Partnerstvo – pričakujemo/iščemo tiste znake ljubezni, ki smo jih dobili v otroštvu
Misliš antispihotike? 🙂 Pa sploh veš, kaj je psihoza? Tu sploh ne gre brez zdravil, ker ko je kdo v psihotičnem stanju, se sploh ne zaveda, kaj dela in ne more tako živeti, ker izgubi stik z realnostjo, npr. shizofrenija (blodnje, prividi/prisluhi, preganjavice…).[/quote]
No kaj pa je psihoza?
Če gre za blažjo obliko blodenj in prividov, čitanja tega, kar ne piše, videnja tega, kar ne obstaja, kakor je to pri tebi, a ne , pomaga že pisanje na ta forum in provociranje tvojih nemočnih bralcev (bralk?)
V psihosomatskem smislu psihoze, ki jo pa kolikor vem, mora diagnosticirati psihiater, ne pa psihoterapevt ( če ni tudi vsaj klinični psiholog oz psihiater hkrati, da lahko predpisuje sploh zdravila) pa se stranski učinki teh zdravil uravnotežijo s pozitivnimi uičinki, ker običajno gre za osebe, ki sicer ne morejo normalno (samostojno) živeti.
[code]"Nekoč bo lepo,
ko blazni bomo ob ognjih čepeli
in bomo odprte rane imeli-
takrat bo lepo..."[/i][/code]Misliš antispihotike? 🙂 Pa sploh veš, kaj je psihoza? Tu sploh ne gre brez zdravil, ker ko je kdo v psihotičnem stanju, se sploh ne zaveda, kaj dela in ne more tako živeti, ker izgubi stik z realnostjo, npr. shizofrenija (blodnje, prividi/prisluhi, preganjavice…).[/quote]
No kaj pa je psihoza?
Če gre za blažjo obliko blodenj in prividov, čitanja tega, kar ne piše, videnja tega, kar ne obstaja, kakor je to pri tebi, a ne , pomaga že pisanje na ta forum in provociranje tvojih nemočnih bralcev (bralk?)
V psihosomatskem smislu psihoze, ki jo pa kolikor vem, mora diagnosticirati psihiater, ne pa psihoterapevt ( če ni tudi vsaj klinični psiholog oz psihiater hkrati, da lahko predpisuje sploh zdravila) pa se stranski učinki teh zdravil uravnotežijo s pozitivnimi uičinki, ker običajno gre za osebe, ki sicer ne morejo normalno (samostojno) živeti.[/quote]
Ajoooj, Katenjka, zdaj pa se že malo blamiraš s tem ignorantskim pisanjem, ko še bolj nazorno psotaja,, da ne veš nič o tem. Že če bi uproabila spletni isklanik, ti vrže ven osnovne definicije. Prečitaj kaj, imaš tudi filme s to tematiko, ki sem ti jih poslal, da te razsvetlim. haha :))
No kaj pa je psihoza?
Če gre za blažjo obliko blodenj in prividov, čitanja tega, kar ne piše, videnja tega, kar ne obstaja, kakor je to pri tebi, a ne , pomaga že pisanje na ta forum in provociranje tvojih nemočnih bralcev (bralk?)
V psihosomatskem smislu psihoze, ki jo pa kolikor vem, mora diagnosticirati psihiater, ne pa psihoterapevt ( če ni tudi vsaj klinični psiholog oz psihiater hkrati, da lahko predpisuje sploh zdravila) pa se stranski učinki teh zdravil uravnotežijo s pozitivnimi uičinki, ker običajno gre za osebe, ki sicer ne morejo normalno (samostojno) živeti.[/quote]
Ajoooj, Katenjka, zdaj pa se že malo blamiraš s tem ignorantskim pisanjem, ko še bolj nazorno psotaja,, da ne veš nič o tem. Že če bi uproabila spletni isklanik, ti vrže ven osnovne definicije. Prečitaj kaj, imaš tudi filme s to tematiko, ki sem ti jih poslal, da te razsvetlim. haha :))[/quote]Nazorno napisal, da je prebral nekaj, česar nisem napisala. A je še kdo tako prebral in ima torej blažjo obliko psihoze? ccccc
[code]"Nekoč bo lepo,
ko blazni bomo ob ognjih čepeli
in bomo odprte rane imeli-
takrat bo lepo..."[/i][/code]
Zlata ribica…Praviš, da ne iščeš v odnosu tistega, kar si pogrešala v otroštvu..Hkrati pa praviš :”ubijala bi za vse možne znake ljubezni, vse kar sem pogrešala v svojem otroštvu”.
Mislim, da veliko pričakuješ od sebe. Tudi od drugih seveda. Saj večkrat omenjaš, kaj bi vse morali in kaj bi vse otrok moral…Pa da bi morali preseči vzorce iz otroštva…Vsa ta prepričanja so nastala na podlagi tega dejstva, da te je mamo kar porinila iz “gnezda”, tako kot to naredijo živali.
Seveda pri ljudeh to ni tako enostavno. Saj če otrok ni čustveno zrel, lahko dobi občutek zavrženosti.
Jaz zato verjamem, da ljudje kar precej iščemo tisto, kar smo nekoč pogrešali. Mogoče se to ne izraža na tako način, kot da nekaj iščemo, ampak na tak, da se v življenju znova in znova soočamo s tem, da nam nekaj manjka. Tisto, kar pogrešamo danes v svojih odnosih. Na primer občutek ljubezni, za katerega bi ubijali.
Seveda sem pogrešala očeta, njegovo vlogo v družini in tega danes ne iščem, ker se ne da nadomestiti.
Moja mami pravi, da crkljanje ni koristno, sploh če ga je preveč. Morda je tudi smrt očeta prinesla neko hladnost, drugačne odnose v družino, ker smo se znašli v novi poziciji. Ja, pogrešala sem toplino, objeme itd. In razvila sem se v osebo, ki se želi razdajati (nimam nikakršnih frustracij). V tem ne vidim nič slabega, nikoli ne more biti preveč, če s tem ne dušiš odnosa. Vseeno so se pa relacije spremenile. Mami se ne bo, čeprav zadnja leta vse po vrsti objema, kar mi je čudno:). Ne želim ji biti podobna, sva si močno različni. Tudi ne iščem njene ljubezni, govorim predvsem o drugih oblikah ljubezni. In le-teh si želim! Ker se zavedam, kako je to pomembno, ljubiti in biti ljubljen. Ja, za to bi ubijala:). Ampak nekateri vlaki so že speljali, vstopam na druge (ozaveščena kako je izražanje ljubezni dragoceno).
To, da sem hitro splavala, jemljem kot dobro iztočnico v življenju. Naučila sem se sprejemanja odgovornosti, postala močnejša in vem, česa si želim. Zavijanje v vato naredi čustvene invalide, nesposobne se spopadati z lajfom.
Crklanje je zelo koristno, če ne ostane samo pri tem. Otrok seveda potrebuje še vse kaj drugega, kot samo to. Treba mu je hkrati postaviti tudi meje in občutek za odgovornost, občutek, da se lahko sam odloča, da je sposoben, vreden in še kup drugih stvari.
Če pa bi šlo samo za crkljanje, potem pa res ni preveč koristno.
Crkljanje je eno izmed poglavij. Ja, komplet dobrega starševstva vsebuje še marsikaj drugega. Načeloma pa crkljanje vidim dobrodošlo na vsakem koraku. Dajanje tistega občutka sprejetosti, zaželjenosti. Nekje sem prebrala, da še posebej v času gospodarske krize (ko nekateri ne morejo otrokom zagotoviti osnovnih stvari) je dobro, če se otroke več crklja, govori kako jih imamo radi ipd. Čustva delajo čudeže:).
it,
Zanimiva oddaja, ki govori o zadevah, ki si jih izpostavila v svoji temi: http://tvslo.si/predvajaj/posebna-ponudba-potrosniska-oddaja/ava2.142451354/#ava2.137375530;;.
Zanimiva…..sploh oba psihologa (Jernej Kovač in Sara Jerebic), ki sta nastopila kot gosta v oddaji, sta marsikaj zanimivega povedala….
Goldfish, govoriti otroku, kako ga imaš rad ali pa mu to pokazati, tako da bo tudi sam čutil in verjel, med tem dvojim je velika razlika. Saj ne pravim, da se tega ne zavedaš, ampak žalostno je, ker nekateri ljudje verjamejo, da lahko samo z besedo otroka zmanipulirajo in ga prepričajo, da je ljubljen. Resnica pa je daleč od tega. Dovolj je že samo ena napačna beseda, da otrok podvomi v resničnost starševskih besede. Npr. da otroka pohvališ samo takrat, ko je uspešen oziroma ko izpolni neka naša pričakovanja, je že lahko velika napaka.
HM30 tisti prispevek je čudovit in bi lahko bil marsikomu v pomoč pri razumevanju/spoznavanju partnerja, dinamike partnerstvaJa res delajo čudeže, le da s čustvi ne moreš opremit otrok na tak način da jih “crklaš na vsakem koraku”. To je precej zgrešena poteza, ki se grdo maščuje premnogim staršem.
S tem bi otroku privzgojil nekaj kar ga navdaja z zadovoljstvom/občutki sreče za vsako stvar kar jo naredi. Otrok dobi občutek, da mora bit nagrajen vedno in povsod, kar je pa precej zmotno razmišljanje, ki povzroča predvsem trpljenje, ko/če se taka oseba osamosvoji.
Otrok rabi grajo in pohvalo, vse ob svojem času, kdaj je čas za eno in kdaj za drugo si pa starši premnogo krat zelo napak razlagamo…. In to je zelo v škodo otrok!
@ Marko
Ponavadi tisti starši, ki besedno izražajo čustva, to storijo (podkrepijo) tudi z dejanji. Otroci so kljub svoji mladosti, zelo dojemljivi za vsa čustva in se zavedajo dogajanja okoli sebe. Ker si ne znajo še razložiti vseh situacij, v katerih se znajdejo, so zato ob njih starši. Ni cilj biti popoln starš, ker le-ta ne obstaja. Otroke je treba naučiti, da se včasih tudi zmotimo, vendar se tega zavedamo, nam je žal in smo pripravljeni popraviti napake. Prikaz reševanja težav je dobra šola za naprej.
Veš kolikokrat otrok podvomi v resničnost starševskih besed, dejanj? Preizkuša sebe in starše. S tem ni nič narobe, to je del odraščanja.
@ On_
Se strinjam. A vendar se nobena stvar ne zgodi čez noč, prav tako ne razvajen otrok. Vse preveč staršev se boji, niso kos svoji vlogi. Najlažje se je vedno kazati v dobri luči, popuščati in otroka zavijati v vato. S tem mu seveda ne delaš usluge, postane razvajeno dete, ki ne pozna svojih meja in v bistvu trpi v svetu, med ljudmi, ker ga nihče ne razume. Odklonsko vedenje tako postane naporno za celotno družino, z leti postaja vse huje, ker starši izgubijo celotno kontrolo nad dogajanjem. In potem se čudijo, ko ima najstnik glavno besedo pri hiši in postaja nasilen do vseh okrog sebe (čudno, a ne…kljub crkljanju).
Zagovarjam zmernost in pogovarjanje s partnerjem, otroci itd. Na ta način se učimo spoznavati razmišljanje drugih in ugotavljamo, kje smo na poti, kaj bi lahko naredili še drugače.
Se strinjam s tabo le, da ni tako preprosto kot si napisala. Težko rešiš težavo samo s tem, da se pogovarjaš s partnerjem. Saj se nimaš o čem pogovarjat, če ne poznaš vzrokov za vedenjske motnje otroka. Vidiš, da gre nekaj narobe pa ne veš zakaj gre narobe, potem blažiš posledice, vzrok pa ostaja in postaja vse večji, kar privede do novih posledic in kar naenkrat imaš še več dela, še več pogovarjanja o ne vem čem…..
Tako na hitro bi rekel, da večina težav v vzgoji otrok izvira iz tega, ko starša ne razumeta svoje vloge v očeh otroka, kaj pomeni bit oče in kaj mama. Tako se mama muči s tem kar bi moral naredit oče in obratno, to prinaša nemir v njuno zvezo, v skrajnosti, posledično iščeta “rešitve” z drugimi “priložnostnimi partnerji”, kar včasih niti ni slabo. Slabo je le to, da so dobili otroke nepripravljeni, nevedni in si v svoji nevednosti izbrali partnerja, ki jim ne odgovarja oz jim odgovarja, ker je ravno tako neveden kot so sami…
Otroci pridejo/mo “opremljeni” na ta svet z neko “v glavi vgravirano” predstavo o starših. Starši pa zaradi xy vplivov ne počnejo tega, kar nam je zapisano v genih in to otroka zmede, se temu upira, izkorišča luknje v znanju in obnašanju staršev, seveda vse v lastno škodo (a v trenutni užitek ;), česar se otrok ne zaveda, starši pa še manj. Na koncu nastane iz takega otroka neka čustvena razvalina z manjki, ki jih skuša oseba zapolnit z nekimi mašili, ki mu pa ne prinašajo dolgoročnega zadovoljstva. Eno od mašil so lahko tudi lastni otroci…in krog se nadaljuje.
Vzgoja otrok niti pod razno ni tako romantična, da bi bila samo crkljanje, je veliko bolj resno in odgovorno delo, vendar ni težavno, če le partnerja vesta kaj je čigav posel in si ne skačeta v zelje, ker to ni tekmovanje, je sodelovanje med njima, kjer imata vsak svoje zadolžitve, ki niso prenosljive, no vsaj ne brez posledic za otroke. 😉
@ On_
Seveda, v tvojem primeru bi bil svet idealen, vključno z nami, ki živimo v njem:). Vsak starš se znajde v vlogi, ki ji ni kos, nikomur ni prizanešeno, da bi že pred rojstvom otrok vedel, kaj ga bo čakalo. Vzgoja je proces, se nikoli ne zaključi in zahteva veliko doslednosti. Ob otrocih spoznamo lastne napake, še bolj pridejo do izraza, ker je tempo življenja hitrejši. In odločitve se včasih sprejemajo v naglici, ker se vsi skupaj učimo. Samo kdor se zaveda starševske vloge, te odgovornosti, bo naredil vse, da bo njegova vloga v danem momentu maksimalna. Naredil bo vse in še več, kar je v njegovi moči. Čas bo prinesel in pokazal, v kolikšni meri nam je uspelo. Zgledi pa najbolj vlečejo. Če otroku pokažeš in se lahko uči neposredno od staršev, jih posnema in od njih dobiva najboljšo popotnico za življenje.
Problemi ups izzivi so in bodo vedno. Temu se ne da ubežati:).
Goldfish tudi v tvojem primeru bi bil svet idealen, :)))) ker (skoraj) vsak starš bo naredil vse in še več, kar je v njegovi moči, samo to mnogokrat preprosto ni dovolj, iz enostavnega razloga, ker ne veš, da obstaja še nekaj od tvojega “največ”. Samo poglej kako se mnogi starši trudijo za svoje otroke pa ti, kljub najboljši volji zapadejo v odvisnost od drog napr.
So imeli lep zgled pri starših, namen staršev je bil popoln otroci so pa odvisniki…. :((
Mislim, da še zdaleč ni dovolj zgled in posnemanje. Še več prepričan sem, da je to zmotno razmišljanje, kot dokaz si lahko pogledaš nekatere čudovite ljudi, ki so zrasli ob nemogočih starših, brez zgleda, posnemanja. Bolj kot to kar ti omenjaš so pomembni pogoji v katerih otrok razvija lastno razmišljanje in to da otroka crkljaš in mu (samo) daješ zgled enostavno ni dovolj, ker ob tem nima možnosti za lastno izkušnjo v kateri bi se SAM spopadel z težavo in občutil zadovoljstvo, ki ga doživiš ko tako reč premagaš. To je podobno, kot če prideš pod goro in moraš sam prehodit pot na vrh. Vsi tisti, ki ste kdaj okusili to “slast”, “zadovoljstvo” stat na vrhu po mukah vzpona, veste o čem govorim. Lahko bi pa nekomu prihranil te muke, ga pocrkljal in ga posadil v helikopter, naj gleda, naj ima zgled v meni, ki bom prehodil pot in se potil, njega pa naj samo dostavijo na vrh, da se bo veselil z mano, ki sem mu častil vožnjo z helikopterjem…. Takšen se ne bo iz tega naučil nič, razen tega, da mora bit nekdo vedno tam, da mu časti helikopter….. :/
Otrok MORA sam naredit stvari, ki jih zmore storit sam (starosti primerno od plenic dalje) in je škodljivo, če jih zanj delajo starši, babice…, ker si s tem gradi lastno samopodobo in edino tako lahko pravilno razume druge, ki se trudijo zanj. Na starših je “le” da ustvarijo pogoje v katerih bo otroku to omogočeno, ostalo bo otrok opravil sam, vključno s tem, da bo razmišljal na način, ki ga vsi zagovarjamo, da bo samostojen.
@ On_
Ampak po moje večina staršev dela tako kot misli, da je za otroka najbolje in to po svojih najboljših močeh. Seveda smo vsi zmotljivi in otrok se ob naših zmotah tudi uči.
Se strinjam, da mora otrok razvijati samostojnost s tem, da se vključuje v družino, družbo in sprejema naloge.
Kako se bo otrok, kasneje odrasla osebnost, znašel v situacijah skozi življenje, ne moremo z zagotovostjo vedeti. Lahko le upamo na najbolje in mu stojimo ob strani ob vseh preizkušnjah. Ravno ta support je ključnega pomena. Ko otrok zraste, začne razmišljati s svojo glavo, zleti iz gnezdeca in sprejema vso odgovornost za svoja dejanja. Karkoli bo naredil narobe, bo sam plačal, ne glede na višino cene. Mi kot starši smo dolžni mu stati ob strani, mu dati vedeti, da ni sam in mu ponuditi roko (v kolikor tega želi sam).
Crkljanje je pa po moje eden izmed pogojev, da se otrok ob tem, ko ve da je ljubljen, lahko sam spopada z življenjem, razvija lastno identiteto in si gradi nova razmišljanja. Predpogoj je biti zaželjen, ljubljen…in ja, to starši dajemo s čustvi…s crkljanjem (v pozitivnem pogledu in zdravi meri).
Goldfish nekako se kar strinjava, vidim. 🙂
Le nekaj “majhnih” popravkov imam k tvojemu opisu ;)Zraste, bi po moje pomenilo že nekoliko prej in to je takrat ko sprejema vso odgovornost za svoja dejanja.
To je tam nekje od tretjega leta starosti pa najkasneje do vstopa v šolo (kar je že malo pozno pa vendar). Že takrat moramo otroka soočiti s posledicami njegovih dejanj, drugače bo revček v novem okolju (šola) in ga bodo hitro ožigosali s kakšno hiperaktivnostjo, v bistvu je pa samo nevzgojen.Te popolnoma razumem, ker to je tvoja primarna naloga (glede na tvoj spol 😉 in si/mu delaš škodo, če ti postavljaš pogoje, pogojno ljubiš otroka (nap. rečeš otroku “pojej kosilo”, ni potrebe se s tem ukvarjat, ker je za to nalogo nekdo drug naravno usposobljen 😉 in mu otrok ne bo zameril pogojevanja, še več v njegovih očeh bo pridobil spoštovanje, če bo vztrajen, pravično dosleden, seveda, če je prisoten v družini, prisoten v vseh pomenih besede ;).
To je naravna naloga tistega mojega spola ;). In le ob taki “delitvi” nalog otrok ne bo zmeden (to se sklada z njegovo “vgravirano” predstavo o starših) in bo znal spoštovati starše (kar je predpogoj, da bo spoštoval tudi vse druge ljudi) in se bo hkrati počutil ljubljenega in varnega v družini, kar ugodno vpliva na njegovo samopodobo.
Seveda je to samo teorija, ki je pa ni vedno lahko implementirat v dejanske razmere iz preprostega razloga, ker enostavno ne prepoznamo situacije in namena akterjev, pa še čustveno nam je bolj ugodno, da ravnamo po liniji manjšega odpora…. :/
@ On_
Majhen otrok ravno ne razmišlja s svojo glavo, je bolj vodljiv in upošteva nasvete staršev kot nujno zlo:). Starši so njegovi vzorniki in šele, ko je večji kakšno stvar razume, zakaj je moralo biti tako. S tem ga pripravljamo na odraslo dobo, ko se bo soočal z večjimi nalogami. Majhni otroci imajo tudi letom primerne obveznosti znotraj družine, kasneje se ta krog razširi in večji otroci že konstruktivno sodelujejo pri nalogah, imajo izoblikovana določena mnenja. Posledice nesodelovanja so prisotne ne glede na starost. Brez tega ne gre. Otrok se tako uči tudi spoštovanja in doslednosti.
Tvojega tvojega spodnjega razmišljanja nisem razumela:).
Primarnih vlog je več, sigurno je pa glavna ta, da otroku izražaš ljubezen (ne glede na spol starša). Ustvarjanje pogojev je nujno za ljubeče družinsko okolje. To ne pomeni, da je ljubezen pogojevana, v smislu, da če ne bo tega in tega, otrok ne bo ljubljen. Samo vsi odtenki ljubezni so vključeni.
Teorija je odraz prakse. Prvo je bila praksa, nato je nastala terorija kot pomoč vsem tistim, ki še niso izpilili prakse:).
Jaz pa mislim, da vsak majhen otrok že razmišlja s svojo glavo, sicer se sploh nikoli ne bi razvil v razumno bitje. Sicer razmišlja samo do neke meje, do trenutnih sposobnosti, ampak razmišlja pa že, pa čeprav čisto malo. Tako se začne razvoj že od prvega dne, ko pride na svet. Določene oziroma večino stvari počne sicer nezavedno, “nagonsko”, ampak njegov razum se začne po moje kar hitro razvijat. Seveda mu je pa potrebno stvari razložit na njemu razumljiv način. Pri tem pa je treba poznati, kaj bo otroku v katerem času razumljivo in sprejemljivo. Otrok zelo hitro spozna, da je jok nekaj s čemer po pritegnil pozornost in pokazal skrbniku, da nekaj želi. In že v tej fazi moramo biti previdni, da ga ne začnemo razvajat in vsak njegov jok razumet, da je karkoli narobe oziroma, da ga je treba nonstop ckrljat. To mejo pa je zelo težko najti, posebej, če o poznavanju človeškega uma nekdo ne ve veliko. Tudi, če veš veliko, je to še vedno zelo zahtevna in odgovorna naloga.
Ja, otrok je upornik že od prvega dne, s tem spoznava sebe in okolje. To še ne pomeni, da je njegovo razmišljanje vedno “pravilno” usmerjeno oz. da je večplastno. Majhen otrok odreagira nagonsko, če mu nekaj ni všeč se zmrduje in to odločno pokaže. Ob tem razmišlja samo toliko, da si tega (kar mu želijo vcepiti starši) ne želi. Postopoma skozi odraščanje vključuje lastno razmišljanje, se s starši konstruktivno pogovarja in skupaj iščejo optimalne rešitve. Ker tudi izzivi so skozi čas veliko bolj kompleksni. Pri majhnih otrocih se pa večinoma vse giblje okrog hranjenja, pospravljanja igrač, oblačenja, kdaj iti spat ipd.
Izražanje ljubezni se razlikuje glede na spol starša, čeprav se to danes hoče zabrisat, naredit oba starša enaka, kar gre vedno na škodo otroka, v škodo njegovega razvoja, ker otrok ima v sebi vpisan pojem ljubezen in sicer v dveh verzijah. Eni se reče mamina ljubezen, ki mu predstavlja brezpogojno, se pravi karkoli otrok naredi še vedno bo mama tista, ki ga bo imela rada in očetova ljubezen to je druga verzija, ta je pogojna, ker oče je tisti ki (brez škode za otrokov razvoj-v njegovo korist!) lahko postavlja pogoje pod katerimi bo otrok ljubljen. Ne pravim, da tega ni možno “kršit” in da mama postavlja pogoje v družini samo v taki družini je moški copata in kot takega ga niti mama ne mara in otrok je zmeden, ker po defoltu od mame pričakuje nekaj drugega in taka oseba ima potem težave s samopodobo in se dojema kot, da jo nihče nima rad. Kar je tudi po svoje res, ker kdo te bo pa imel rad, če te niti lastna mama nima….? :)))) 😀 Narobe!
Najprej imaš misel v glavi, ki se ji reče torija potem se te zadeve lotiš in nastane praksa, ki se kljub briljantni teoriji – tvojim nezmotljivim mislim ;), sfiži in potem se spet ukvarjaš s teorijo ali pa vzameš večje kladivo in udejanjiš prakso po tvoji prvi teoriji, pa makar razbil ves porcelan….. 😉 :)))
Ribica a ti imaš že kaj prakse al je to zaenkrat le teorija? 😉 :))))
Saj ni važno, ne rabiš odgovorit, retorično vprašanje. Dajva raje pogledat kako ta zadeva izgleda v praksi.
Imaš nap. tri letnega otroka, ki na mizi vidi bonbone in prosi zanje. Kljub temu, da iz izkušen veš, da ga ne bo pojedel do konca podležeš tistim nežnim prosečim očkam in mu ga daš, zraven postaviš pogoj, da ga bo moral pojest do konca sicer ga ne ne boš imela rada, in boš žalostna. To sta dva abstraktna pojma, ki ju toliko star otrok ne razume, pa vendar. Mali kmalu izpljune napol polizan bombon pod mizo in ob tem pogleda mamico. V tem trenutku ve, da je nekaj storil narobe le preverja odziv staršev! Tu imaš na izbiro nekaj za kar otrok “prosi” 😉
Nobenega zadržka ni, da otrok ne bi mogel sam pospravit pacarije je pa čustveno veliko bolj prikladno, da mamica sama pospravi za njim, ker smo ravno na obisku in ga ima še vedno rada, kljub temu, da je prej obljubila drugače….
Kaj se mali nauči iz tega?
Da bo mamica neglede na vse pospravila za njim.
Mama je lahko tudi huda in vztraja, da mali sam pospravi vendar si s tem naredi medvedjo uslugo, postavi pogoj “pospravi, ker te drugače nimam rada”, umaže svojo brezpogojno ljubezen. Če tak isti pogoj postavi oče in pri njem vztraja mali spozna, da se ne more norčevat iz mame in da mora za sabo pospravit pacarijo sam, drugače se bo soočil z grožnjo očeta. Kazen je tu že to, da mora otrok sam pospravit za sabo, ne rabimo uporabit nobene telesne kazni. Samo iz tega lahko nastane cela scena, ker mali ve da bo mamica očetu rekla naj ne galami (mu odbije jajce) on ne vztraja mali dobi potuho, požvižga se na mamo, ker ona je itak tu, da za njim pospravlja in ko bo odrasel bo imel v glavi sliko, da je baba tu, da za njim puca pljunke. To bo njegova slika ženske, ki mu jo predstavlja “ljuba mamica”, ki je vedno in povsod zaščitila svojega sončka…. Očka je bil pa itak ob piiip, ker ni vedel, da je on tisti, ki mora od malega zahtevat, da spoštuje mamo. Če oče udejanji to da mali sam pobriše tla (ki jih bo itak treba še malo dodelat, pa vendar), otrok spozna, da so tudi mamine besede mišljene resno in v njegovih očeh pridobita oba na veljavi, ker ni uspel s svojo kajlo naredit razdora med njima.
Simpl ko pasuj. 😉
Takih situacij je nebroj vsak dan, sploh če imaš kaj več kot enega otroka in to je opisan pogoj v katerem otrok razvije spoštovanje do tistega, ki mu izkazuje ljubezen, oblikuje lastne misli. Zgled, da mama pospravi ali oče mu ne da nič koristnega, NIČ.
@ On_
Časi se spreminjajo in meja med vlogama postaja čedalje bolj zabrisana. Ne želim si partnerstva, družine, kjer bi oče nosil hlače, mama bila gospodinja in najbolj ranljivi člen družine. Že prav, da je ljubezen brezpogojna, a vendar od obeh staršev. Učenje enakovrednosti spolov je prava pot:). Oba starša naj postavita okvirje in se jih dosledno držita. Ne vem, zakaj bi imel moški ene zaolžitve, ženska pa druge. Lahko si naloge porazdelita, a vendar brez občutka, da je nekdo bolj čustven in ljubeč, drugi pač manj, ker se mora držati svoje vloge krepostnika v družini.
Triletni otrok že kakšni dve leti sam pospravlja za sabo, seveda ob pomoči ostalih. In manipulirati z otrokom, da ga nimaš rad, če ne poje bonbona do konca….ajooooj, od kje to tebi? Ljubezen ne sme biti predmet kaznovanja ali nagrajevanja!! Se pravi, če bo otrok ponižen, ubogljiv itd., ga bodo starši imeli radi, v nasprotnem primeru pa ne? Ja super popotnica za naprej.
Glede na okoliščine (pri primeru bonbon) otroku dovoliš, da ga vzame. Če iz prakse veš, da ga ne poje do konca, mu predlagaš, da ko bo začutil, da ima dovolj, naj pove in se ga zavije v papirček ter vrže v koš. Predpostavljam, da ne bi iz nagajivosti končal z lizanjem bonbona, temveč zato, ker ne more absorbirati več kot toliko. Ker kot starš to veš in razumeš, ga ne kaznuješ, že v naprej postaviš pravila igre in je problem rešen. Ti si pa prikazal res enkraten primer, kako oba podivjata (tako mama, ki ne ve kaj dela kot otrok, ki išče pozornost, ki mu očitno manjka). In situacija z očetom naj ne bi bila nič drugačna, nobenega ustrahovanja in slepe pokorščine ter potem zatekanje v mamin objem. Ni čudno, da potem tak otrok v odrasli dobi ne zna ravnati z žensko, ker ima vcepljene napačne vzorce:). In potem ostaja pri 40-ih še vedno fant:).
Ne, On_
sploh nisem gledala samo zato, da bi komentirala tvoj komentar. Nisem pa pogledala še do konca. Ja, je zanimiv pristop z vlogami oče/mama. Še sploh zato, ker potem pogledam, kakšno funkcijo uporabljam sama in kakšno uporablja moj “mož”.
Bi se načeloma strinjala s tem, da je oče glavni, oz. tisti, ki določa meje. Čeprav, potem velikokrat sledi, da je mama samo za crkljat, oče pa za vzgojit (in kaznovat). Mislim, da izrazito tovrsten pristop v našem okolju ni več uporaben, ker je preveč obsojan in tudi s strani moških neželjen. Mislim, da si tudi moški (očetje) želijo, da je mama tudi tista, ki postavlja meje, pokaže otroku kaj pomeni NE. Tako si to vlogo v bistvu na nek način oba delita. Oba imata elemente očeta in oba elemente matere.
Najbolj je problem tam, oz. zna bit, ko želi oče prevzeti izrazito mamino vlogo. Torej je oče tisti, ki zagovarja, crklja, se z otrokom igra in mu nudi vse kaj predstavlja “fajn” za otroka. Ker pa meje morajo bit, potem mora mama prevzeti vlogo očeta, postavljat meje, izražat in učiti otroka kaj pomeni beseda NE. Malo skregano, pa kaj čmo.
Jaz osebno atiju malih dveh za njegova otroka dajem zadnjo besedo. Naprimer najini hčeri rečem, ko želi kaj, če sme, torej, ko vpraša, če sme, da naj vpraša atija. On pa dovoli ali pa ne dovoli. Ampak kar reče, to je. To je pri vprašanjih ugodja, ne pa pri življenjskih vprašanjih, da ne bo pometi. Torej pri vprašanju, ali lahko vzame košček čokolade, ali ji lahko kupiva neko igračko (ko smo skupaj v trgovini) itd..
Bom še prespala, On_, pogledala do konca in še enkrat prespala, pa še kaj pokomentiram.
Pa ti? Kako je pa pri vas? Kakšne vloge si pa ti želiš (in jo imaš)?
Časi se spreminjajo….. naša biološka osnova pa ostaja ista in je enaka v vseh kulturah, verah, rasnih pripadnostih…..vsi smo enaki kar se tiče dojemanja staršev s strani otroka. In ravno zaradi tega, ker se ta meja briše imaš čedalje več takšnih ljudi kot jih imaš v “naprednih družbah”…. Infantilnih izkoriščevalcev, egoistov, ki ti brez slabe vesti vzamejo celodnevni zaslužek za en sendvič… 😉 (sendvič je prispodoba!)
Ob vsaki zahtevi, prepovedi, pogoju….. ki ni v skladu z otrokovim infantilnim mišljenjem, otrok dojema kot zavračanje, ne sprejemanje, občutkom “ne ljubljenosti”. Sploh če to “zahteva” mama. Govorim o občutkih otroka, iz njegovega zornega kota, ne iz tvoje predstave o ljubezni, partnerstvu. To je (velika) razlika. 😉
Ajooooj koliko nerazumevanja se najde če se hoče… 😉 :)))
Podal sem primer, kjer se “zatakne”, če gre zadeva gladko skozi potem itak nimaš težav. Mogoče ni bil najbolj slikovit primer sem pa prepričan, da se jih najde mnogo v njem, mogoče se res ne sklada v detajle pa vendar. Želel sem prikazat razliko v zahtevi, ki jo otrok razume s strani mame oz očeta. Tu ne gre za tekmovanje, niti za manjvredno mamo, čeprav razne mamice ne priznajo te vloge očetu in so oh in sploh samozadostne, otrok pa….
Neglede na naprednost družbe obstajajo pri otrocih (podzavestno) jasna pravila, kdo je kdo, na starših pa je ali se jih bodo držali ali bodo sami odkrivali toplo vodo na novo. Žal so to neponovljive lekcije, ki jih plačajo nič krivi otroci.
@It nič ni oče “glavni” vendar ima drugačno vlogo!
Ne vem zakaj je to tako težko razumljivo, dokler sta sama je vseena figa, ko pridejo otroci se je pa treba držat nekih drugih pravil, če se že prej nista, ne zato da bi bil kdo glavni/podrejen, niti najmanj, enostavno zato ker te otrok drugače dojema, zavoljo otroka torej.
Kako je pri nas?
Upam, da ni to eno tistih vprašan, da se diskriditira sogovornika, potrdi ničvrednost napisanega? :/
Trudimo se da bi nam uspelo v skladu s tem kar zagovarjam. Lahko rečete da sem lol ali starokopiten, ne rabite nič od tega upoštevat, lahko pa poizkusite na svojih otrocih kako sprejemajo tvojo besedo in kako njegovo, če se mož jasno in odločno izrazi in nastopi v tvoj bran. Tudi njegova beseda ne bo nič veljala, če ni podprta s tvojo, lahko je samo mimika, gesta dovolj in ni nihče nič vreden, otroci pa po svoje…plezajo po stropu 😉 :))) (prispodobe, nič osebnega! 😉
Forum je zaprt za komentiranje.