partnerjevi otroci
GF spet poskuša biti popolna, pa ji to ne uspeva ravno. 🙂
Pisal sem o simbiotičnem odnosu, kjer se vsak zaveda svoje odvisnosti ter hkrati partnerja delujeta vzajemno, da si izpolnjujeta svoje želje in potrebe.
Ampak ti tega ne vidiš, ker reagiraš čustveno in zaradi tega opisuješ neke skrajnosti, kot nekdo, ki je v nekem običajnem dnevu doživel apokalipso. :)[/quote]
A bejž no. Ti mene bolj poznaš kot jst sama sebe:).
A res? A usluga je na silo? Kaj pa ni na silo, kako se temu reče?[/quote]
Kar ni na silo je z ljubeznijo:).[/quote]
Vidim, da razumeš. 🙂
Meni se zdi, da je pomembno, kako se nekdo v odnosu počuti v svoji koži. Če jaz naredim dragi uslugo, se pri tem lahko počutim izkoriščeno ali pa preprosto prijetno, ker to naredim iz ljubezni in ne zato, ker pričakujem nekaj v zameno. Ona je mojo uslugo v vsakem primeru izkoristila. In enako jaz naredim, ko ona meni naredi uslugo. A ti pa vse partnerjeve usluge zavrneš, zato, da se ne bo počutil izkoriščenega? Kaj imata potem skupnega, da drug drugega zavračata? :))[/quote]
Beseda usluga že sama po sebi pomeni pričakovanje vračanja. Zame partnerstvo ni pogodba in da nekdo počne nekaj, kar mora. Seveda se sklepajo kompromisi, ampak nič na silo.[/quote]Saj če imaš pričakovanja še nisi nikogar nič izkoristil. Zgolj pričakuješ 😉
Če te ima drugi rad, ponavadi ni dovolj, da ti izpolni pričakovanja. Nobeden ni dolžen izpolnjevati pričakovanj drugega. Gre se le za to, če je želja, ali pa je ni. Najlažje in najpomembneje v odnosu pa je to takrat, ko vsak sprejema svoj in hkrati partnerjev svet. To pomeni, da sprejemamo celotno njegovo razmišljanje in pogled na svet (seveda pa tudi fizično podobo). Da pa se to zgodi, potrebujemo v prvi vrsti do sebe (in nas) iskrenega partnerja, sicer ne moremo poznati njegovega sveta, takega kot je v resnici in ga zato tudi ne moremo sprejeti. Tak partner, ki svoj svet oziroma delčke sveta skriva, svojega sveta ne sprejema, posledično ga ne more sprejeti niti partner. Saj česar ne poznaš, ne moreš sprejeti.
Če te ima drugi rad, ponavadi ni dovolj, da ti izpolni pričakovanja. Nobeden ni dolžen izpolnjevati pričakovanj drugega. Gre se le za to, če je želja, ali pa je ni. Najlažje in najpomembneje v odnosu pa je to takrat, ko vsak sprejema svoj in hkrati partnerjev svet. To pomeni, da sprejemamo celotno njegovo razmišljanje in pogled na svet (seveda pa tudi fizično podobo). Da pa se to zgodi, potrebujemo v prvi vrsti do sebe (in nas) iskrenega partnerja, sicer ne moremo poznati njegovega sveta, takega kot je v resnici in ga zato tudi ne moremo sprejeti. Tak partner, ki svoj svet oziroma delčke sveta skriva, svojega sveta ne sprejema, posledično ga ne more sprejeti niti partner. Saj česar ne poznaš, ne moreš sprejeti.[/quote]
Če te ima rad, potem ti bo izpolnil neko željo, če seveda ob tem sam ne bo imel nekih ovir.
Sicer pa sam nisem govoril o dolžnostih, ampak o primerih, ko nekomu rad izpolniš neko željo. Če je ob tem občutek dolžnosti, potem tu ni več tega, da nekaj rad storiš.
Glede poznavanja partnerjevega sveta…Samo poznavanje še ne pogojuje sprejemanja, pa čeprav ga drugi sam pri sebi sprejema.
Ja, pogoj, ko se začne kreganje in prepiranje okrog tega kdo bi naj koga sprejel in kdo bi se naj spremenil. :)[/quote]
Kreganje je tam, kjer imata dva (pre)velik ponos, različna prepričanja in predvsem različne osebne vrednote.
Idealnih, ki bi imeli enaka prepričanja ali vrednote, pa ni. Zato je kreganje vsepovsod. :)[/quote]
Robi, ves čas se vrtiš okrog pogojev, pa sem začela razmišljati, da je čista ljubezen pravzaprav brezpogojna. No, pri tebi ne:)).[/quote]
Brezpogojna ljubezen ne obstaja. Razen pri verskih fanatikih…
Idealnih, ki bi imeli enaka prepričanja ali vrednote, pa ni. Zato je kreganje vsepovsod. :)[/quote]
Robi, ves čas se vrtiš okrog pogojev, pa sem začela razmišljati, da je čista ljubezen pravzaprav brezpogojna. No, pri tebi ne:)).[/quote]
Spet namiguješ na (svojo) popolnost, ki je sposobna nuditi brezpogojno ljubezen ? 🙂
Jaz nisem tega sposoben.
Forum je zaprt za komentiranje.