakcija, ker podzavestno ve, da nas bo s tem čustveno dotaknil, pritisnil na prave tipke.

Odrasli vlečemo surlo:). Ampak ne moremo zdaj mešati hrušk in jabolk:).

Ne morem se strinjati s tem.[/quote]
Tu sem jaz strinjam z On-etom. V tem primeru smo že nekaj spregledali, neko otrokovo željo smo najverjetneje ignorirali na nepravilen način, otrok se je počutil neupoštevanega in iz tega je postal “frustriran”, drugače povedano počutil se je zavrnjenega in na ta način izsiljuje in išče razumevanje, ljubezen. Če kdaj pogledate bolj natančno, boste ugotovili, da se zelo podobno vedej(m)o še odrasli. Sicer se ne vležemo na tla, čustvena reakcija je pa povsem enaka.[/quote]
Marko, želim ti veliko sreče pri izpolnjevanju otrokovih želja, na pravilen način.

To ni možno, da se otrok kdaj ne bi počutil zavrnjenega. Bolj kot boš zahteven do sebe, bolj boš obremenjen in več bo možnosti, da bo otrok s svjimi frustracijami, presegel tvojo mejo strpnosti in boš deloval čustveno in najverjetneje uporabil silo.

Ko se otrok rodi, ima le par potreb. Da je sit, da se počuti varnega in da mu je toplo in da je zdrav.
Teh par potreb ni težko uresničiti. Z leti pa ima vedno več dodatnih želja in ni možno, da se mu vse uresničijo. Ker pa to otrok pričakuje, pa postane zmeen oz. zafrustriran. Ker ne razume, zakaj ne. Zato se otroku razloži, zakaj nečesa ne more imeti.

Frustracija je prirojen odziv na določeno situacijo.

Saj ne pravim, da bi morali narediti vse za njega. Sem napisal, da je treba vztrajati pri postavljenih mejah.

Otrok se res v takih primerih počuti neljubljenega. Celo reče, da ga nimamo radi, če mu ne damo lizike.
Zato pa se mu razliži, da ga še vedno imamo radi, ne glede na liziko.

@ Robi…

Kot starš veš, kakšen bo odziv s strani otrok. Lahko predvidiš situacije, lahko povežeš vzrok in posledico, zato si otrokovo obnašanje (ko ti reče, da te nima rad) razložiš na “odrasel” način. Ne povlečeš surle, otroka zaradi tega ne kaznuješ (ker se te je čustveno dotaknil), ker se zavedaš, da je otrokova reakcija odraz tega, da nekaj ne dobi in ne realnega stanja. V efektu pritisne na naša čustva.

Imaš kaj otrok?

Ti dam prav. Mogoče je res tako, čeprav na nek način verjamem, da ko si otrok zaželi na Luno, mu lahko to na njemu razumljiv način razložimo (če se potrudimo), zakaj ne more in potem ni potrebe po frustracija. Ker dvoletni otrok, ki mu tega ne moremo razumsko razložit, si kaj takega niti ne bo zaželel. Po moje. 🙂

Razumem pa in mi je jasno, da ima otrok ogromno želja, tudi neuresničljivih in da mu ne moremo vseh uresničit, potrebno pa jih je zavrnit na način, da bo sam razumel, zakaj si jih ne more uresničit. Da bo s svojim razmišljanjem ugotovil, da si je želel preveč v tistem trenutku. Ali to ni možno?

Recimo kako boš otroku razložil zakaj vsi njegovo sošolci gredo na morje, smučat, kamorkoli on pa ne more, ker doma ni denarja?
Ali pa kako mu primerno povedat zakaj ne more v šolo v naravi, ker doma ni denarja, če gredo pa vsi ostali?
Ali pa kako mu povedat recimo, ko si želi, da bi ga oče imel rad, če ga pa oče v resnici ne mara?
Ali pa kako mu dopovedat, da ni nič kriv, če ga oče/mama zaničuje, on si pa želi ljubezni?

Jaz imam dva. Pa ti ?

Recimo kako boš otroku razložil zakaj vsi njegovo sošolci gredo na morje, smučat, kamorkoli on pa ne more, ker doma ni denarja?
Ali pa kako mu primerno povedat zakaj ne more v šolo v naravi, ker doma ni denarja, če gredo pa vsi ostali?
Ali pa kako mu povedat recimo, ko si želi, da bi ga oče imel rad, če ga pa oče v resnici ne mara?
Ali pa kako mu dopovedat, da ni nič kriv, če ga oče/mama zaničuje, on si pa želi ljubezni?

Jaz lahko povem, kaj bi naredil danes (ko še nimam otrok), ne vem pa (ker nimam izkušenj), kako bi otrok to sprejel.

– najprej bi mu pokazal, da ne grejo vsi otroci na morje, ker to preprosto ni res in bi mu pokazal otroke, ki ne hodijo na morje. Potem bi mu predlagal eno varianto, ki je zame bolj uresnčljiva in bi na najboljši način morje nadomestila (recimo jezero, kampriranje, ne razmišljam sedaj o rešitvah, ker svojega otroka ne poznam). Razložil bi mu tudi to v zvezi z denarjem, otroka je treba od začetka učit, da vseh želja si ne more izpolnit, ne glede na ostale,…
Na to, da ga oče v resnici ne mara, ti nemorem odgovorit, ker moj otrok bo očeta maral. Tudi mamo, ker bom takšno izbral. 🙂
Enak odgovor na zadnje vprašanje. Mojega otroka njegovi starši ne bodo zaničevali, če se bo tako počutil, bom želel, da mi to pove in bomo odnos do njega primerno spremenili.

Otrok ne pride vedno do rezultata, da je bil on tisti, ki si je zaželel preveč ali pa nemogoče stvari.

Včasih je dovolj beseda NE. Zakaj? Zato. Ne moreš vsako banalno situacijo pojasnjevati in razčlenjevati. Otroka s tem tudi učiš, kaj je pomembno in kaj ne, da bo znal selekcionirati situacije in določati prioritete. Vsak “spor” glede želja ne zahteva, da se pogovoriš z otrokom:).

Vidim, da si se umaknil delikatnim vprašanjem.
Naj te tako vprašam. Kaj pa, če bo imela tvoja partnerka otroke od prej in njen bivši ne bo maral svojih otrok. Kako boš razložil svojemu pastorku, da je njegova želja, da bi ga imel biološki oče rad, neuresničljiva?

[/quote]

@ peter9

Otroka že v zgodnjem otroštvu podučuješ o tem, da ne pride denar po luftu, sam od sebe. Pojasniš mu, zakaj imajo eni več, eni manj. Pojasniš mu, da ni vse v denarju, v doseganju materialnih dobrin. Odpiraš mu oči z drugimi, pravimi vrednotami. Z načinom življenja ga učiš preprostosti (tudi, če je denarja dovolj)…učiš ga, da so pomembni odnosi, ljudje…učiš ga, kdaj je tekmovalnost zaželjena in kdaj ne…učiš ga, da četudi česa nima (kar imajo drugi), to ne pomeni, da je manj vreden ali karkoli prikrajšan.

Glede starševske ljubezni…odvisno od starosti otroka. Majhnemu otroku zapakiraš pravo resnico, ne poveš ničesar, kar bi ga dodatno prizadelo, potrudiš se, da ima lepo otroštvo kljub recimo odsotnosti očetove ljubezni. Na njegova vprašanje odgovarjaš tehtno in premišljeno.

Se ne morem strinjat oziroma ta pristop mi ni všeč. Otroka samo z NE! ne naučiš prav veliko. Če pa ga pripraviš do tega, da sam spozna, kaj je pomembno in kaj ne, potem pa ga res naučiš selekcioniranja, saj se bo naslednjič sam spomnil, da si nekaj podobnega že zažel in da to ni smiselno in se bo pri tem počutil pomirjeno. Če pa ga zavrneš samo z NE!, bo prihodnjič občutil upor v sebi, ker ne bo razumel, zakaj tega ne sme in se bo začel metati po tleh.

Marko, ti se verjetno zgroziš ob misli, da bi imel pastorke :).

Ne zgrozim se, res pa je, da o tem ne razmišljam oziroma si te situacije ne želim. To je nekaj, za kar se posameznik odloči oziroma si izbere. To ni nekaj, kar te doleti, tako kot doleti otroka, ki ga starš “zapusti”. Verjetno je težko nadomsetit starša nekomu, ki to ni. Ampak tudi starš je marskikomu težko bit, torej obnašajmo se odgovorno in otroci bodo bolj zadovoljni.

Se mi je zdelo, da ti Marko, spadaš v kategorijo moških, ki razvršča ženske glede na preteklost.
Če ima otroka od prej, ni več primerna za partnerko.
Torej samski očka ali mamica naj bi ostal za večno samski, če bi vsi tako razmišljali.
In potem, ko otrok ugotovi, da je bila njegova mamica večkrat zavrnjena, ker ima otroka, da je zato moški ne marajo, da zato ostaja samska. Postaja še bolj nesrečen. Najprej ga oče ni maral, potem še njegove mame ne marajo moški (otrok si bo mislil, da po njegovi krivdi) in frustracije se nabirajo. Nič krivemu otroku.

Prosim te, ne uvrščaj mene nikamor. Kakšna preteklost? To, da ima otroke, ki jih je zapustil oče, je sedanjost!
Razumem situacijo, ampak to kar si sedaj povedal je, da bi se naj moški take ženske usmilili samo zaradi otrok, da se bodo oni bolje počutili. In potem prideš sem z ugotovitvijo, da se otroci vseeno ne počutijo dobro in da jim ne moreš razložit, zakaj jih očka nima rad. Jaz pa samo pravim, da če si se za nekaj odločil, potem za tem stoj odgovorno in poglej kaj lahko storiš drugeče, da se bodo ti otroci počutili še bolje. Verjamem, da je tudi očeta, ki ga ni blizu, možno nadomestit.
Mogoče pa samo nisem naletel na žensko, ki bi imela otroke in bi me hkrati pritegnila tako, da bi si jo želel sprejeti z otroci vred.

Stvari pri vzgoji otrok niso tako enostavne kot se enim zdi. Ne moreš reči ja pri mojih bo pa tako in tako in vse bo super. Nihče ne more biti tako siguren. Marsikaj lahko pride vmes.
Niti pri izbiri partnerja ne moremo biti 100%, da bo pa ta partner res imel rad svoje otroke in skrbel zanje tako kot se šika. Vedno se lahko kaj zgodi. Razen, če je kdo popolen in je prepričan, da mu bo vse šlo tako kot si je zastavil.
Po drugi strani imamo tudi starše, ki so zlati, ki so znali vzgojiti 2 zelo ok otroka, tretji pa je pravi barabun. Je lahko kdo 100%, da se njemu kaj takega pri vzgoji otrok ne more zgodit? Vedno je še vpliv okolja, vedno se lahko še kaj nepredvidljevega zgodi.
In v končni fazi pravi moški, če mu je všeč neka ženska, če se zaljubi vanjo, je ne bo zavrnil le zaradi tega, ker ima že od prej otroke.

Marko, mister teoretikus.

http://med.over.net/forum5/read.php?27,7756182,7766410#msg-7766410

Svojemu biološkemu očetu:
-hvala,ker si odšel
-hvala,ker nisi napisal niti ene voščilnice za moj roj.dan
-hvala,ker te ni bilo
-hvala,ker si želel leto dni biti oče – ne, nisi se potrudil in ni ti uspelo, nato si spet izginl in pričakal me je spet topel objem mame (in očima)
-hvala, ker si zmedel najstnika, v upanju da je našel tisto, kar je iskal (velik FAIL)

tako je moja mami imela priložnost (in seveda tudi jaz) spoznati čudovitega moškega, ki me je preživljal, vzgajal in dajal vse potrebno, da odrastem (tudi tisto negativno) – vzel me je za svojo brez kompromisov. HVALA TI OČIM – ti si bil vedno in boš vedno moj oče. RTI

Link_, žal si premalo moških upa stopit na tako pot. Pot je težka, težje je vzgajat pastorka kot svojega otroka, vendar nekateri moški imajo veliko srce in to zmorejo. Pa tudi ženske seveda. Tudi ženske znajo sprejeti tuje otroke, če imajo dovolj rade partnerja seveda.

Res je Peter, vse to, kar si zamisliš, ni nujno da se bo tako zgodilo. Pomembno pri tem pa je, da si eni stvari zamišljajo realno, drugi pa nerealno, eni so bolj prilagodljivi in odgovorni, drugi pa niso tako. Pomembno pa je, da se zavedamo, da kdaj kaj ne bo šlo točno po predstavah in da se takrat skušamo prilagodit in razmisliti, kaj lahko še storimo in ne da obupamo.
In spet si me uvrstil med teoretičarje. Saj samo govorim, kako sem ravnal v preteklosti oziroma, kako bi si želel v prihodnosti. Če se bere idealno, še ne pomeni, da jaz pri tem ne vidim nobenih nepredvidljivih ovir. Kot vidiš, zgoraj debatiramo, kako bi neko situacijo z otrokom rešili in pristopi so različni. Pravi je po moje samo eden in tistemu se vsi skušamo približat na svoj najboljši način.