Partnerstvo – pričakujemo/iščemo tiste znake ljubezni, ki smo jih dobili v otroštvu

[/quote]

Npr. skrbnost…občutek za to, da skrbiš za nekoga, da se počuti varnega in zaželjenega. Gre za isto stvar, a vendar je način izražanja drugačen. Marsikateri občutek je definiran enako, to je teorija, v praksi pa vstopamo na različne načine v odnose.

Ljubezen je tudi beseda, o kateri si vsak ustvarja svoje mnenje. Če jo bolj ozko definiram in rečem ljubezen do otrok ali ljubezen do partnerja, je seveda drugače. Občutki so podobni, gre za nekaj lepega, a vendar jo drugače doživljamo.

Kot otroci smo samostojne osebe z lastnim razmišljanjem, starši nam samo postavljajo pogoje v katerih oblikujemo lastne misli. Ne kopiramo njihovih besed, dejanj ampak si ob njih oblikujemo lastno razmišljanje in kasneje so nam nezavedno všeč ljudje ki se skladajo s tem vzorcem iz otroštva, ki so nam poznani.

Živijo.
Ali nam lahko prosim zaupaš ta svež pristop/vpogled od kdo smo, zakaj smo, kdor pač smo…., ki si ga dobila?
Hvala.

Otroci v najzgodnejšem otroštvu so nesamostojni, ker samostojnost kot taka pomeni, da znaš skrbeti zase (tako za primarne kot ostale potrebe). Otrok je odvisen od nas, močno vodljiv in zato je velika odgovornost staršev, da ne delajo večjih kiksev, ki bi vplivali kasneje na njegov čustveni razvoj.

Otroci (ne glede na starost) seveda razmišljajo po svoje, vsako leto bolj izrazito, ker se oblikuje njihova osebnost in začnejo dojemati svet okoli sebe skozi lastno perspektivo. Izkušnje nas brusijo in izoblikujejo v individume.

[/quote]

Npr. skrbnost…občutek za to, da skrbiš za nekoga, da se počuti varnega in zaželjenega. Gre za isto stvar, a vendar je način izražanja drugačen. Marsikateri občutek je definiran enako, to je teorija, v praksi pa vstopamo na različne načine v odnose.

Ljubezen je tudi beseda, o kateri si vsak ustvarja svoje mnenje. Če jo bolj ozko definiram in rečem ljubezen do otrok ali ljubezen do partnerja, je seveda drugače. Občutki so podobni, gre za nekaj lepega, a vendar jo drugače doživljamo.[/quote]

Že, že… ampak a veš v čem je finta, v tem, da pogrešamo nekaj, OBČUTKE, ki smo jih imeli kot otrok, in tiste, ki smo si jih želeli kot otrok, če jih nismo imeli, če jih v partnerstvu ne moremo podoživljat. Zato iščemo takšnega partnerja, ki nam bo omogočal iste oz. podobne občutke, na podoben način, ker nam je ta znan, tega povezujemo z izkazovanjem ljubezni.

Otroci v najzgodnejšem otroštvu so nesamostojni, ker samostojnost kot taka pomeni, da znaš skrbeti zase (tako za primarne kot ostale potrebe). Otrok je odvisen od nas, močno vodljiv in zato je velika odgovornost staršev, da ne delajo večjih kiksev, ki bi vplivali kasneje na njegov čustveni razvoj.

Otroci (ne glede na starost) seveda razmišljajo po svoje, vsako leto bolj izrazito, ker se oblikuje njihova osebnost in začnejo dojemati svet okoli sebe skozi lastno perspektivo. Izkušnje nas brusijo in izoblikujejo v individume.[/quote]Mislil sem na samostojnost razmišljanja!
Ne moreš otroku reč, tako in tako razmišljaj in ti bo dobro v življenju…bedarija, nesmisel.
Kot starš moraš znat ustvarit pogoje v katerih bo otrok SAM izoblikoval ustrezne miselne vzorce. Nihče si ne želi, da bi se mu otrok zadrogiral pa se to kljub temu mnogim zgodi…. Zakaj? Zato ker s svojo vzgojo niso uspeli otroku privzgojit nekaj kar so sami želeli, so imeli namen, vendar način ni bil pravi in otrok je “zabredel” nekam :((

Otroci so zelo vodljivi dokler ne razvijejo abstraktnega načina mišljenja, potem ne več, niso več besede dovolj, rabijo pogoje 😉

Živijo.
Ali nam lahko prosim zaupaš ta svež pristop/vpogled od kdo smo, zakaj smo, kdor pač smo…., ki si ga dobila?
Hvala.[/quote]

To kar sem napisala, je malo drugačen vpogled. Ali kaj si imela v mislih?

Npr. skrbnost…občutek za to, da skrbiš za nekoga, da se počuti varnega in zaželjenega. Gre za isto stvar, a vendar je način izražanja drugačen. Marsikateri občutek je definiran enako, to je teorija, v praksi pa vstopamo na različne načine v odnose.

Ljubezen je tudi beseda, o kateri si vsak ustvarja svoje mnenje. Če jo bolj ozko definiram in rečem ljubezen do otrok ali ljubezen do partnerja, je seveda drugače. Občutki so podobni, gre za nekaj lepega, a vendar jo drugače doživljamo.[/quote]

Že, že… ampak a veš v čem je finta, v tem, da pogrešamo nekaj, OBČUTKE, ki smo jih imeli kot otrok, in tiste, ki smo si jih želeli kot otrok, če jih nismo imeli, če jih v partnerstvu ne moremo podoživljat. Zato iščemo takšnega partnerja, ki nam bo omogočal iste oz. podobne občutke, na podoben način, ker nam je ta znan, tega povezujemo z izkazovanjem ljubezni.[/quote]

Praviš, da naj bi iskali občutke, ki smo jih v preteklosti pogrešali a hkrati navajaš, da iščemo že znane, podobne vzorce izkazovanja ljubezni. Kaj pa nekdo, ki ni nikoli občutil ljubezni?

Kot otroci smo gledali z drugačnimi očmi, naši občutki so bili morda bolj usmerjeni v varnost, ki jo je ljubezen tudi zagotavljala. Odrasli si znamo marsikatero stvar za nazaj interpretirati času primerno. Materinsko ljubezen ne more nadomestiti partner. Lahko pa razume naše obnašanje in željo po tem, da se naučimo ljubiti in biti ljubljeni.

Živijo.
Ali nam lahko prosim zaupaš ta svež pristop/vpogled od kdo smo, zakaj smo, kdor pač smo…., ki si ga dobila?
Hvala.[/quote]

To kar sem napisala, je malo drugačen vpogled. Ali kaj si imela v mislih?[/quote]

Ok. Zdaj razumem.
Prebrala sem vse komentarje in dobila občutek, da sledi še kakšna razlaga…:)))))

Oki. Če potrdimo tvoje vpoglede, potem pomeni, da tudi nasilne partnerje vsak sam izbere – ker so starši bili nasilni – nudili negativne občutke. Kar pa se v praksi pogosto ne potrdi….. kako bi ti potem definirala takšne primere?

Oboje, ja. Torej, vse lepe občutke in vse želje. V bistvu vse, kar označujemo kot znak ljubezni.
Ali resnično verjameš, da obstaja kdo, ki ni NIKOLI občutil ljubezni.
Mislim, da tu pa tam je vsakdo kdaj občutil ljubezen. Tudi če ne s strani bioloških staršev, pa s strani babic, dedkov, sester, bratov, bolj ali manj širšega sorodstva, prijateljev, sosedov… Včasih je zadosti neka simpatija v sočloveku, da v nas zbudi nek občutek sreče, sreče ob vedenju, da v svoji bolečini nisi sam. In včasih je zadosti, da izstopiš iz okolja ven, v planine, naprimer, da začutiš mir, povezanost z naravo, svobodo in posledično srečo.

Težko bi razlagala to skozi to tezo, s katero sem odprla temo. Saj sem v uvodu napisala, da sem prebrala, sedaj pa skozi pisanje poskušam ugotovit, ali je pravilna, ali ne. No, bolj razmišljam o njej (tezi), bolj se mi nekako zdi realna.
Mislim da nasilnega partnerja ne izberemo zaradi tega, da bi od njega dobili negativne občutke. Si pravzaprav težko predstavljam, kaj je vzrok, ker nimam tovrstnih izkušenj, vsaj tistih res kritičnih. Stvar je v tem, da se nasilnež nekako ne vidi nasilnega, z močjo v svojih “rokah”, razen če je kakšen psihopat, ampak kot zelo nemočnega, kot žrtev pravzaprav. Kot nekdo, čigar druga oseba neprestano napada, ga izziva, ipd. Vsaj po izpovedih nasilnežev. Verjetno tudi nasilneži ob spoznavanju ne kažejo še ta način čutenja, oz. ta njihova stran ne pride v začetku odnosa še do izraza. Ampak kasneje. Torej kaj takšen nasilnež kaže v začetku. Verjetno ranljivost (če je moje razmišljanje pravilno), neko nemoč, neko željo po sprejetosti, po ljubezni, in v tebi budi neko simpatijo, mogoče celo neke občutke zaščitništva, moč, da boš lahko osebo nagradila z nečim “lepim”, še več, z ljubeznijo, da boš “lepa” in vredna ljubezni (zaradi dejanja) tudi ti sama. Ampak v to nisem prepričana. To je samo razmišljanje.
In iz tega, tako vsaj mislim, bi mogoče lahko izhajalo, zakaj žrtve nasilneža, ostajajo z nasilnežem, zakaj mislijo, da so one krive (verjetno mislijo, da ga zadosti ne ljubijo oz. da mu to ne pokažejo zadosti oz. na prav način – na prav način mu ziher ne pokažejo), ampak ker srž ni v ne/ljubezni, se z prenašanjem nasilja nič ne spremeni.
Verjetno žrtev verjame v pravljico Lepotica in Zver.

Ne vem. Res, to je samo razmišljanje.

Jap. Se večinoma strinjam s tabo….
Je pa res področje nasilja zelo specifično, žal tudi pogosto v družbi….

Sama tudi ne vem kako bi to sploh razložila, ker s tem nimam in ne želim imeti izkušenj – Nikoli! Seveda, takšnih doživetij/izkušenj ne privoščim nobenemu.

Meni se tvoja teza zdi dokaj realistična – vendar za pozitivna občutja. Kar je tudi logično, ker se nobeden ne odpove / ne zapusti lepih in prijetnih stvari. Kar ne paše zraven je doživljanje negativnih in neprijetnih občutij…..to mi nekak ne razlaga ta teza,…

Kakorkoli, sporoči kaj si ugotovila. :)))))

Lp.

Vzrokov, zakaj nekatere ostajajo z nasilnežem je veliko in to različnih. Tista, ki tega ne doživi sama, pač ne more vedeti.

Poznam vsaj en primer, kjer ženska dnevno trpi nasilje (predvsem psihično, ustrahovanje, finančne zlorabe) s strani svojega moža, o vzroku zakaj trpi in ne gre vstran, pa ne bom napisala, ker b bilo preveč prepoznavno….

Tako, da jaz ne bi obsojala takih žensk, saj nismo v njihovi koži. Samo vsaka sama, ki se znajde v takem položaju ve zakaj se je odločila tako ali tako. 🙁

Vzrokov, zakaj nekatere ostajajo z nasilnežem je veliko in to različnih. Tista, ki tega ne doživi sama, pač ne more vedeti.

Poznam vsaj en primer, kjer ženska dnevno trpi nasilje (predvsem psihično, ustrahovanje, finančne zlorabe) s strani svojega moža, o vzroku zakaj trpi in ne gre vstran, pa ne bom napisala, ker b bilo preveč prepoznavno….

Tako, da jaz ne bi obsojala takih žensk, saj nismo v njihovi koži. Samo vsaka sama, ki se znajde v takem položaju ve zakaj se je odločila tako ali tako. :([/quote]

Ojla.
Saj z it nisva nobene obsojali, le pogovarjali sva se o čustvenem vzorcu pridobljenem od staršev, na osnovi katerega vsak posameznik izbere partnerja……oziroma vprašanje je ali načine izražanja čustev naučene od staršev ohranimo – pa, če ohranimo le pozitivne načine ali tudi negativne načine….

Ja, verjamem. Primer: moj “prijatelj” (v narekovajih zato, ker ne verjamem v prijateljstvo med moškim in žensko brez intimnosti) ima psihične težave, ker ima občutek, da nikoli ni bil ljubljen. Hodi na različne psihoterapije, ki mu baje pomagajo pri spoznavanju samega sebe, učenju imeti rad samega sebe ipd. Ima starša, ostale sorodnike. Po moji oceni se mu v življenju ni zgodilo nič drastičnega, da bi sedaj imel celo dramo glede preteklosti. Ni bilo nasilja, ni bilo alkohola ali drog, ni bilo ločitve, skratka navzven idilična družina. A vseeno, človek je v hudi stistki že več let. Nič ne pomaga, zdravila je zavrnil, verjame v naravno zdravljenje in upa da bo nekoč bolje. Vidi se, kako trpi, ker nima nikakršnega samospoštovanja. V glavo si je zapičil dejstvo, da ga nikoli ni imel nihče rad in da je to nemogoče tudi za naprej. Ob vsem tem je zanimivo, da ima vse možnosti za lepo življenje (ima dobro službo, odlično izgleda, skrbi za svojo kondicijo – veliko športa in podobno, ostale vrednote ima pošlihtane, je dobrega srca…), a kaj ko mu je ljubezen tako tuja. In pravi, da ne občuti več ničesar, da je zaprl svoje srce, svoja vrata. Hja, oklep je huda reč.

Mislim, da si cilj “happilly ever after” postavljamo že v zelo nezreli – (pred)pubertetniški fazi in da se nekoliko pozneje to malo spremeni iz takih ali drugačnih razlogov. Poleg tega pa je verjetno prav tako postavljen cilj tudi temelj vseh razočaranj.

Ja, verjamem. Primer: moj “prijatelj” (v narekovajih zato, ker ne verjamem v prijateljstvo med moškim in žensko brez intimnosti) ima psihične težave, ker ima občutek, da nikoli ni bil ljubljen. Hodi na različne psihoterapije, ki mu baje pomagajo pri spoznavanju samega sebe, učenju imeti rad samega sebe ipd. Ima starša, ostale sorodnike. Po moji oceni se mu v življenju ni zgodilo nič drastičnega, da bi sedaj imel celo dramo glede preteklosti. Ni bilo nasilja, ni bilo alkohola ali drog, ni bilo ločitve, skratka navzven idilična družina. A vseeno, človek je v hudi stistki že več let. Nič ne pomaga, zdravila je zavrnil, verjame v naravno zdravljenje in upa da bo nekoč bolje. Vidi se, kako trpi, ker nima nikakršnega samospoštovanja. V glavo si je zapičil dejstvo, da ga nikoli ni imel nihče rad in da je to nemogoče tudi za naprej. Ob vsem tem je zanimivo, da ima vse možnosti za lepo življenje (ima dobro službo, odlično izgleda, skrbi za svojo kondicijo – veliko športa in podobno, ostale vrednote ima pošlihtane, je dobrega srca…), a kaj ko mu je ljubezen tako tuja. In pravi, da ne občuti več ničesar, da je zaprl svoje srce, svoja vrata. Hja, oklep je huda reč.[/quote]

Edina prava rešitev za tvojega ˝prijatelja˝ so zdravila in terapije. Druge poti ne bo….
SAM se je zaprl…in se ne bo rešil brez zdravil – po naravni poti.
Poznam primere podobne njemu: ljudje, ki si nekaj vcepijo v glavo in dokler jih dober psihiater (zdravnik, ne kakšen šarlatan) ne vzame v roke in pod kontrolo, ni izboljšav….

@HM30

Zdravila so baje agresivna in imajo cel kup nezaželjenih učinkov, česar si ne želi. Trenutno hodi na reconection. Sicer ne poznam teh stvari. Se pa strinjam z njim, da mora sam poiskati neko novo pot, način “ozdravitve”. Zanimivo je to, da se ogromno ukvarja s športom, ima zdravo prehrano, tukaj vse štima do popolnosti, ampak mu vseeno nič ne pomaga. Možgani delajo po svoje, ne more jih preusmeriti, zaposliti.
Upam, da mu bo uspelo in to čim prej, ker se že predolgo vleče. Z vsakim zamujenim dnevom tone vse globje in se oddaljuje od svojega cilja. Predlagala sem mu, da si omisli kužka (ker ima rad živali), ampak že zdaj razmišlja o tem, da bo kuža nekoč umrl in mu je že danes hudo, ne prenese te misli. To je del življenje, prihajanje in odhajanje. To je treba sprejeti. On ne more, nima moči se soočati s slabimi platmi lajfa.
Za odnos z žensko, tisto resnično partnerstvo ni pripravljen, ker ne more ljubiti, ne zmore ne sprejemati ne vračati. Začaran krog.

On bi rabil žensko s komplesom (od)rešiteljice. Saj takih sploh ni tako malo. Sicer pa č ese zaveda tega, “ne zna ljubiti”, saj to sploh ni tako slabo. Potem vsaj ve, pri čem je. Nakateri se slepijo, da znajo, pa vedno znova in znova načenjajo neke zveze.
Aja zdravila pa zelo odsvetujem. Kaj neki da bi sploh jemal? Da bi ga kdo imel rad? A to obstaja? Se mi zdi, da ni neumen. Škoda, taki nimamo sreče ccccc

Saj nisem sploh mislila, da bi vidve katero obstojali, sploh ne. Pač pojasnila sem moj pogled na to vajino debato. Priznam pa, da sem se nerodno izrazila, ko sem napisala to, “da jaz ne bi nobene obsojala” to se mi je pač “zareklo”.

Tako, da sory čisti lapsus z moje strani. 🙂

Ja, se strinjam, da zdravila imajo cel kup neželenih učinkov, pa vendar brez njih ne bo šlo.
Resno……
Ni problem v fizičnem telesu – problem je v psihi….
In zdravila naredijo to, da se možgani umirijo. Čisto odvisno od osebe, vendar mu jih verjetno ne bi bilo treba jemati leta in leta…..sicer, če se dolgo časa bori s tem – obenem trpi, nima miru – kaj mu potem pomeni, da ne je zdravil, saj mu bo ta obremenjenost in stres povzročila fizično bolezen.
Gre za to, da ponovno vzpostavi normalno delovanje možganov – ker njegov um ni sposoben pravilno zaznavati resničnosti.
Začaran krog – j**** zanj in za vse ljudi okoli njega.
Če ne drugega mu svetuj, da se obrne na pravega psihiatra – takšnega, ki ga bo spravil v red….
Ker če se zdaj zanaša na vodstvo iz strani kakšnih kvazi zdravilcev, bo še bolj na dnu – to je šele začaran krog in lahko enkrat poči – psihično.

On bi rabil žensko s komplesom (od)rešiteljice. Saj takih sploh ni tako malo. Sicer pa č ese zaveda tega, “ne zna ljubiti”, saj to sploh ni tako slabo. Potem vsaj ve, pri čem je. Nakateri se slepijo, da znajo, pa vedno znova in znova načenjajo neke zveze.
Aja zdravila pa zelo odsvetujem. Kaj neki da bi sploh jemal? Da bi ga kdo imel rad? A to obstaja? Se mi zdi, da ni neumen. Škoda, taki nimamo sreče ccccc[/quote]

Katenjčica, its good to have you here, darling. You are so precious and unique… Hug!

Mislim, da si cilj “happilly ever after” postavljamo že v zelo nezreli – (pred)pubertetniški fazi in da se nekoliko pozneje to malo spremeni iz takih ali drugačnih razlogov. Poleg tega pa je verjetno prav tako postavljen cilj tudi temelj vseh razočaranj.[/quote]Mislim, da si tega cilja večina v puberteti ne predstavlja več, ker se časi vendar malo spreminjajo, se mi zdi da se vedno bolj testira en del teorije popredmetenja, in to ne z namenom, da bi stestrial tudi drugi, kar menda ni napačno??
Razočaranj, prepričana sem, postaja vedno manj, med drugim zato, ker vedno bolj postajamo avtomaticizirani stroji. “Pač se ni izšlo, saj to je normalno.”

Katenjčica, its good to have you here, darling. You are so precious and unique… Hug![/quote]Ah.. pa si ne domišljam, a veš da ne… pokopališče je polno nepogrešljivih duš…verjetno tudi ta forum hehehe

Zdravila, psihotike, ali karkoli pa zelo odsvetijem. Namreč ni prav pogosto, da ne pretehtajo stranskih učinkov.

Katenjčica, its good to have you here, darling. You are so precious and unique… Hug![/quote]Ah.. pa si ne domišljam, a veš da ne… pokopališče je polno nepogrešljivih duš…verjetno tudi ta forum hehehe
Zdravila, psihotike, ali karkoli pa zelo odsvetijem. Namreč ni prav pogosto, da ne pretehtajo stranskih učinkov.[/quote]

Ah, babe, tut kompliment ne znate normalno sprejeti… :)))))
Ja, tudi jaz sem proti zdravilom, samo če ni druge poti jbg.
Če oseba psihično trpi predolgo, čez čas ta psihični stres butne ven drugje (zbolijo organi) – in kaj je potem doseženo…vse ima svoje prednosti in slabosti…

Misliš antispihotike? 🙂 Pa sploh veš, kaj je psihoza? Tu sploh ne gre brez zdravil, ker ko je kdo v psihotičnem stanju, se sploh ne zaveda, kaj dela in ne more tako živeti, ker izgubi stik z realnostjo, npr. shizofrenija (blodnje, prividi/prisluhi, preganjavice…).