Partnerstvo – pričakujemo/iščemo tiste znake ljubezni, ki smo jih dobili v otroštvu
:)))) 😀 Narobe!
Najprej imaš misel v glavi, ki se ji reče torija potem se te zadeve lotiš in nastane praksa, ki se kljub briljantni teoriji – tvojim nezmotljivim mislim ;), sfiži in potem se spet ukvarjaš s teorijo ali pa vzameš večje kladivo in udejanjiš prakso po tvoji prvi teoriji, pa makar razbil ves porcelan….. 😉 :)))[/quote]
Narobe! Misli v glavi pravimo ideja, kar pa je daleč od teorije. Teorija je vedno nastajala na praksi in ji postavlja smernice.
@ On_
Mene veseli, da se meje rušijo in ni omejitev:). Vloga staršev je biti dober starš, ne glede na spol. Ljubezen tudi ne ločuje med moškim in žensko. Ljubezen je enaka, ne tekmuje, se ne oponaša in jo je dovolj za vse, le videti jo moraš:).
Ja, ljudje smo si različni, navedel si lastnost egoizem. Kaj pa kakšne dobre lastnosti, ki prihajajo iz 80% ljudi?:) Kozarec je lahko na pol poln ali na pol prazen. V vsem se da videti tako dobro kot slabo. Odvisno za kaj se boš odločil in čemu sledil:).
Otrok dojema svet po otroško. Kot odrasel starš veš, da ne misli resno, če ti reče, da te nima rad in da je to le njegov odziv na stisko. Ob vseh spoznanjih bolje razumemo otrokovo dogajanje kot pa obratno (da otrok razume naše dojemanje). Zato je potrebno biti nežen in potrpežljiv. Vzgoja zahteva čas in veliko mero ljubezni. Le kdor ljubi, vzgoje ne jemlje kot žrtve temveč kot dar, ki ni dan vsakomur. In ob vsem tem spoznavaš še samega sebe. Nikjer drugje se ne moreš tako hitro preizkusiti kot pri starševstvu.
Otrok pride na svet brez predstav glede vlog matere in očeta. To mu privzgojimo, zato je pomembno, da je odnos (partnerstvo) enakovredno, brez hierarhije in strogih vlog. To najdeš pri živalih:).
Ti to meni pripisuješ? Ali res misliš, da gre za bitko spolov, zdaj, pri mojem vprašanju… (Pričakujem odgovor)[/quote]Hmmm, kaj pa vem začela si z nekom, ki naj bi bil “glavni”, ne vem temu bi lahko rekel bitka za prevlado (tudi med spoloma). ; )
Čeprav to ni (vsaj v tem kar sam zagovarjam), je samo različno izkazovanje ljubezni zaradi različnega načina razmišljanja med m in ž. Najslabše za družino (otoka!) je če se gresta bitko… 🙁
Goldfish tisti prvi del bi še nekako šel skozi, zadnji odstavek je pa strel v koleno… 😉
Dobre lastnosti so same po sebi umevne in kot take ne delajo škode, slabe pa niso zaželene in se jim zato posvečamo, da jih spravimo v “dobro” ;). Tisti bonbonček je bil en tak banalen primer na katerem se lahko partnerja zelo spreta, glede vzgoje, če ne vesta kako in zakaj odreagirat.
Mama je nosila otročka, ga rodila, je nanj globoko čustveno navezana in bi zanj naredila vse, prav vse. Vendar to ni dobro za otroka (ko nekoliko odraste), ker mu ne da “dihat”, otrok ne postane samostojen. V tej njeni silni ljubezni, predanosti je neka past na katero se ujame prenekatera družina. Mama prevzame neko vodilno vlogo, v tej vnemi nevede odriva partnerja iz vzgoje, pregoreva za družino in dom. On se počuti nekoristnega in zbluzi, ker je že itak navajen te pasivnosti od svoje mame… Ne more brez posledic za otroka, vzgajat samo eden, ne more, žal. Za to sta potrebna oba in vsak ima pri tem svojo naravno določeno vlogo. In otrok se rodi s tem “znanjem” kdo je kdo in se ne upira-ni hujših problemov z njim, dokler starša sledita tem “načrtu”. In vsak normalno umsko dojemljiv otrok krši meje, ki jih starša postavljata, le umsko prizadet uboga na besedo. (Mi je žal če to gre pri tvojem tako :(…. ) In pri tem kako malega spravit za ograjo imata vsak svojo vlogo, ograjo seveda postavita skupaj in znotraj nje je mali varen, ko gre preko se mora soočit z nekimi posledicami in mama v svoji čustveni povezanosti je tu šibkejša (prehitro podleže čustvenemu izsiljevanju otroka), da ne rečem nemočna v primerjavi z očetom. Nič slabega ni to, to je njena vloga. 😉
Živali (vsaj tiste, ki imajo neko družinsko življenje) imajo to lepo urejeno, se ne cufajo kdo bo glavni. Poglej kako je napr. organizirana čreda konj. Žrebec hodi vedno zadaj, da ima kobile na očeh in je lastnik črede, starejša kobila je pa vodja in hodi spredaj. Edino tako je red in harmonija v “družini”.
Mi se pa gremo nekaj in potem vidiš očete, ki ne znajo, zmorejo, nočejo…vzpostavit mej pri otroku in zraven mamo, ki je “bog in batina”. Vendar še sama ni zadovoljna s tem in skoz šinfa čez deca. Otroci pa čustveni invalidi (nesamozavestni, nesamostojni…) :/
Boom, če se lotim zabit žebelj, ki je neko praktično dejanje, moram najprej obvladat vsaj teorijo kako bom to izvedel, da se lahko lotim prakse. To teorijo imam lahko vso v glavi (mislih) ali pa za sproti berem iz lista korak po korak, kako to naredit. V čem je razlika med teoretičnimi mislimi in praktičnim papirjem na katerem je spisana praksa nekoga drugega? Kura ali jajce? 😉 :))))
@ On_
Zato pa nismo živali, nimamo hierarhično urejeno, ker vstopamo svobodno v odnose in predvsem razmišljamo, se pogovarjamo. Misliš, da lahko le ženska izkusi pravo starševstvo, ker je otroka donosila in rodila? Zakaj že v štartu moškega postavljaš na drugo mesto?
Narediti vse za otroka pomeni, da gledaš na koristi in ga predvsem ne dušiš s svojim odnosom, pa naj gre za mati ali očeta. Vidiš, vse je na nas samih, kako se bomo odzvali, funkcionirali v lajfu. Ti imaš prikrojene določene vzorce, od katerih ne odstopaš. Pravilno, če ti to omogoča kvalitetno življenje. Sama razmišljam drugače, predvsem ne čredno:). In veš kaj je najbolj zanimivo…oba imava prav:).
Torej samohranilke/ci, družine, kjer vzgaja še babica (oz. otroka tudi čuva), bognedaj še kaka druga oblika družine, vse to ima za otroka nepremostljive negativne posledice. Katere npr.?
Pozabljaš, da smo si ljudje različni in da je lahko moški prava copata, medtem ko je ženska tista bolj “zajebana”, ki postavlja meje, lahko sta oba “softiča” in je otrok razvajen (ali pa ni in se majo čist fajn).
Ne vem, če bi se povsem strinjal z Onetovo teorijo starševstva. Tudi ne vem, če si jo predstavljam enako kot On. 🙂 Zmotilo me je tole, ko na eni strani praviš, da imata starša različne vloge, na drugi pa, da morata drug drugega podpirat pri postavljanju mej. S tem se strinjam. Ampak potem praviš, da je mama tista, ki ima pravico do tega, da je pri tem bolj šibka. Kako naj torej potem oče ravna, ko mama nekaj zaradi svoje “naravne šibkosti” otroku dovoli, oče pa misli, da je to preveč škodljivo za otroka? V tem primeru bo otrok dobil napačno predstavo, če bo oče na tem mestu postavil mejo. Otrok bo zmeden ali pa to izkoristil tako, da bo očeta na nek način zasovražil in bolj zaupal mami, ki mu več dovoli. Kako naj se starša ob igranju različnih vlog sploh uskladita, da bo otrok od obeh dobival enako sporočilo?
Iz tega torej sledi, da spoznanja in načela morajo že obstajati, da se jih lahko uredi.[/quote]Če se s tem navežem na to temo, po tvoje nimajo kaj teoretično razpravljati tisti ki še nimajo otrok/družine… :/
Se pravi najprej dete potem bomo pa teoretizirali?
SSKJ nič ne pravi čigavih spoznanj, načel, dejavnosti…. 😉
Saj ravno v tem je težava, ker se oni imajo čist fajn, samo otrok nimamo zato da bi se mi imeli čist fajn za zmeraj, do večnosti. Nekoč bo to razvajeno dete moralo stopit iz družine v družbo, širšo skupnost, mogoče bo imelo tudi samo svojo družino/otroke. Kako pa bo z njimi, ko taka razvajena oseba sebe vedno postavlja nekaj stopničk višje? A je to cilj vzgoje?
Če je cilj vzgoje to, da se njemu (otroku) vse pokorava potem ok, samo kaj, ko takih nihče ne prebavlja in na koncu so nesrečni in tolažbo iščejo v omami, delu, potrditvah zunaj sebe, iskanju pozornosti v družbi kakršne so bili vajeni doma, nekako tako se začne ta tema. 😉
Pozabljaš, da za uspešno (kaj pa je uspeh pri vzgoji? odrasli v omami?) vzgojo ne smeš gledat iz tvojega zornega kota, ampak iz zornega kota otroka, njegovega načina razmišljanja. Tudi sama kdaj komu svetuješ in ko ljudje opisujejo težave v partnerstvu skoraj vedno povedo nekaj o svojem otroštvu, ki največkrat (vedno) ni rožnato. So imeli samo enega starša, stalen konflikt med njima, alkohol, nasilje, pretirana “ljubezen”-navezanost na enega od staršev…. Zakaj jih to toliko zaznamuje, če je nepomembno?
Negativne posledice? Najprej bi morala definirat kaj je za naju “negativno”. Mogoče imava različne predstave o tem. 😉
Marko mama ni bolj šibka le drugačen pristop ima, njena vloga je nekoliko drugačna in se dopolnjuje z vlogo očeta. Predpogoj za uspešno vzgojo je čustvena povezanost med staršema. Vprašaj otroke ločenih staršev kaj si najbolj želijo (sploh tisti nekoliko mlajši, “nepokvarjeni”), da bi se oči in mami razumela, imela rada (ne da bi imeli hišo, avto….vedno izpostavijo neko čustveno komponento ;). Od kod ta njihova želja? Kdo jih je navdušil zanjo? Zakaj si to želijo če pa vidijo, da se stalno prepirata, da ne gre?
Starša se lahko dogovorita (morata se!) do kje je meja in pri tem ni odstopanja. pika 😉
Ni toliko pomembno če najprej mama obelodani zahtevo, pomembno je, da oče stoji za njo, da ne pusti, da jo otroci “izrabijo”, pregovorijo za “še mal”, ker tega še mal ni nikoli konec in smo spet tam. Te stvari se začnejo že zelo zgodaj nap. za mizo, ko mamica moleduje otroka naj poje vsaj malo oče pa zraven bere cajtng in nič ne reče, je odsoten. S tem pokaže malemu, da je niti sam ne ceni, upošteva, zakaj bi jo otrok. Če bi rekel le eno resno besedo bi mali odnehal, se najedel in ne bi prosil sladkarij čez pol ure.
Ne gre za to, da mama ne bi vedela kaj je dobro za otroka, gre za to, da otrok njene besede upošteva drugače kot besedo očeta. Za mamo ve da jo bo lahko “še malo” nategnil, da ni dokončna, medtem ko očetova mora bit dokončna. Če ni potem ni osebe na tem svetu, ki bi jo otrok imel za avtoriteto, je pač mali v tej vlogi v družini, avtoriteta, in obrača vodo na svoj mlin kakor mu paše. Pišče več od kure ve…?
Velikokrat vidim, da mama otroka prepričuje, mali sitna 100na uro, oče povzdigne glas, mali utihne ona pa na njega, vpričo otroka, da kako si dovoli bit tako grob….. Sama ni bila uspešna z moledovanjem, ko se je on umešal ga je pa izničila (pa še odstavila ga je, za kazen, za cel teden in je spal na kavču…. ;). Na koncu se on dokončno umakne iz vzgoje (noče spat na kavču ;), ona pa pregoreva, se odtujita, kar pomeni, da se ne pogovarjata/usklajujeta več in spirala se zavrti. Če bi bila ona takrat tiho (oz potrdila njegove besede) bi pri otroku dosegla svoje (skupaj), otrok bi čutil povezanost med njima in bil pomirjen. Ali pa mama lovi otroke na obisku napr. oče pa gleda in nič ne reče, nje ne ubogajo on pa dopušča tako stanje. Kaj sporoča s tem otroku? So to pogoji v katerih bo otrok razvil lastne misli, da je treba upoštevat red? Na osnovi česa? Zgleda, kako starša vzorno sedita za mizo? Mali ju še opazil ni da sta tam….. :/ Razvil bo pa mišljenje, da je vse na svetu za to, da je njemu “fajn”, tudi tuje stanovanje…..
Sploh pa si tega nisem jaz izmislil, samo prakticiram tisto za kar sem nedavno dobil potrditev na nekem predavanju, ki ga je organizirala šola v katero hodijo moji otroci. Kogar zanima tema si zadevo lahko ogleda tu, je nazorno razloženo kako otrok razvije svoje misli, samopodobo, kaj pomeni otroku oče in kaj mama, kako ju dojema in kakšne so posledice v partnerstvu, družbi…, če se pri otroku kršijo ta pravila. Osredotočite se na povedano snov, predavateljica ni (toliko) pomembna, lahko pa v njej najdete razloge za neupoštevanje. Vsak izgovor je dober, tudi če ga pes na repu prinese. 😉 :)))
Razumem, ampak ti si rekel, da je mama bolj navezana in zaradi tega “šibkejša” pri postavljanju meja. Se zelo strinjam, da se morata dogovoriti o mejah in pri tem sodelovati. Pri tem je pomembno, da se medsebojno razumeta. Ampak pri tem potem ne vidim različnih prustopov oziroma vloga, ampak vloge staršev na nek način ostajajo enake tako za očeta, kot za mater. Zanima me torej, kje točno ti vidiš različne pristope pri igranju teh vlog. Ker po moji logiki, kakor hitro nekdo pristopi drugače, kot drugi, prihaja do nestrinjanja in nepodpore. Tega pa ne želimo za dobro otroka.
Jaz si to razlagam tako, da je pristop morda le miselno drugačen, v praksi pa se morata oba prilagoditi nekim pravilom, ki jih skupaj ustvarita. S to razliko, da enkrat se mama malo težje prilagodi (zaradi svoje narave), drugič pa oče. Pomembno pa je, da razumeta, zakaj to počneta. Ampak, potem, če razume, zakaj nekaj počneš, ti naj ne bi bilo težkoin spet pridemo do tega, imata oba enako vlogo pri vzgoji.
Ok, mislim, da razumem razliko, ki bi jo rad prikazal. Mejo oba postavljata, le na različen način. Pomembno pa je, da otrok mejo razume, če ne na mamin, pa na očetov način. Otrok itak vedno le preskuša meje. spoštoval jih bo, če mu jo bosta oba postavila, tako da bo na koncu razumel, zakaj je postavljena. Pomembno pa je, da se pri tem postavljanju in načinu, kako jo postaviti, čim bolj dopolnjujeta.
Marko ti bi bil odlična mama… :))))))))))
Mama ima vedno željo ugodit otroku, ker je tako čustveno (po)vezana z njim. Oče je nekoliko bolj realen in posledično ne popustljiv. In kot tak si v očeh otroka pridobi spoštovanje, kot softi očka si ga ne more nikdar in je to škoda za otroka, ker s tem otrok ne razvije spoštovanja do drugih, nima pogojev, da bi razvil lastne misli v to smer.
Seveda imata oba starše isti cilj, vzgojit otroka v odgovorno osebo, na vsaj zdi se tako v večini primerov. Način dojemanja OTROKA je pa drugačen za vsakega od niju. Ne gledat na družino iz zornega kota odraslih, nam je jasno kar otrok šele spoznava. On se rodi kot egoist (drugače ne bi preživel, zajoka in že je nekdo (mama) ob njem, postoka in ona je tam, pomiga mama je spet ob njem…logično je da na tak način dojame, da se svet vrti okoli njega…do kdaj tako?), vsi smo se, na starših pa je koliko tega egoizma pustijo ali zamenjajo zadevo s čim bolj osrečujočim. 😉
Dobro, potem pa te zdaj spet ne razumem. Če oče postavi mejo tam, kjer mama nekaj dopušča, potem mu ne postavljata enakih mej, se pravi da ne sodelujeta. Kaj si potem otrok misli? In zakaj bi očeta spoštoval, če mu ne dovoli nekaj, kar se njemu zdi fajn, pa še mama mu to dovoli? 🙂
Tudi mama postavi mejo “tam” samo ta meja se lahko še malo premakne če začne mali čustveno izsiljevat mamo (realne osnove itak ni da bi jo prestavila ;), je ni mame, da ne bi še malo popustila, ali pa vsaj imela slabo vest, če je bila dosledna, tu je oče tisti, ki ne sme past na te čustvene trike otroka, če želi otroku dobro!
Očeta se ne da tako “ciganit” za njega rabiš imet čvrste odločne argumente. To tudi ženske cenijo pri moškem, se mi zdi, da je odločen, pa naj me popravijo če ni res :)))
Pa dobro, jaz tud pri ženski cenim, da je odločna. Ženska in moški sta oba čustvena bitja. Res je, da je način razmišljanja različen, še vedno pa bi lahko tudi moški podlegel čustvom, enako kot ženska. Če oba vesta, da je za otroka nekaj dobro in če se oba zmenita in si pri tem seveda zaupata, za neko mejo, se je morata potem oba držati.
Če je moški odločen samo zato, ker misli, da mora bit odločen, ne razume ozadja, od koder odločnost izhaja, bo naredil več škode kot koristi s svojo odločnostjo. Tudi moški, ki pretepa ženo, je na nek način odločen. Ne razmišlja kaj dost, kaj žena čuti, kaj potrebuje, ampak gleda samo nase in na svoje občutke in potem “odločno” reagira.
Če starša razumeta otroka, sta lahko oba enako odločna, ne glede na način razmišljanja. Prej pa morata razumeti drug drugega in predvsem sebe.
Iz tega torej sledi, da spoznanja in načela morajo že obstajati, da se jih lahko uredi.[/quote]Če se s tem navežem na to temo, po tvoje nimajo kaj teoretično razpravljati tisti ki še nimajo otrok/družine… :/
Se pravi najprej dete potem bomo pa teoretizirali?
SSKJ nič ne pravi čigavih spoznanj, načel, dejavnosti…. ;)[/quote]
No to je pa zdaj tvoja “variacija na temo”. Jaz se samo ne strinjam kaj nastaja na čem. Z večino ostalih tvojih tez tu niti nimam težav. :-))
MARKOOOOOO!
Kolikokrat ti naj še napišem, da pri vzgoji izhajamo iz pogleda otroka, ne preskakuj na partnerstvo, ker niso to relacije za preslikavo.
Pa dobro, jaz tud pri ženski cenim, da je odločna… Pa dobro ona ni tebe rodila zato je lahko odločna s tabo in prav je da je, ali si mislil tisto žensko, ki te je rodila, eno in edino….? 😉 :)) : /
Sedaj imam pa za nekaj časa zadost tega, ker se že vrtimo v krogu. 😉
Odločen je potrebno biti zato, da otrok razume, da nima smisla izsiljevati.
Ko otrok enkrat odkrije šibko točko staršev, bo vedno igral na tisto in izkoriščal starše.
To je res. Saj takšen način, da se mama izogiba postavljanju mej, ker kao ne more in to potem pričakuje od očeta, med staršema povzroči razdor. Očeta želi prikazati kot hudobnega in na njega prenaša odgovornost, sama pa se lepo izmika, ker je ona pač samo za crkljanje.
Tak postane vzgoja eno samo veliko breme. Tako za enega, kot za drugega.
On, zdi, se mi, da ti verjameš, da mama ne more bit odločna do svojega otroka, jaz pa mislim, da je lahko. Le mama, ki ima težave sama s sabo (na nek način jih ima velika večina ljudi), bo otroku popuščala, ker živi v strahu, da je nihče nima rad, zato si ne želi še tega, da je ne bi imel rad še njen otrok. Zato bo pri tem pogosto popustljiva, velikokrat tako zelo, da mu bo s tem naredila več škode kot koristi, ker bo otrok postal bolj razvajen, kot pa odgovoren. Ne glede na očeta pri tej vlogi.
Točno tako. Kot sam pišem zgoraj, je popuščanje le beg pred odgovornostjo in pred, da ne bi več v očeh otroka izgledala popolna, saj živi v strahu, da se bo otroku zamerila in je več ne bo maral.
Zato pa je razvajenih sončkov vedno več, saj vedno več ljudi živi v strahu in z občutkom, da jih nihče nima rad.
Očetovska vloga pa posledično na splošno izgublja svoj prostor v družini in pri vzgoji otrok.
Da se razume, mama je lahko odločna in hkrati ljubezniva. Oče prav tako. In srečen bo otrok, ki se bo rodil takšnima dvema.
Ne ne mislim, jaz vem, da je lahko 😉
Odločna mama v otoku (nezavedno!) vzbuja neke občutke, odločen oče pa neke druge. V tem je vsa razlika in če se starša tega zavedata in ne tekmujeta med sabo to ni noben problem (kot ga želite vi predstavit, se mi zdi). In srečen otrok, ki ima takšne starše, da to vedo, kaj to [sup][sup]njemu[/sup][/sup] pomeni.
Simpl. 😉
Sem razmišljala…
Kakšna je potem vloga v očeh očeta. Kakšno doživlja otrok, kakšno želi imeti oče (poudarek na želi) in za kakšo si želi mama, da jo oče ima.
Vsaka stroka svoje zagovarja. Naprimer razni psiho… zagovarjajo, da naj bi se delilo. Torej oba vzgajala na nek enak način. Če povzamem dr.Godino (iz tistega videa – tle naj povem, da še nisem pogledala do konca), naj bi oče postavljal meje. Zakaj, ker jih veliko lažje kot mama. Zakaj, ker otrok (majhen otrok) mamo doživlja kot vedno fajn, ker je vedno poskrbela za njegovo udobje (dojenje, nega, crkljanje…) in zato nje ne bo jemal na isti način (ne bo je videl na isti način), kot bo videl očeta, ki v tem zgodnjem delu otroštva ni bil toliko vpleten v skrb/nego otroka oz. ne na tak način. Psiho… pa pravijo skozi različne članke, knjige, tv oddaje (če si gledal Mali vragci), da morata tako mama kot oče nekako postavljat otroku meje, izražati NE na tak način, da ga bodo otroci upoštevali itd.
Če si razbral skozi poste tako Robita kot tudi Markota, mislim, da smem reči, da se tudi onadva nekako nagibata k tovrstnemu dojemanju starševstva oz. očetovstva.
Ali potem smemo reči, da ima oče drugačno vlogo? Kako drugačno? In zato te sprašujem, ker ni videt da bi to vlogo ljudje tudi prakticirali, ali je ta drugačnost še sploh izvedljiva? Če pa jo niti očetje več nočejo izvajati.
V čem je še sploh ta drugačnost?
Forum je zaprt za komentiranje.