Partner/ka, ki nima stikov s staršem

Kako gledate na to, da vaša simpatija nima stikov z enim od staršev? Da je živ, ampak nimata nobenih stikov, da se ne marata? Bi vas odbilo od simpatije?

Ne. Ima že (verjetno) razloge za to.
Samo to, da je nekdo starš, ga (je) ne naredi avtomatsko za dobro osebo….

Tebe plačujejo za objavo novih postov?

Zakaj?
A ker sem zadnje tri dni objavila cele tri?

Zakaj?
A ker sem zadnje tri dni objavila cele tri?[/quote]

Ne ti:). Mislila sem na avtorja/avtorko tega posta. Zadnje čase se pojavlja cel kup kratkih postov kot da bi se nekdo zavzeto trudil, da forum ne bi usahnil.

Zakaj?
A ker sem zadnje tri dni objavila cele tri?[/quote]

Ne ti:). Mislila sem na avtorja/avtorko tega posta. Zadnje čase se pojavlja cel kup kratkih postov kot da bi se nekdo zavzeto trudil, da forum ne bi usahnil.[/quote]

Ajaaaaa….. 🙂

Ne. Ima že (verjetno) razloge za to.
Samo to, da je nekdo starš, ga (je) ne naredi avtomatsko za dobro osebo….[/quote]

Kaj pa strah pred tem, da ima ta oseba kake travme iz otroštva in zato nesposobna za partnersko razmerje?

Ne. Ima že (verjetno) razloge za to.
Samo to, da je nekdo starš, ga (je) ne naredi avtomatsko za dobro osebo….[/quote]

Kaj pa strah pred tem, da ima ta oseba kake travme iz otroštva in zato nesposobna za partnersko razmerje?[/quote]

Jaz ne poznam človeka, ki ne bi imel kakšne “travme iz otroštva”, resnične, namišljene, velike,
majhne. Važno je samo, kako zna človek te travme predelati in iti z življenjem naprej…
Ljudje so preživeli kanclagerje in vojne….pa so (vsaj večinoma) normalni.
Jaz bi jemala zadevo s pozitivo….oseba, ki je dovolj močna, da slabega starša odstrani iz
svojega življenja in ne sprejme usode večne žrtve, je zame ok.
Seveda – če je pa v igri kakšna otročja zamera, je pa druga pesem….ampak ljudje se za
take drastične korake ponavadi ne odločijo zlahka…

Seveda.

Kaj pa, če gredo stvari tako hudo, da starša sicer večkrat vidi, ker živijo blizu skupaj pa ga niti ne pozdravi?
Med tem, ko njegovi bratje in sestre pa komunicirajo s tem staršem?

Kaj pa, če gredo stvari tako hudo, da starša sicer večkrat vidi, ker živijo blizu skupaj pa ga niti ne pozdravi?
Med tem, ko njegovi bratje in sestre pa komunicirajo s tem staršem?[/quote]

Glej, dokler ne poznaš vzroka, je brez veze debatirati….

pljunek v lasten ksiht ☺ ..

Vzrok: nezainteresiranst starša za otroka, poniževanja s strani starša in tako naprej. Samo zakaj odrasel kuha še naprej zamero? Ni ravno normalno to kuhanje zamere?

Če starš enako ravna tudi z odraslim, zakaj pa ne? A zdaj mogoče ta starš osebo spoštuje?

Ne, starš še vedno ne spoštuje te osebe. Samo tako razmišljam. Je že bolan, ostarel. Če zboli, če umre, kako bo potem? Otroku je lahko potem žal, da ni vzpostavil nekega boljšega odnosa.

Odnos se vzpostavlja z obeh strani. Boljši odnos? Kako? Tako, da je staršu še vedno
za predpražnik? Ali mu mora popuščati in se pustiti žaliti in zaničevati samo zato, ker
je starš in ostarel?
Jaz ne mislim tako.

Žal mu bo, če v svojem življenju ne bo sposoben zaradi te travme sam vzpostaviti boljšega in pristnejšega odnosa.
Zna pa biti življenje s takšno osebo težavno, saj se partner od takšne osebe lahko velikokrat počuti odrinjenega.
Podobno, kot če moški ne izraža svojih občutkov, ker mu starši nikoli tega niso pokazali. Zato deluje hladno, partnerka pa dobi občutek, da je ne mara.

Malo mi je tudi neprijetno, da sem nezaželena pri njih doma. Da ne spoznam tega starša, da ne poznam sorodnikov.

Ja, Robi, to se mi že začenja dogajat.

Ne. Ima že (verjetno) razloge za to.
Samo to, da je nekdo starš, ga (je) ne naredi avtomatsko za dobro osebo….[/quote]

Kaj pa strah pred tem, da ima ta oseba kake travme iz otroštva in zato nesposobna za partnersko razmerje?[/quote]
Strah gor ali dol. Človek lahko ima oba starša, stike z obema in je “poln” nepredelanih travm oziroma nesposoben partnerstva. Vsaj neko določeno obdobje. Ti bi rad/a zagotovilo, da je s tvojim vse ok? Si ti? 🙂

Verjamem. Gre se za povsem logičen odziv na same izkušnje, ki izhajajo iz matične družine.
Odločilno pri tem pa je, kako se nekdo s tem sooča in kakšen korak naredi pri samospoznavanju in ozaveščanju.
To pa je odvisno od sposobnosti dotične osebe, njegove inteligence ter interesa pri razumevanju sebe, svojih odzivov in od same volje, koliko truda bo oseba vložila v to, da se bo naučila drugačnega odzivanja. V nasprotnem primeru, oseba hitro zapade v ustaljene in pridobljene vzorce, kar privede do tega, da ji/mu določeno partnerjevo obnašanje vzbudi asociacije na starše, zaradi česar potem reagira pretirano čustveno in se zapre ali zdistancira od partnerja, pa čeprav partner ne misli nič slabega.

Verjamem. Gre se za povsem logičen odziv na same izkušnje, ki izhajajo iz matične družine.
Odločilno pri tem pa je, kako se nekdo s tem sooča in kakšen korak naredi pri samospoznavanju in ozaveščanju.
To pa je odvisno od sposobnosti dotične osebe, njegove inteligence ter interesa pri razumevanju sebe, svojih odzivov in od same volje, koliko truda bo oseba vložila v to, da se bo naučila drugačnega odzivanja. V nasprotnem primeru, oseba hitro zapade v ustaljene in pridobljene vzorce, kar privede do tega, da ji/mu določeno partnerjevo obnašanje vzbudi asociacije na starše, zaradi česar potem reagira pretirano čustveno in se zapre ali zdistancira od partnerja, pa čeprav partner ne misli nič slabega.[/quote]

Kaj je sedaj? Niso mu kazali čustev in ni sposoben…. potem pa kar na lepem preveč čustveno reagira?

Mal si se zaštrikal 😉

Če boš le partnerja dovolj dobro spoznala pa bo ok.

Če se bo tudi s tabo tako strmal bo mal nerodno, ampak do tega bosta oba pripomogla.

Nisem se zaštrikal. 🙂
Takšna oseba ni sposobna in ne zna izraziti nekih vsakodnevnih in še posebej lepih občutkov. Ker jih potlači in skriva v sebi. Ko pa se občutki nakopičijo ali pa ko so zaradi določenih razmer še dodatno zafrustrirani, pa reagirajo pretirano in izrazijo še vse za nazaj.
Drugemu človeku pa se vse skupaj zdi nelogično, ker ne vidi ozadja.

Nisem se zaštrikal. 🙂
Takšna oseba ni sposobna in ne zna izraziti nekih vsakodnevnih in še posebej lepih občutkov. Ker jih potlači in skriva v sebi. Ko pa se občutki nakopičijo ali pa ko so zaradi določenih razmer še dodatno zafrustrirani, pa reagirajo pretirano in izrazijo še vse za nazaj.
Drugemu človeku pa se vse skupaj zdi nelogično, ker ne vidi ozadja.[/quote]Ja, ja…
To sploh ni sporno, sporno je to, da si zgoraj napisal, da mu niso kazali občutkov in on sedaj ne zna….itd

Ravno to so mu skoz kazali, občutke in na osnovi teh sedaj on naprej živi le, da se le ti (mogoče) sedaj razlikujejo od njenih.
Ker realno gledano bi se lahko vsak z vsakim pogovarjal, ker pa v odnos (kakršenkoli že) vpletamo občutke (pozitivne / negativne) se pa ne moramo ali bolje rečeno nočemo.
Občutki nam to onemogočajo.
Tudi avtorica bi lahko realno živela s partnerjem, a ji občutki (ki jih sama sprocesira glede na okoliščine) ne dajo miru.