Partner in zapravljanje denarja za.. igre

Prosim za nasvet. Partner že kakšno leto igra neko igro na telefonu, ki mu na dvevni bazi jemlje po 4, 5, 6 ur. Naš dan izgleda nekako takole, da gre v službo, pride tudi po dve uri kasneje domov, se poči na kavč in vklopi telefon. 4, 5, 6 ur kasneje gre spat. Ta čas porabi za igranje neke igre na telefonu, niti ne vem kako se igra prav imenuje. Če zanemarim dejstvo, da se z otroci več ne ukvarja, ne pelje jih niti na sprehod, ker je po njegovo itak premrzlo, ali pa prevroče, ali pa ker mu pač ni (njegove besede), pa zakaj spet ven, sej so bili  vrtcem in šolo že zunaj, kaj naj z njima zunaj sploh počne, itd… Prišli smo tako daleč, da so začeli otroci tudi njega “ignorirati”, ne razveselijo se več, ko pride domov, tudi da ga ni doma, po več ur sploh ne opazijo. Čisto normalno jim je, da oči “pač” spet spi, gleda TV ali je na telefonu. Lep čas sem se borila, da so prišli otroci do zaključka, da nisem grozna mama, ki jim prepoveduje igranje igric, ampak da jim s tem želim samo dobro. Bilo je eno obdobje, ko so me dobesedno otroci preganjali od doma ali bili veseli, da grem v službo in bodo sami z očetom, saj je to pomenilo ali TV ali igranje do onemoglosti. Vsaj tega več ni, ker sem se počutila resnično na dnu in začela dvomit v sebe kot mamo. Partner se je na moje občutke požvižgal, postal je jezen in nervozen, če sem samo omenila, da to ni ok za najine otroke.

Zdi se mi, da sem doma sama za vse. Kuham, pospravljam, ukvarjam se z otroci, perem, likam. Skrbim za otroke, ko so bolni, delam z njimi za šolo. Ko mu rečem, če bi šel z otroki ven, postane slabe volje, se sicer s težavo obleče in obuje, čaka otroke zunaj, medtem ko jaz otroke poštimam, na koncu so v solzah, ker ne bi šli z očetom, če ne grem jaz ven. On potem zunaj znori od čakanja, pride nazaj v hišo, gre na kavč, jaz pa grem z otroci ven. V tem času, ko nas ni, se on ne premakne nikamor, tudi priprava kosila me počaka.

Malo sem naveličana vsega. Počutim se kot mama samohranilka in občutek imam, da je on samo še naš sostanovalec.

Na začetku, ko je začel igrati on to igro na to nisem polagala neke pozornosti, zdaj pa res že nekaj mesecev zadeva postaja resna. Pred kakšnima dvema mesecema sem slučajno naletela na odprt laptop in njegov e-mail predal. Opazila sem ogromno mejlov iz google playa o uspešnih plačilih. Ker me je zanimalo za kaj gre sem enega odprla. Potem pa šok. Od 3 do 30 eur za nakup nekih kompletov nečesa za to igro. V povprečju na mesec zapravi za to igro cca 160 eur. Mene je kap. Sem ga vprašala za kaj se gre, pa je postal zadirčen. Odgovoril ni.

Pa sem si rekla ok, je njegov denar. Ampak potem pa sem začela razmišljat, da nimam pojma od kdaj se to že vleče, mejle o nakupih namreč “skriva” v smetnjaku in se brišejo sproti po enem mesecu. In on je človek, ki ne razmetava denarja. Odkar ga poznam (15+ let) je skrben z zapravljanjem denarja. Zadnjih par let sicer nonstop govori, da nima denarja, en teden po plači že jamra, da ne more v trgovino, ker več nima denarja, po plačilu vseh položnic in kredita. Ampak očitno za to igro pa se še najde denar. Sebi ni kupil česa za oblečt, obut.. mah, ne vem kdaj si je kaj kupil. Na svoj izgled itak ne da kaj dosti. Če je več dni doma, se niti stušira ne več. Ali umije zob. Razen za službo, pa še to kdaj ne.

Prijateljev nima. Midva nisva šla sama kam že uf, nekaj let. Gremo skupaj poleti na dopust, pa še to mu ni neka nuja ali silna želja zadnja leta. Zato pač grem sama z otroci, tudi na večdnevne izlete grem raje sama, saj se le tako odklopim od njega, njegovega ležanja s telefonom in konstantnega jamranja koliko nas bo ta izlet spet stal, čeprav po večini gre vse na izletih iz moje denarnice. On pravi, sej si ti hotela iti.

Tole brezvezno zapravljanje denarja za neko igro na telefonu mi je resnično kaplja čez rob. In nimam pojma kaj naj še naredim. Razmišljam, da vzamem otroke in grem, ker ne morem več. Pogovor z njim je misija nemogoče, ker se ne pogovarja. Nič ni od njega, včasih je par dni čisto tiho, ene besede ne spregovori z nami.

Boli me, da so ga otroci začeli ignorirati. Po eni strani jih razumem. Boli pa še bolj, da je njemu več kot očitno za to vseeno.

Kakšen nasvet mogoče? Res sem že obupana.

Pristimaj mu en kabinet in se naj zapre not da ga ne gledas.

Domov hodi 2 uri kasneje…do tedaj ze skuhate in pojeste in greste ven.

Cote ignoriraj mu bodo ze zmanjkale.

Vsaj kredit pa poloznice ti placa za oatalo si pa itak sama. Ce se locis bos imela samo stroske.

Oprosti ampak ti si že dolgo samska. Samo sostaanovalca imaš kateremu kuhaš in pereš. Nimaš moža. Otroci nimajo očeta. Finance očitno vodita kot sostanovalca. V bistvu je tam – kot fikus. MOgoče je čas da udariš po mizi. Predlagaj terapijo ali pa je to to. Ker samo od sebe se pač ne bo rešilo. Lahko pa to še naprej pelješ in se delaš da ste družina. Če rada živiš v laži tudi ok.  Nočeš oditi…ok. On je že zdavnaj šel. Samo fizično je še tam in smradi prostor.

Ni fajn. Ampak ni konec sveta, če ima neko razvado, za katero si privošči 150 EUR na mesec (nekateri kadijo, drugi kupujejo tehnične igrače…). Otroci ga očitno ignorirajo, ker niso v središču njegove pozornosti. Če ga boste ignorirali nazaj, ne boste nič dosegli, razen zamere. Kaj pa če bi mu otroci pripravili kaj za jest, mu narisali voščilnico za praznike? Mogoče lahko organiziraš večer družabnih iger…

MA ne vem. Se mi zdi malo mimo da bi njega črtali. On je že tako globoko da se sploh ne zaveda. Avtorica, si sigurna da nima druge? Moj bivši je bil tudi non stop na računalniku, bil siten in na koncu imel ljubico.

Popravek. Crklali

Uboga mati. To moža ni vidlo. Bogi otroci no … s takim si jaz res ne bi znala pomagati. Mislim, da bi to bila edina izjema, ko bi jaz rekla loči se saj ti bo sami boljše. Zgrešen lajf in če se ne prime v roke bo to prenesel še na mularijo potem bo šele problem..

kot pišeš pogovor ne pomaga.

ti verjamem, seveda, ker je zasvojen.

in si tega ne bo pustil vzeti kar tako.

ker je to njegov beg iz realnosti.

oMAMA, ker mu je manjkala ljubeča mama.

tega ne boš sama rešila.

na kratko: bo moral skozi travme in bolečino ki jo ima potlačeno v sebi.

pojdi na pogovor k nekemu psihoterapevtu, če nimaš denarja, so tudi zastonj, ali pa klinični psiholog na napotnico. pojdi sama, lahko za začetek tudi samo na en pogovor, ker ti potrebuješ neko pravo oporo, po-MOČ, pravilen pogled na vse skupaj.

potem ko boš imela to oporo, pa boš imela tudi dovolj odločnosti v sebi, da bo čutil, da misliš resno, ko mu boš povedala: ali greva skupaj skozi to… ali pa se razideva.

vse dobro ti želim, kar pogumno in čimprej.

Njegov beg iz reale. Eni bežijo v službe, hobije, šport…igrice. Bo potreben temeljit pogovor kaj si želi, kako si je predstavljal in kako naprej. Če ne prideta na skupno pot in ne opazi otrok, je bolje da gresta narazen. Tudi zavoljo otrok.

Nekaj podobnega je pri nas… Jaz imam včasih občutek da sem oče samohranilec?

REsno se  z njim pogovori. Če  ne bo dal predloga, se loči , naredi prej plan, kam pa kako. Zamudila boš življenje z bedakom. Ne delaj tega zaradi frocov, ker fotra itak nimajo več.

Meni se pa otroci smilijo. Le kaksen vpogled imajo v druzino? Da se oce tako obnasa. Ce bos ostala z njim, bos samo slabse naredila. Bojo se mislili da je tak odnos normalen.

Jaz bi definitivno sla iz take zveze/zakona, saj ja nimas nic od njega? Predlagaj mu ločitev. Zaslužiš si veliko boljše kot to kar imaš. Če bo začel “jokati” pa takoj na partnersko terapijo in ultimat da zabriše računalnik in tekefon ven.

Otroci so brez očeta, ti praktično brez moža.

Slab vzorec je tak oče za otroke.Ti pa nimaš nič od njega.

Kje je njegova odgovornost do družine? Je ni!

Zato pa ga povabi (ko bosta sama) za mizo, pripravi že prej govor in mu povej.

Da si sama, da so otroci sami in če misli tako nadaljevati, je potem še edina pot -razhod.

Neznam tega na lep način povedati.

Sam zakaj pa ti butel babji kuhaš, pospravljaš in celo likaš?!! Dej ne zajebavi, likaš??? ??? Ker to je pa ja življensko pomembno a ne? Sploh v bedni situaciji kakršni si. A zato ker imaš vagino, ki ti določa ženski spol to pomeni, da je to tvoje delo?

No če imaš pa rada vse urejeno se pa zgaraj do smrti, ker boš prej ko slej zbolela. In ne pričakuj, da ti bo pol gdo hvaležen za to. Sej s tem,  ko možu vse k riti prineseš mu daješ potuho. In a misliš, da ko boš ti umrla od stresa bolana, da bojo takrat odrasli otroci znaj skrbeli? Ne nebojo, crknil bo, ker ne bo znal zase poskrbet star in dementen kot bo.

Niso se ženske v socializmu tako trudile za enakopravnost spolov, da ti takole vse rušiš. Pa še prvi na celem svetu smo bili v tem kok moški pomagajo ženskam pri gospodinjstvu in otrocih. Ti pa takole.

Daj zresni se malo.

Obnašaš se kot kaka gospodinjska američanka ali pa Ukrajinka. Nismo tukaj tako zaostali, da je vse gospodinjstvo in skrb za otroke na plečih ženske. Tako končajo samo trape.

Pa najpomemnejše dejstvo si pozabila umenti. In sicer to ali imaš ti službo!!! Če jo imaš je absurd kaj počneš.

Če pa si gospodinja si pa sama izbrala tak živlenje. Gospodinje so morale včasih še veliko več slabega požreti kot ti.

Da je ženska gospodinja ni primerno za naš napreden prostor. Saj nismo zaostali kot na zahodu ali vzhodu. Samo zaradi kapitalizma bomo imeli vedno več takih žensk in ne bomo več vodilni v svetu v spolni enakopravnosti.

Kako ze recejo; it takes two to tango.

Verjetno se decko ni zastonj zacel utapljat v igrici. Nekaj ne stima. Namest da se pizdis, raje njegovo pozornost preusmer na kaj bolj zanimivega, kot tist candy crush na telefonu. Sexy underwear, bič, pas pa kaksen tuturial kako zapeljat moskega. Ponovi vajo 5x na teden dokler ne zbrise candy crusha z telefona; job done, marriage saved.
Aja, pusti bogim otrokom, da kdaj zaigrajo kaksno igrico. Z prepovedi jih samo silis v to, da zacnejo kupovat droge in se pikat na ulici. Z Playstation se bodo lepo doma igral (v mejah normale jasno), kaj novega naucil in pozabl, da obstajajo droge.

You’re welcome.

Jaz ti svetujem kot že nekdo zgoraj posvet pri terapevtu, če bo seveda sploh hotel. Ta situacija prav vodi v ločitev. Ne ostajaj z njim samo zaradi otrok, ker tole kar imata, kot si sama opazila, slabo vpliva tudi na njih. Enkrat se z njim usedi in začni pogovor v smeri terapevta, pa boš videla sama njegov odziv.

Dokler je 150 EUR na mesec .. hitro pride do večjih zneskov….

Hja. Sploh ne ves kako te razumem.

sem priblizno na istem.

pri nas se je zacelo s korono in se vlece se danes. Enostavno se je zaprl v sobo in ga ni ven pod pretvezo, da dela. Se kosilo si je odnesel v sobo.

cca 1 mesec nazaj sem zavela vleci ukrepe: neka dela sem porasporedila med otroke, prati sem nehala. Pospravljati sem nehala. Samo osnovno s pomocjo otrok. Ker se po dveh tednih bi premaknilo nic – v bistvu sploh ne opazi, da zivimo v svinjaku – sem se v trenutku obupa kar zjolala in mu rekla, da tako ne gre naprej. Da naj spakira in oddide v prazno stanovanje, ki ga se imamo ali pa bom odsla jaz. Seveda kes, opravicila itd. Ostala sva oba. Dva dni ok in smo bili spet na zacetku.

pol so se najavili njegovi prijatelji. Stanovanje nikol ni bilo tako hitro cisto kot ta dan.  To me je se bolj podzgalo.
Sedaj sem uvedla vikende brez telefona. za nami je prvi vikend. Uspesen vikend. Veliko druzenja, ker mu je bilo enostavno dolgcas in se je moral zamotiti. Danes je sreda. Pon in tor je bilo spet vse po starem. Komaj cakam spet soboto, da ponovimo vajo. Po treh vikendih bom zacela postopoma podaljsevat v teden. Dan po dan. In upala, da uspe.

vsekakor sem ugotovila, da gre za odvisnost od telefona, ki se je gradila dolgo casa in jo ne bom mogla odpravit cez noc.
no, upam da uspe, drugace bo razhod neizbezen, pa ne zaradi otrok, ampak ker jaz ne bom vec zivela taksnega zivljenja. Imam eno in upam, da ga ne zapravim na taksen nacin