Partnerski način komuniciranja tišina

Prakticirate pogosto?
Kakšne so vaše izkušnje ?
Se na tak način da veliko povedat?
Je to pametna poteza?
Zakaj se odločamo za takšen način?
(sam osebno nisem pristaš tega,partnerka pa to pogosto prakticira)

Po mojem mnenju je to zelo nespametna opcija…, jaz bi znorel, da moja uporablja tišino….
Najbolje je, da si zmečeš vse v obraz, potem pa čez eno urco pozabiš in greš normalno naprej.

Tišina se mi nikakor ne zdi primeren način za reševalje časarkoli. Ne glede na vrsto konflikta sem prepričana, da se ga najprej reši z iskrenim pogovorom. Ja, mogoče je res včasih dobro počakati nekaj minut, ker pač zaradi navala čustev človek ni najbolj sposoben razumnega razmišljanja in verjamem, da reče kaj, česar sploh ne misli. Trikrat globoko zajeti sapo, se fajn predihati, umiriti, potem pa vsekakor pogovor.

S tiho terapijo bi mučila predvsem sebe.

tišina partnerja je čisto izsiljevanje in psihično nasilje……ne prakticiramo…ampak se pomenimo in sproti praznimo kufre……..12 let

Najslabši možni način za reševanje sporov. Toliko škode, kot jo naredi “slika je, zvoka ni”, ne naredi nobeno kreganje, vpitje, butanje z vrati, razbiti krožniki…
Iz lastnih izkušenj
🙁

res je, najslabše se je umaknit v molk in izsiljevat s tem, da se kažeš kot žrtev prepotentnega in agresivnega sogovornika…. taki potem jamrajo, kako so ubogi, ker so predobri in se nočejo/ne znajo kregat, v resnici pa uporabljajo veliko bolj hudobno in potuhnjeno orožje.

Po moje partnerka s tišino želi nekaj “povedati”, sporočiti.
Ženske pač mislimo, da z dejanji, vsakdanjimi “sporočili”, namigi, vprašanji…sporočamo svojemu moškemu nekaj, kar (tudi mislimo) naj bi on razumel. Ker ste moški drugačni in ne razumete naših “namigov” (ste pač teoretiki, če je kaj, povej, če ni – potem ok) in razumete ženski NIČ (na vprašanje, kaj je narobe) – dobesedno….se zgodi pač…tišina. Tiho je moški (čeprav on je vprašal, pa je rekla nič), tiho je ona – ker mu je nakazovala, pa ni razumel – se ji pa zdi neumno ponavljati in vlačiti neke stvari za nazaj in tako ali tako bi on njene “velike” probleme razumel kot navadno kompliciranje, za njega teh problemov v bistvu ni, ker če bi zanj ti problemi obstajali, bi jih že reševal…

Problem je, ker ste moški bolj direktni in enostavni, ženske pa komplicirane in čustvene. Tišina je potem le posledica. Ker ona nima več kaj povedati, saj se ji tako zdi, da skozi isto ponavlja – on pa noče slišati (niso vedno besede)

Torej, moškemu bi svetovala: opazuj jo, skušaj jo razumeti, ko reče nič – ne nehaj, sprašuj dalje, pa ne kritiziraj je takoj in ne očitaj ji, tudi če takoj ne bo znala povedati, kaj bi rada…

Če bi ženska imela problem, da je moški tiho: je pa bolj pogosto in tudi naravno, ker moški imate manj potreb po pogovoru, razglabljanju, analiziranju, planiranju in na splošno ste pač tehničarji:) – če bi vam ženska rekla direktno (enostavno) – “želim, prosim to in to?” – bi moški hitro rešil ali se pogovarjal, če bi ona izpostavila nek problem…

🙁 Madona, iz tega zornega kota pa nisem nikdar gledala na molk….
Pri nama je dejansko dostikrat tako, da na mehak način partnerju povem kaj me moti. On me z močnim nastopom in argumenti prepriča v svoj prav. Mojega pogleda na situacijo ne želi sprejeti. Pravi, da bo sprejel moj način pogleda na situacijo takrat, ko mu bom postregla z močnimi argumetni. WTF!??! Itak, da zatem pride obdobje, ko enostavno nimam volje parlamentirati in ga z ne vem kakimi argumenti prepričati v moj prav. 🙁 Govorim in povem točno tisto kar menim, da je moj prav in moj vidik. Zakaj torej poleg tega še n-argumentov, da ga res prepričam? Torej, da ne dolgovezim: zato se v mnogih primerih poslužim molka. In si svoje mislim.
Nisem pa pomislila, da je to kot orožje proti njemu….

To je bila nekoc moja najvecja napaka – ce me je kaj motilo, prizadelo, mi ni bilo vsec, sem se namesto reakcije “umaknila” v tisino.
Zdaj, ko sem v novi zvezi, se trudim pogovarjati tudi, kadar kaj ni ok. Ni lahko, se pa da. Tako da – “silent treatment” ocitno ni prava resitev….

Pogosto sem molčala dalj časa. Ni bila trma le povratne informacije nisem nikoli dobila. Ni bil za pogovarjanje, dogovarjanje, peljal je svojo pot in na tej poti so bili vsi pred menoj.
Če bi lahko zavrtela leta nazaj bi krepko zaropotala, pa naj bi ostala skupaj ali se razšla. To ni bilo življenje.

Tudi sama sem bila včasih tiho, ko mi kaj ni bilo všeč pri partnerju, itd itd. Ma to sem počela pri 18-20 letih in pred parimi resnimi zvezami. Sedaj vedno povem, kaj bi rada, kaj pričakujem, kaj mi ni bilo všeč in hvala bogu je partner tudi tak, ki se rad pogovarja in pove direktno, če ga kaj muči. Ne predstavljam si, da bi sedaj pri skoraj 30. reševala probleme na tak način, ker se mi zdi, da to ni zrelo obnašanje. Včasih si lahko res tiho nekaj časa, dokler ne premisliš stvari pri sebi, da pogledaš tudi iz drugega zornega kota in mogoče na koncu celo ugotoviš, da je imel partner prav. Ne predstavljam pa si situacije, ko se s partnerjem ne pogovarjaš par dni, ker poznam res take primere.

Preber si mal zakon o preprečevanju nasilja v družini. V glavnem, molk je lahko zlato, lahko pa nasilje.

🙁 Madona, iz tega zornega kota pa nisem nikdar gledala na molk….
Pri nama je dejansko dostikrat tako, da na mehak način partnerju povem kaj me moti. On me z močnim nastopom in argumenti prepriča v svoj prav. Mojega pogleda na situacijo ne želi sprejeti. Pravi, da bo sprejel moj način pogleda na situacijo takrat, ko mu bom postregla z močnimi argumetni. WTF!??! Itak, da zatem pride obdobje, ko enostavno nimam volje parlamentirati in ga z ne vem kakimi argumenti prepričati v moj prav. 🙁 Govorim in povem točno tisto kar menim, da je moj prav in moj vidik. Zakaj torej poleg tega še n-argumentov, da ga res prepričam? Torej, da ne dolgovezim: zato se v mnogih primerih poslužim molka. In si svoje mislim.
Nisem pa pomislila, da je to kot orožje proti njemu….[/quote]

no ja, ti imaš drug problem. eno je, da si trmasta mula in molčiš, ker hočeš na ta način kaznovati partnerja z negotovostjo, drugo je pa, da imaš partnerja, ki se ima za vsevedno božanstvo, kar je tvoj problem. Razumeš razliko?

Hvala za vaša mnenja.
Z partnerko ne govoriva (z njene strani ) že več mesecev in to je moja (pa tudi vaša)
potrditev ,da je komunikacija v družini še kako pomembna saj je osnova za razumevanje v dobrem in slabem.
Upam in vem da boš tudi ti izobražena T….a prebrala omenjene komentarje in se zamislila kaj delaš sebi in svoji družini.

Dragi pr-men

Mislim, da molčita oba. Zato ni lepo po drugih gnojnice zlivati.

Bodi boljši – spregovori.

Moški in ženska komunicirata prek nebeškega “Prevajalca”. 🙂 Ženski ne moreš drugače ničesar dopovedat. 🙂