Otroške kolonije

NEKOČ!! Imam slabe pomine…. mami naju je s sestro pospremila na bus – jokale vse kot dež.  Od morja se pa spomnim samo fanatičnih vzgojiteljIc…totalno vojaško naspediranih.

Imela sem ene stare kopalke, se ogrnem z brisačo, sedela—— pa mi jo je povlekla stran in se posmehovala, da so videli vsi!!!   Ne da se napisat teh ponižujočih občutkov. Vem, da kdo od vas razume!!

Zvečer točno ob 08-.tišina smrtna.  Zjutraj  ‘UAF’  .  Danes je vse drugače. <3

Jaz imam pa zelo lepe spomine. Nobenega zasmehovanja, veliko iger v vodi, na plaži, na igrišču, zvečer,.. ogromno novih prijateljstev in ljubezni.

Super je bilo!

Seveda razumem.

Nismo imeli vsi lepih spominov ne na kolonije ne na šolo.

Že takrat se je kazal gnusni režim države in neke avtoritete ob enem pa umska omejenost in ošabnost ljudi, tako starih, kot mladih.

Niso samo grdi spomini , so pa.

Sedaj ob tem sem se spomnil, da sem, kot mali v prvih letih šole imel s seboj tako malo zadevco v kateri je bil cviren in nekaj šivank, da , če se mi slučajno v šoli strgajo hlače, macija pulover itd, da lahko zašijem na hitro, da se mi ne bi smejali, kako strgan hodim naokrog.

Ob tem se spomnem tudi to, da sem imel vsaj toliko sreče, da, ko je bil kakšen športni dan, da sem lahko prinesel sendvič in sok s seboj, ki je bil kupljen samo zato in ne,da bi doma imeli to redno. Med tem, ko so imeli drugi žemlje, (na čase sem jo imel tudi jaz) sem imel jaz sendvič iz starega kruha, da se je že drobil, kar je povzročalo nek sram in revščino ter poglede od drugih.  Tako se je zgodilo, da je nekdo, ki je bil še bolj reven, ko je bilo več skupin in različne šole na šp. dnevu (bil je priseljenec Bosanec) s seboj imel namesto sendviča kuhana jajca in kruh. Mulci so se mu smejali.  Že takrat se je opazilo, kako nekateri imajo popolnoma drugačno otroštvo, kot drugi.

Darko kolk si star ti?

??

?????????????????

Adijo s takimi

In zakaj se grenivka reži pri sicer osebnem ampak normalnem vprašanju?

Ker letnik si darko? Resno me zanima. Pač kolk si star. Kolk let šteješ…

Odrasel človek, ki ni prebolel otroških let, bo vedno ujčkal svoje travme.

Ne ne, dobro vprašanje. Brez vprašajev ?

Jaz tudi nisem marala teh šolskih morskih zadev, ker sem cele dneve jokala da hočem mami … No enkrat so me imeli polhn kufer ker sem tolk pogrešala mami, da so jo poklicali in je prišla po mene, pa sem šla domov.

Veliko ljudi ima še danes travme zaradi teh kolonij. Takrat je pač veljalo mnenje, da se morajo otroci utrditi in otroci so žilavi, vse prenesejo in se nihče ni obremenjeval s tem, ali otrok sploh hoče v kolonijo ali ne. Res je, da je otroka treba malo porinit iz gnezda in ja, res se mora malo utrditi, a včasih se je to počelo res brez kančka vsakega posluha za otroka. In še danes se marsikdo čeljusti v stilu nas so včasih bla bla bla,mpa smo vseeno preživeli. Ja, smo preživeli. Marsikdo pa ima še danes težave zaradi tega. V okviru šolanja sem za en izpit zbirala podatke in naletela na rezultate anket in podatkov, s kakšnimi težavami hodijo ljudje k terapevtom. Nespečnost, strah ali napetost pred spanjem, nezaupanje v ljudi, strah pred tem, da jih bodo ljubljene osebe zapustile, težave z zaupanjem in vzpostavljanjem medsebojnih odnosov, in tako dalje. Večina jih je svoje prve spomine s temi občutki povezala s temi kolonijami in raznimi šolami v naravi, ko so jih preprosto spakirali, potisnili na bus in čao. Veliko ljudi pove, kako so bili prestrašeni, negotovi, kako jih je bilo zvečer ali ponoči strah, staršev pa ni bilo, kako sram jih je bilo, ko so se polulali v posteljo, kako so se bali v globoko vodo, pa ni bilo nikogar, ki bi jih razumel in jih tolažil ali opogumil, enostavno ajde marš, moraš. Tako da ne, avtorica, nisi edina. Veliko ljudi ima lepe spomine, tudi jaz sem bila v šoli v naravi in mi je bilo zelo fajn. Ni bilo pa vsem fajn, nasprotno, veliko jih je, ki jim je ta izkušnja pustila grenke spomine, pa bi lahko bilo čisto drugače, če bi se na to drugače pripravili, naprimer s pogovorom, da bi jim razložili kdaj in kam grejo, da bodo tam tudi drugi otroci, kaj bodo počeli, pa bi skupaj spakirali najljubšega medvedka, ki bo spal z njimi….. v resnici ni treba veliko. Tako pa je marsikje bilo kufer v roke in adijo.

Jaz se pa hrane sploh ne spomnim – mogoče med+margarina na kruhu za zajtrk, pa kakšen ribji namaz in čaj.

JAZ se kot otrok sploh ne spomnim, da bi bila lačna.  Ne v šoli – pa smo si 3/4  mulčkov nosili od doma ‘kos kruha namazan s pašteto, zraven pa copate z v telovadnico……. pa se ni noben sekiral ))))  Šolsko malico so jedli samo otroci od oficirjev in zdravnikov.

Pri nas pa je bila tudi lakota. V šoli je malica bila ampak to je dopoldan v šoli. Doma pa ni bilo vedno kaj zajest.

Sem tudi ponoči šel z brt. na polje po kak kg krompirja za najest.

Bozomon koliko si pa ti star?

HVALA TI za ta dopis.  <3  <3

Kolonije – še ena zadeva preživetega režima; razen redkih izjem koncentracijska taborišča za otroke in nič drugega. B R U H. Nikoli nisem maral it in tudi šel.

Tole me zanima:

Imela sem ene stare kopalke, se ogrnem z brisačo, sedela—— pa mi jo je povlekla stran in se posmehovala, da so videli vsi!!!   Ne da se napisat teh ponižujočih občutkov. Vem, da kdo od vas razume!!

KAJ SO VIDELI VSI?

Vsi so videli, kako se ji učiteljica posmehuje zaradi starih kopalk, ter tako tudi sami opazili te stare kopalke in si jih ogledovali, ter se po možnosti tudi sami smejali. Brez izpada učiteljice noben otrok sploh ne bi opazil, da so kopalke že malo iz mode, verjetno oguljene, ker otrok take stvari ne zanimajo. Tako pa so kot ovce sledili vedenju učiteljice, ki je pač v tistih časih bila bog i batina in če se ona posmehuje, se MORAJO tudi oni. A zdaj razumeš, ali še narišemo?

……………. da ima Darč nekje 45 let, Božo pa 27 let.

So pedofil v kolonijah.!

a ni Darč mal mlajši kot 45

Imam same lepe spomine na kolonijo v času Jugoslavije, vožnja z avtobusom , vožnja z vojaškim trajektom takratne Jugoslovanske vojske na otok Stenjak, spomnim se, da smo bili skupina Pingvini ? kopanje, naučili smo se odbojko, popoldne smo imeli počitek , brali Miki Muster, zvečer pa ples, prve ljubezni v 7-8 razredu, bilo je lepo in veliko smo se naučili, npr. Postiljati postelje…to so bili lepi časi. Danes pa otroci vsi na telefonih in tik toku …