Partnerstvo – pričakujemo/iščemo tiste znake ljubezni, ki smo jih dobili v otroštvu
Drugačnost je v tem KAKO OTROK dojema starše in če starši želijo otroku dobro ga naj upoštevajo. Naj upoštevajo dejstvo, da otrok vsakega od niju dojema drugače.
Danes bi pa mama bila rada oče, oče se obnaša kot mama, ker kao ni mej bla, bla, bla… dete jim pa malone po stropu pleza, hodijo k terapevtom, jemljejo tablete proti hiperaktivnosti, ne vem kaj še, samo da ni treba bit mama/oče v pravem pomenu besede, na način, ki ga otrok po defoltu razume in sprejema.???? ne vem kaj si s tem želela povedat, se izključuje :/
Ne moreta vzgajat na enak način, niti ne smeta, če želita otroku dobro, vsak imata svojo vlogo in se dopolnjujeta. To ne pomeni, da če mama reče črno mora on reč belo, le njun pristop ne drugačen vodi pa k istemu cilju. Ne vem, ampak zame je to tako, če imaš enkrat otroka in veš kaj si želiš, da iz njega zraste, imaš to željo, potem ni več vprašanje kakšen naj bom kot oče, če poznam princip otrokovega dojemanja. Moja želja je, da sem tak oče, da imam takšno vlogo, ki bo otroka vodila k tem cilju.
Lahko pa sem “malo egoista” in najprej gledan na lastno čustveno ugodje in se tej odgovornosti izmikam na vse možne načine in iščem izgovore za otrokove čustvene manjke/vedenjske probleme, v šoli, družbi, tv, računalniku, tetah, stricih, starih starših……… le sam nisem nič kriv za svojega otroka.
Saj vem mnogi ne vedo, se ne zavedajo kako mali otroci dojemajo svet okoli sebe, izhajajo iz sebe, svojega pogleda, ne pogleda otroka, se ne znajo, nočejo, želijo… vživet vanj, ne razumejo njegovih občutkov (a vam ni to znano? 😉 in iščejo rešitve pri takšni in drugačni stroki, vmes otroci odrastejo in potem se pokaže kar se pač pokaže in zadeve starši ne morejo več popravit (čeprav takrat v svojem obupu počnejo svašta ), lahko pa jo otrok sam (takrat že odrasla oseba). Otroke vzgajamo do pubertete potem lahko bolj ali manj le opazujemo sadove svojega dela oz ne dela, zablod, napak….
Zakaj ju dojema drugače, če se oba “enako” obnašata do njega, mu oba postavljata meje, govorita JA ali NE… Zakaj ju drugače dojema, če v njunem obnašanju ni razlike? Recimo, otrok pleza po mizi, enkrat bo mama ga dala dol z mize, drugič oče. V čem je razlika, zdaj. Zakaj bi očeta drugače dojemal kot mamo. Saj ne rečem da ju ne, samo poskušam razumet zakaj.
Delilo oz. enkrat eden prime otroka in mu reče NE, drugič drugi. Tudi ko sta oba skupaj.
Je pa res, da če sta oba prisotna ob otroku takrat, ko se naj bi postavila me, izgovirl NE, kdo bo potem to naredil. Oče, ali mama. Oba? Na kak način.
In kakšna je po tvojem ta vloga. Vloga očeta, vloga mame. Na konkretnem primeru, naprimer (iz našega vsakdana: naš najmlajši neizmerno rad odpira hladilnik, ki bi ga potem seveda z veseljem pustil tudi odprtega). Torej, kaj naredi po tvojem oče, kaj mama… Ali pa ti povej en konkreten primer. Tako da se bo videla vloga matere in vloga očeta.
S tem se pa popolnoma strinjam. En živ primer tega, kar si napisal, je naš Marko, tu, na forumu. 🙂 (Marko, nič slabega ne mislim).
Pa ne samo naš Marko, še jaz zraven, tudi. Tudi sama nimam pojma, kako moje dete razmišlja, verjetno zato, ker mi tega niti povedat ne more. In na kaj se potem lahko oprem pri svojih odločitvah??? Na svojo presojo, ki izhaja iz mojega odraslega razmišljanja, ali pa naj enostavno verjamem nekim “strokovnjakom”. ???
Pridružujem se vprašanju It glede vlog in tega, zakaj ju otrok dojema drugače. Kaj razmišlja, ko mu mejo postavi mama in kaj razmišlja, ko mu mejo postavi oče? Tudi sam ne razumem tega najbolje oziroma ne razumem, kako si to predstavlja On. Bi kak primer bil dobrodošel. Jaz še vedno mislim, da oba razume enako, razlika je morda le v tem, da če mama nekaj ne dovoli, to morda še ni potrebno upoštevat, če pa še to oče reče, potem pa že bo nekaj na tem.
Brrrrrrrrrrrrrr……
Dajmo še enkrat :/
Otrok odpira hladilnik. Zakaj ga odpira? Zato ker je to zabavno, fino mu je raziskovat “skrivnostni svet hladilnika”, vse tiste posodice….
Posledice odprtega hladilnika? Jih ne pozna, mu ni mar zanje, se jih ne zaveda. Zakaj ne bi potem stalno odpiral hladilnika, če je pa to tako fajn?
Mora se soočit z neko posledico, če bo delal stvari, ki se jih ne sme (iz našega zornega kota!), da se bo zavedal tega. Lahko mu pokažeš račun, kaj si vse kupila in se je pokvarilo. Samo mislim, da ga ne bo kaj hudo prizadelo… :)))
Če bo pa vedel, da se bo ob odprtem hladilniku pojavil oče s povzdignjenim glasom, resnim obrazom in zahteval naj mali zapre hladilnik, bo mali razmišljal nekako tako, da bo pretehtal kaj se mu bolj izplača. Če je ugodje ob odprtem hladilniku večje kot pa očetova grožnja, bo še naprej lezel vanj, če bo pa grožnja bolj strašna od ugodja bo zadevo opustil, ker se mu ne splača, “ni fajn”. Sedaj mu pomeni odprt hladilnik “fajn” potem, mu bo pomeni “ne fajn”.
Zakaj tega naj ne naredi mama? Zato ker je mama oseba v našem življenju, ki nam (podzavestno) predstavlja neko (absolutno) ugodje. Že od kar smo bili spočeti je tako. Poslušali smo njen glas, bitje srca, delili veselje in žalost z njo in, ko smo se rodili je bila ona tista, ki je s tem ugodjem nadaljevala za vsako stvar, ki smo jo rabili, da smo sploh preživeli je bila ona. In kot taka nam predstavlja mama neko zavetje kamor se zatečemo, ko nam je hudo. Ona je tista, ki nas ima rada neglede na vse (odprte hladilnike ;). To da nas ima nekdo rad se napaja od tu.
In sedaj malček odpre hladilnik, mama pa z neko prepovedjo nadenj? Kako naj si to razlaga? Edina oseba na tem svetu nad njim izvaja represijo, grozi, ga omejuje. Iz vidika malčka! so to vse grožnje!
Kam naj se sedaj zateče, nikamor, nihče ga ne mara, kako naj se odloči sedaj sam in zapuščen od celega sveta, ki ga pozna? Zmeda.
Potem pride očka in ga vzame v naročje in ga potolaži ker je bila mama huda…. Narobe svet :/ Totalna zmeda v njegovem dojemanju – posledica: neodločna oseba.
Malo dete razmišlja po principu ugodja, dela tisto kar je zanj bolj ugodno. To mu je merilo za vse. In ne ugodje mu ne sme delat mama, ker mu s tem dela škodo, za to so očetje. Brez skrbi ne bo vas zasovražil, pridobili boste na spoštovanju. Otrok bo na tak način dojel, da je treba druge spoštovati in da je varen, če se giba v okviru postavljenih mej. Tudi mama lahko postavi mejo samo za malčka je to bolj majav plot, ki ga bo zlahka preplezal, če ne bo nekoga zraven ;). Niti ni nujno, da je to biološki oče, samo, da je to oseba m spola (za vse tiste ki otroke vzgajate same), ker jo mali drugače dojema in kot mama ne “umažete” svoje podobe v njegovih očeh (podzavesti).
On, tukaj si me pa zelo razočaral, mi je zelo žal, čeprav vidim, da se zelo trudiš. Nobenega pojasnila nisi dal. Nič o tem, kako naj reagira oče in nič o tem, zakaj mu mama ne more postavit te meje, da odpiranje hladilnika “ni fajn”.
Potem pišeš, da mali ne bi razumel, da bi se ustrašil, če bi mu mama postavila mejo (ćeprav zagovarjaš, da mu lahko oba enako postavljata meje), če pa ga ima tako rada. V tvojem primeru mu mama meje očitno sploh ni postavila. Razumljeno je celo tako, da mu bo mama postavila mejo tako, da bo otroka prestrašila z jeznim očetom, če bo to videl. Pri tem se vprašam, kak občutek sprejemanja dobi od očeta, ko mu tako ostro postavi mejo. Kako bi po tvoje oče dejansko moral odreagirat v tej situaciji s hladnikom, v primeru, da sem narobe razumel? Kako bi ti reagiral oziroma kako si reagiral?
Jaz se res sprašujem, kaj je v takšni situaciji pravilno, ne razmišljam o tem, kako bi sam reagiral. Želim pa o tem razmišljat, da bom razumel tudi to področje, ker mi je jasno, da ko si v situaciji, moraš odregirat pravilno, torej tako, kot se ti zdi kot staršu logično in smiselno. Ampak, če sem prav razumel tvoje sporočilo, potem se mi ne zdi pravilno, vsaj zaenkrat ne.
Omg On_, kaj ti živiš še v kameni dobi?:) Je nujno za očeta, da ima pri sebi tudi gorjačo?:)
Seveda otrok ves čas raziskuje in posledično naredi tudi kakšno neumnost. Uči se skozi napake, ki so dobrodošle za naprej. Če mu ob vsakem “napačnem” dejanju sporočamo, da bo prišel oče in on uredil zadevo ter mu tako vzbujamo strahospoštovanje do očeta, smo naredili samo škodo. Otrok si bo sprogramiral, da je oče bad guy in se pojavi vsakič, ko naredi naumnost. Kazen je prihod očeta in to zame osebno ni vzgojno. Otroku bi morali (glede na njegova leta) razložiti kakšne bodo posledice in le-te se vedno dotikajo njegovega sveta. Torej v tem primeru s hladilnikom (in recimo, da je njegova starost 4 leta), bi otroku rekla, da če bo v danem trenutku ponovno odprl hladilnik, bom šla po njegovo najljubšo igračo in bo ostal brez nje tisti dan. V tej dobi se obnese tudi tabla s sončki in črnimi pikami. Tako bi si otrok prislužil črno piko. Seveda bi mu ob tem povedala, zakaj je pametno, da je hladilnik zaprt in da ni narobe, če ga odpre enkrat, dvakrat…je pa narobe, če s tem nagaja in ne upošteva dogovora. In to nima veze ali v tej situaciji nastopam kot mama ali oče!! Pravila so za vse enaka! Nihče ni več ali manj vreden v družini! Tako kot je čas za crkljanje je tudi čas za vzgajanje. In pri tem morata biti enako dosledna oba starša! Mama se s tem nič ne “umaže”, kvečjemu dobi enakovredno vlogo v družini in spoštovanje s strani otrok, ker predsatvlja močan člen v verigi!
Očitno sem preslabo napisal da ne razumete kaj sem želel povedat.
Hočem povedat, da otrok loči med mamo in očetom. Ne gre za to da mama “ne sme” in da naj za vsako malenkost “uporabi” očeta.
Goldfish v tvojem primeru (primer večine mamm-žensk) dosežeš želeno z čustvenim izsiljevanjem (oduzem nečesa kar ima otrok rad, tabla ob kateri se otrok počuti ničevo…) Ob mojem kamenodobnem pa otrok direktno občuti neugodje, kar je pri tako malem edino smiselno, ker ne zmore še abstraktnega načina mišljenja. In te zadeve MORA mali osvojit pred tem obdobjem.
Marko ne razumem te, kako ne vidiš zakaj mama ne sme? Saj ne pravim da ne more, lahko ona to stori le ni dobro za otroka, če to počne ona… Ne vem poizkusite na vaših otrocih in boste videli odziv če je “huda” mama ali pa oče.
Se strinjam s tem.
Zdi se mi nesprejemljivo, da mama izkorišča očetovo vlogo oz. njegovo avtoriteto na tak način, da otroka straši…Pač v smislu, če ne bo priden, bo prišel pa oče.
Pri postavljanju mej morata zato oba biti striktna. Otrok mora dojeti, da se ne sme odpirati hladilnika, ker se pač ne sme. Ne pa zato, ker je oče hudoben.
Majhnemu otroku se to pokaže tako, da se mu s silo prepreči odpiranje (držiš vrata) ali pa se postaviš pred vrata, da jih ne more odpreti.
Tole je čisto ne učinkovito, ker (toliko star) otrok ne dojame ZAKAJ ne sme odpret vrat, z njim se greš “drž nedaj” kdo bo koga, na isti relaciji sta in te ne dojema kot avtoriteto zato je ta metoda učinkovita dokler si tam, ko obrneš hrbet je vse po starem….Čisto zgrešeno, oprosti nisi razumel, saj oba postavita mejo le da si lahko oče “privošči” direkten konflikt, če se tako izrazim, ko mali prestopi črto, to pa počne vsak zdrav otrok.
Ne gre za čustveno izsiljevanje, le otroku pokažeš meje in v kolikor prestopa določene meje, bo posledica na njegovih plečih, konkretno odvzem igrače za določeno kratko obdobje. Ne bo doživel strahu pred očetovim prihodom, kazen bo vzgojna, ker bo dejansko občutil, da je naredil nekaj narobe v smislu dejanj (vzroka). Otroku daš pred kaznijo možnost odločitve. Sam se odloči ali bo upošteval naše meje ali ne. Pojasniš mu vzrok-posledico. V kolikor se otrok SAM odloči in prestopi mejo, je kazen točno določena. Igrača gre na zgornjo polico ali se vpiše črna pika na tablo. Občutki, ki spremljajo otroka so seveda mešani z njegove strani. Ne gre za izničevanje njegove avtoritete ali preizkušanje moči (tisti, ki bo močnejši, bo zmagal-v tvojem primeru je to oče). Gre za učenje na lastnih napakah. Otrok bo naslednjič vedel, da mislimo resno (smo dosledni pri svojih mejah)…vedel bo, kakšne so sankcije v primeru neubogljivosti…vedel bo, da ima priložnost popraviti napake (v primeru table – obstajajo tudi sončki).
Otroka učiš, da vse kar počne, dela zase in ne za druge (v tvojem primeru je to oče). Učiš ga, da ni narobe, če narediš napako, narobe je če prestopaš dogovore (meje). Ob tem mu sporočaš, da ga imaš rad, da ti ni vseeno in mu daješ vse atribute, da se razvije v samostojno, odgovorno osebo.
Tole je čisto ne učinkovito, ker (toliko star) otrok ne dojame ZAKAJ ne sme odpret vrat, z njim se greš “drž nedaj” kdo bo koga, na isti relaciji sta in te ne dojema kot avtoriteto zato je ta metoda učinkovita dokler si tam, ko obrneš hrbet je vse po starem….Čisto zgrešeno, oprosti nisi razumel, saj oba postavita mejo le da si lahko oče “privošči” direkten konflikt, če se tako izrazim, ko mali prestopi črto, to pa počne vsak zdrav otrok.[/quote]
In kaj bi po tvojem moral oče storiti v konkretnem primeru? In kaj mati, če sploh kaj…
Normalno, da ne dojame, če pa še govoriti ne zna. 🙂
Saj mu rečeš, da ne sme in še hkrati držiš vrata, da ve, da ne sme in kaj pomeni NE.
Kaj pa je po tvojem učinkovito ? Nisi dal nobenega predloga.
Res je. Otroku je treba dati možnost izbire. Da več kaj ga čaka, če bo prestopil meje.
Seveda pa se takšni vzgojni ukrepi ne morejo uporabiti pri leto in pol starem otroku.
Potem pa mi prosim razloži, zakaj ni dobro za otroka. Resnično ne vem, kako nek otrok razmišlja pri neki starosti in kaj je sposoben razumet.
Meni se zdi, da otrok v tem primeru le išče neko pozornost, seveda najprej raziskuje, ampak, če mu ne postavimo meje na pravilen način, bo še poskušal, ker on želi, da se mu postavi meja tako, da bo razumel, da bo lahko sam spoznal, zakaj je ni dobro prečkat, hkrati pa bi rad še vedno čutil ljubezen in spoštovanje od staršev. Ker, če mu nekaj preprečimo na nerazumljiv način, bo to poskušal ponovno, ker bo želel, da se ga lepše obravnava (to je večinoma nezavedno) ali pa se tega ne bo lotil iz strahu pred grdimi posledicami, kar pa se mi spet ne zdi prav, ker bo kmalu izgubil željo po raziskovanju, če se ga bo vsakič zaustavilo z neko silo, grožnjo, kjer on ne razume, zakaj ne sme.
Tudi če ne razume besed zelooo dobro pozna mimiko obraza, ve da povzdignjen glas ne pomeni nič dobrega in je bolje, da se umakne. Če mu držiš vrata, govoriš ne, ne in se zraven smehljaš, mu s tem ne sporočaš (še) nič prepovedanega. Še vedno se počuti “fajn” samo ne more odpret vrat, ah nič hudega jih bom pa potem, ko ne bo nikogar zraven… si misli. Nima slabe izkušnje z vrati.
Druga pesem je če ga ob odpiranju prekineš z glasnim NE in, ko te pogleda vidi, da nisi ravno srečen ob tem, da on počne to kar počne. Njegova je odločitev ali bo še izzival z odpiranjem vrat ali jih bo sam zaprl, da se poleže vihar, ki ga je sprovociral ;).
Otrok je odvisen od staršev (podzavestno to čuti) in bo naredil vse, da jim ugodi in če je starš hud ob nekem njegovem dejanju, in se sam počuti neugodno bo zadevo opustil. Seveda se tako mali še spozabi zato vajo še kdaj ponovite, ni potrebno s tolikšno ostrino, pa vendar, da obudi spomin 😉 Nikakor pa ne smeš “tekmovat” z njim, kdo lahko odpre vrata 🙁
Goldfish lepo si tole napisala in zadeva v večini primerov deluje sploh pri nekoliko starejših otrocih kot je Robijev. Kaj pa, ko se mali naveliča, mogoče ti vedno nimaš časa ga motivirat, mudi se ti nekam, on se ne zmeni za medveda, ti zabrusi, kar imej ga, tablo vrže po tleh, se vrže na hrbet in tolče z nogami ob pohištvo. Koko ga pa takrat “ustaviš”? S čim ga pripraviš do tega, da ne stresa svoje jeze okoli in ne prelaga odgovornosti za svoje izpade na tuja ramena?
O tem je tu beseda, ne o tistem, ko gre gladko skozi 😉
Ne vem, mogoče imate občutek, da je pri nas oče za otroke strašit in še mamo kdaj pa kdaj “izlječi sa šamarom”….. 🙁 Večino stvari smo opravili zlepa, samo vedo, da ko stari poveča obrate vrag šalo jemlje in spustijo nogo s plota…. Nikoli se ni nihče metal po tleh ne doma, ne v trgovini, odpiral omare, izzival ko se je reklo mir…. In nimam občutka, da bi me kaj manj obrajtali kot mamo. Kaj pa vem mogoče pa to ni prav …. :/
Marko poglej si prispevek od dr.VG kaj pomeni “mali otrok” in kaj “veliki otrok”, mogoče se bova potem lažje razumela.
Seveda mama postavlja pogoje, kam pa pridemo, če jih ne bi le, da ob kršitvah je oče tisti, ki naj poseže vmes in jo “zaščiti” pred otrokom (malo se hecno sliši tole, prosim nekaj razumevanja ;). Res ga ne moreš vsakič “nazijat”, ko se narobe obrne samo pustit mu da sam teka po cesti, ker ne uboga, da vtakne prste v vtičnico, da pleza na omaro, poliva/razmeče hrano za mizo, namerno trga/uničuje stvari, da mama z žlico teka za njim, da bi kaj pojedel………….. ne moreš gledat, da se mama jezi nanj ti pa mrtvo hladen zraven srebaš pir in ji rečeš naj se sama zmenita….
Če veš, da se on odloča na podlagi tega kaj je fino zanj in kaj ni, razmišlja na tak način (dokler ne razvije abstraktnega načina razmišljanja) mu žal moraš to povedat na tak način, drugače pač ne dojema. Ne bo ga odvrnilo od raziskovanja, samo preusmerilo bo njegovo pozornost tja kjer je dovoljeno.
@ On_
Razumljivo, da ni vedno vse predvidljivo in učinkovito. Ravno v tem je čar vzgajanja, da se vedno znova in znova tehta smotrnost naših dejanj.
Vsak otrok se je že vrgel po tleh, cepetal z nogami, se drl na ves glas. Iskal je pozornost, ker mu ni bila všeč odločitev odraslih. V takšnem evforičnem stanju ne rineš v njega, zagotoviš mu mesto (prostor) in čas za umiritev. Stresanje otrokove jeze je njegov odziv in naučiti ga moramo, kako brzdati sebe, se kontrolirati in pomiriti. Prav je, da pozna jezo kot čustvo, ker to mu pomaga razumeti tudi druga čustva.
Starši so tisti, ki niso kos situacijam, ki odvihrajo, se ne soočijo z izzivom, ker nikoli niso spoznali samih sebe. Odgovornost je na plečih staršev.
Se strinjam, samo ko se mali vrže po tleh (vsak se ne vrže 😉 je že vlak odpeljal in spregledal si xy znakov, da bi zadevo preprečil. Da pa ne zna, zmore, noče…otok sam razumet, da starš ne more bit vedno in povsod na razpolago za njegove muhe in potem s čustvenimi izpadi prisili starša, da mu ugodi je zame “tumač”.
Otrok se mora znat soočit z lastno jezo na sprejemljiv način, metanje po tleh pa zame ni sprejemljivo, je agresivno do starša, češ nisi me poslušal sedaj pa rešuj…..
Vsak zdrav otrok se kdaj vrže po tleh (običajno je to pri starosti dveh let). Narobe je, če to počne konstantno, za vsak banalen primer. Metanje kot takšno hitro eliminiraš, če ga ignoriraš:).
Saj ne moreš vedno vse predvideti, biti popoln. Vsak lahko spregleda opozorilne znake, včasih nisi dovolj osredotočen, da bi sploh videl. Ko pride do izziva, je dovolj, da ga sprejmeš in rešuješ po najboljših močeh. Se ne sprašuješ, kaj bi..če bi…:).
Otroci so brihtni, se hitro učijo in izkoristijo šibkost staršev. To izražajo na različne načine, kar zna starše čustveno boleti, ker se zavedajo, da niso vedno vsemu kos:).
Vsak način je sprejemljiv, ker sicer otroku ne moreš povedati, kaj dela narobe:). Saj otrok se sooča z jezo in to v različnih oblikah. Od starša je neodgovorno le, če otroku dopušča scene z metanjem po tleh (recimo, da se dogajajo prepogosto in postane to že predmet izsiljevanja). Otrokom se prisluhni, ker z vsakim odzivom nekaj sporoča. Če nam venomer le sporoča (z enakim pristopom), potem moramo spreminjati sebe:). To je najtežji del:).
Ne, On_, tudi to pri našem malemu ne pomaga (VEČ!!!). Nabrit je do konca. Včasih je, ja, sedaj pa več ne.
Niti ne pomaga, če ga primeš in daš (prestaviš) meter, dva… stran. Vsaj če mama to naredi, ne. Še vedno hitro steče nazaj delat kar je delal, zakaj, ker je to za njega igra. S tem dobi pozornost, ki jo išče. Lahko se še tako jezim, sem odločna in kaj vem kaj še vse, on bo z veseljem toliko časa delal, kar želi, dokler bo s tem dobil pozornost. Ker pa seveda jaz otroka ne morem dat v drug prostor, hladilnik pa pustit odprt, in ker v končni fazi vedno tudi ne more bit vzgojni ukrep da mu pozornost preusmeriš na kaj drugega, včasih res začnejo takšni majhni otroci delat sive lase.
Si pa lepo opisal to z očetom in njegovo vlogo. Ko mama vzgaja, oče pa “čaka” da bo njen vzgojni ukrep zalegel. Če ni učinka, potem pa mama posluša, kako ne zna vzgajat. Saj ne pravim, da bi moral oče uporabit silo, daleč od tega, vendar da se vključi v izvajanje ukrepov, pa ja.
Ali pa ti praviš, da bi moral oče izvajati te ukrepe, mama pa bit tiha opazovalka ali kako. Ali pa misliš, da bi mama izvajala “milejše” ukrepe, če ti sploh obstajajo, oče pa (v kolikor ne bi bili učinkoviti) tiste manj prijetne. Ali kje je sedaj razlika med vlogo matere in očeta.
Lahko pa dodam, da če pri nas ati otrok reče, napr., pojej do konca kosilo, in me hči pogleda (le zakaj pogleda še mene?) tudi jaz rečem, pojej do konca.
O tem sem prej pisal. Zato, ker otrok dobi neko navodilo, ki mu v tistem trenutku ni všeč (on je imel drugačne namene) in poišče izhod v sili še pri tebi, če bi mu slučajno dovolila, da mu ni treba pojest. Čeprav, ne vem, če bi se strinjal s siljenjem otroka, da poje do konca. Težko je takole o tem debatirat. Včasih otrok ne poje do konca, samo zato, da pritegne neko pozornost (smo verjetno nekaj že pred tem spregledali), ali pa resnično več ni lačen in ne potrebuje več hrane.
Otrok vedno opazuje oba zato ne sme bit eden le “opazovalec”, z mimiko poveš veliko, včasih več kot z besedami in otrok poišče “rešitelja”, v tistem ki ni odločen branit mejo, da lahko nadaljuje s svojim početjem. Vsekakor pa v konfliktnih situacijah otrok bolj resno jemlje očeta, zakaj bi torej mamo izpostavljali, če je to da zahteva red očetova naravna vloga (v očeh/dojemanju otroka) ? Zato ker feministke trdijo da lahko one tudi, da smo enakopravni?…..ccccccc
Ja smo enakopravni, nismo pa enaki 😉
Ribica metanje po tleh je dejanje iz obupa, ko starš ne upošteva otroka, ga obravnava kot neko cuci buci bitje, ne kot samostojno osebo. In ko s takim obnašanjem uspe enkrat pač s tem nadaljuje, ker je učinkovito…… Želiš povedat, da nimam zdravih otrok? 😉
Če bi se to pripetilo bi si bil (jaz) sam kriv, vendar bi to storil le trikrat…prvič, zadnjič in nikdar več…. 😉
Kaj ti zagovarjaš Lamarcovo evolucijsko teorijo?:) Po tvoje se pridobljene lastnosti podedujejo. Torej je strahospoštovanje do očeta že v otrocih prirojeno, pridejo takšni na svet, da že kar vedo, kdo ima kakšne vloge?:) V konfliktnih situacijah se otrok odziva tako kot smo ga naučili. Če smo mu v glavo vcepili, da je oče več vreden in se ga bolj upošteva, spoštuje kot mamo, potem bo tako ravnal (žal tudi v odrasli dobi).
Metanje po tleh je ena izmed oblik uporništva. Zgolj zaradi samega načina še ne pomeni, da ga starš ne spoštuje. Otrok s tem nadaljuje le, če je uspešno in sicer v njegovo korist. V kolikor starš pravilno odreagira, bo tega metanja čedalje manj.
Pisala sem na splošno, da ima vsak zdrav otrok svoje muhe ter obdobja izvajanja teh muh. Če tega kot starš ne veš in misliš, da so tvoji posebni zaradi tvoje posebne vzgoje, potem je najbrž kaj narobe. Tudi ni v naravi otrok, da bi bili mirni, brez raziskovalne žilice…ja, če gre za kakšno obliko avtizma ali druge psihične motnje.
Ne morem se strinjati s tem.
Metanje po tleh je izraz frustracije in značilnost določenega starostnega obsobja. Tam nekje dveh do treh let.
Takrat se otrok začne zavedati sebe. Prav tako pa tega, da ne more biti vedno po njegovem. In ko ni po njegovem, je zafrustriran in se meče po tleh, ker ne ve kaj bi.
Prav tako starši vedno več pričakujejo od njega in ni več tako, kot je bilo. To pa ga zmede in povzroči frustracijo.
Problem nastane, če mu starši v takih primerih ugodijo. Takrat se otrok nauči, da lahko izsiljuje.
Najbolje otroka v takih primerih pustiti pri miru, da se pomiri.
Forum je zaprt za komentiranje.